Jedro

Tožena stranka je lahko izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v Republiki Hrvaški; zato ji od te države ni bilo treba pridobiti posebnih zagotovil, da ne bo prišlo do kršitve navedenih pravic.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

_Izpodbijani sklep_

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka), saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril v Dublinski uredbi1 za to odgovorna država članica (2. točka izreka).

2. Iz uvodnih pojasnil tožene stranke je razvidno, da so bili tožniku ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito dne 15. 11. 2022 odvzeti prstni odtisi in poslani v centralno evidenco Eurodac, iz katere izhaja, da je vanjo tožnika kot prosilca vnesla Republika Hrvaška 24. 10. 2022. Zato je tožena stranka Republiki Hrvaški v skladu s točko (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III dne 13. 2. 2023 posredovala zahtevek za sprejem tožnika in od nje 24. 2. 2023 prejela odgovor, da je na podlagi petega odstavka 20. člena te uredbe odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje.2

3. V nadaljevanju je tožena stranka tožnika ob prisotnosti tolmača za kirundi jezik seznanila s potekom dublinskega postopka, nato pa povzela njegove izjave na osebnem razgovoru.

4. Po presoji tožene stranke tožnikove izjave ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom priznanja mednarodne zaščiti in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih tožnik v dublinskem postopku ne bi mogel biti vrnjen v Republiko Hrvaško. Izpostavila je, da tožnik po oddaji prstnih odtisov ni imel več težav ali stika s policijo in da je iz njegovih izjav razvidno, da ni imel nobenih težav med bivanjem v nastanitvenem centru. Težave je imel le s prodajalko v supermarketu, ki mu zaradi njegove temne polti ni hotela prodati hrane, kar pa ne predstavlja upoštevnih sistemskih pomanjkljivosti, saj navedenega dejanja niso povzročile uradne osebe. Poleg tega je tožena stranka dvomila v tožnikovo verodostojnost, da mu navedena prodajalka ni hotela prodati hrane, ker je temne polti, pri čemer je izjavila "No food for black people, go out!", saj je iz tožnikove prejšnje izjave razvidno, da so hrvaški policisti z njim govorili angleško in da jih nič ni razumel. Po mnenju tožene stranke ni jasno in konsistentno, zakaj je tožnik razumel angleško govorečo prodajalko.

5. Tožena stranka se ni strinjala s tožnikovo izjavo, da v Republiki Hrvaški ni zaprosil za mednarodno zaščito. Iz baze Eurodac je namreč razvidno, da je bil v njej 24. 10. 2022 zabeležen dvakrat, in sicer najprej s sklicno številko "2" (tujec), nato pa s sklicno številko "1" (prosilec). Po mnenju tožene stranke bi bila prezgodnja ugotovitev, da "na Hrvaškem ne marajo črncev", kot je izjavil tožnik, saj je sam izpostavil, da je po oddaji prstnih odtisov na Hrvaškem bival zgolj nekaj ur in nato odšel naprej, kar pomeni, da tožnik nima konkretnih izkušenj v postopku mednarodne zaščite.

6. Tožnikove navedbe o nasilju hrvaških policistov, uporabi kletvic in žaljivega jezika (čeprav tožnik ne govori hrvaščine) ter navedbe o policijski omejitvi gibanja ne zadoščajo za utemeljen zaključek, da bodo ob predaji Republiki Hrvaški z njim ravnali nečloveško ali poniževalno, saj v tem primeru ne bo šlo za policijski postopek, ampak postopek mednarodne zaščite.

7. Poleg tega tožnik ni podal konkretnih izjav, da bi z njim kot prosilcem v Republiki Hrvaški nečloveško ali ponižujoče ravnali. Izjavil je, da po oddaji prstnih odtisov ni več imel težav s hrvaško policijo. Iz tožnikovih navedb je razvidno, da je bil nastanjen pozno ponoči, nastanitveni center pa je zapustil naslednji dan, takoj po jutranji skodelici čaja. Zato pristojnim službam Republike Hrvaške ni omogočil, da bi mu vročile vabilo glede nadaljnjih korakov v postopku, poiskale primernega tolmača in opravile predviden zdravniški pregled. Na podlagi tožnikovih navedb o njegovi nekajurni izkušnji s sprejemnimi kapacitetami Republike Hrvaške, je po presoji tožene stranke prezgodaj za oceno, kako bo Republika Hrvaška obravnavala tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito.

8. V nadaljevanju tožena stranka pojasnjuje, da komunikacija v postopkih mednarodne zaščite poteka v jeziku, ki ga prosilec razume. Kot je razvidno iz tožnikovih izjav, je tudi v obravnavani zadevi osnovna komunikacija potekala na ta način, saj je bil tožnik s policijske postaje v nastanitveni center odpeljan po odvzemu prstnih odtisov in podaji prošnje za mednarodno zaščito. Ne glede na navedeno pa bo tožnik Republiki Hrvaški predan v okviru dublinskega postopka, torej postopka mednarodne zaščite z zagotovljeno pravico do tolmača, in ne policijskega postopka, v katerem je bil dejansko obravnavan. Poleg tega imajo glede na uradno objavljene podatke baze Asylum Information Database (AIDA), ki jo upravlja Evropski svet za begunce in izgnanstvo (ECRE), vsi prosilci za mednarodno zaščito, torej tudi tisti, ki so vrnjeni iz druge države članice po Uredbi Dublin III, v postopkih mednarodne zaščite prisotnega tolmača za jezik, ki ga razumejo, izjema so le prosilci, ki razumejo in govorijo hrvaško (na primer državljani sosednjih držav, kot je Bosna in Hercegovina (BiH)).

9. Po presoji tožene stranke je policija ob kontroli meje in izvajanju rednih nalog pooblaščena za uporabo službenih psov in strelnega orožja, zato se navedeno samo po sebi ne more šteti za mučenje. Iz tožnikovih izjav je razvidno, da so njemu in skupinam, s katerimi je potoval, hrvaški policisti večkrat preprečili vstop na ozemlje Republike Hrvaške. Tudi tovrstno preprečevanje nadaljnje poti ne more predstavljati nečloveškega in poniževalnega ravnanja, saj je iz izjave tožnika razvidno, da se je ob predhodnih poskusih prehoda želel izogniti obveznosti podreditve mejni kontroli in nadaljevati pot v notranjost Evropske unije. Če pa bi mu hrvaška policija to omogočila, bi kršila nacionalno zakonodajo in mednarodno pravo. Niti usmerjanje tujcev, čeprav na nekoliko neprijeten način, ne more predstavljati nečloveškega in poniževalnega ravnanja. Policisti namreč morajo nadzorovati osebe v večji skupini, saj je to del njihovega dela, kar velja tudi za začasno omejitev gibanja oseb, ki so nezakonito vstopile na ozemlje posamezne države, v prostorih policijske postaje, kjer je opravljen preostali del postopka.

10. Glede na navedeno je po mnenju tožene stranke malo verjetna tožnikova trditev, da v Republiki Hrvaški ni želel zaprositi za mednarodno zaščito ali da za to ni izrazil namere. Vložitev prošnje za mednarodno zaščito v obravnavani zadevi izkazujejo tožnikovi odtisi, saj je v sistemu Eurodac opredeljen s sklicno številko "1" skladno s četrtim odstavkom 24. člena v zvezi s prvim odstavkom 9. člena Uredbe (EU) št. 603/20133. Navedene določbe zavezujejo državo članico Evropske unije, da nemudoma vzame prstne odtise vseh prstov vsakemu prosilcu za mednarodno zaščito, ki je star vsaj 14 let, ter jih čim hitreje in najpozneje 72 ur od vložitve njegove prošnje za mednarodno zaščito posreduje centralnemu sistemu. Da je tožnik to storil vede, pa izhaja tudi iz njegovih navedb, da se je ob uspešnem poskusu prehoda meje odločil, da bo spremenil ime in rojstni datum ter se je pretvarjal, da je najstnik, saj je ugotovil da ženske in otroci lažje vstopijo v Republiko Hrvaško.

11. Iz tožnikovih izjav je razvidno, da je bilo bivanje v nastanitvenih kapacitetah v Republiki Hrvaški "kar v redu". Po mnenju tožene stranke je od prosilcev upravičeno pričakovati, da bodo poskrbeli za higieno svoje sobe, zato so upravičeni pozivi naj jo pospravijo. Tožena stranka težko sledi tožnikovi izjavi, da so varnostniki njegove stvari vrgli stran, saj tožnikovo sklepanje temelji le na tem, da je varnostnike videl na hodniku. Varovanje stanovalcev in objekta je namreč del nalog in zadolžitev varnostne službe, zaradi česar je prisotnost varnostnikov na hodnikih nastanitvenega objekta pričakovana in upravičena ter ne zadostuje za navedeni sklep.

12. Tožena stranka pojasnjuje, da hrvaška zakonodaja na različnih področjih ureja pravico prosilcev do zdravniške oskrbe, na primer v 52. in 57. členu Zakona o mednarodni in začasni zaščiti ter v 20. členu Zakona o obveznem zdravstvenem zavarovanju in zdravstveni zaščiti tujcev v Republiki Hrvaški. V celoti pa je obseg razviden tudi iz Pravilnika o standardih zdravstvene zaščite za prosilce za mednarodno zaščito in tujce z začasno zaščito, ki v prvem in drugem odstavku 3. člena določa, da se izvede osnovni zdravstveni pregled prosilca v najkrajšem možnem času v prvih petih dneh po prihodu v Sprejemni center. Glede na to, da tožnik navaja, da je nastanitveni center zapustil pred iztekom tega roka (v nekaj urah po podaji prošnje), čeprav se je počutil močno vznemirjenega, tožena stranka sklepa, da si tožnik pomoči ni želel oziroma je potreboval. Vsekakor pa je prezgodaj trditi, da zdravniške pomoči ni dobil, saj se je v azilnem domu zadržal zgolj nekaj ur ponoči in za tako pomoč sploh ni zaprosil. Poleg tega je iz dokumenta "Integracija u Hrvatskoj u praksi", ki ga je izdal Center za mirovne študije v Zagrebu, razvidno, da ima zdravnik v sprejemnih kapacitetah dvakrat tedensko po dve uri sprejemno pisarno, kamor lahko pridejo nastanjeni prosilci z zdravstvenimi težavami. Ves čas pa je posebej za prosilce na voljo tudi zdravstvena oskrba v Zdravstvenem domu Zagreb center - Dugava. Iz istega dokumenta je razvidno tudi, da Društvo za psihološko pomoč nudi psihoterapijo prosilcem za azil. Iz spletne strani društva izhaja, da je v Centru Modus dostopna tudi storitev svetovanja in psihoterapije, ki je ob prevodu namenjena osebam z mednarodno zaščito ter prosilcem, ki živijo na Hrvaškem. Zato bo po oceni tožene stranke za zdravje tožnika ustrezno poskrbljeno.

13. Po ugotovitvah tožene stranke je iz tožnikovih izjav razvidno neprimerno vedenje policistov, z drugimi uradnimi osebami pa v Republiki Hrvaški ni imel stika. Prav tako naj ne bi imel stikov z nobeno uradno osebo, ki vodi postopek za priznanje mednarodne zaščite. Glede na navedeno tožnikove izjave temeljijo na njegovi izkušnji s hrvaško policijo, kar pa ne more biti dovolj prepričljiv razlog za to, da bodo ob predaji Republiki Hrvaški v dublinskem postopku kršene njegove človekove pravice ali da tam obstajajo sistemske pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite.

14. Tožena stranka je proučila tudi Informacije o stanju na Hrvaškem, ki jih je tožnikov pooblaščenec predložil 16. 3. 2023. Ocenila je, da se veliko teh informacij navezuje na ravnanja z osebami, ki nezakonito vstopajo na ozemlje Republike Hrvaške. Po njenem mnenju se poročilo Amnesty International za Hrvaško nanaša na nezakonita vračanja in onemogočen dostop do azila, kar ne velja za tožnikov primer.

15. V tem okviru je tožena stranka presojala tudi odložilni sklep Upravnega sodišča v Braunschweigu št. 2 B 27/22 z dne 25. 2. 2022 in sodbi istega sodišča z dne 24. 5. 2022, ki se nanaša na isti primer iranske državljanke z močno ranljivim sinom. Povzela je ugotovitve sodišča, da naj bi imel hrvaški azilni postopek sistemske pomanjkljivosti, ki predstavljajo tveganje nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Na tovrstne pomanjkljivosti naj bi kazalo dokumentirano ravnanje "push back" iz Hrvaške v Srbijo ter Bosno in Hercegovino (BiH). Po presoji sodišča brez posameznih zagotovil hrvaških oblasti ni jamstva, da prosilci, vrnjeni na Hrvaško v dublinskem postopku, ne bodo postali žrtve nasilnih verižnih deportacij v BiH in da bo onemogočena njihova pravica do prošnje za azil. Tožena stranka ugotavlja, da sodišče ob vseh domnevah, ki jih je upoštevalo, v 45. odstavku obrazložitve sámo priznava, da odločitev ni utemeljena na predhodni sodni praksi in domnevah, na podlagi katerih so odločala druga sodišča. 16. Stališč Upravnega oddelka Državnega sveta (Raad van State, Afdeling Bestuursrechtspraak. št. 202102939/1 /V3 in 202104072/1/V3) v sodbah, ki sta bili izdani dne 13. 4. 2022, po oceni tožene stranke ni mogoče posploševati na vse primere, še posebej ko gre za prosilce, ki so v Republiko Hrvaško vrnjeni v dublinskem postopku. Poleg tega iz navedene sodbe ne izhaja, da se tja prosilcev ne sme več vračati, ampak da mora pristojni organ Kraljevine Nizozemske pred vsako predajo raziskati trenutna dejstva in okoliščine konkretnega primera. Državni sekretariat mora ugotoviti, ali so prosilci, predani po Uredbi Dublin III, v Republiki Hrvaški vključeni v azilni postopek in ali imajo zagotovljeno zdravstveno oskrbo. Tožena stranka pojasnjuje, da se "resni namigi", da se "push back" dogaja tudi pri osebah, ki jih je država sprejela od drugih držav članic, ne morejo šteti kot nesporna trditev oziroma neizpodbiten dokaz za odločitev, temveč gre le za namig, ki terja morebitno nadaljnje raziskovanje. Ob sklicevanju na drugi odstavek 18. člena Uredbe Dublin III še opozarja, da ta uredba, ki se uporablja neposredno, zavezuje Republiko Hrvaško kot polnopravno članico Evropske unije, zaradi česar mora biti prosilcu ob predaji odgovorni državi članici zagotovljena pravica do azilnega postopka.

17. Podobno stališče je po oceni tožene stranke razvidno iz sodbe št. F - 5675/2022 iz januarja 2022, s katero je švicarsko Zvezno upravno sodišče odpravilo sklep državnega sekretariata za migracije (SEM) o vrnitvi in zadevo vrnilo v ponovno reševanje pristojnemu organu. Ob tem je sodišče izpostavilo dva ključna elementa, do katerih se mora pristojni organ natančneje opredeliti. Prvi se nanaša na vprašanje morebitnega avtomatskega prenosa pristojnosti za reševanje prošnje za mednarodno zaščito na Švico, ker naj bi roki dublinske zakonodaje začeli teči že med prvim nezakonitim in nedokumentiranim prehodom meje med BiH ter Hrvaško in izgonom s strani hrvaških oblasti, ne pa šele z uspešnim, po navedbah prosilca kar sedemnajstim poskusom. Drugi element pa se nanaša na vprašanje ravnanja "push back", v zvezi s katerim je sodišče SEM očitalo sumarno in površno obravnavo. Priznava sicer, da iz predložene dokumentacije izhaja, da na Hrvaškem ni sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema, vendar meni, da se to ne sklada s številnimi drugimi poročili in da pritožnikove navedbe niso bile raziskane v zadostni meri. Zato je zahtevalo, da se SEM do tega vprašanja opredeli na podlagi aktualnejših virov.

18. Po presoji tožene stranke gre tudi v navedeni zadevi za odločitev v individualnem primeru, česar pa ni mogoče posplošiti na vse predaje v Republiko Hrvaško, ki se (razen zaradi omejitev v zvezi z ukrepi držav članic, povezanimi s pandemijo Covid-19) izvajajo ves čas. Opozarja, da sodišče v navedeni zadevi ni v celoti zavrnilo možnosti vračanja prosilcev v Republiko Hrvaško, kar je razvidno tudi iz kasnejših sodb. V sodbi št. F - 4998/2022 iz dne 9. 11. 2022 je Zvezno sodišče namreč ocenilo, da ne glede na kritična stališča številnih organizacij (zlasti Sveta Evrope) o zadevi, hrvaški azilni sistem nima sistemskih pomanjkljivosti ali dokazanih tveganj povratkov na meji z BiH, ko gre za prosilce, ki so že vložili prošnjo za mednarodno zaščito na Hrvaškem in jih ta država izrecno prevzame v okviru dublinskega postopka. Po presoji sodišča v okoliščinah, ko na Hrvaškem ni dokazane trenutne prakse sistematičnega kršenja standardov Evropske unije na tem področju, ni ovržena domneva, da ta država spoštuje svoje obveznosti glede pravic prosilcev za azil, sprejetih po dublinskem postopku. Sodišče je sprejelo stališče, da izjave pritožnikov ne dajejo podlage za drugačno oceno, saj niso podprte z nobenim konkretnim dokazom.

19. Glede na navedeno ima Republika Hrvaška po oceni tožene stranke v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, tamkajšnji prosilci pa podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji, zaradi česar predaja tožnika ne sme biti sporna. Poleg tega je Republika Hrvaška polnopravna članica Evropske unije od 1. 7. 2013 in spoštuje pravni red Evropske unije, torej tudi Uredbo Dublin III, tožnik pa ni navedel konkretnih dogodkov za stališče, da ne bi bil predan. V zvezi s pritožbama pred Evropskim sodiščem za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) št. 43115/18 (M. H. and others v. Croatia) iz marca 2020 in 18810/19 (S. B. and others v Croatia) iz maja 2020, tožena stranka poudarja, da se nanašata na delo hrvaške policije in ne pristojnih organov za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito. Poleg tega se ne nanašata na razmere, v katerih se v Republiki Hrvaški znajdejo osebe, vrnjene v dublinskem postopku, pa tudi sicer obravnavata dogajanje pred dobrimi štirimi leti, torej leta 2018. 20. Navedeno stališče tožene stranke temelji tudi na poročilu Asylum Information Database - AIDA (Country Report: Dublin Croatia) z dne 22. 4. 2022, iz katerega je razvidno, da prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic Evropske unije, niso v ničemer ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite. Prosilci, ki so Republiko Hrvaško zapustili pred koncem postopka, zaradi česar je bil njihov postopek za priznanje mednarodne zaščite ustavljen, morajo ob vrnitvi vanjo ponovno vložiti namero za pridobitev mednarodne zaščite. Osebe, ki so Republiki Hrvaški predane iz drugih držav članic, nimajo težav pri dostopu do ponovnega postopka in materialnih pogojev za sprejem. Predano osebo na letališču sprejme uradna oseba Ministrstva za notranje zadeve, po potrebi je prisoten tudi psiholog. Prosilci so nato nameščeni v sprejemni center, kjer so zdravstveno pregledani, preverijo pa se tudi njihove morebitne duševne težave.

21. V nadaljevanju je tožena stranka presojala letno poročilo Agencije Evropske unije za azil (EUAA) za leto 2022 z dne 28. 6. 2022, iz katerega je razvidno, da je nizozemski Državni svet pri preverjanju položaja oseb, ki so bile vrnjene v Republiko Hrvaško po Uredbi Dublin III, ugotovil, da ni znakov, da omenjene osebe ne bi imele dostopa do azilnega postopka ali da po predaji ne bi mogle zaprositi za mednarodno zaščito. Švicarski svet za begunce je objavil nacionalno sodno prakso, ki kaže na primere, ko so osebe predane Republiki Hrvaški, in posamezne primere, ko so bile predaje odpovedane, zaradi česar je bilo treba pred predajo pridobiti individualna jamstva o pravicah predane osebe. Zvezno švicarsko upravno sodišče je večkrat ugotovilo, da v hrvaškem azilnem sistemu ni sistemskih pomanjkljivosti, zaradi katerih predaja v Republiko Hrvaško ne bi smela biti opravljena. V zvezi z razpoložljivostjo zdravstvene oskrbe je ocenilo, da ni znakov, ki bi nakazovali, da Republika Hrvaška prosilcem za mednarodno zaščito ne bi zagotovila potrebne zdravstvene oskrbe. V enem od primerov je sodišče potrdilo predajo prosilca z duševno motnjo, saj je bilo ugotovljeno, da ima Republika Hrvaška zadostno zdravstveno infrastrukturo, poleg tega pri duševnih težavah nudijo pomoč tudi nevladne organizacije.

22. Glede na navedeni poročili AIDA in EUAA je po presoji tožene stranke jasno, da imajo osebe, ki so v dublinskem postopku predane Republiki Hrvaški, omogočen dostop do azilnega postopka. Menila je, da se posamezne sodbe, ki jih je predložil tožnikov pooblaščenec, nanašajo na konkretne primere, v katerih je bilo odločeno, da se predaja osebe Republiki Hrvaški ne opravi iz različnih razlogov, česar pa ni mogoče posploševati na vse dublinske predaje. Zato je tožena stranka štela, da med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško velja načelo vzajemnega zaupanja, zaradi česar načeloma ni ovir za predajo oseb po pravilih dublinskega postopka. Tožena stranka je ob sklicevanju na bazo podatkov AIDA še ugotovila, da je táko stališče julija 2021 sprejel tudi Državni svet Kraljevine Nizozemske.

23. Tožena stranka se strinja, da članek „rainews.it” z dne 18. 1. 2021 obravnava vračanje v Slovenijo in možnost vrnitve potencialnih prosilcev na Hrvaško, od tam pa v BiH. Vendar izpostavlja, da se Odlok št. N. R. G. 56420/2020 z dne 18. 1. 2021 ne nanaša na prosilce v dublinskem postopku, ampak, kot je razvidno iz presoje rimskega sodišča, na neformalno obliko vračanja, ki poteka skladno z dogovorom med Vlado Republike Italije in Vlado Republike Slovenije o readmisiji oseb ob meji z dne 3. 9. 1996, ki pa ga Italijanski parlament ni ratificiral. Zato po stališču sodišča ta dogovor ni del veljavne zakonodaje Italije, Evropske unije ali mednarodnega prava.

24. Iz nadaljnjih ugotovitev tožene stranke je razvidno, da je tožnikov pooblaščenec posredoval tudi povezave do študij in člankov, ki pa ravnanje "push back" obravnavajo izključno z vidika preprečevanja vstopa na ozemlje Evropske unije in prisilnega vračanja v BiH v letu 2021 ali prej. Zato po mnenju tožene stranke ne kažejo trenutnega stanja glede obravnave oseb, ki so v Republiko Hrvaško vrnjene v dublinskih postopkih.

25. Z informacijami, na katerih temelji izpodbijani sklep, je tožena stranka seznanila tožnikove pooblaščence, ki so toženi stranki 21. 4. 2023 poslali še komentarje na informacije o dublinskih povratnikih v Republiko Hrvaško. Poleg ponovne navedbe poročila Švicarskega sveta za begunce iz decembra 2021, do katerega se je tožena stranka že opredelila, so pooblaščenci posredovali še odgovor Hrvaškega pravnega centra, iz katerega izhaja, da ta organizacija nima aktualnih podatkov.

26. Tožena stranka je povzela tudi mnenje tožnikovih pooblaščencev, da splošno zagotovilo, ki ga je prejel pristojni organ v neki drugi zadevi, nima dokazne vrednosti, saj nobena država zase ne bi trdila, da ne ravna skladno z zakonodajo in mednarodnimi akti. Po tožnikovem mnenju je navedeno zagotovilo brez dokazne vrednosti, saj nobena država zase ne bi trdila, da ne ravna skladno z zakonodajo in mednarodnimi akti. Trdi, da predložene informacije dokazujejo obstoj nevarnosti kršitve 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina) in 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) ter da hrvaški policisti ignorirajo ljudi, ki želijo prositi za azil in jih naženejo nazaj v BiH ali Srbijo.

27. S tem v zvezi tožena stranka ponovno pojasnjuje, da se velika večina predloženih informacij nanaša na ravnanja z osebami, ki nezakonito vstopajo na ozemlje Republike Hrvaške, in da bo tožnik Republiki Hrvaški predan v okviru dublinskega postopka, ki je del azilnega in ne policijskega postopka. Ob sklicevanju na aktualno poročilo AIDA, ki ga izdaja Evropski svet za begunce in izgnance (ECRE), in zadnje letno poročilo EUAA opozarja, da je osebam, predanim Republiki Hrvaški v dublinskem postopku, omogočen dostop do postopka mednarodne zaščite. Takšna poročila so po mnenju tožene stranke zaupanja vreden vir in utemeljujejo izpodbijano odločitev.

_Tožnikove trditve_

28. Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo, v kateri je predlagal njegovo odpravo. Z uvodnimi tožbenimi navedbami tožnik povzema svoje izjave v upravnem postopku. Meni, da ni jasna ugotovitev tožene stranke, da v nastanitvenem centru, torej po tem, ko so mu bili odvzeti prstni odtisi, tožnik ni imel težav s policijo. Opozarja, da so mu uradne osebe v nastanitvenem centru zmetale stvari v koš in da ni dobil hrane. Nato navaja, da zaradi ravnanja policistov njegova predaja ni možna in da Hrvaška krši Kvalifikacijsko direktivo II4 s tem, ko osebo, ki je podala namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, šteje za prosilca. Trdi, da bo imel na Hrvaškem status tujca in ne statusa prosilca.

29. V nadaljevanju tožnik navaja, da ni nobenega zagotovila, da bodo uradne osebe hrvaškega Ministrstva za notranje zadeve delale zakonito. Ob sklicevanju na članek „Evidence that aylum seekers are facing human rights violations in Croatia is now incontestable, says new study” opozarja na slabo ravnanje hrvaške policije in ugotovitev, da je prosilcem onemogočen dostop do azila. Trdi, da je iz poročila PIC razvidno, da je prosilcem za azil onemogočen dostop do azila in da so oblasti vzpostavile nadzorni mehanizem za preiskavo navedb iz poročil o kršitvah človekovih pravic na hrvaški meji, vendar so organizacije za človekove pravice opozorile, da organ ni neodvisen in nima močnega mandata za učinkovito obravnavanje kršitev. Iz poročila PIC naj bi prav tako izhajalo, da je decembra 2022 Odbor Sveta Evrope za preprečevanje mučenja sporočil, da je odkril številna verodostojna poročila o slabem ravnanju hrvaške policije z migranti in prosilci za azil. To naj bi dokazovalo, da uradne osebe ministrstva ne ravnajo drugače kot policisti istega ministrstva, do navedenih listin pa se tožena stranka naj ne bi opredelila. Tudi ESČP naj bi obravnavalo več primerov proti Hrvaški zaradi kolektivnega izgona beguncev in ne tujcev.

30. Ob sklicevanju na poročilo PIC trdi, da je regionalno upravno sodišče v Hannovru zaradi resnih znakov sistemskih pomanjkljivosti v azilnem postopku in sprejemnem sistemu na Hrvaškem prekinilo izvedbo transferja po Dublinskem postopku. Opozarja na sodbo upravnega sodišča v Stuttgartu, na podlagi katere je sodišče odpravilo predajo zaradi ugotovitve, da na Hrvaškem obstajajo sistemske pomanjkljivosti v azilnih postopkih zaradi kršitve drugega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III. Meni, da tudi iz sodbe Upravnega sodišča v Braunschweigu z dne 24. 5. 2022, izhaja, da zaradi sodelovanja Hrvaške pri verižnih deportacijah iz drugih držav EU ni mogoče zaključiti, da bodo žrtve prisilnega vračanja postali tudi dublinski povratniki iz Nemčije, kar po tožnikovem stališču velja tudi za povratnike iz Slovenije. S tem v zvezi se tožnik sklicuje tudi na sodbo nizozemskega sodišča. Meni, da se tožena stranka ni opredelila niti do informacij o nasilju hrvaških policistov nad begunci. Tožnik še navaja, da iz odgovora Hrvaškega pravnega centra izhaja, da ni več prisoten v sprejemnih centrih zadnja tri leta, zaradi česar je pravilnost ravnanja hrvaških državnih organov toliko bolj vprašljivo.

31. V zahtevi za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je tožnik navedel, da mu bo z izvršitvijo izpodbijanega akta pred izdajo sodne odločbe nastala težko popravljiva škoda. Meni namreč, da mu bo v primeru, ko ne bo več na slovenskem ozemlju, odvzeta pravica do sodnega varstva, saj ne bo izkazoval pravnega interesa za tožbo. S tem v zvezi je iz tožnikovih navedb na glavni obravnavi še razvidno, da bi bil na Hrvaškem ponovno deležen nečloveškega ravnanja, zaradi česar bi mu nastala nepopravljiva škoda. Trdi še, da je policijski postopek, preden je evidentirana tujčeva potreba za azil, sestavni del skupnega Evropskega azilnega sistema.

_Trditve tožene stranke_

32. V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na ugotovitve v izpodbijanem sklepu. Poudarja, da je treba ločiti med policijskim postopkom obravnave tujca, ki je nezakonito prestopil zunanjo mejo, in azilnim postopkom, ki se začne z izraženo namero, da tujec želi zaprositi za mednarodno zaščito. Ponavlja, da je iz podatkovne AIDA in letnega poročila EUAA razvidno, da osebe po predaji v Republiko Hrvaško niso ovirane v vložitvi prošnje za mednarodno zaščito. Izpostavlja, da se večina tožnikovih izkušenj nanaša na ravnanje hrvaške policije ter širše javnosti. Trdi, da tožnikova izpovedba v upravnem postopku ne more biti razumljena kot sistemska pomanjkljivost v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev ter se sklicuje na svoje ugotovitve glede tožnikovih trditev, da so mu varnostniki odvzeli in odvrgli njegove stvari. Poleg tega meni, da ni upravičeno enačenje uradnih oseb, odgovornih za azilni postopek, in varnostnikov v sprejemnih kapacitetah, saj imajo različne delovne zadolžitve. Navaja, da se je opredelila do vseh gradiv, ki jih je predložil tožnikov pooblaščenec, in ponavlja, da se večina teh informacij nanaša na ravnanja s prebežniki, ki nezakonito vstopajo na ozemlje Republike Hrvaške. Pojasnjuje, da se študije in članki, ki jih je predložil tožnikov pooblaščenec, nanašajo na ravnanje push back, ko je šlo za prisilno vračanje v BiH v letu 2021 ali pred tem in po mnenju tožene stranke ne odsevajo aktualnega stanja na področju obravnave oseb, ki so v Republiko Hrvaško vrnjene v okviru dublinskih postopkov.

33. Iz nadaljnjih navedb je razvidno stališče, da so tožnikove navedbe o kršitvi Kvalifikacijske direktive nedopustne tožbene novote, poleg tega pa neutemeljene glede na določbe Procesne direktive II5. Tožena stranka še pojasnjuje, da ima Hrvaški pravni center očitno dostop do informacij o dogajanju v azilnem postopku in sprejemnih centrih v zadostnem obsegu, da ga Evropski svet o Beguncih in izgnancih (ECRE), pri pripravi svojih AIDA poročil šteje za relevanten in kredibilen vir. Zato meni, da iz odgovora Hrvaškega pravnega centra ne izhaja, da bi bile na Hrvaškem sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku.

_Presoja tožbe_

34. V dokaznem postopku je sodišče pregledalo listine spisa, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Poleg tega je zaslišalo tožnika.

**K I. točki izreka:**

35. Tožba ni utemeljena.

36. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče se zato sklicuje na njegove razloge (drugi odstavek 71. člena nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

37. V obravnavani zadevi je bilo na podlagi Uredbe Dublin III odločeno, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je za to odgovorna država članica. V prvem odstavku 3. člena te uredbe je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.

38. Tožena stranka je izpodbijani sklep izdala na podlagi ocene tožnikovih izjav v osebnem razgovoru (5. člen Uredbe Dublin III) in ugotovitve, da ni podana utemeljena domneva, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine. Po njeni presoji odgovornost Republike Hrvaške za obravnavanje tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite temelji na petem odstavku 20. člena Uredbe Dublin III, s čimer se je Republika Hrvaška strinjala.

39. S to pravno podlago Uredba Dublin III prvi državi članici, v kateri je bila vložena prošnja za mednarodno zaščito, dodeljuje posebno vlogo. Ta država članica je tako na podlagi petega odstavka 20. člena te uredbe zavezana ponovno sprejeti prosilca, ki je v drugi državi članici, dokler postopek določanja odgovorne države članice ni končan.6

40. Tožnik se s smiselnim tožbenim ugovorom, da na Hrvaškem ni vložil prošnje za mednarodno zaščito, ampak namero zanjo, v bistvu ne strinja z navedeno pravno podlago.

41. Tožbeni ugovor ni utemeljen. Ko gre za ugotavljanje obveznosti države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje, da ponovno prevzame ali sprejme prosilca, se v postopku določanja odgovorne države članice, ki poteka v državi članici, v kateri je bila prošnja vložena (člen 20(5)), kot neposredni dokaz šteje pozitivni rezultat, ki ga posreduje sistem Eurodac po primerjavi prstnih odtisov prosilca s prstnimi odtisi, odvzetimi v skladu s členom 9 uredbe "Eurodac" (prva alineja 1. točke II. točke Priloge II Uredbe Komisije (ES) št. 1560/2003 z dne 2. septembra 20037). To pomeni, da se kot formalni dokaz, ki določa odgovornost v skladu z Uredbo Dublin III, šteje tudi pozitivni rezultat iz sistema Eurodac, kolikor ni ovrženo z dokazom o nasprotnem (točka (i) točke (a) tretjega odstavka 22. člena Uredbe Dublin III).

42. V obravnavani zadevi je iz podatkov sistema Eurodac razvidno, da je tožnik pri omembi Republike Hrvaške opredeljen s sklicno številko (case ID) "1", kar pomeni, da so mu bili prstni odtisi vzeti kot prosilcu za mednarodno zaščito, ki je star vsaj 14 let [...] (četrti odstavek 24. člena v zvezi s prvim odstavkom 9. člena Uredbe (EU) št. 603/2013). Status prosilca za mednarodno zaščito pa je tožnik pridobil že s samo vložitvijo namere (nanjo se sklicuje v tožbi), kljub temu da prošnje za mednarodno zaščito na Hrvaškem, kot je razvidno iz njegovih izjav v upravnem postopku, še ni vložil, ampak je to storil šele v Republiki Sloveniji. Tudi iz sodne prakse Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) izhaja, da državljan tretje države pridobi status prosilca za mednarodno zaščito v smislu člena 2(c)8 Direktive 2013/32, ko "poda" prošnjo za mednarodno zaščito, za to dejanje pa zadostuje že dejstvo, da izrazi željo, da zaprosi za mednarodno zaščito pred "drugim organom" v smislu člena 6(1), drugi pododstavek, Direktive 2013/32.9 Zato z navedenim posplošenim ugovorom tožnik po presoji sodišča ni izpodbil ugotovitve tožene stranke, da ima na Hrvaškem položaj prosilca za mednarodno zaščito, zaradi česar je ta država sprejela odgovornost za obravnavo njegove prošnje. Poleg tega ni določno prerekal presoje tožene stranke, da je bil v sprejemnih kapacitetah primerno nastanjen. Navedeno pa prav tako nakazuje na ugotovitev, da je imel tožnik že na Hrvaškem status prosilca, pri čemer podlage za drugačno odločitev ne daje niti njegova izpovedba na glavni obravnavi. Ker je Hrvaška svojo odgovornost za obravnavanje prošnje že potrdila, je vzpostavljen položaj iz točke (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III10, v katerem je Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika — prosilca (saj je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji), po sprejemu pa je to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena11 dolžna tudi obravnavati.12 Zato ni utemeljen niti posplošen tožbeni ugovor, "da bo tožnik na Hrvaško vrnjen kot tujec brez dokumentov". Bodoča ravnanja hrvaških organov in skladnost njihovega postopanja s pravom Evropske unije pa ni v pristojnosti sodišča. 43. Tožnik prav tako izpodbija pravilnost stališča, da za predajo Hrvaški ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine13, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

44. Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je torej domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv,14 ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje15. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine.16

45. Domneva, da vse države članice spoštujejo temeljne oziroma človekove pravice, je izpodbojna, zato je v takih primerih pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici; če te nevarnosti ne more izključiti, pa mora od druge države članice pridobiti posebna zagotovila, da do kršitve pravice ne bi prišlo. Tako SEU kot Vrhovno sodišče sta že sprejela stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.17

46. S tem v zvezi je Vrhovno sodišče presodilo, da je odgovor na vprašanje, katero ravnanje policistov in drugih oseb je pomembno za presojo navedenih sistemskih pomanjkljivosti, odvisen od okoliščin konkretnega primera.18 V obravnavani zadevi se tožnikove navedbe o slabem ravnanju hrvaških policistov nanašajo na prečkanje hrvaško - bosanske meje in na policijsko obravnavo.19 Tudi če so te navedbe resnične, pa glede na predložena poročila nevladnih organizacij, različne članke ter mnenja in sodne odločbe nižjih sodišč drugih držav v posameznih primerih, ne izkazujejo tehtnih razlogov za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu, ki bi preprečevale tožnikovo vrnitev na Hrvaško. Prav tako so po presoji sodišča pavšalne in dokazno nepodprte tožbene navedbe glede dogodkov v nastanitvenem centru (da so uradne osebe v nastanitvenem centru tožniku zmetale stvari v koš in da ni dobil hrane), zaradi česar tožnik niti z njimi ni izkazal tehtnih razlogov za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v azilnih postopkih na Hrvaškem.20

47. Do navedenih izjav o policijskem nasilju, ki temeljijo na tožnikovi izkušnji s hrvaško policijo pred podajo prošnje za mednarodno zaščito in nezakonitem vračanju v BiH, se je tožena stranka torej opredelila in po presoji sodišča sprejela pravilno stališče, da sistemske pomanjkljivosti na tej podlagi niso podane. Ob upoštevanju podatkov AIDA in EUAA je namreč pravilno ocenila, da prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic Evropske unije, niso ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite. Prav tako je pravilno presodila, da sistemske pomanjkljivosti hrvaškega azilnega sistema ne izhajajo niti iz informacij, ki jih je predložil tožnik 16. 3. 2022 ("Informacije o stanju na Hrvaškem z dne 5. 12. 2022") in 21. 4. 2023, saj ne opisujejo stanja na področju prosilcev za mednarodno zaščito in oseb, ki so vrnjene na Hrvaško v dublinskih postopkih, ampak je iz njih razvidno le neprimerno ravnanje hrvaške policije z migranti, ki nezakonito vstopajo na Hrvaško (in še niso prosilci za mednarodno zaščito).21 Zato ni utemeljen posplošen in nekonkretiziran tožnikov ugovor, da se tožena stranka ni opredelila do omenjenih informacij. Ker bo tožnik v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito, so tako tudi po presoji sodišča za ugotavljanje obstoja sistemskih pomanjkljivosti v azilnih postopkih na Hrvaškem v tej zadevi lahko pomembne le sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje vloženih prošenj za mednarodno zaščito in prosilcev, kot je tožnik, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na policijski postopek. Zato je tožena stranka pravilno presodila, da z zatrjevanim prisilnim vračanjem tožnika v BiH ter z dokazi, ki naj bi tako vračanje dokazovali, ni izkazan obstoj sistemskih pomanjkljivosti v azilnem sistemu, ki bi preprečevale tožnikovo vrnitev na Hrvaško.

48. Članki, na katere se je skliceval v okviru dokumenta z naslovom "Informacije o stanju na Hrvaškem", kot rečeno namreč ne opisujejo sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema, ampak domnevno neprimerno ravnanje hrvaške policije z nezakonitimi migranti, ki še niso prosilci za mednarodno zaščito, poročilo Amnesty International za Hrvaško pa se nanaša na onemogočen dostop do azila, kar za obravnavano zadevo očitno ne velja, saj je Republika Hrvaška sprejela odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje. Iz 2. točke informacij, ki so jih tožnikovi pooblaščenci (PIC) predložili toženi stranki 16. 3. 2023, je sicer razvidno, da so nemška22, nizozemska in švicarska sodišča (in nizozemski državni svet) v zvezi s predajami po Uredbi Dublin III v posameznih primerih upoštevala prisilna vračanja v BiH in Srbijo ter da sta bili s tem v zvezi pred ESČP leta 2020 vloženi dve pritožbi, o katerih pa, kot je razvidno iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, še ni bilo odločeno. Vendar pa ob upoštevanju navedenega poročila AIDA z dne 22. 4. 2022 in odsotnosti relevantnih poročil pristojnih evropskih organov (npr. organov EU, ESČP, UNHCR)23, 24, ki niso znana niti Vrhovnemu sodišču25, po oceni sodišča tudi na tej podlagi, ko so zgolj nižja sodišča odločala v konkretnih primerih, ni mogoče na splošno sklepati, da bo Republika Hrvaška tožnika, ki je v postopku po Uredbi Dublin III, prisilno vrnila v tretjo državo, ki ni članica EU, ali da ne bo resno obravnavala njegove prošnje in da ga bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Tako stališče ni razvidno niti iz poročila EUAA z dne 28. 6. 2022, ki zgolj opisuje navedeno različno sodno prakso ob upoštevanju okoliščin konkretne zadeve, in poročila Evropskega odbora za preprečevanje mučenja in nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja, saj se nanaša na v letu 2020 obravnavano problematiko v zvezi s prestreženimi migranti v okviru akcije „Koridor“ in ne predaje v dublinskem postopku. Za obravnavano zadevo prav tako niso upoštevni članki v zvezi z "Informacijami o nasilju hrvaških policistov nad begunci", ki se nanašajo na domnevno različno obravnavanje beguncev na hrvaški meji glede na njihovo narodnost, čemur tožnik ne bo izpostavljen, saj bo Republiki Hrvaški predan v dublinskem postopku, in članki v zvezi z "Informacijami glede težav ljudi, ki potrebujejo psihološko obravnavo", ki se nanašajo na dostop do psihološke pomoči, saj tožnik ni zatrjeval, da bi v Republiki Hrvaški potreboval takšno pomoč.

49. Glede na navedeno tožnikov opis ravnanja policije sam po sebi ne more utemeljevati domneve o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev26. Poleg tega je sodišče podvomilo v resničnost tega opisa, saj je tožnik v upravnem postopku neresnično prikazoval svojo starost.27 Zato sodišče pri njem ni zaznalo resnicoljubnosti.

50. Ob takih okoliščinah, ko ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov in tožnikovega stališča, da mu ne bo omogočen dostop do postopka za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki ga zagotavlja 3. člen Uredbe Dublin III, ne potrjujeta niti poročili AIDA in EUAA, ter iz tožnikovih tudi sicer neprepričljivih izjav28 ni razvidno, da bi obstajale kakšne druge okoliščine (npr. njegovo zdravstveno stanje), ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje Hrvaški z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine29, pa je tožena stranka lahko izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v Republiki Hrvaški; zato ji od te države ni bilo treba pridobiti posebnih zagotovil, da ne bo prišlo do kršitve navedenih pravic. Glede na navedeno toženi stranki niti s tega vidika ni mogoče očitati, da ni storila vsega, kar bi lahko, da tožnika ne bi izpostavila tveganju nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Tožniku je bila torej zagotovljena podrobna in natančna presoja, vključno z oceno, da predaja Hrvaški ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju.30

51. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. **K II. točki izreka:**

52. ZMZ-1, na katerem temelji izpodbijani sklep, glede začasnih odredb nima posebnih določb, določa le, da se lahko zoper vse sklepe, izdane na podlagi tega zakona, vloži tožba v treh dneh od vročitve (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1), o kateri mora sodišče odločiti v sedmih dneh (tretji odstavek 71. člena ZMZ-1). Splošnih učinkov tožbe v upravnem sporu ne spreminja niti tretji odstavek Uredbe Dublin III, saj ne zapoveduje zadržanja predaje prosilca zaradi sprožitve upravnega spora zoper odločitev pristojnega organa (tožene stranke). Iz stališč SEU v zadevi C-63/15 z dne 7. 6. 2016, _Ghezelbash_, namreč glede nevarnosti zamude pri izvršitvi odločitev o predaji izhaja, da je iz člena 27(3)(c) Uredbe Dublin III razvidno, da je zakonodajalec Unije s tem, ko je določil, da države članice zagotovijo, da ima zadevna oseba možnost sodišču predlagati, da v razumnem roku odloži izvršitev odločitve o predaji, dokler se obravnava pritožba, priznal, da države članice lahko odločijo, da vložitev pritožbe (oziroma v ureditvi Republiki Slovenije tožbe v upravnem sporu) zoper odločitev o predaji sama po sebi ne zadošča za odložitev predaje, ki se lahko tako opravi brez čakanja na proučitev te pritožbe, če za odložitev ni bilo zaprošeno ali je bil predlog za odložitev zavrnjen (59. točka obrazložitve).

53. Glede na navedeno stališče za izdajo začasne odredbe veljajo splošna pravila ZUS-1, po katerih sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda (drugi odstavek 32. člena ZUS-1). Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva.

54. V zvezi s standardom težko popravljive škode pa je Vrhovno sodišče že sprejelo stališče, da izvršitev predaje po Uredbi Dublin III sama po sebi ni nepopravljiva posledica, saj način odprave posledic izvršenega sklepa o predaji v primeru uspeha v upravnem sporu ureja že sama Uredba Dublin III, ki določa, da če je bila oseba predana pomotoma ali je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena, potem ko je predaja izvedena, država članica, ki je predajo izvedla, osebo nemudoma ponovno sprejme (tretji odstavek 29. člena).31 Pri ugotavljanju konkretnih okoliščin, ki lahko utemeljujejo težko popravljivo škodo kot podlago za izdajo začasne odredbe na podlagi 32. člena ZUS-1, torej ni pravilno izhajati iz splošne ugotovitve, da tožniku nastaja škoda, ki naj bi bila težko popravljiva že zaradi tega, ker naj ne bi bila več mogoča vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja kljub morebitnemu uspehu tujca v upravnem sporu, saj ne bi več bil na območju Republike Slovenije.32 Po stališču Vrhovnega sodišča je treba navedene konkretne okoliščine v vsakem konkretnem primeru presoditi na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, saj ni mogoče izhajati iz tega, da je vrnitev v vsako drugo državo iz Republike Slovenije za tujca že škoda, ki bi bila upoštevna kot razlog za izdajo začasne odredbe; tako npr. vrnitev v drugo članico Evropske unije ne predstavlja škode, ki bi tujcu sama po sebi grozila in je ne bi bilo treba ustrezno utemeljevati in izkazovati.33

55. Glede na navedeno tožnik nevarnosti nastanka težko popravljive škode zgolj z navedbami, da mu bo v primeru, ko ne bo več na slovenskem ozemlju, odvzeta pravica do sodnega varstva, saj ne bo izkazoval pravnega interesa za tožbo, ni izkazal. Ob upoštevanju razlogov, zaradi katerih je sodišče zavrnilo tožbo, pa težko popravljive škode ne izkazujejo niti posplošene tožnikove navedbe, da bo ob predaji na Hrvaškem ponovno deležen nečloveškega ravnanja. Zato je bilo treba zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrniti.

1 Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba Dublin III). 2 Prošnjo za sprejem tožnika je tožena stranka Republiki Hrvaški poslala že 23. 11. 2022, vendar je od nje prejela odgovor, da na podlagi četrtega odstavka 8. člena Uredbe Dublin III ne more sprejeti odgovornosti, saj je tožnik v evidence Republike Hrvaške zaveden kot mladoletnik brez spremstva. Zato je tožena stranka s sklepom z dne 16. 12. 2022 Inštitutu za sodno medicino Univerze v Ljubljani odredila izdelavo izvedenskega mnenja za določitev tožnikove starosti, iz katerega je razvidno, da je tožnik na dan pregleda star med 24 in 26 let. 3 Uredba (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (prenovitev). 4 Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite (prenovitev). 5 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev). 6 Glej sodbo Sodišča Evropske unije C-670/16, Mengesteab, z dne 26. 7. 2017 (93. točka obrazložitve). 7 UL. L 222, 5. 9. 2003, str. 3. 8 Ta opredeljuje pojem "prosilec" kot državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, ki je podal prošnjo za mednarodno zaščito, v zvezi s katero še ni bila izdana dokončna odločba. 9 Glej sodbo SEU C-768/19, SE, z dne 9. 9. 2021 (48. in 49. točka obrazložitve). 10 Ta določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana, da pod pogoji iz členov 21, 22 in 29 sprejme prosilca, ki je vložil prošnjo v drugi državi članici. 11 Določba se glasi, da v primerih, ki spadajo v področje uporabe odstavka 1(a) in (b), odgovorna država članica obravnava ali dokonča obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je podal prosilec. 12 Tako tudi Vrhovno sodišče v zadevi I Up 76/2023, ko se je v 10. točki obrazložitve v 5. opombi sklicevalo na sodbo SEU C-213/17 z dne 5. 7. 2018, X, ki je v zvezi z določbo drugega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III med drugim razložilo, da čeprav določa različne obveznosti v zvezi z obravnavo prošenj za mednarodno zaščito (glede na fazo zadevnega postopka za mednarodno zaščito), je namen vseh teh obveznosti zagotoviti nadaljevanje postopka za mednarodno zaščito, te obveznosti pa se nanašajo na natančnejšo opredelitev postopka, ki ga je treba zagotoviti osebi po njeni predaji drugi državi članici. 13 Glasi se: "Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju." 14 V tem smislu SEU v sodbi N.S. (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011 (85. točka). 15 C-411/10 (88. točka). 16 Prav tam, 94. točka. 17 Tako Vrhovno sodišče na primer v sodbi in sklepu I Up 81/2023 (11. točka obrazložitve). 18 Prav tam (12. točka obrazložitve). 19 Tožnik je na glavni obravnavi vztrajal pri svojih navedbah v upravnem postopku, da so ga policisti pri prvem prehodu meje udarili s palico, izpustili psa, da so ga pri drugem prehodu tepli in vzeli telefon, da so ga pri tretjem prehodu še enkrat pretepli, da so ga četrtič vrnili nazaj, da so ga pri petem prehodu odpeljali v zapor in mu dali papirje, ki jih je podpisal, in ga slikali, da so ga pustili v gozdu, še prej pa pretepli s palico, da si je poškodoval koleno in da ni dobil hrane, ko so ga zaprli. 20 Povzetek s tem povezanih ugotovitev tožene stranke je razviden iz 5., 6., 8., 11. in 13. točke obrazložitve te sodbe. 21 Omenjene informacije je tožena stranka naštela na osmi in deveti strani izpodbijanega sklepa, presojala pa jih je na straneh od 9 do 13. 22 **V predloženih informacijah sta n**avedena tudi sklepa, s katerima sta Upravni sodišči v Hannovru in Stuttgartu ugodili tožbama prosilcev ter odložili vrnitev na Hrvaško. Sklep Upravnega sodišča v Hannovru št. 15 B 3250/22 v obrazložitvi skoraj v celoti povzema sodbo Upravnega sodišča v Braunschweigu št. 2 A 26/22 z dne 24. 5. 2022, ki se nanaša na isti primer iranske državljanke z močno ranljivim sinom, kot je razvidno iz navedenega sklepa 2 B 27/22 z dne 25. 2. 2022. Sodišče v Stuttgartu v sklepu št. A 16 K 3603/22 z dne 2. 9. 2022 sicer ugotavlja, da obstajajo znaki sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem postopku zaradi nakopičenih indicev o kršitvah človekovih pravic v zvezi z ravnanjem "push back" v Srbijo ali BiH, vendar pa se do teh ugotovitev ni dokončno opredelilo. Iz sklepa je razvidno, da je bilo tožbi ugodeno zaradi nevarnosti kršitve načela nevračanja, kar pa se nanaša na okiliščine konkretne zadeve. Sodišče je še presodilo, da je prošnja, ki jo je prosilec izrecno umaknil pred zapustitvijo Hrvaške ali je prejel odločitev o njeni zavrnitvi, po nekaterih poročilih v hrvaškem azilnem postopku obravnavana kot ponovna prošnja, čeprav je to v nasprotju z zahtevami Uredbe Dublin III. 23 Vrhovno sodišče je že poudarilo (glej na primer sodbo v zadevi I Up 250/2016 z dne 16. 11. 2016), da so sistemske pomanjkljivosti, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, predvsem objektivno dejstvo, ugotovljivo z dokumenti ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov. 24 Tožnik tudi ne zatrjuje, da bi katerikoli evropski organ, ESČP ali UNHCR že obravnaval azilni sistem v Republiki Hrvaški kot kritičen. 25 Tako pojasnilo je razvidno iz novejše sodne prakse Vrhovnega sodišča, na primer I Up 193/2022 (12. točka obrazložitve) in I Up 81/2023 (11. točka obrazložitve). 26 Vrhovno sodišče je v zadevi I Up 58/2016 v zvezi s pritožnikovimi (v tej vlogi je v navedeni zadevi nastopal prosilec za mednarodno zaščito) izjavami, da je bila policija do njega nasilna, že sprejelo stališče, da to ne pomeni, da je s temi izjavami pritožnik opozarjal, da obstajajo v Republiki Hrvaški sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev. Te izjave po stališču Vrhovnega sodišča, četudi se vzamejo za resnične, pomenijo zgolj pritožnikovo dojemanje dogodkov v času njegovega bivanja v tej državi (11. točka obrazložitve). 27 Povzetek s tem povezanih ugotovitev tožene stranke je razviden iz 2. opombe (2. točka obrazložitve) te sodbe. 28 Tožena stranka je dvomila v verodostojnost tožnikove izpovedbe v zvezi z nakupom hrane. Povzetek s tem povezane presoje je razviden iz 4. točke obrazložitve te sodbe. 29 V smislu sodbe SEU z dne 16. 2. 2017, C-578/16, _C.K., H.F., A.S. proti Republiki Sloveniji._ 30 Ustavno sodišče je že presodilo, da je načelo nevračanja oseb v države, v katerih jim preti določena nevarnost, preganjanje ali je na drug način ogroženo njihovo življenje, osebna integriteta ali svoboda, splošno priznano mednarodno načelo (odločba Up-763/09-19 z dne 17. 9. 2009, 8. točka obrazložitve). 31 Sodbi I Up 255/2016 z dne 23. 11. 2016 (15. točka obrazložitve). 32 Sklep Vrhovnega sodišča I Up 1/2018 z dne 12. 1. 2018 (19. točka obrazložitve). 33 Prav tam.