Jedro

Za storilca kaznivega dejanja se po drugem odstavku 28. člena Ustave ter po prvem in drugem odstavku 7. člena KZ-1 uporablja zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja, razen, če je kateri od novih zakonov za storilca milejši. Z vidika časovne veljavnosti kazenskega zakona sta za njegovo uporabo po Ustavi in KZ-1 odločilna čas ob storitvi kaznivega dejanja kot pravilo in čas po storitvi kaznivega dejanja z izrecno določeno izjemo. Čas pred storitvijo kaznivega dejanja za uporabo kazenskega zakona po Ustavi in KZ-1 ni odločilen, ker je to lahko čas veljavnosti tudi kakšnega drugega kazenskega zakona, v katerem konkretno dejanje bodisi ni bilo določeno kot kaznivo ali pa je bilo to določeno na drugačen način od načina ob storitvi kaznivega dejanja.

Ker je bilo torej zavrnjeno dokazovanje določenega dejstva, ki je po razlogih v prvostopenjski sodbi zahtevalo razmeroma velik časovni vložek, nadomeščeno z izvedbo dostopnejših dokazov, s katerimi je bilo mogoče isto dejstvo prav tako ugotoviti, v obrazložitvi zahteve zatrjevano obsojenčevo prikrajšanje v izjavljanju o procesnem gradivu ter glede primernega sodelovanja v kazenskem postopku ostaja na splošni ravni in uveljavljene bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP ne more utemeljiti.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo I K 59478/2021 obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu izreklo kazen eno leto in šest mesecev zapora, denarno kazen 800,00 EUR in izgon tujca iz države za čas treh let. Po 73. členu KZ-1 sta bila obsojencu odvzeta še prenosna telefona znamke Samsung in osebni avtomobil znamke Mercedes Benz. Vrnitve stroškov kazenskega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena in plačila sodne takse je bil obsojenec po četrtem odstavku 95. člena ZKP oproščen, medtem ko je bilo za nagrado in izdatke postavljenega zagovornika odločeno, da se izplačajo iz proračunskih sredstev.

2. Višje sodišče v Kopru je s sodbo III Kp 59478/2021 delno ugodilo pritožbi obsojenčevega zagovornika ter prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je izrečeno kazen znižalo na eno leto in tri mesece zapora. V ostalem je bila zagovornikova pritožba zavrnjena kot neutemeljena, prvostopenjska sodba pa v nespremenjenem delu potrjena.

3. Obsojenčev zagovornik je nato 19. 9. 2022 zoper obe sodbi vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot je zapisal iz "vseh pritožbenih razlogov" po 420. členu ZKP. Po njegovem so to, ob kršitvah kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in drugih kršitvah določb kazenskega postopka, če so vplivale na zakonitost sodbe, še odločitev glede kazenske sankcije ter kršitve 2., 14. in 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) ter 5., 6., 13. in 14. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da prvo in drugostopenjsko sodbo razveljavi ter obsojencu zniža kazen na osem mesecev zapora in na 200,00 EUR denarne kazni, zasežena prenosna telefona in osebni avtomobil pa vrne. Predlagal je še takojšnjo obsojenčevo izpustitev na prostost ter podrejeno, da Vrhovno sodišče obe navedeni sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Na zahtevo je odgovorila vrhovna državna tožilka Barbara Jenkole Žigante. Po obrazloženi oceni, da nobeden od dovoljenih razlogov za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti ni podan, predlaga njeno zavrnitev.

5. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil poslan obsojencu in zagovorniku, ki se o odgovoru nista izjavila.

B.

6. Vrhovno sodišče v zadevi uvodoma napotuje na razloge za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, kot so pozitivno in negativno določeni v prvem in drugem odstavku 420. člena ZKP. Napotilo je smiselno, ker je vložnik uveljavljane kršitve drugih določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, v zvezi z zaporno in denarno kaznijo na 10. do 12. strani ter v zvezi z odvzemom predmetov na 12. do 14. strani zahteve, med drugim utemeljeval z dejstvi, ki po njegovem, bodisi niso bila upoštevana, ali so bila upoštevana nepravilno, ali pa zaradi nepovezanosti s predmetom odmere posamezne kazenske sankcije sploh ne bi smela biti upoštevana. V obrazložitvi zahteve so tako konkretno navedene obsojenčeva invalidnost, skrb za bolnega očeta in šest otrok, partnerkina brezposelnost, velika zadolženost in preteča deložacija, kar vse po njegovem pri odmeri kazenskih sankcij obsojencu ni bilo upoštevano, obsojenčevo izkoriščanje premoženjske stiske prebežnikov ni bilo pravilno upoštevano, storitev kaznivega dejanja v času epidemije COVID-19, ko so v državah Evrope veljali omejevalni ukrepi, pa pri odmeri kazni ne bi smela biti upoštevana. Podobno velja za odvzeta prenosna telefona in osebni avtomobil obsojencu, ko po obrazložitvi v zahtevi ni bilo upoštevano, da se na prenosnih telefonih nahajajo obsojenčevi stiki, ki jih potrebuje pri zdravljenju ter osebne fotografije, da odvzeti avtomobil ni bil preurejen za izvršitev kaznivega dejanja, da je star, dotrajan in brez večje vrednosti ter da obsojenec drugega osebnega avtomobila nima.

7. Ker pri naštetem zanesljivo ne gre za kršitve kazenskega zakona iz 1. točke prvega odstavka 420. člena v zvezi z 372. členom ZKP in ne za katerokoli kršitev določb kazenskega postopka iz 2. in 3. točke prvega odstavka tega člena, ki bi jo bilo mogoče povezati s kršitvami določb kazenskega postopka iz 371. člena ZKP, Vrhovno sodišče zahteve za varstvo zakonitosti v povzetih delih ni preizkušalo.

B.-1

8. Vložnik uveljavljanih kršitev kazenskega zakona v zahtevi neposredno ali izrecno ni opredelil, Vrhovno sodišče pa je po pregledu v obrazložitvi zahteve ugotovilo, da zatrjuje kršitve iz 1., 4. in 5. točke 372. člena ZKP. Pravi namreč, da je kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena KZ-1, tako imenovano kolektivno kaznivo dejanje s serijo protipravnih dejavnosti in skupnim subjektivnim elementom, ki te dejavnosti povezuje. Izjema je četrta izvršitvena oblika, ki pa je po zakonskem opisu pogojena le s plačilom storilcu. Razen tega bi moral biti uporabljen Kazenski zakonik preden je bil spremenjen (noveliran), saj je od tedaj zaradi nesorazmernega povečanja kaznovalnih okvirov, neustaven. Pri odločbah o kaznih, nižji sodišči nista sledili sodni praksi, ko so bile drugim obsojencem za istovrstna kazniva dejanja izrečene zaznavno nižje kazni in ko je pri nevarnosti za življenje in zdravje ljudi iz šestega odstavka 308. člena KZ-1, zahtevana konkretna ogrozitev namesto hipotetične. Drugače je pri odločbi o odvzemu predmetov, ko niso bili upoštevani niti zakonski nameni, po katerih naj bo posamezni varnostni ukrep izrečen in ne načelo sorazmernosti, ki pri nobenem od varnostnih ukrepov ne sme biti prezrto.

9. Različno od pravkar povzetega, so v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane bistvene in druge kršitve določb kazenskega postopka iz 2. in 3. točke 420. člena ZKP, neposredno opredeljene. To sta bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 3. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka tega člena. V zvezi s prvo vložnik v obrazložitvi zahteve zatrjuje, da obsojencu v nasprotju z 9. členom ZKP ni bil dostavljen prevod obtožnice z dopolnitvami v kurdskem jeziku, ne priporni sklep in nobeno gradivo do predobravnavnega naroka, saj je sodišče prve stopnje procesno gradivo prevajalo v jezik, ki ga obsojenec, kljub vložnikovim opozorilom ni razumel. Gre za kršitev mednarodnih obveznosti, kot so bile po Direktivi 2010/64/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. 10. 2010 implementirane v 8. členu ZKP, in ki je obsojencu, v nasprotju z zagotovili iz 6. člena EKČP, onemogočila, da bi se zoper obtožbo, sam ali skupaj s strokovnim pomočnikom, učinkovito branil. 10. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je v zahtevi obrazložena s povzetim zakonskim opisom kršitve, potem z oceno, da je bila nemožnost sklicevanja na posamezne odločbe različnih okrožnih sodišč nejasno obrazložena ter z ugotovitvijo, da sodišče prve stopnje o vloženem predlogu za izločitev dokazov ni odločalo.

11. Druge kršitve določb kazenskega postopka se po obrazložitvi v zahtevi nanašajo na predlagano dokazovanje z branjem prevedene medicinske dokumentacije iz danskega jezika in posledično na pravico do izvajanja dokazov v lastno korist ter splošno na prenizko postavljene standarde za obsodbo v zadevi, ki se tistega, ki je bil dolžan obtožbo dokazovati, v nasprotju z domnevo nedolžnosti iz 27. člena Ustave in omenjenega 6. člena EKČP ter v nasprotju z enakim varstvom pravic iz 22. člena Ustave, neutemeljeno razbremenjevali.

B.-2

12. Po konkretnem opisu dejanja v izreku prvostopenjske sodbe vsebina obsojenčevega izvršitvenega ravnanja ni bila v ukvarjanju s prevažanjem po ozemlju R Slovenije tujcev, ki niso imeli dovoljenja za vstop in bivanje v R Sloveniji, temveč je bil obsojenčev prevoz oziroma prevažanje sestavni del po sostorilcih izvršenega spravljanja tujcev čez mejo za plačilo, ki je kljub enkratnosti (so)storilčevega ravnanja, v obravnavanem zakonskem opisu po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 določeno kot kaznivo. Pomeni torej, da sta dejanski opis obsojenčevega ravnanja v izreku prvostopenjske sodbe ter zakonski opis v delu tretjega odstavka 308. člena KZ-1, ki tudi po obrazložitvi v zahtevi ne določa storilčevega protipravnega ukvarjanja z določeno dejavnostjo, usklajena in da posredno uveljavljana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP ni podana.

13. Za storilca kaznivega dejanja se po drugem odstavku 28. člena Ustave ter po prvem in drugem odstavku 7. člena KZ-1, uporablja zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja, razen, če je kateri od novih zakonov za storilca milejši. Z vidika časovne veljavnosti kazenskega zakona sta za njegovo uporabo po Ustavi in KZ-1 odločilna čas ob storitvi kaznivega dejanja, kot pravilo in čas po storitvi kaznivega dejanja z izrecno določeno izjemo. Čas pred storitvijo kaznivega dejanja za uporabo kazenskega zakona po Ustavi in KZ-1 ni odločilen, ker je to lahko čas veljavnosti tudi kakšnega drugega kazenskega zakona, v katerem konkretno dejanje, bodisi ni bilo določeno kot kaznivo, ali pa je bilo to določeno na drugačen način od načina ob storitvi kaznivega dejanja. Glede na to vložnikovo zavzemanje za uporabo kazenskega zakona, ki je veljal preden je obsojeni storil obravnavano kaznivo dejanje in ki naj bi bil zanj milejši, nima ustrezne ustavne in zakonske podlage ter je v zahtevi posredno uveljavljana kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP neutemeljena.

14. Enako velja še za del obrazložitve zahteve, v katerem vložnik po vsebini zatrjuje, da pri izrekanju varnostnega ukrepa odvzema predmetov niso bile uporabljene določbe Kazenskega zakonika o njegovih namenih in ne del drugega odstavka 70. člena KZ-1 z določeno sorazmernostjo pri izrekanju kateregakoli od varnostnih ukrepov iz 69. člena KZ-1. Pri tem najprej prezre, da je preventivni učinek kot splošni zakonski namen pri izrekanju varnostnih ukrepov, opredeljen že v navedeni zakonski določbi z domnevo ali sklepanjem o možni storitvi kaznivega dejanja ter zlasti, da je bil ta namen v razlogih sodbe na njeni zadnji strani preizkušen skupaj s pogojeno sorazmernostjo, kar v obrazložitvi zahteve prav tako ni bilo omenjeno. Povzeta vložnikova zatrjevanja so zato netočna in posledično nesposobna za uspešno utemeljitev navedene kršitve kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP, ki potem niti pri odločbi o odvzemu predmetov ni podana.

15. Bistvo kršitve kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP je v prekoračitvi pravice, ali pooblastil, ki jih ima sodišče pri izrekanju kazenskih sankcij. Vsebina prekoračitve je v izrekanju zakonsko nedoločenih kazenskih sankcij, ali izrekanju kazenskih sankcij preko zakonskih meja. Kršitev na takšen način v obrazložitvi zahteve ni opisana. Razen tega se vložnik pri zatrjevanem odstopu od ustaljene sodne prakse sklicuje na primere, ko obsojencem dejansko niso bile izrečene odločilno nižje kazni ali milejše kazenske sankcije, medtem ko je vložnikovo sklicevanje na zahtevo po konkretni ogrozitvi za življenje in zdravje ljudi iz šestega od stavka 308. člena KZ-1, glede na pravno opredelitev konkretnega kaznivega dejanja brezpredmetno.

16. Uveljavljena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je v zahtevi obrazložena na način, ki ne odraža stanja stvari, kot izhaja iz spisovnega gradiva zadeve. To je v obrazložitvi zahteve nepopolno povzeto do mere, da ustvarja vtis o obsojenčevi komunikacijski odrezanosti v kazenskem postopku, kar po utemeljenih opozorilih vrhovne državne tožilke v odgovoru na zahtevo ni točno. Po spisovnem gradivu, ki ga vrhovna državna tožilka pravilno povzema je jasno, da je obsojenec procesna dejanja sodišča naprej spremljal s postavljenim tolmačem za arabski jezik, čemur ni nikoli izrecno nasprotoval ter da je ravno po vložnikovem posredovanju obsojenca pri ostalih procesnih dejanjih sodišča spremljal postavljeni tolmač za kurdski jezik. Tudi v tem primeru v spisovnem gradivu ni zabeležena niti ena obsojenčeva ali vložnikova pripomba, ki bi vsaj posredno kazali, da kateri od obeh postavljenih tolmačev odrejene naloge ni ustrezno opravil in da zato obsojenec procesnih dejanj v kazenskem postopku ne bi mogel spremljati. Gre torej za sam smisel (_ratio_) navedene bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki po ugotovljenem ni podana.

17. Povzemanje zakonskega opisa katerekoli od kršitev iz prvega odstavka 420. člena ZKP za obrazloženost njene vsebine ter posledično za ustrezni preizkus po vrhovnem sodišču ne zadostuje. Z vsebino sta namreč določena obseg preizkusa in njegov predmet, do katerega se mora Vrhovno sodišče prav tako obrazloženo opredeliti. To pri konkretno povzetem opisu bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka ZKP ni možno, medtem ko pri zatrjevanju nejasnosti obrazložitve v zvezi z odločbami različnih okrožnih sodišč vložnik ne navede sodbe in ne delov sodb katerega od nižjih sodišč, ki bi naj zavrnitev njegovega prikaza različne kaznovalne politike sodišč, v sodbi nejasno obrazložili. Končno, če ne gre za spodrsljaj v zapisu (_lapsus calami_), je vložnik predlog za izločitev dokazov na predobravnavnem naroku dne 17. 3. 2022, umaknil, ker je obsojenec želel pospešitev kazenskega postopka (l. št. 478), sploh pa manjkajoča odločitev o predlagani izločitvi dokazov ni predmet uveljavljene bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP temveč bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki mora biti potem tudi drugače obrazložena. Skratka, vložnikova prizadevanja v tem delu obrazložitve zahteve so neuspešna, ker je obrazložitev nepopolna, ker nasprotuje obsojenčevemu procesnemu razpolaganju in ker je po vsebini v zvezi s predmetom druge bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

18. Je pa zato v zvezi z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v obrazložitvi zahteve navajana zavrnitev dokaznega predloga po prevajanju in branju zdravstvene dokumentacije v danskem jeziku. Pri tem je njen konkretni učinek v zahtevi obrazložen splošno z obsojenčevo nemožnostjo izjavljanja o procesnem gradivu in do primernega sodelovanja v kazenskem postopku, ki v nadaljevanju obrazložitve nista bili konkretizirani kot niso navedena odločilna dejstva, ki zaradi takšne nemožnosti niso bila v popolno ali pravilno ugotovljena in ne določba katerega od zakonov, ki potem ni bil pravilno uporabljen. To je pomembno, kajti dokazni predlog je bil dan zaradi ugotavljanja obsojenčevega slabega zdravstvenega stanja (list. št. 478) ki pa je bilo po njegovi zavrnitvi ugotovljeno z drugimi dokazi in nato pri izbiri ter odmeri kazni po obeh sodbah v celoti upoštevano. Celo tako, da so bila v prvostopenjski uporabljena omilitvena določila iz 51. člena KZ-1 in da je višje sodišče tudi zaradi navedenega slabega zdravstvenega stanja obsojenca odmerjeno zaporno kazen še znižalo. Ker je bilo torej zavrnjeno dokazovanje določenega dejstva, ki je po razlogih v prvostopenjski sodbi zahtevalo razmeroma velik časovni vložek, nadomeščeno z izvedbo dostopnejših dokazov, s katerim je bilo mogoče isto dejstvo prav tako ugotoviti, v obrazložitvi zahteve zatrjevano obsojenčevo prikrajšanje v izjavljanju o procesnem gradivu ter glede primernega sodelovanja v kazenskem postopku ostaja na splošni ravni in uveljavljene bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP ne more utemeljiti.

19. Na splošni ravni so še vložnikova zatrjevanja o kršitvah 2., 14., in 22. člena Ustave ter 5., 6., 13. in 14. člena EKČP, ki jih zato ni bilo mogoče povezati z nobeno od uveljavljanih kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP in ne s katerim od materialno ali procesno pravnih položajev, o katerem se Vrhovno sodišče ne bi že izjavilo.

C.

20. Ker je v delu zahteve za varstvo zakonitosti uveljavljan izpodbojni razlog iz drugega odstavka 420. člena ZKP, zaradi katerega zahteve ni mogoče vložiti in ker so uveljavljane kršitve iz prvega odstavka tega člena po obrazloženem neutemeljene, je Vrhovno sodišče zahtevo po prvem odstavku 425. člena ZKP zavrnilo.

21. Odločba o oprostitvi dolžnosti plačila sodne takse temelji na prvem odstavku 98.a člena in četrtem odstavku 95. člena ZKP. Obsojenec je oseba, ki ji je bila odvzeta prostost, sicer pa oseba z razmeroma velikimi socialnimi bremeni, kot so bila ugotovljena že prvostopenjski sodbi.

22. Odločitev je bila sprejeta soglasno.