Jedro

Ko zagovornik grajano sodbo izpodbija v delu, kolikor se nanaša na uporabo jezika, v katerim je bil voden kazenski postopek, pritožbeno sodišče ugotavlja, da obtoženec v nobeni fazi postopka ni izjavil, da ne razume, kaj se mu očita, oziroma zakaj se v postopku sploh nahaja, tudi v tistem delu postopka ne, kjer je krivdo priznal. Sodišče prve stopnje je obtožencu odmerilo prestrogo zaporno kazen. Po oceni pritožbenega sodišča so olajševalne okoliščine, ki jih je v grajani sodbi sicer pravilno ugotovilo, prišle v premajhni meri do izraza oziroma jih je sodišče prve stopnje premalo ovrednotilo v obtoženčevo korist.

Izrek

I. Pritožbi zagovornika se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v odločbah o kazenskih sankcijah spremeni tako, da se izrečena zaporna kazen skrajša na 1 (eno) leto in 3 (tri) mesece zapora.

V ostalem se pritožba zagovornika kot neutemeljena zavrne in v nespremenjenih, a pobijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo obtoženega Karamana A. A. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena v zvezi z 20. členom KZ-1. Na podlagi iste zakonske določbe in z uporabo omilitvenih določil iz 2. točke prvega odstavka 51. člena KZ-1 mu je izreklo kazen enega leta in šestih mesecev zapora in stransko denarno kazen v višini 200 dnevnih zneskov po 4,00 EUR oziroma v skupni vrednosti 800,00 EUR. Za denarno kazen je sodišče sklenilo, da jo je obtoženec dolžan plačati v roku dveh mesecev po pravnomočnosti sodbe, sicer se bo v primeru neizterljivosti izvršila tako, da se bo za vsaka dva začeta dnevna zneska določil en dan zapora. V izrečeno zaporno kazen je sodišče obtožencu vštelo čas, prebit v priporu od 29.10.2021 od 21.09 ure dalje. Po prvem odstavku 48.a člena KZ-1 je sodišče izreklo obtožencu stransko kazen izgona tujca z ozemlja Republike Slovenije za dobo treh let, na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1 pa mu odvzelo mobilni telefon s pripadajočo SIM kartico in osebni avtomobil, naveden v izreku. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče obtoženca oprostilo dolžnosti plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, medtem, ko je o nagradi in potrebnih izdatkov postavljenega zagovornika sklenilo, da bremenijo proračun.

2. Zoper to sodbo se pritožuje obtoženčev zagovornik. Uvodoma navaja, da se pritožuje zaradi kršitev kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP, drugih kršitev določb, če so vplivale na zakonitost sodne odločbe in zaradi kazenskih sankcij ter izrečenih varnostnih ukrepov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in obtožencu kazen zniža na osem mesecev zapora in 300,00 EUR denarne kazni ter mu vrne zasežena telefona in avtomobil, podrejeno pa, da zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. 3. Pritožba je deloma utemeljena.

4. Po opravljeni javni pritožbeni seji in po pregledu spisovnega gradiva pritožbeno sodišče ugotavlja, da je potrebno zagovornikovi pritožbi deloma ugoditi.

5. Zagovornik v pritožbi predvsem izpostavlja, da je bila obtožencu kršena pravica do obrambe oziroma kakor navaja sam "onemogočena učinkovita obramba". Pritožnik to kršitev vidi v tem, ker naj "obdolženec, ki je zaprt v ZPKZ, ni bil priveden niti enkrat na okrožno sodišče, ki je 100 metrov oddaljeno od pripora - ZPKZ, da bi se lahko udeležil predobravnavnega naroka dne 24.1.2022, ne naroka za izrek kazenske sankcije, ki je bil izveden dne 26.1.2022, zaradi česar obramba meni, da je kršeno načelo neposrednosti in pravica obdolženega, da sodeluje v kazenski obravnavi, saj videokonferenca, ki je bila izpeljana ne more nadomestiti obravnave v živo".

6. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da so zagovornikove navedbe popolnoma protispisne. Obtoženec je bil prvič zaslišan dne 30.10.2021 v okviru nujnih preiskovalnih dejanj (listovna št. 116) s pomočjo tolmača za arabski jezik, pri čemer obtoženec niti z besedo ni omenil, da ne bi razumel, zakaj se na sodišču nahaja in je, ob razumevanju vseh pravnih poukov podal tudi konsistenten zagovor. Zagovornik nadalje navaja, da obtoženec ni bil priveden na predobravnavni narok dne 24.1.2022. Tudi ta podatek je v popolnem nasprotju s spisovnimi podatki. Predobravnavni narok ni bil izveden dne 24.1.2022, temveč mesec dni pozneje, to je 24.2.2022 (listovna št. 439) in na njem je bil navzoč tudi pritožnik sam, v zvezi s čimer pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za čisto zavajanje pritožbenega sodišča oziroma pritožnikovo sprenevedanje v zvezi z udeležbo njegovega varovanca v kazenskem postopku. Povsem enaka ugotovitev velja tudi za udeležbo obtoženca na naroku za izrek kazenske sankcije, v zvezi s čimer zagovornik ponovno navaja, da obtoženec nanj ni bil vabljen, pritožbeno sodišče pa ponovno ugotavlja, da to ni res. Iz zapisnika na listovni št. 478 izhaja, da sta bila dne 17.3.2022 na naroku za izrek kazenske sankcije navzoča tako obtoženec kakor njegov zagovornik.

7. V nadaljevanju pritožbe zagovornik navaja, da je sodišče prve stopnje "v sodbi napačno navedlo, da je bil opravljen le en narok, v zadevi sta bila namreč opravljena naroka dne 24.1.2022 in dne 26.1.2022, oba preko videokonference, kjer obdolženi z zagovornikom ni mogel govoriti ne pred, ne med obravnavo." Sodišče prve stopnje o videokonferenci, ki naj bi bila opravljena dne 24.1. in 26.1.2022 v sodbi ne govori prav nikjer, kaj takega pa ni razvidno tudi iz spisovnega gradiva. Tudi v tem delu se pritožba izkaže kot popolnoma neutemeljena.

8. Ko zagovornik grajano sodbo izpodbija v delu, kolikor se nanaša na uporabo jezika, v katerem je bil voden kazenski postopek, pritožbeno sodišče ugotavlja, da obtoženec v nobeni fazi postopka niti z eno besedo ni izjavil, da ne razume, kaj se mu očita ozizroma zakaj se v postopku sploh nahaja, tudi v tistem delu postopka ne, kjer je krivdo priznal. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem delom pritožbenih navedb celo ugotavlja, da bi utegnila biti zagovornikova pritožba celo v nasprotju z interesi obtoženca samega, vendarle pa se v samo razmerje med pritožnikom in njegovim zagovornikom pritožbeno sodišče nima pravice spuščati.

9. Zagovornik v pritožbi graja tudi odločitev sodišča prve stopnje, ko je zavrnilo prevod obtoženčeve medicinske dokumentacije iz danskega v slovenski jezik. Nikakršnega dvoma sicer ni o tem, da ima obtoženec določene zdravstvene težave, vendarle pa je sodišče prve stopnje zavrnitev dokaznega predloga v tretjem odstavku obrazložitve prepričljivo in popolno obrazložilo, tako, da pritožbeno sodišče o tem nikakršnih pomislekov nima.

10. Zagovornik se pritožuje tudi zoper odločbo o zasegu mobilnega telefona in osebnega avtomobila, ki je bil uporabljen pri prevozu ilegalnih prebežnikov. Svojega stališča podrobneje ne konkretizira, navaja le, da pri širši presoji nevarnosti v smislu, da bi bili predmeti uporabljeni za kaznivo dejanje, odvzema ne utemeljujejo, čeprav v isti sapi priznava, da pri varnostnem ukrepu odvzema predmetov njihova potencialno nedovoljena uporaba ne sme biti prezrta. Sodišče prve stopnje je uporabo obeh zaseženih predmetov pri inkriminiranem kaznivem dejanju zanesljivo ugotovilo in to v razlogih sodbe na peti strani le-te tudi prepričljivo obrazložilo.

11. Prav pa ima zagovornik glede tega, ko meni, da je sodišče prve stopnje obtožencu odmerilo prestrogo zaporno kazen. Po oceni pritožbenega senata so olajševalne okoliščine, ki jih je v grajani sodbi sicer pravilno ugotovilo, prišle v premajhni meri do izraza oziroma jih je sodišče prve stopnje premalo ovrednotilo v obtoženčevo korist. Da je temu res tako oziroma da obtoženec dejanje iskreno obžaluje, se je pritožbeni senat lahko prepričal tudi na javni seji sami, ko je obtoženec v končni besedi zajokal in dejal, da mu je iskreno žal za to, kar je storil. Glede na vse ostale okoliščine, razvidne iz spisovnega gradiva, predvsem pa upoštevaje zdravstveno stanje obtoženčeve žene in njega samega, je tako sklenilo višje sodišče pritožbi obtoženčevega zagovornika deloma ugoditi in izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP spremeniti tako, kakor je videti iz izreka, v nespremenjenih, a pobijanih delih pa potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

12. Odločitev pritožbenega sodišča je v korist obtoženca, zato izrek o stroških pritožbenega postopka na podlagi drugega odstavka 98. člena ZKP kot nepotreben odpade.