Jedro

Dve vprašanji temeljita na trditvi o napačnosti stališča, ki naj bi ga zavzelo sodišče v izpodbijani sodbi, in sicer da naj bi revidentka opravičljive razloge za zamudo pri izdelavi izvedeniškega mnenja lahko izkazala le s pisnim dokazom o pravočasnosti obveščanja sodišča o zamudi. Ker takega stališča sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni sprejelo, revizije ni mogoče dovoliti niti na podlagi na njem temelječih pravnih vprašanjih.

Naslednja tri vprašanja pa niso pravna vprašanja, pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Sprašujejo namreč le, ali je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru kršilo pravila postopka upravnega spora. Ta odgovor pa je odvisen od konkretnih okoliščin obravnavanega primera in s tem povezane presoje razlogov, zaradi katerih je vložena revizija. Njihove pomembnosti, ki bi presegala pomen obravnavane zadeve, zato ni mogoče razbrati.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z v uvodu tega sklepa navedeno sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revidentke) zoper odločbo tožene stranke, št. 705-437/2014 z dne 18. 3. 2015, s katero je bila revidentka razrešena kot sodna izvedenka za tam navedeno strokovno področje.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je revidentka vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Priglaša tudi stroške postopka.

K I. točki izreka:

3. Revizija ni dovoljena.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Kakšne so zahteve za to, da se določeno pravno vprašanje upošteva kot izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije, izhaja iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča (npr. sklepi X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 660/2008 z dne 14. 11. 2010).

6. Revidentka v zvezi s tem izpostavlja pet vprašanj, in sicer:

1. „Ali stališče sodišča, po katerem bi tožnica lahko trditve o pravočasnem obveščanju sodišča o opravičljivih razlogih za zamudo pri izdelavi izvedeniškega mnenja izkazala le s pisno dokumentacijo, materialnopravno napačno in posledično tudi krši tožničino pravico iz 22. člena Ustave?“

2. „Ali presoja sodišča, ki temelji na spornem stališču, opredeljenem v prejšnji 1. točki (pomembnega pravnega vprašanja), da v postopku ni bilo treba izvesti bistvenega dokaza z zaslišanjem strokovnih sodelavcev sodišča, ki so delali na zadevi II P 1406/2013 in katerim je tožnica pravočasno in sproti telefonsko sporočala razloge za zamudo pri izdelavi izvedeniškega mnenja, zato ker se v postopku presoja ravnanje tožnice in ne strokovnih sodelavcev, krši načelo kontradiktornosti postopka, načelo materialne resnice in pravico tožnice do izjave, ki je varovana tudi v okviru 22. člena Ustave?“

3. „Ali stališče sodišča, po katerem tožnici, na kateri je dokazno breme glede opravičljivosti razlogov za zamudo pri izdelavi izvedeniškega mnenja, nalaga višji dokazni standard oziroma pisne dokaze kot edino možno dokazno sredstvo za dokazovanje pravočasnega obveščanja sodišča o razlogih za zamudo pri izdelavi izvedeniškega mnenja, ki ga ne zahtevata na Zakon o sodiščih ne 2. člen Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih, materialnopravno napačno in kot takšno pomeni tudi sprejem očitno napačne odločitve, ki pomeni kršitev pravice iz 22. člena Ustave?“

4. „Ali neizvedba glavne obravnave, ki jo je tožnica v tožbi izrecno zahtevala, krši pravico iz 22. člena Ustave in prvega odstavka 6. člena EKČP?“

5. „Ali opustitev bistvenega dokaza tožnice o razveljavitvi sklepa sodišča o denarni kazni izvedenki, ki temelji na presoji istega sodišča, ki je zoper tožnico podalo predlog za razrešitev z mesta sodne izvedenke in naknadno v navedenem sklepu ugotovilo, da so bili na strani tožnice podani opravičljivi razlogi za zamudo pri izdelavi izvedeniškega mnenja, pomeni kršitev načela kontradiktornosti in s tem kršitev pravice tožnice do izjave iz 22. člena Ustave, ki je povzročila sprejem očitno napačne odločitve?“

7. Predmet revizijskega preizkusa je pravilnost in zakonitost pravnomočne sodbe sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče v revizijskem postopku ne presoja pravilnosti (upravnega) postopka izdaje izpodbijanega akta in pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja (prvi in drugi odstavek 85. člena ZUS-1), zato vprašanja, ki se nanašajo na pravilnost upravnega postopka in pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, niso vprašanja, zaradi katerih bi Vrhovno sodišče revizijo dovolilo in vsebinsko obravnavalo.(1) Na dejansko stanje, ki ga je s pravnomočno sodbo ugotovilo sodišče prve stopnje, je revizijsko sodišče po drugem odstavku 85. člena ZUS-1 vezano.

8. Vprašanji št. 1 in 3 temeljita na trditvi o napačnosti stališča, ki naj bi ga zavzelo sodišče v izpodbijani sodbi, in sicer da naj bi revidentka opravičljive razloge za zamudo pri izdelavi izvedeniškega mnenja lahko izkazala le s pisnim dokazom o pravočasnosti obveščanja sodišča o zamudi. Ker takega stališča sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni sprejelo, revizije ni mogoče dovoliti niti na podlagi na njem temelječih pravnih vprašanjih. V 12. točki obrazložitve sodbe je sodišče prve stopnje namreč zapisalo, da res ni nikjer predvideno, da bi morali izvedenci le pisno komunicirati s sodiščem, da pa je standard skrbnosti izvedenca treba presojati v vsakem primeru posebej, pri čemer je dokazno breme ravnanj, ki izražajo vestnost sodnih izvedencev, na njihovi strani. Ker telefonska komunikacija s strokovnimi sodelavci na sodišču v (pravdnem) spisu ni zabeležena, iz pisne komunikacije pa je nedvoumno razvidno, da sodišče očitno ni bilo obveščeno o zamudi in o razlogih zanjo, bi bilo posledično utemeljeno pričakovati od revidentke, da dokazljivo (pisno) poskrbi za komunikacijski problem, česar pa ni storila.

9. Sodišče prve stopnje je torej zavzelo stališče, da bi revidentka kot sodna izvedenka zaradi dolžne skrbnosti morala pisno obvestiti sodišče o zamudi potem (posledično), ko je bilo jasno, da o zamudi in razlogih zanjo očitno ni bilo obveščeno na podlagi njenih predhodnih ravnanj (zatrjevane telefonske komunikacije s strokovnimi sodelavci).

10. Upoštevaje navedeno od odgovora na vprašanji št. 1 in 3 ni odvisna odločitev v zadevi.

11. Vprašanja št. 2, 4 in 5 niso pravna vprašanja, pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Sprašujejo namreč le, ali je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru kršilo pravila postopka upravnega spora. Ta odgovor pa je odvisen od konkretnih okoliščin obravnavanega primera in s tem povezane presoje razlogov, zaradi katerih je vložena revizija. Njihove pomembnosti, ki bi presegala pomen obravnavane zadeve, zato ni mogoče razbrati.

12. Ker izpostavljena vprašanja niso pomembna pravna vprašanja, pogoj za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazan. Zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 89. člena ZUS-1 zavrglo kot nedovoljeno.

K II. točki izreka:

13. Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku in v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

(1) Tako Vrhovno sodišče že npr. v sklepu X Ips 50/2015 z dne 8.7.2015.