Jedro

Tožnica ni uspela dokazati, da je imela za zamudo pri izdelavi mnenja ter za neobveščanje sodišča o zamudi opravičljive razloge. Kot sodna izvedenka v konkretnem postopku je bila izrecno opozorjena, da če mnenja ne more opraviti v postavljenem roku, naj pred iztekom roka za njegovo izdelavo predlaga podaljšanje roka in da v tem primeru navede upravičen razlog za čas, za katerega se naj rok podaljša. Tega tožnica ni storila.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo razrešila tožnico s funkcije sodne izvedenke za strokovno področje ekonomije, podpodročje poslovne finance (1. točka izreka) in odločila, da mora v treh dneh od prejema odločbe Ministrstvu za pravosodje oddati štampiljko in izkaznico (2. točka izreka) ter da se njena razrešitev vpiše v imenik sodnih izvedencev in objavi na spletni strani Ministrstva za pravosodje (3. točka izreka).

2. V obrazložitvi odločbe je pojasnjeno, da je ministrstvo prejelo obvestilo Okrožnega sodišča v Ljubljani o delu sodne izvedenke - tožnice. V njem je bil pojasnjen postopek imenovanja izvedenke v pravdni zadevi ... ter njena neodzivnost v zvezi z zaupano nalogo. Ministrstvo s pojasnili tožnice v zvezi z zamudami pri izdelavi zaupanega dela ni bilo zadovoljno (tožnica se je sklicevala na telefonsko komunikacijo s strokovnimi sodelavci) in je posledično zoper njo začelo postopek za razrešitev po uradni dolžnosti. Glede na ugotovitve iz poročila okrožnega sodišča tožnica ni izpolnila ene izmed temeljnih dolžnosti sodnih izvedencev, in sicer mnenja ni izdelala v roku, ki ga je postavilo sodišče. Prav tako ni uspela dokazati, da je pravočasno obvestila sodišče, da v postavljenem roku mnenja ne bo mogla izdelati. Zaradi takšnega ravnanja je kršila določbe 89. člena Zakona o sodiščih ter Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (v nadaljevanju: Pravilnik).

3. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je toženka neutemeljeno oziroma arbitrarno zavrnila izvedbo predlaganega dokaza z zaslišanjem svetovalcev sodišča, ki so delali na zadevi ..., v kateri ji je bila dodeljena priprava izvedeniškega mnenja. Iz navedenih zaslišanj bi bilo razvidno, da je tožnica ravnala skrbno v zvezi z obveščanjem sodišča o morebitnih zamudah pri izdelavi mnenja. Zaradi neizvedbe predlaganega dokaza je bilo kršeno načelo materialne resnice in kontradiktornosti postopka, posledično je dejansko stanje ostalo nepopolno in nepravilno ugotovljeno ter nepravilno uporabljeno materialno pravo. Prav tako je bila tožnici kršena pravica iz 22. člena Ustave. Iz veljavnih predpisov ne izhaja, da bi moralo biti obveščanje sodišča o opravičenih razlogih za zamudo pri izdelavi izvedeniškega mnenja pisno. Tožnica izpodbija ugotovitev tožene stranke, da sodni spisi ne dokazujejo zatrjevanih telefonskih razgovorov s sodnim osebjem. Omenjeno dejstvo bi bilo lahko razčiščeno le z zaslišanjem svetovalcev sodišča. Tožnica zavrača tudi očitek glede neusklajenosti njenih izjav v vlogah z dne 12. 8. 2014 in 28. 10. 2014. Izpodbijani sklep ne pove, v čem naj bi bile vloge med sabo neskladne. Nadalje je tožnica pojasnila, da iz vsebine pojasnila z dne 12. 8. 2014, ki ga je vložila na ministrstvo, nedvoumno izhaja, da ji je bilo sodno pisanje vročeno na podlagi fikcije vročitve in puščeno v poštnem nabiralniku. Sodišče je še pred potekom roka za predložitev spisa dne 3. 4. 2014 izdalo sklep, s katerim ji je naložilo denarno kazen. Rok za vložitev pritožbe se je iztekel 8. 5. 2014, to je takrat, ko je tožnica kot odziv na predmetni sklep o izreku denarne kazni sodišču poslala pisno obrazložitev razlogov za zamudo s prošnjo, da ji sodišče da dodatni 30-dnevni rok za izdelavo mnenja. Tožnica tudi poudarja, da sodba Upravnega sodišča opr. št. U 1253/2005 z dne 5. 9. 2007, na katero se sklicuje tožena stranka, ne daje možnosti zaključka, da gre za vsebinsko podobni zadevi. Določba 248. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) določa, da je sankcioniranje izvedenca zaradi neizdelave izvedeniškega mnenja in neažurnega obveščanja sodišča o razlogih za zamudo mogoče le v primeru, če na strani izvedenca za to ne obstajajo opravičljivi razlogi. Stališče toženke pomeni nesorazmeren poseg v njen premoženjskopravni položaj, ki je varovan v okviru pravice iz 33. člena Ustave v povezavi z njeno gospodarsko in socialno funkcijo iz 67. člena Ustave. Toženka bi morala upoštevati dosedanje delo tožnice in ne ukrepati le na podlagi zapletov v zvezi z določenim izvedeniškim mnenjem. Sodišču predlaga, naj po opravljeni glavni obravnavi izpodbijano odločbo odpravi ter vrne ministrstvu v ponovni postopek, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka, podrejeno pa sodišču predlaga, da spremeni izpodbijano odločbo in odloči, da niso podani pogoji za razrešitev tožnice z mesta sodne izvedenke.

4. Toženka je na tožbo obširno odgovorila ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. V obrazložitvi izpodbijane odločbe so podani pravilni razlogi za odločitev. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju: ZUS-1), v zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja:

7. 89. člen Zakona o sodiščih (ZS) določa, da minister, pristojen za pravosodje, razreši sodnega izvedenca, če svojih dolžnosti ni opravil redno (3. točka 89. člena). Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (v nadaljevanju Pravilnik) v prvem odstavku 2. člena med drugim določa, da je izvedenec oziroma cenilec dolžan pri svojem delu upoštevati določila zakonov in svoje delo opraviti redno, vestno, v skladu s pravili znanosti in stroke, ter svoj izvid in mnenje oziroma cenitev podati v roku, ki ga določi sodišče, rok pa praviloma ne sme biti krajši kot 30 in ne daljši kot 60 dni. Nadalje je v drugem odstavku 2. člena Pravilnika določeno, da če izvedenec oziroma cenilec svojega dela ne more opraviti v določenem roku, je o tem dolžan obvestiti sodišče oziroma stranko najkasneje v 15 dneh po prejemu sklepa oziroma odredbe, s katero je bil imenovan za izdelavo izvida in mnenja oziroma cenitve v določeni zadevi. Postopek za razrešitev izvedenca oziroma cenilca začne minister na predlog predsednika sodišča ali po uradni dolžnosti (drugi odstavek 17. člena Pravilnika).

8. Za razrešitev morata biti torej podana dva razloga: mnenje ni izdelano pravočasno, izvedenec pa sodišča ne obvesti v zakonsko določenem roku o pričakovani zamudi. Dokazno breme razlogov za zamudo je na strani izvedenca.

9. Tožnica je bila imenovana s strani Okrožnega sodišča v Ljubljani za izdelavo izvedeniškega mnenja v civilni zadevi ... Tožnica je bila določena za izvedenko s sklepom z dne 24. 12. 2014, rok izdelave mnenja pa je bil določen na 30 dni od prejema sklepa o postavitvi. Sklep je bil sodni izvedenki vročen 14. 1. 2014, spis pa je prevzela šele 29. 1. 2014. Na poziv sodišča za izdelavo mnenja in vrnitev spisa z dne 14. 3. 2014 se sodna izvedenka ni odzvala, prav tako ne na sklep o denarnem kaznovanju z dne 3. 4. 2014. Sodišče je še zapisalo, da jo je k vrnitvi spisa znova pozvalo z dopisom z dne 7. 4. 2014 in z dne 3. 7. 2014, vendar brez tožničinega odziva, zato jo je sodišče s sklepom z dne 10. 7. 2014 zopet denarno kaznovalo.

10. Iz upravnega spisa izhaja, da je bil v obravnavanem primeru postopek izveden skladno s pozitivno zakonodajo. Tožnica ni uspela dokazati, da je imela za zamudo pri izdelavi mnenja ter za neobveščanje sodišča o zamudi opravičljive razloge. Kot sodna izvedenka v konkretnem postopku je bila izrecno opozorjena, da če mnenja ne more opraviti v postavljenem roku, naj pred iztekom roka za izdelavo mnenja predlaga podaljšanje roka in da v tem primeru navede upravičen razlog za čas, za katerega se naj rok podaljša. Tega tožnica ni storila.

11. Tožnica se v tožbi sklicuje na zdravstvene, torej po njenem mnenju opravičljive razloge za zamudo oziroma za pomanjkljivo komunikacijo s sodiščem. Vendar pa iz upravnih spisov oziroma iz dokazil, ki jih je tožnica lahko predlagala v dovoljenem roku, ti razlogi niso razvidni. Sklep sodišča z dne 17. 12. 2014, iz katerega naj bi bili po tožničinih tožbenih navedbah razvidni zdravstveni razlogi za zamudo, toženi stranki tekom postopka razrešitve ni bil predložen. Sodišče pritrjuje pravilnosti stališča tožene stranke, da je imela tožnica možnost dokaze v zvezi z zdravstvenim stanjem predložiti v upravnem postopku, pa le tega ni storila, zato se omenjeni dokaz skladno z 20. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot nedovoljen ne upošteva.

12. Glede zatrjevanj tožnice o obstoju telefonske komunikacije s strokovnimi delavci na sodišču, sodišče ugotavlja, da v spisih ni zabeležena. Res ni nikjer predvideno, da bi morali izvedenci le pisno komunicirati s sodiščem, vendar pa je standard skrbnosti izvedenca potrebno presojati v vsakem primeru posebej. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka natančno obrazložila, zakaj ni potrebno izvesti dokaza z zaslišanjem strokovnih sodelavcev. V postopku se je presojalo ravnanje in skrbnost sodne izvedenke, ne pa ravnanj strokovnih sodelavcev. Dokazno breme ravnanj, ki izražajo vestnost v delovanju in komuniciranju sodnih izvedencev z organom, ki mnenje naroči, izhaja iz zakona in Pravilnika in je v vsakem primeru glede na dikcijo Pravilnika na strani izvedencev. Zato se sodišče v celoti pridružuje stališču toženke, da je bilo iz vse pisne komunikacije med strankama nedvoumno razvidno, da sodišče očitno ni obveščeno o zamudi in razlogih zanjo. Posledično bi bilo utemeljeno pričakovati od tožnice, da dokazljivo (pisno) poskrbi za komunikacijski problem. Le-tega pa, kot že večkrat rečeno, ni storila.

13. Sodišče v celoti zavrača tožničine navedbe o kršitvah Ustave in sicer 33. člena, ker naj bi bil storjen poseg v pravico do pridobivanja dohodka. Navedb v zvezi z dejstvom, da ta člen varuje pravico do zasebne lastnine in dedovanja, ne konkretizira. Predvsem pa samo imenovanje za izvedenca ne pomeni pravice oziroma sklenitev delovnega razmerja z državo, zato tudi v primeru razrešitve ne moremo govoriti o kršitvi Ustave. Država podeli licenco določenim strokovnjakom z namenom, da nudijo potrebna strokovna znanja sodišču in drugim organom, zato je sprejela tudi dovolj stroga pravila (Pravilnik), da organi omenjeno pomoč izvedencev pridobijo ažurno in kvalitetno. Prav tako sodišče ne zasledi v zadevi kršitve 22. člena Ustave, saj je bila tožnica z vsemi listinami spisa o razrešitvi seznanjena in se je imela večkrat možnost o dejstvih in pravu izjasniti.

14. Vsakdo, ki postane izvedenec, je zavezan delovanju v skladu z zakoni in pravilniki, zato tudi ne more predstavljati razrešitev nesesorazmernega ukrepa, saj so določila Pravilnika glede izvedenčevih dolžnosti jasna in nedvoumna. Presoja se konkretna izdelava izvedenskega mnenja, ki mora biti izdelana strokovno in redno, saj je v tem smisel nudenja pomoči sodiščem.

15. Sodišče se v tožničin ugovor glede štetja rokov ne spušča, saj je iz spisa nedvoumno razvidno, da je tožnica sklep o postavitvi prevzela 14. 1. 2014, spis 29. 1. 2014 in da v spisih obstaja dokazilo, da je pojasnilo sodišču o zamudi podala v dopisu z dne 8. 5. 2014. V tej luči naslovno sodišče tudi ne obrazlaga ugovora glede štetja rokov pri vsej korespondenci med izvedenko in sodiščem.

16. Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter je odločba pravilna ter na zakonu utemeljena, je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

17. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta (korespondenca med strankama, neobstoj zapisov o komunikaciji v pravdnem spisu, zavrnitev zaslišanja prič), med tožnikom in toženko ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

18. Po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.