Jedro

Izkazovanje pravice graditi je vprašanje dokazanosti enega od pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja, ne pa vprašanje, brez katerega rešitve ni mogoče rešiti same zadeve.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za „rekonstrukcijo objekta – zimski vrt, zgrajen objekt“ na zemljišču parc. št. 17/5 in 17/3 k.o. ..., s posegom v parc. št. 17/4 k.o. ...“.

Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da se zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja nanaša na že zgrajeni objekt (t.i. legalizacija). Upravni organ je na podlagi projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD) ugotovil, da gradnja posega tudi v objekt, stoječ na zemljišču parc. št. 17/4 k.o. ..., ki je v solastništvu več oseb. Med drugim se strešna konstrukcija obravnavanega zimskega vrta sidra v obstoječ balkon objekta na parc. št. 17/4, na zid tega objekta pa se naslanja (je pritrjena) tudi njegova konstrukcija. Poleg tega je investitor z gradnjo posegel v odvodnjavanje s strehe osnovnega objekta in v svetlobne ter prezračevalne jaške, ki so služili kleti tega objekta, saj jih je zaprl, na osnovni nosilni steni objekta pa so se spremenile tudi okenske odprtine. Pri tem je treba upoštevati, da so streha, fasada, nosilni zidovi in balkoni skupni gradbeni elementi oziroma skupni deli osnovnega objekta na zemljišču parc. št. 17/4. Ker gre v tem primeru za posel, ki presega okvire rednega upravljanja, bi moral investitor na podlagi 67. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) predložiti soglasje vseh solastnikov navedenega objekta. Ker tega ni storil, pravica graditi ni izkazana, saj nepravdni postopek, ki ga je tožnik sprožil pri pristojnem sodišču s predlogom za izdajo odločbe, ki bo nadomestila manjkajoča soglasja, ne predstavlja reševanja predhodnega vprašanja.

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil in v razlogih med drugim navedel, da obravnavani zimski vrt ne pomeni le gradnje na zemljišču parc. št. 17/5 in 17/3 k.o. ..., ampak tudi poseg v obstoječi poslovni objekt na zemljišču parc. št. 17/4. Zaradi tega je treba pridobiti soglasje vseh njegovih solastnikov.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da bi moral upravni organ prekiniti postopek. V skladu s pozivom na predložitev soglasij solastnikov sosednjega objekta je namreč sprožil nepravdni postopek. Upravni organ bi moral počakati na njegov zaključek, saj bo šele takrat mogoče z gotovostjo ugotoviti, ali je v konkretni zadevi izkazana pravica graditi ali ne. Gre za reševanje predhodnega vprašanja, saj brez rešitve vprašanja izkazanosti predpisanega soglasja solastnikov, ki je v izključni pristojnosti sodišča, ni mogoča niti rešitev predmetne zadeve. Poleg tega meni, da se zimski vrt ne navezuje na del osnovnega objekta, ki stoji na zemljišču parc. št. 17/4 k.o. ..., saj je navezava oziroma stik na tistem delu objekta, ki sega v tožnikovo parc. št. 17/5. Enako velja za zračne jaške in odtok s strehe. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in ugodi tožnikovemu zahtevku za izdajo gradbenega dovoljenja za zimski vrt na zemljišču parc. št. 17/5 in 17/3 k.o. ..., podrejeno, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Zahteva povračilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po 6. točki prvega odstavka 66. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) mora pristojni upravni organ pred izdajo gradbenega dovoljenja med drugim preveriti, ali ima investitor pravico graditi. Ta je v skladu s 6.1. točko prvega odstavka 2. člena in prvega odstavka 56. člena ZGO-1 lastninska ali kakšna druga stvarna oziroma obligacijska pravica, ki investitorju omogoča gradnjo oziroma izvajanje del na zemljišču oziroma na objektu. To pomeni, da je treba v primeru gradnje, s katero se posega tudi v stavbo, ki je v solastnini, investitor pa je le eden od njenih solastnikov, kot je to v obravnavanem primeru, pri ugotavljanju pravice graditi upoštevati tudi omejitve, ki jih zakon določa v zvezi z izvrševanjem solastninske pravice (npr. če gre za poseg, ki je mogoč le s soglasjem določenega števila ali vseh solastnikov).

SPZ v petem odstavku 67. člena določa, da je za posle, ki presegajo okvire rednega upravljanja, kot so zlasti razpolaganje s celotno stvarjo, določitev načina rabe in določitev upravitelja stvari, potrebno soglasje vseh solastnikov. Po tretjem odstavku istega člena se za posle rednega upravljanja, za katera je potrebno soglasje solastnikov, katerih idealni deleži sestavljajo več kot polovico njene vrednosti, štejejo posli, ki so potrebni za obratovanje in vzdrževanje stvari za doseganje njenega namena.

V obravnavanem primeru gre tudi po presoji sodišča za posel, ki presega okvir rednega upravljanja, saj gre za rekonstrukcijo (torej gradnjo – 7. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1) in ne morebiti zgolj za vzdrževanje oziroma obratovanje restavracije, katere sestavni del je obravnavani zimski vrt. Ker tožnik ne izpodbija ugotovitev prvostopenjskega organa, na kakšen način obravnavana gradnja posega v skupne dele objekta, ki je v solastnini, je pravilno stališče, da zaradi nepredložitve soglasij vseh solastnikov v obravnavanem primeru pravica graditi ni izkazana. Sodišče se pri tem sklicuje tudi na razloge upravnih aktov obeh stopenj (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Glede na navedeno je treba zavrniti tožbeno stališče, da je pravica graditi izkazana zato, ker se obravnavani zimski vrt stika z objektom na delu, ki sega v tožnikovo zemljišče. Pravica graditi je eden od pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja, dokazila zanjo pa mora investitor priložiti že zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja (četrti odstavek 54. člena ZGO-1). Če tega ne stori, zahteva to od nje uradna oseba na podlagi drugega odstavka 140. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Če stranka v določenem roku ne predloži dokazov, organ zahteve ne sme zavreči, ampak mora postopek nadaljevati (tretji odstavek istega člena). To pomeni, da mora v zadevi odločiti meritorno.

V zadevi ni sporno, da je bil tožnik 23. 2. 2010 pozvan na predložitev soglasij in da teh ni predložil ne v postavljenemu roku, ne kasneje do izdaje izpodbijane odločbe 1. 2. 2013. To pomeni, da je tožnik v obravnavanem primeru vložil zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja preuranjeno, torej preden je razpolagal z omenjenimi dokazili, ki jih ni pridobil niti do izdaje odločbe. Zato s sklicevanjem na nepravdni postopek, z rezultatom katerega bo v upravnem postopku šele dokazoval pravico graditi, ne more vplivati na drugačno ugotovitev, to je, da v konkretnem postopku ta pravica ni bila izkazana, saj zanjo ni predložil zahtevanih soglasij vseh solastnikov. Če se bo nepravdni postopek zanj uspešno končal, bo na tej podlagi lahko vložil novo zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja.

Navedeno pomeni, da je izkazovanje pravice graditi vprašanje dokazanosti enega od pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja, ne pa vprašanje, brez katerega rešitve ni mogoče rešiti same zadeve (predhodno vprašanje – prvi odstavek 147. člena ZUP). Zato je bila utemeljena tudi zavrnitev predloga za prekinitev upravnega postopka do dokončanja nepravdnega postopka.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).