Jedro

Pravica do profitne najemnine velja le za nekdanje imetnike stanovanjske pravice in ne tudi za novega najemnika, na katerega preide pravica do sklenitve najemne pogodbe na podlagi 1. odstavka 109. člena SZ-1. Uporabnik stanovanja mora biti naveden že v najemni pogodbi, sklenjeni s prejšnjim najemnikom, da nanj preide pravica do statusa novega najemnika.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na sklenitev aneksa k najemni pogodbi št. 6/1994, z dne 30.11.1995, sklenjeni med A. B. kot najemodajalcem in A. K. kot najemodajalko v vsebini opisani v izreku sodbe. Tožniku je naložilo, da povrne toženi stranki njene pravdne stroške v višini 1.123,63 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do prenehanja obveznosti.

Zoper navedeno sodbo vlaga pritožbi tožnik. V obeh pritožbah uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da izda sodbo, s katero naj v celoti ugodi postavljenemu tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, pri čemer so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. V pritožbi z dne 20.2.2009 glede odločitve o nezdružitvi postopkov opozarja, da takšno postopanje sodišča ne pripomore k zmanjševanju sodnih zaostankov in učinkovitemu procesnemu vodstvu. Soglaša s stališčem sodišča o neutemeljenosti ugovora litispendence ter glede odločitve o dovolitvi spremembe tožbe. Tudi procesnopravno nasledstvo tožnika ne more biti vprašljivo. Poudarja, da bi moralo sodišče primarno obravnavati vprašanje utemeljenosti zahtevka pokojne A. K. in šele naknadno, če sploh, razrešiti vprašanje prenosa oziroma dedovanja stanovanjske pravice. Konkretni tožbeni zahtevek se namreč ne glasi na ugotovitev, da je tožnik podedoval stanovanjsko pravico oziroma se ne glasi na sklenitev aneksa v smislu 1. odstavka 109. člena SZ-1. Še vedno se glasi na sklenitev aneksa glede pravice oseb do souporabe stanovanja z najemnikom v smislu 2. odstavka 91. člena SZ-1. Izhodišče sodišča, da je predmet tega postopka pravica do prenosa privilegija neprofitne najemnine, je zato v nasprotju s samo dikcijo tožbenega zahtevka kakor tudi z obrazložitvijo tožbe. Predmet tožbenega zahtevka ni prenos omenjenega privilegija kakor tudi ne zahteva na sklenitev najemne pogodbe s tožnikom kot novim najemnikom v smislu 1. odstavka 109. člena SZ-1. Vprašanje prenosa pravice do neprofitne najemnine bi lahko sodišče lahko obravnavalo le v okviru pravnega interesa tožbe. Pravni interes pa je podan ne zgolj zaradi stroškov, temveč tudi zato, ker bi takšna ugotovitev omenjenim osebam vsaj do 7.10.2007 podelila pravico do uporabe, za kar imajo lahko te osebe – upravičenci kot tudi tožeče stranke še kako pomemben ekonomski in pravni interes. Sporno stanovanje so namreč uporabljale in kolikor je bila uporaba neupravičena, bi lahko najemodajalec uveljavljal plačilo uporabnine iz naslova neupravičene obogatitve in iz naslova odškodnine. V poštev bi prišle tudi kazenskopravne sankcije. Prav zaradi tega interesa pa je še toliko bolj zmotna odločitev, ki je obravnavala že morebitni prihodnji zahtevek oz. poskušalo odločiti o trenutni pravici do bivanja v spornem stanovanju. Glede tega vprašanja teče ločen postopek, v katerem tožena stranka oziroma njen pravni prednik tožita tako tožnika kot tudi vse ostale osebe, ki bi bile upravičene uporabljati stanovanje na izselitev in izpraznitev nepremičnine. Tak postopek se je vodil pred naslovnim sodiščem pod opr. štev. 2762/2002, v katerem je sodišče pravnomočno ugotovilo, da tožena stranka ni pravilno odpovedala najemne pogodbe, da tožnik oziroma pokojna A. K. ni kršila obveznosti iz najemnega razmerja in je zato izselitveni zahtevek zavrnilo. Sodbo je v smislu 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP potrebno razveljaviti. Zmotno je uporabljeno materialno pravo, ker se je vprašanje pravice oseb uporabljati stanovanje skupaj z najemnikom enačilo ali vsaj pogojevalo s pravico najemnika uporabljati stanovanje. Materialnopravno je napačno zajeta pravica do uporabe do smrti A. K. in po njej. Sodišče bi moralo odločiti po stanju na dan vložitve tožbe. Tožnik ni imel razloga plečevati najemnine v višini 2000 DEM, ko je A. K. še živela. Danes bi morda tožnik takšno najemnino bil pripravljen plačevati. Odločbi Vrhovnega sodišča RS, opr. štev. II Ips 98/2004, II Ips 616/2005, II Ips 570/1999 in Ustavnega sodišča RS, opr. štev. U-I-172/2002 ne zajemajo stališča glede dolžnosti sklenitve najema za profitno najemnino, ko je dedič oziroma ožji sorodnik, ki je to stanovanje uporabljal, to pripravljen plačati. Teleološka redukcija in ustavnokonformna razlaga, ki jemlje pravico dediču do nadaljevanja neprofitnega najema je namreč podvržena tudi lastni interpretaciji, in sicer v smislu, da je takšno razlago kot materialnopravno potrebno upoštevati ozko in zgolj zaradi varovanja ustavne pravice do zasebne lastnine, ki je tudi osnovni namen vseh citiranih sodnih odločb. Tehtati je potrebno tudi socialni položaj in interes po ohranitvi stanovanja, ki je ustavna pravica. Odvzeti zaščitenim osebam z zakonom izrecno zagotovljeno pravico do nadaljevanja najema tudi v primeru profitne najemnine je tako nedopustno in protiustavno. Pravica mora biti opredeljena objektivno ali pa ni nobena pravica. Lastniku je zato lahko dana le pravica do tržne najemnine, česar sodišče ni ugotavljalo. Napačno je ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče ni izvajalo dokazov v zvezi z vprašanjem stalnega prebivališča in dejanskega bivanja. Zato je kršena tudi strankina pravica do izjave. Dejstvo, da je nekdo zaradi službenih obveznosti veliko v tujini, mu še ne jemlje pravice do stalnega prebivališča. Tožnik pa je živel na naslovu stalnega prebivališča. Tja se je vedno znova vračal. Tudi ne vzdrži argument, da tožnik ni bil v najemni pogodbi naveden, kot eden od pogojev za sklenitev najemne pogodbe v smislu 109. člena SZ -1. Pokaže se eden od pravnih interesov za sklenitev aneksa glede oseb upravičenih uporabljati stanovanje poleg najemnika. Predmetni zahtevek na sklenitev aneksa ima tako obširno vlogo in je tudi zato potrebno o njem posebej odločiti, ne pa odločati o pravici do najema in pri tem zavrniti tožbeni zahtevek, ki vsebuje drugo ne zgolj za to vprašanje pomembno vsebino. Pritožnik izpodbija tudi odločitev o stroških postopka. Poudarja, da so bila vsa dejanja in pripravljalne vloge tožeče stranke upravičene do trenutka smrti A. K., dne 7.10.2007. V pritožbi z dne 23.2.2009 še dopolnilno poudarja, da Zakon o dedovanju določa, da se s trenutkom zapustnikove smrti uvede dedovanje, kar pomeni, da so dediči poklicani k dedovanju, istočasno pa že pridobijo zapuščino. Trenutek uvedbe dedovanja torej sovpada s trenutkom pridobitve dediščine, saj na ta način zapuščina ni niti trenutek brez subjekta. S trenutkom smrti torej dedič postane subjekt pravic in obveznosti ter posestnik stvari iz zapuščine, ne glede na to, kdaj je pridobil dejansko oblast nad stvarmi. Prvi odstavek 109. člena SZ-1 pa določa, da mora če najemnik stanovanja umre, lastnik skleniti najemno pogodbo pod istimi pogoji z zakoncem najemnika ali z osebo, s katero je živel v zunajzakonski skupnosti oziroma z enim od ožjih družinskih članov, če je v času najemnikove smrti dejansko prebival v stanovanju, imel v tem stanovanju prijavljeno stalno prebivališče ter bil naveden v najemni pogodbi. Zahteva za sklenitev pogodbe mora biti podana lastniku v pisni obliki v 90. dneh po smrti najemnika. Sklicevanje na sodno prakso ob pomanjkanju zakonske določbe ne more biti utemeljeno. Vzpostavljena bi bila neenakost med potomci najemnikov, ki so imeli sklenjeno pogodbo najemu stanovanja za neprofitno najemnino in tistimi potomci, katerih predniki so imeli sklenjeno najemno pogodbo za profitno najemnino. S takšno interpretacijo bi bila kršena tudi ustavna pravica do enakosti. Nerazumljiv in nepravilen je zaključek sodišča, da tožnik kot uporabnik v najemni pogodbi ni naveden in zato ni izpolnjen eden izmed kumulativnih pogojev za legitimacijo na sklenitev najemne pogodbe po smrti najemnika, ker je prilagodil zahtevek tako, da je zahteval sklenitev aneksa. Tožena stranka kljub zahtevam in številnim pravdam ni bila pripravljena urediti zadeve na miren način. Sodišče bi moralo ugotavljati, ali je tožnik v času smrti pokojne A. K. dejansko prebival v stanovanju ali je imel v tem stanovanju prijavljeno stalno prebivališče ter bil naveden v najemni pogodbi. Tožnik je izkazal, da je imel na naslovu M.36 prijavljeno stalno prebivališče, da je v tem stanovanju dejansko prebival, saj je to zahtevala že materina bolezen, za katero je vestno skrbel, razen tega pa je o tem izpovedoval ob svojem zaslišanju, predlagal pa je tudi zaslišanje prič. Glede podanih dokazov se sodišče ni opredelilo in je zato podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče je tudi odločilo mimo tožbenega zahtevka, v zahtevku za neprofitno najemnino pa je tudi vsebovan zahtevek za sklenitev najemne pogodbe za profitno najemnino, o čemer bi sodišče moralo odločati. Zaradi nepravilne in zmotne uporabe materialnega prava je sodišče tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje, pri čemer je zagrešilo tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbi in predlaga zavrnitev pritožb. Pritožbi nista utemeljeni.

Uvodoma pritožbeno sodišče pojasnjuje, da seveda ne bo odgovarjalo na tiste pritožbene trditve, s katerimi pritožnik soglaša z zaključki prvostopnega sodišča, kot tudi ne na tisti pritožbeni očitek, s katerim pritožnik prvostopnemu sodišču očita, da nezdruževanje postopkov ne pripomore k zmanjševanju sodnih zaostankov, saj ta okoliščina ne vpliva na pravilnost izpodbijane odločitve (glej pritožbene navedbe v poglavjih - „glede združitve postopkov“ in „glede ugovora litispendence in procesno pravne legitimacije – nasledstva“ na 2. in 3. strani pritožbe, z dne 20.2.2009).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvotna tožnica A. K. s tožbo terjala sklenitev aneksa k najemni pogodbi št. 6/1994, z dne 30.11.1995, na podlagi 107. člena Stanovanjskega zakona (SZ) zaradi spremembe lastnika stanovanja (novega najemodajalca), po smrti prvotne tožnice pa je tožnik spremenil tožbo tako, da je terjal sklenitev aneksa k omenjeni najemni pogodbi na podlagi 109. člena novega Stanovanjskega zakona (SZ-1) z njim. To nedvoumno izhaja iz izreka novega tožbenega zahtevka, kjer se zahteva sklenitev aneksa k najemni pogodbi, ki jo je kot najemnica sklenila prvotna tožnica, in v katerem naj bi bilo zapisano tudi to, da je v položaj najemnika vstopil sedanji tožnik, ki s tem prevzame pravice in obveznosti iz najemnega razmerja po sklenjeni najemni pogodbi, dovoli pa se bivanje tudi drugim v izreku spremenjene tožbe naštetim osebam. Kot izhaja tudi iz samih trditev tožnika, ta torej povsem nedvoumno zahteva sklenitev aneksa po smrti prvotne najemnice, njegove pravne prednice ter – kar je pravno najpomembneje - zase terja enak položaj – torej položaj najemnika z obveznostjo plačevanja neprofitne najemnine. Zato so v nasprotju s tem njegove obširne pritožbene navedbe, s katerimi poskuša argumentirati v pritožbi navajane zaključke - kot: „...da se njegov tožbeni zahtevek ne glasi na sklenitev aneksa na priznanje nove osebe najemnika, temveč na soglasje souporabe stanovanja v smislu 2. odstavka 91. člena SZ-1..“ in da naj bi „...sodišče preskočilo eno stopnico in s tem zagrešilo odločitev o postavljenem tožbenem zahtevku.“ (glej napr. njegove pritožbene navedbe v drugem odstavku na 5. strani pritožbe z dne 20.2.2009). Sodišče prve stopnje je torej pravilno odločilo zgolj o postavljenem tožbenem zahtevku in ne o nečem drugem, kot poskuša prikazati pritožnik, in torej ni odločalo ekstra ali ultra petitum, kot bi se lahko razumelo pritožbene očitke. Zato v tej smeri ni storjena vsebinsko očitana procesna kršitev v smislu določbe 1. odstavka 2. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 339. člena ZPP oziroma je bilo upoštevano temeljno procesno načelo – načelo dispozitivnosti (ne eat iudex ultra et extra petita partium). Tudi ni v zvezi s tem pravnim vprašanjem izkazana izrecno očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker izpodbijana sodba naj ne bi imela pravno bistvenih razlogov. Sodišče prve stopnje je odgovorilo, zakaj tožniku ne pripada najemna pravica z neprofitno najemnino, kar je zahteva tožnikove tožbe in svoje razloge pravilno omejilo na vsebino in okvire tožnikovega tožbenega zahtevka. Pravno zgrešena je zato nadalje tudi pritožbena zahteva, da bi moralo sodišče prve stopnje tudi po spremenjeni tožbi upoštevati stanje na dan vložitve tožbe prvotne tožnice in celo ugotavljati utemeljenost prvotnega tožbenega zahtevka. Smrt prvotne tožnice je tožniku omogočila vstop v pravdo namesto prvotne tožnice s spremenjenim - nastalim okoliščinam prilagojenim tožbenim zahtevkom in terjala drugačno materialnopravno presojo novega tožbenega zahtevka, ki je v celoti nadomestil prvotnega tožničinega.

Sodišče druge stopnje nadalje tudi pritrjuje prvostopnemu sodišču v zvezi s pravnim stališčem, da se dolžnost lastnika na sklenitev najemne pogodbe s preživelim ožjim družinskim članom umrlega najemnika ne razteza na pravico do neprofitne najemnine. Ustaljena sodna praksa v tovrstnih primerih varuje položaj lastnika stanovanja in je tudi določbo 1. odstavka 109. člena SZ-1 potrebno razlagati na podlagi argumentacije teleološke redukcije. Po stališču ustaljene sodne prakse v vsebinsko istovrstnih oz. podobnih zadevah pravica bivšega najemnika do sklenitve najemnega razmerja za neprofitno najemnino ne pripada več preživelim družinskim članom oziroma nanje ne preide. Gre za privilegij prvotnega najemnika, bivšega imetnika stanovanjske pravice, ki se prav zaradi varstva lastninske pravice najemodajalca ne more prenašati naprej. Prednost je dana lastniku stanovanja oziroma ekonomskemu varovanju lastninske pravice pred socialnim položajem novega najemnika oziroma njegovo „pravico do stanovanja“. Preprečuje se dejanska razlastitev lastnikov stanovanj (glej v izpodbijani sodbi citirane sodne odločbe- sodbe Vrhovnega sodišča RS: opr. štev. II Ips 98/2004, II Ips 616/2005, II Ips 570/1999 in Ustavnega sodišča RS opr. štev. U-I-172/2002). Čeprav res cit. zakonska določba novega zakona vsebuje besedilo, da mora lastnik stanovanja tudi z ožjim družinskim članom skleniti najemno pogodbo pod istimi pogoji, če najemnik stanovanja umre, pa tudi po stališču pritožbenega sodišča ustavnopravna razlaga, kot tudi zgodovinska (genetična) razlaga nove zakonske določbe, ki je „nadomestila“ vsebinsko podobni prejšnji določbi 56. člena in 3. odstavka 147. člena SZ, terja izključujočo razlago, kar zadeva vrsto oziroma višino najemnine (1). Ne gre torej za glede višine najemnine „podedljiv“ zahtevek in še manj za pravico do neprofitne najemnine, ki bi jo pravni naslednik prejšnjega imetnika stanovanjske pravice oziroma prejšnjega najemnika lahko dedoval. Zato so tudi pritožbena sklicevanja na določbe ZD, ki urejajo učinke oz. pravne posledice smrti zapustnika glede njegovega premoženja za dediče neutemeljene (glej pritožbo z dne 23.2.2009). Tožnik ima sicer procesno pravno legitimacijo (tudi kot univerzalni naslednik pokojne prejšnje najemnice), ima pa omejeno stvarno pravno (materialno pravno legitimacijo) glede na opisano razlago zakonske ureditve prehajanja najemnih razmerij na nove najemnike v tovrstnih situacijah (ima „zgolj“ pravico do nadaljevanja najemnega razmerja za profitno oz. sedaj tržno najemnino – 2. alinea 83. člena SZ-1).

Pritožnik v pritožbi poskuša prikazati tudi, da je sedaj morda pripravljen plačevati tržno najemnino. Takšnega tožnikovega namena pa sicer ni mogoče ugotoviti na podlagi okoliščin, da vztraja pri tožbenem zahtevku za sklenitev najemne pogodbe za neprofitno najemnino oziroma tudi ne na podlagi do sedaj zbranega procesnega gradiva, nenazadnje tudi ne na podlagi tega, da je vložil pritožbo zoper sodbo, s katero je bil njegov zahtevek na sklenitev najemne pogodbe za neprofitno najemnino, zavrnjen. Že zgolj zato so nepomembne tudi pritožbene trditve, da se zgoraj opisana sodna praksa ne nanaša na primere, ko uporabnik stanovanja želi plačevati profitno oz. tržno najemnino ter, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da zgolj enkrat ni bil pripravljen plačati zneska 2.000 DEM mesečne najemnine, tedaj, ko je bila prvotna tožnica še živa.

Nadalje je pravno zgrešeno pritožbeno stališče, da bi lahko sodišče presojalo vprašanje o prenosu stanovanjske pravice do neprofitne najemnine le v v okviru pravnega interesa za vložitev tožbe. Pravni interes za vložitev predmetne tožbe, s katero poskuša v tej pravdi pritožnik doseči najemno varstvo za neprofitno najemnino, katero mu tožena stranka odreka, je vsekakor podan (in tudi neproblematičen za prvostopno sodišče), vendar pa ob povedanem tožbeni zahtevek iz takšne tožbe ni materialnopravno utemeljen (je nesklepčen), kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje in zato z izpodbijano sodbo pravilno zavrnjen. Tudi istočasen potek drugega pravdnega postopka, ki se je v korist tožnika končal pred naslovnim sodiščem pod opr. štev. P 2762/2002, ker pravni prednik tožene stranke (tam tožeča stranka) ni pravilno že pokojni najemnici odpovedal najemnega razmerja, na izid tega postopka, kjer se je presojal sklop drugih dejanskih in pravnih vprašanj ter predvsem obstoj pravice do sklenitve najemnega razmerja za neprofitno najemnino, nima nobenega pravno pomembnega vpliva (glej nadaljnji očitek v pritožbi z dne 20.2.2009).

Pritožbeno sodišče pa tudi nima pomislekov v zvezi z drugim pravotvornim razlogom sodišča prve stopnje. Tožbeni zahtevek je namreč neutemeljen tudi zato, ker ni izkazan pogoj iz 1. odstavka 109. člena SZ-1, saj v najemni pogodbi z dne 30.11.1995 tožnik ni naveden kot uporabnik stanovanja. Pritožbeno stališče, da je mogoče neobstoj zapisa nadomestiti v tej pravdi za nazaj, ko se prav presoja obstoj vseh potrebnih zakonskih pogojev za nadaljevanje najemnega razmerja z novim najemnikom in uporabniki, ni pravilno. Uporabnik mora biti naveden že v najemni pogodbi prejšnjega najemnika, da lahko nanj preide pravica do statusa novega najemnika. Ob obstoju te pravne ovire (materialnopravne predpostavke za nadaljevanje najemnega razmerja od pokojnega najemnika na njegovega ožjega družinskega člana) za uspešno uveljavitev spremenjenega tožbenega zahtevka pa niti ni pomembno ali je tožnik ob smrti prvotne tožnice dejansko bival pri njej ali ne in se pritožbenemu sodišču s temi sicer prav tako obširnimi pritožbenimi očitki tudi iz tega razloga ni bilo potrebno ukvarjati.

Nenazadnje pa je pravno nepravilno tudi stališče, da tožbeni zahtevek za neprofitno najemnino vsebuje tudi zahtevek za sklenitev najemne pogodbe za profitno najemnino. Tožnik je s tožbo izrecno terjal sklenitev najemne pogodbe za neprofitno najemnino. Zavrnil je zahtevo tožene stranke za plačilo višje - profitne najemnine (glej neizpodbijano dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje). Določilo o profitni ali neprofitni najemnina predstavlja bistveni element najemne pogodbe, gre v bistvu za dve različni kategoriji najemnih pogodb. Zato bi (delna) ugoditev tožbenemu zahtevku na sklenitev aneksa k najemni pogodbi za profitno najemnino v konkretnem primeru pomenilo odločanje o nečem drugem (aliud), ne pa o nečem manj, kot terja kategorično tožnik oz. je hotel (vsaj do zaključka glavne obravnave) tožnik. Delna ugoditev tožbenemu zahtevku pa ni mogoča tudi zaradi pomanjkanja zgoraj omenjene materialnopravne predpostavke, za sklenitev najemne pogodbe z njim, iz 1. odstavka 109. člena ZPP.

Materialno pravo ob povedanem tudi ni nepravilno uporabljeno zato, ker naj bi sodišče prve stopnje po stališču pritožnika „nepravilno vprašanje pravice oseb uporabljati stanovanje skupaj z najemnikom enačilo oz. pogojevalo s pravico najemnika uporabljati stanovanje“. Takšnih zaključkov iz prvostopne sodbe niti ni mogoče razbrati. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo iz zgoraj opisanih razlogov.

Pravilna je tudi odločitev o stroških. Pomemben je končni rezultat pravde. Ta je takšen, da ni v korist tožniku, katerega tožbeni zahtevek je bil v celoti zavrnjen. Ni pomembno, da bi morda prvotna tožnica uspela s svojim tožbenim zahtevkom, če bi bila živa ob zaključku pravde. Tožnik je po njeni smrti ob vstopu v pravdo spremenil tožbeni zahtevek in namesto prvotnega postavil svojega, s tem pa implicite kot njen pravni oz. procesni naslednik tudi umaknil tožničinega. Po določbi 1. odstavka 158. člena ZPP, pa mora v primeru, ko tožeča stranka umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Ker tožena stranka tudi zahtevka iz prvotne tožbe ni izpolnila, bremenijo stroški postopka tožene stranke tudi za obdobje pred 7.10.2007 tožnika. Ali še drugače povedano: ker gre ob povedanem v mejah iz tožbe za „nepodedljiv“ zahtevek in je zato tožnik tudi propadel s svojim novim zahtevkom, takšna hipoteza ne more predstavljati podlage za stroškovno odločitev, ki bi tožniku omogočala povrnitev stroškov postopka do tedaj, ko je prvotna tožnica umrla. Hipotetično zamišljen uspeh prvotne tožnice ne more koristiti tožniku. Z izpodbijano odločitvijo je tako v celoti upoštevano načelo uspeha ene in druge pravdne stranke v pravdi (154. člen ZPP).

Ob povedanem je bilo dejansko stanje pravilno in v zadostnem obsegu ugotovljeno, izkazane pa tudi niso očitane procesne kršitve. Ker sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo kakšnih napak procesnega ali materialnopravnega značaja, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

(1) Glej posebej že citirano odločbo VS RS II Ips 98/2004, z dne 21.4.2005, kjer je zavzeto stališče, da je v skladu s prejšnjo ureditvijo pravica do neprofitne najemnine veljala la za nekdanje imetnike stanovanjske pravice, na uporabnika stanovanja po ZSR, pa se je kot izjema prenesla samo ob pogojih iz tretjega odstavka 147. člena SZ. V vseh drugih primerih pa je bila ta pravica neprenosljiva. Drugačna razlaga bi privedla do neustavnega poseganja v lastninsko pravico. Če bi se privilegij neprofitne najemnine lahko prenašal na nove najemnike neomejeno dolgo, bi to pomenilo protiustaven poseg v lastninsko pravico.