Jedro

Če je oseba umrla pred 28. 8. 1945 oziroma 15. 5. 1947, njeno premoženje pa je bilo podržavljeno po njeni smrti, se šteje, da je bilo le-to podržavljeno njenim pravnim naslednikom, ne glede na koga se je glasil akt o podržavljenju, če je bilo tem pravnim naslednikom po 9. 5. 1945 priznano jugoslovansko državljanstvo.

Izrek

Tožba B.B., C.C., D.D., E.E., F.F., G.G., H.H., I.I., J.J., K.K., L.L., M.M., N.N. , O.O. se zavrže. Tožba A.A. se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke A.A. proti delni odločbi Upravne enote P., št. ... z dne 16. 4. 2003, s katero je bilo odločeno, da se z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji vrne R.R., rojenemu ..., umrlemu ..., solastninski delež v višini 8317/345270-tin, v kompleksu ...., k.o. S., ki ga sestavljajo parcele, naštete v 1. točki izreka prvostopenjske odločbe (1. točka izreka); da se R.R. vrne solastninski delež na kompleksu namesto vrnitve podržavljenih parcel št. 419 do 1/2, 456, 512-del, 551, 550 in 416/5 do 1/2 (2. točka izreka); da je zavezanec za vrnitev Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS (3. točka izreka); da je vrednost podržavljenih parcel znašala ob podržavljenju 36.078,98 DEM (4. točka); da bo denacionalizirano premoženje dano v začasno upravljanje skrbniku za posebne primere A.A. (5. točka); da bo Okrajno sodišče v P. z dnem pravnomočnosti odločbe po uradni dolžnosti izvedlo spremembo zemljiškoknjižnega stanja na vrnjenem premoženju (6.točka); da je bilo o preostalem delu zahtevka že odločeno (7. točka) in da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (8. točka). V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je s prvostopenjsko odločbo z dne 16. 4. 2003 odločeno o denacionalizaciji dela premoženja, ki je bilo podržavljeno T.T., rojenemu 1. ..., ki je bil razglašen za mrtvega z dnem 9. 5. 1945. Ker je bil razglašen za mrtvega pred 28. 8. 1945, je prvostopenjski organ pri vračanju premoženja upošteval določbo 11. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), ki določa, da je v primeru, če je oseba umrla pred 28. 8. 1945 oziroma 15. 9. 1945, njeno premoženje pa je bilo podržavljeno po njeni smrti, šteti, da je bilo podržavljeno njenim pravnim naslednikom, ne glede na koga se je glasil akt o podržavljenju, če je bilo tem pravnim naslednikom po 9. 5. 1945 priznano jugoslovansko državljanstvo z zakonom ali mednarodno pogodbo. Glede na določbo 11. člena ZDen je kot upravičence do denacionalizacije premoženja, podržavljenega T.T., šteti njegove pokojne sestre in brate in sicer: U.U., V.V., Z.Z., A.B., A.C, A.D. in A.E, vsakega do 1/7. Po določbi 61. člena ZDen se postopek za denacionalizacijo začne na podlagi zahteve, ki jo lahko vloži upravičenec oziroma njegov pravni naslednik. To pomeni, da je za uvedbo postopka potrebna zahteva upravičenca in v obravnavanem primeru se šteje, da je bilo premoženje podržavljeno pokojnim U.U., V.V., Z.Z., A.B., A.C, A.D. in A.E, zato imajo pravico do vložitve zahteve le njihovi pravni nasledniki. Pravica za vložitev zahteve pa je časovno omejena z določbo 1. odstavka 64. člena ZDen in pravočasno so vložene le tiste zahteve, ki so jih vložili do 7. 12. 1993. Po mnenju tožene stranke je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da je pri obravnavani zadevi A.A. vložil zahtevo za vrnitev premoženja, podržavljenega T.T., dne 3. 5. 1993 ter v njej navedel, da bodo otroci bratov in sester pokojnega T.T. še pred iztekom zakonskega roka za vlaganje zahtev vložili zahtevo v imenu pravih upravičencev. Dne 17. 5. 1993 je A.A. kot pravni naslednik (sin) R.R. vložil napovedano zahtevo izključno za vrnitev deleža podržavljenega premoženja, ki pripada njegovemu očetu. Zato je po mnenju tožene stranke neutemeljen pritožbeni ugovor, da je njegovo vlogo z dne 3. 5. 1993 šteti tudi kot vlogo pravnih naslednikov po pokojnih V.V., Z.Z., A.B., A.C. in A.D.. Glede pritožbenega ugovora v zvezi z uveljavljanjem pravic A.F. pa tožena stranka navaja, da imenovana ni upravičena za uveljavljanje denacionalizacije celotnega premoženja, saj ni izkazala upravičenosti. Po mnenju tožene stranke je tako prvostopenjska odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Tožeče stranke v tožbi navajajo, da je tožena stranka z zavrnitvijo pritožbe hudo posegla v njihove pravice. Z odločbo z dne 16. 4. 2003 je bil R.R. vrnjen solastninski delež na kompleksu .... Prvostopenjski organ pa je izločil iz denacionalizacije nekaj drugih bratov in sester po pok. T.T., ker niso pravočasno vložili zahtev. Premoženje je bilo dejansko zaplenjeno pok. T.T., ki je bil razglašen za mrtvega dne 9. 5. 1945, ki ni imel svojih potomcev in zato so njegovi bratje in sestre upravičeni do vrnitve njemu zaplenjenega premoženja. V svoji pritožbi je A.A. obrazložil, kako je potekal postopek uveljavljanja na Upravni enoti v P.. Tožena stranka pa je v zvezi s pritožbo navedla, da v danem primeru velja fikcija, da je bilo premoženje po 11. členu ZDen podržavljeno pravnim naslednikom pokojnega T.T.. V odločbi razlaga, da ni pomembno, komu je bilo dejansko premoženje v takih primerih vzeto, saj je kot upravičence šteti njegove brate in sestre, vsakega do 1/7. Odločitev tožene stranke pa je po mnenju tožečih strank nepravilna in nezakonita. Tožena stranka namreč v izpodbijani odločbi navaja, da je A.A. na upravni enoti zahteval vrnitev celotnega premoženja. Že upravna enota pa tudi tožena stranka pa v odločbah trdita, da njegove vloge z dne 3. 5. 1993 ni mogoče šteti kot vloge vseh pravnih naslednikov po pokojnih V.V., Z.Z., A.B., A.C. in A.D.. Pritožba je bila torej zavrnjena, ker naj dediči po pokojnih ne bi pravočasno uveljavljali svojih zahtev. Taka odločitev je po mnenju tožečih strank krivična, neživljenjska in formalistična iz naslednjih razlogov: premoženje je bilo dejansko odvzeto pokojnemu T.T., vsaj eden od dedičev je pravočasno vložil zahtevo za celotno vrnitev odvzetega premoženja in fikcija, da je bilo premoženje odvzeto T.T., ne more biti v škodo vsem dedičem, vsi vlagatelji zahteve pa so laiki. Tožeče stranke so prepričane, da sta tako prvostopenjski organ kot tožena stranka kršila temeljne določbe zakona, saj menijo, da je A.A. dne 3. 5. 1993 v imenu vseh vložil veljavno zahtevo za celotno odvzeto premoženje T.T.. A.A. je prav tako prava neuka stranka in upravni organ bi moral ravnati v skladu z načelom pomoči neuki stranki ter jo pozvati k dopolnitvi, česar pa ni storil in strankam ni nudil pomoči tako, kot je opredeljeno v Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). To predvsem iz razloga, ker je šlo za fikcijo, ki je zakonsko določena, ter je bil v začetku še spor o tem, ali ima A.F. status posvojenke. Po mnenju tožečih strank tudi sicer ni higienično, da državni organ ne vrne 3/7 kompleksa ... iz čistega formalizma. Tožeče stranke poudarjajo, da so z odločitvijo tožene stranke močno odškodovane, taka odločitev pa je tudi v nasprotju z načelom pravičnosti in enakosti pred zakonom. Zato zahtevajo, da se izpodbijana odločba odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

Sodišče je tožbo na podlagi 3. odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97, 70/00 in 45/06 - odločba US, v nadaljevanju ZUS) poslalo tudi zastopniku javnega interesa za denacionalizacijo, ki pa udeležbe v tem upravnem sporu ni prijavil. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja le, da prereka tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K 1. točki izreka: Po vpogledu v upravne spise sodišče ugotavlja, da je bilo z delno odločbo Upravne enote P., št. ... odločeno o zahtevi prve tožeče stranke A.A.. To je razvidno že iz uvoda odločbe, predvsem pa iz izreka, saj se nanaša le na upravičenca R.R.. Res je sicer v obrazložitvi pojasnjeno, da so pravni nasledniki ostalih upravičencev vložili zahtevo prepozno, vendar v izreku o njihovih zahtevah ni odločeno, torej se ta delna odločba ne nanaša na ostale tožeče stranke. Kajti le izrek odločbe postane pravnomočen in izvršljiv, v izreku se odloči o predmetu in o vseh zahtevkih strank (213. člen ZUP). Prav tako se ostale tožeče stranke proti tej delni odločbi niso pritožile. To je razvidno tako iz pritožbe z dne 12. 5. 2003, ki jo je vložila le prva tožeča stranka A.A., kot tudi iz izpodbijane odločbe tožene stranke, ki že v uvodu navaja, da se izdaja na pritožbo A.A. ter iz obrazložitve, v kateri se sklicuje in povzema le njegovo pritožbo. V obrazložitvi sicer pojasni pritožniku glede ugovorov, ki se nanašajo na zahteve ostalih tožečih strank, za katere meni, da so jih vložili prepozno, in pojasni tudi glede zahteve A.F., ki naj ne bi izkazala upravičenosti za vložitev zahteve, vendar pa, kot že navedeno, v izreku zavrne le pritožbo A.A. proti odločbi, s katero je bilo odločeno le o njegovi zahtevi, pri tem pa se ne opredeli do vprašanja izkazanosti pravnega interesa A.A. za uveljavljanje ugovorov, ki se nanašajo na zahteve drugih upravičencev. Glede na navedeno po mnenju sodišča s predmetno prvostopno odločbo o zahtevah ostalih tožečih strank ni bilo odločeno. Ostale tožeče stranke v tem upravnem sporu torej ne izkazujejo pravnega interesa, saj se z izpodbijano odločbo ne posega v njihove pravice ali pravne koristi, zato je sodišče tožbo ostalih tožečih strank na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS s sklepom zavrglo.

K 2. točki izreka: Tožba A.A. ni utemeljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da je bila izpodbijana odločba izdana v izvrševanju sodbe tega sodišča opr. št. U ... z dne 17. 5. 2005. Tožeča stranka v tožbi ugovarja nepravilno uporabo 11. člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 - odločba US, 13/93 - odločba US, 31/93, 24/95 - odločba US, 27/97 - odločba US, 23/97 - odločba US, 65/98, 67/98 - odločba US, 66/00, 66/00 - obvezna razlaga, 11/01 - odločba US in 54-I/02 - odločba US), vendar so po mnenju sodišča ti tožbeni ugovori neutemeljeni. Upravni organ je pravilno sledil napotilom sodbe ter stališču, da je treba kot upravičence v konkretni zadevi šteti brate in sestre pok. T.T., kateremu je bilo premoženje podržavljeno po smrti. Pravilno je tudi stališče, da je glede na 61. in 64. člen ZDen potrebna za uvedbo postopka pravočasna zahteva upravičenca ali njegovega pravnega naslednika. Drugih ugovorov, ki bi se nanašali npr. na temelj in vrsto denacionalizacije ali na obseg vrnjenega premoženja oziroma druge okoliščine v zvezi z odločitvijo o njegovi zahtevi za denacionalizacijo pa ne navaja.

Glede na navedeno je sodišče tožbo prve tožeče stranke na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS s sodbo kot neutemeljeno zavrnilo.