Jedro

Z delno odločbo upravnega organa je bilo odločeno le o zahtevi prvotožnika, zato ostali tožniki ne izkazujejo pravnega interesa za tožbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje odločilo o tožbi tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 2.2.2006, s katero je ta zavrnila pritožbo tožnika S.D. proti delni odločbi Upravne enote Kranj z dne 16.4.2003. Z navedeno odločbo je bilo odločeno, da se z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji vrne J.D., roj. 9.2.1901, umrlemu 1.12.1987, solastniški delež v višini 8317/345270-tin, v kompleksu B., k.o... (1. točka izreka); da se J.D. vrne solastninski delež na kompleksu namesto vrnitve podržavljenih parcel, št... do 1/2 (2. točka izreka); da je zavezanec za vrnitev Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS (3. točka izreka); da je vrednost podržavljenih parcel znašala ob podržavljenju 36.078,98 DEM (4. točka izreka); da bo denacionalizirano premoženje dano v začasno upravljanje skrbniku za posebne primere S.D. (5. točka izreka); da bo Okrajno sodišče v Kranju z dnem pravnomočnosti odločbe po uradni dolžnosti izvedlo spremembo zemljiškoknjižnega stanja na vrnjenem premoženju (6. točka izreka); da je bilo o preostalem delu zahtevka že odločeno (7. točka izreka) in da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (8. točka izreka). Tožena stranka je ugotovila, da je bilo z delno odločbo prvostopenjskega organa odločeno o denacionalizaciji dela premoženja, ki je bilo podržavljeno A.D., roj. 30.11.1910, ki je bil razglašen za mrtvega z dnem 9.5.1945. Ker je bil razglašen za mrtvega pred 28.8.1945, je na podlagi 11. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) kot upravičence do denacionalizacije premoženja, podržavljenega A.D., šteti njegove pokojne brate in sestre, in sicer M.M., A.M., M.K., F.D., G.D., F.D. in J.D., vsakega do 1/7. Po določbi 61. člena ZDen se postopek za denacionalizacijo začne na podlagi zahteve, ki jo lahko vloži upravičenec oziroma njegov pravni naslednik. Na podlagi določbe 1. odstavka 64. člena ZDen pa so pravočasno vložene le tiste zahteve, ki so bile vložene do 7.12.1993. Dne 17.5.1993 je S.D. kot pravni naslednik (sin) J.D. vložil zahtevo za vrnitev premoženja, ki jo je napovedal že z vlogo z dne 3.5.1993, in sicer izključno za vrnitev deleža podržavljenega premoženja, ki pripada njegovemu očetu.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom pod 1. točko izreka zavrglo tožbo M.K., M.K., J.D., I.N., M.M., L.K., F.K., F.D., F.S., A.V., I.Š., L.M., J.K. in S.K., pod 2. točko izreka pa je zavrnilo tožbo S.D. V obrazložitvi k 1. točki izreka je navedlo, da je bilo z delno odločbo Upravne enote Kranj z dne 16.4.2003 odločeno le o zahtevi prve tožeče stranke S.D., kar je razvidno že iz uvoda odločbe, predvsem pa iz izreka, ki se nanaša le na upravičenca J.D. V obrazložitvi je sicer bilo pojasnjeno, da so pravni nasledniki ostalih upravičencev vložili zahtevo prepozno, vendar v izreku o njihovih zahtevah ni bilo odločeno, zato se ta delna odločba ne nanaša na ostale tožeče stranke, ki se proti tej delni odločbi tudi niso pritožile. Ostale tožeče stranke, o zahtevah katerih s predmetno prvostopno odločbo ni bilo odločeno, v tem upravnem sporu torej ne izkazujejo pravnega interesa in zato je bilo potrebno njihovo tožbo na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, ZUS), zavreči. V obrazložitvi k 2. točki izreka pa je prvostopno sodišče navedlo, da je upravni organ pravilno sledil napotilom sodbe Upravnega sodišča RS v Ljubljani, opr. št. U 1356/2003-18 z dne 17.5.2005 ter stališču, da je potrebno kot upravičence v konkretni zadevi šteti brate in sestre pokojnega A.D., kateremu je bilo premoženje podržavljeno po smrti. Pravilno je tudi stališče, da je glede na 61. in 64. člen ZDen potrebna za uvedbo postopka pravočasna zahteva upravičenca ali njegovega pravnega naslednika. Tako je sodišče tožbo prve tožeče stranke S.D., ki sicer drugih ugovorov, ki bi se nanašali na primer na temelj ali vrsto denacionalizacije, ne navaja, na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo.

Tožniki vlagajo pritožbo iz pritožbenega razloga napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka ter predlagajo, da Vrhovno sodišče RS pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo in sklep razveljavi oziroma spremeni in ugodi tožbi. Navajajo, da je S.D. na upravni enoti zahteval vrnitev celotnega premoženja, dejansko odvzetega pokojnemu A.D. Pri tem je upravni organ zagrešil več napak in se ni držal 15. člena Navodila za poslovanje v zvezi z zahtevami za denacionalizacijo ter ni pravočasno preveril statusa A.A., zaradi česar so bile zahteve prepozno vložene. Zato pa je potrebno prvo tožnikovo zahtevo šteti za zahtevo vseh, krivda za zamudo je namreč na strani organa. Odločitev tožene stranke je neživljenjska in formalistična, saj je bilo premoženje ne oziraje se na 11. člen ZDen odvzeto z odločbo pokojnemu A.D., vsaj eden od dedičev pa je pravočasno vložil zahtevo za celotno vrnitev odvzetega premoženja. Vsi vlagatelji zahteve za vrnitev premoženja so laiki in tako bi moral upravni organ S.D. v skladu s pravili ZUP pisno pozvati in zahtevati dopolnitev. To predvsem iz razloga, ker je šlo za fikcijo šele po tem, ko je bilo ugotovljeno, da A.D. nima dedičev prvega dednega reda. Pritožniki so z odločitvijo tožene stranke in s sodbo močno oškodovani.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007 dalje, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je pritožbo tožnikov potrebno obravnavati kot pritožbo po ZUS-1, saj so denacionalizacijske odločbe izvršljive šele s pravnomočnostjo.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita. Zanjo je navedlo utemeljene razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

Prvostopno sodišče je po presoji pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da vsi tožniki, razen prvotožnika S.D., v tem upravnem sporu ne izkazujejo pravnega interesa, saj se z izpodbijano odločbo ne posega v njihove pravice ali pravne koristi. Z delno odločbo prvostopnega upravnega organa z dne 16.4.2003 je bilo odločeno le o zahtevi prvotožnika S.D., ki se je tudi edini pritožil zoper to odločbo, tožena stranka pa je njegovo pritožbo zavrnila. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic oziroma pravnih koristi, pa mora ves čas postopka izkazovati pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo. To pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bo ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči. Pravovarstvena potreba je torej podana le tedaj, če gre za odločitev, ki je stranki v škodo oziroma, če je s tožbo mogoče doseči za stranko ugodnejšo odločitev. Na obstoj pravovarstvenega interesa mora paziti sodišče po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora. Ker s predmetno prvostopno odločbo upravnega organa o zahtevah ostalih tožečih strank, razen prvotožnika S.D., ni bilo odločeno, je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo, da ostale tožeče stranke ne izkazujejo pravnega interesa, zaradi česar je njihovo tožbo zavrglo. Pritožbeni ugovori, da so bili vsi tožniki z odločitvijo tožene stranke močno oškodovani, ne morejo vplivati na drugačno odločitev.

Pravilno pa je tudi stališče prvostopnega sodišča in tožene stranke, da gre v obravnavanem primeru za denacionalizacijo na podlagi 11. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen, Uradni list RS, št. 27/91, 56/92 - odl. US, 13/93 - odl. US, 31/93, 24/95 - odl. US, 20/97 - odl. US, 23/97 - odl. US, 65/98, 76/98 - odl. US, 66/00, 11/01 - odl. US), po katerem se šteje, da je v primeru, če je oseba umrla pred 28.8.1945 oziroma 15.9.1947, njeno premoženje pa je bilo podržavljeno po njeni smrti, bilo le-to podržavljeno njenim pravnim naslednikom, ne glede, na koga se je glasil akt o podržavljenju, če je bilo tem pravnim naslednikom po 9.5.1945 priznano jugoslovansko državljanstvo z zakonom ali mednarodno pogodbo. Tako je pravilna ugotovitev, da so denacionalizacijski upravičenci bratje in sestre pokojnega A.D., ki je bil razglašen za mrtvega z dnem 9.5.1945 in kateremu je bilo premoženje podržavljeno po njegovi smrti.

Pritrditi pa je potrebno tudi stališču prvostopnega sodišča in tožene stranke, da je glede na določbo 61. in 64. člena ZDen potrebna za uvedbo postopka pravočasna zahteva upravičenca ali njegovega pravnega naslednika. Prvotožnik S.D. je kot pravni naslednik (sin) J.D., pravočasno vložil zahtevo za vrnitev deleža podržavljenega premoženja, ki pripada njegovemu očetu kot denacionalizacijskemu upravičencu po 11. členu ZDen. Tako je neutemeljen pritožbeni ugovor, da je S.D. vložil pravočasno zahtevo za vrnitev premoženja podržavljenega A.D. v imenu vseh pravnih naslednikov denacionalizacijskih upravičencev. V obravnavanem primeru namreč ni mogoče uporabiti določbe 2. odstavka 64. člena ZDen, po katerem je pravočasno vložena zahteva enega od upravičencev v korist vseh upravičencev, ki pridejo v poštev za uveljavljanje pravic, na katere se zahteva nanaša. Ta določba pomeni, da je pravočasno vložena zahteva enega od pravnih naslednikov denacionalizacijskega upravičenca vložena tudi v korist vseh ostalih pravnih naslednikov po istem denacionalizacijskem upravičencu glede premoženja njihovega (skupnega) pravnega prednika, kar pa ne velja za konkretni primer.

Neutemeljen pa je tudi pritožbeni ugovor, da je upravni organ bistveno kršil določbe postopka, ker ni pisno pozval prvotožnika S.D. kot prava neuko stranko k dopolnitvi njegove vloge. S.D. je vložil dve vlogi: v prvi z dne 3.5.1993 je navedel, da bodo otroci bratov in sester pokojnega A.D. še pred iztekom zakonsko določenega roka za vlaganje zahtev za denacionalizacijo vložili zahtevo v imenu pravih upravičencev, v vlogi z dne 17.5.1993 pa je kot pravni naslednik enega od denacionalizacijskih upravičencev vložil napovedano zahtevo za vrnitev deleža podržavljenega premoženja. Ker sta bili obe omenjeni vlogi povsem razumljivi in popolni, upravni organ ni imel nikakršnega razloga, da bi vlagatelja pozival k njuni dopolnitvi.

Ker niso podani ne uveljavljeni pritožbeni razlogi, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi z 2. odstavkom 107. členom ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje.