Jedro

Dokazno breme, da je bila zahteva za vrnitev določenega premoženja pravočasno postavljena, nosi vlagatelj zahteve. Postopek denacionalizacije je predlagalni postopek, ki se začne in vodi po volji stranke in v okviru njenega materialnega zahtevka, na katerega je organ vezan. Zato mora zahteva za denacionalizacijo vsebovati konkretne podatke o premoženju, katerega vrnitev se zahteva, organ pa ni dolžan preverjati, ali je stranka navedla vse podržavljeno premoženje oziroma do vračila katerega premoženja bi lahko bila upravičena. Če so v zahtevi za denacionalizacijo nepremičnine, katerih vrnitev se zahteva, določno opredeljene (z navedbo parcelnih številk in katastrskih občin), v tem delu ne gre za nepopolno ali nerazumljivo vlogo, v zvezi s katero bi bil organ dolžan opozoriti in pozvati stranko, da odpravi pomanjkljivosti oziroma nerazumljivosti glede premoženja, katerega vračilo uveljavlja.

Zmotna presoja pravilnosti postopka izdaje upravnega akta ni eden izmed razlogov, zaradi katerih se po določbi 85. člena ZUS-1 lahko vloži revizijo.

Opustitev oprave glavne obravnave je po določbah ZUS-1 bistvena kršitev določb postopka le, če je bila opustitev oprave glavne obravnave v nasprotju z ZUS-1 in je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 28. 7. 2010. S to odločbo je tožena stranka ugodila pritožbama revidentke in Univerze v Ljubljani, ... fakultete, ki sta bili vloženi zoper delno odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 12. 8. 2009 ter zavrnila zahtevo za denacionalizacijo nepremičnin, ob podržavljenju parc. št. 15, 16, 17, 18, 19, 20, 21, 22, k. o... Z navedeno delno odločbo je prvostopenjski upravni organ odločil, da je revidentka za tam navedene podržavljene nepremičnine, vpisane v k. o..., upravičena do odškodnine v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe (v nadaljevanju SOD) v znesku 2.322.451,80 DEM.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je revidentka v postopku ves čas navajala in dokazovala, da je z eno zahtevo zahtevala vrnitev vsega premoženja, ki je bilo ob podržavljenju vpisano v vl. št. 1, k. o..., zaradi česar gre za enoten postopek, v katerem je organ zaradi obsežnosti pod pogoji iz določbe 215. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP/86) lahko odločal z delnimi odločbami. Tožena stranka zato ni storila očitane kršitve določb upravnega postopka, ko je povzemala ugotovitve iz sodbe sodišča prve stopnje I U 306/2009 z dne 30. 3. 2010, saj gre v tej sodbi prav tako za nepremičnine, ki so bile v času podržavljenja vpisane v vl. št. 1, k. o... Spisni podatki ne potrjujejo sicer pavšalnih tožbenih trditev, da je bila odločba Okrajne komisije za agrarno reformo z dne 30. 3. 1948, s katero so bile nepremičnine v vl. št. 1, k. o... podržavljene, vložena kot ena izmed prilog k pravočasni zahtevi za denacionalizacijo in da je bila v sami zahtevi tudi navedena.

3. Revidentka dovoljenost revizije utemeljuje z razlogom iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. V reviziji uveljavlja razloge bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je tožena stranka, ne da bi izvedla poseben dopolnilni postopek, sama in drugače ocenjevala dejstva, relevantna za pravočasnost zahtevka, ki jih prvostopenjski upravni organ sploh ni ugotavljal. S tem je revidentko prikrajšala za možnost, da se izjasni o relevantnih okoliščinah, ji odvzela pravico do učinkovite pritožbe ter kršila njeno pravico do poštenega sojenja in enakega varstva pravic. Ker tudi sodišče prve stopnje ni izvajalo nobenih dokazov, ji je bila ta pravica ponovno kršena. Če je sodišče štelo, da so njene trditve oziroma dokazni predlogi presplošni, bi jo moralo skladno z določbo 45. člena ZUS-1 pozvati na ustrezno dopolnitev navedb in dokazov. Ker je dejansko stanje v zadevi sporno, sodišče ni imelo podlage za odločanje na seji. Tako ji ni bilo omogočeno, da se izjasni o spornih okoliščinah in da v okviru primernega materialnega procesnega vodstva dopolni navedbe. Poudarja, da ni formalnih dokaznih pravil, zato pravočasnosti zahteve ni mogoče dokazovati zgolj z listino, na kateri je dohodni žig upravnega organa. Upravnemu organu in sodišču očita, da sta zanemarila načela upravnega postopka iz 7. in 8. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Navaja dejanske okoliščine, za katere meni, da utemeljujejo zaključek, da je bila vsebina zahtevka za denacionalizacijo širša. Meni, da gre zato za nepopolnost oziroma pomanjkljivost vloge, ki bi jo bilo mogoče odpraviti ob ustrezni zahtevi upravnega organa.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po presoji Vrhovnega sodišča je podan uveljavljani razlog za dovoljenost revizije iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj je iz bila z v tem upravnem sporu izpodbijano odločbo tožene stranke odpravljena prvostopenjska odločba, s katero je bila revidentki priznana odškodnina v obveznicah SOD v znesku 2.322.451,80 DEM.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

7. V tej zadevi je sporno, ali je bila pravočasno vložena zahteva za denacionalizacijo nepremičnin, ob podržavljenju parc. št. 15, 16, 17, 18, 19, 20, 21, 22, vpisanih v vl. št. 1 k. o..., podržavljenih z odločbo Okrajne komisije za agrarno reformo z dne 30. 3. 1948. 8. O pravočasnosti zahteve za denacionalizacijo nepremičnin, podržavljenih z navedeno odločbo, ki so bile ob podržavljenju prav tako vpisane v vl. št. 1 k. o..., je Vrhovno sodišče že odločalo s sodbo I Up 168/2010 z dne 5. 5. 2011. Z njo je zavrnilo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje I U 306/2009 z dne 30. 3. 2010, izdano po opravljeni glavni obravnavi, v okviru katere je sodišče prve stopnje samo ugotovilo drugačno dejansko stanje glede okoliščin, pomembnih za presojo pravočasnosti zahteve, kot ga je ugotovila tožena stranka, ter na tej podlagi spremenilo izpodbijani akt tako, da je zavrnilo zahtevo za denacionalizacijo v obsegu nepremičnin, ob podržavljenju vpisanih v vl. št. 1 k. o..., ki so bile zajete s tam izpodbijano odločbo. Sodišče prve stopnje na podlagi dosedanjega postopka in revidentkinih navedb ugotavlja, da so vse nepremičnine, ki so bile podržavljene z odločbo Okrajne komisije za agrarno reformo z dne 30. 3. 1948, in takrat vpisane v vl. št. 1 k. o..., predmet ene zahteve za denacionalizacijo, da gre torej za enoten postopek, v katerem pa je upravni organ zaradi obsežnosti in pod pogoji iz določbe 215. člena ZUP/86 odločal z delnimi odločbami.

9. Iz dejanskih okoliščin obravnavane zadeve, povzetih v izpodbijani odločbi tožene stranke, izhaja, da še do začetka leta 1996 zahteve za denacionalizacijo nepremičnin, vpisanih v vl. št. 1 k. o..., ni bilo med dokumenti zadeve. Na tako ugotovljeno dejansko stanje je Vrhovno sodišče skladno z določbo drugega odstavka 85. člena ZUS-1 vezano.

10. Ob tako ugotovljenih okoliščinah se revidentka neutemeljeno sklicuje na načelo varstva pravic strank in načelo materialne resnice (5. in 7. člen ZUP/86, ki se v denacionalizacijskih postopkih uporablja na podlagi določbe drugega odstavka 6. člena ZDen), saj organ o zahtevku, ki ni postavljen, ne more voditi postopka. Kot je Vrhovno sodišče pojasnilo že v navedeni sodbi I Up 168/2010, so v denacionalizacijskih zadevah za presojo formalnih in materialnih predpostavk odločilne določbe Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Postopek denacionalizacije je na podlagi določb 61. in 62. člena ZDen predlagalni postopek, ki se začne in vodi po volji stranke in v okviru njenega materialnega zahtevka, na katerega je organ vezan. Zato mora zahteva za denacionalizacijo vsebovati konkretne podatke o premoženju, katerega vrnitev se zahteva, organ pa ni dolžan preverjati, ali je stranka navedla vse podržavljeno premoženje oziroma do vračila katerega premoženja bi lahko bila upravičena (npr. sodbe I Up 1085/2005 z dne 6. 3. 2008, X Ips 1724/2006 z dne 12. 9. 2007, I Up 1237/2006 z dne 6. 9. 2007, I Up 1746/2006 z dne 3. 10. 2007). Dokazno breme o tem, da je bila zahteva za vrnitev določenega premoženja pravočasno vložena, pa nosi vlagatelj zahteve (npr. sodbi I Up 143/98 z dne 8. 7. 1999 in I Up 851/2005 z dne 22. 9. 2005).

11. Za odločitev v tej zadevi ni pomembno, ali je bila odločba Okrajne komisije za agrarno reformo z dne 30. 3. 1948, s katero so bile podržavljene nepremičnine, ki so bile takrat vpisane v vl. št. 1 k. o..., priložena že pravočasni zahtevi za denacionalizacijo drugih nepremičnin. Če določene nepremičnine v zahtevi niso bile navedene, zahtevi pa je bil priložen akt o njihovem podržavljenju, ne gre za vprašanje nepopolne ali nerazumljive vloge, v zvezi s katero bi bil organ dolžan opozoriti in pozvati stranko, da odpravi pomanjkljivosti oziroma nerazumljivosti glede premoženja, katerega vračilo niti ne uveljavlja v zahtevi. V zahtevi priloženi akti o podržavljenju so le dokaz o podržavljenju, ne pa zahteva za vračilo premoženja (prim. sodbe Vrhovnega sodišča I Up 168/2010 z dne 5. 5. 2011, X Ips 84/2005 z dne 16. 5. 2007).

12. Glede na navedeno je bilo v tej zadevi pravilno uporabljeno materialno pravo (določba 64. člena ZDen, ki določa materialni prekluzivni rok za vložitev zahteve za denacionalizacijo).

13. Ker se z revizijo v upravnem sporu izpodbija pravnomočna sodba in ker zmotna presoja pravilnosti postopka izdaje upravnega akta (2. točka prvega odstavka 75. člena ZUS-1) ni eden izmed razlogov, zaradi katerih se po določbi 85. člena ZUS-1 lahko vloži revizijo, Vrhovno sodišče ni presojalo tistih revizijskih ugovorov, ki se nanašajo na kršitve določb upravnega postopka, temveč se je omejilo le na presojo uveljavljanih bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu in na uporabo materialnega prava.

14. Čeprav je dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med revidentko in toženo stranko sporno, po presoji Vrhovnega sodišča ni podana zatrjevana kršitev določb postopka v upravnem sporu, ker sodišče prve stopnje ni opravilo glavne obravnave. Opustitev oprave glavne obravnave je po določbi prvega odstavka 85. člena v zvezi z drugim odstavkom 75. člena ZUS-1 bistvena kršitev določb postopka le, če je bila opustitev oprave glavne obravnave v nasprotju z ZUS-1 in je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Na podlagi določbe druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 lahko sodišče odloči brez glavne obravnave med drugim tudi, če predlagana dejstva in novi dokazi niso pomembni za odločitev. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pojasnilo, da revidentka v tožbi ni navajala dejstev, ki bi dokazovala pravočasno vložitev zahteve, za predlagane priče pa ni pojasnila, kakšno vlogo naj bi imele pri vlaganju pravočasne zahteve za denacionalizacijo in kako bi lahko z njimi dokazala njeno pravočasnost. Opustitev glavne obravnave zato v tem primeru ne pomeni bistvene kršitve določb postopka, saj glede na navedeno ni vplivala ali mogla vplivati na zakonitost sodbe.

15. Ni utemeljen revidentkin ugovor, da je bila zaradi opustitve glavne obravnave prikrajšana za materialno procesno vodstvo, na podlagi katerega bi ji bila omogočena dopolnitev potrebne trditvene podlage. Drugače kot v pravdnem postopku na prvi stopnji, kjer je glavna obravnava po določbah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pravilo, se v upravnem sporu glavna obravnava opravi le, če so za to izpolnjeni pogoji po določbi drugega odstavka 51. člena ZUS-1, o čemer odloči sodišče. (prim. X Ips 271/2009 z dne 30. 10. 2009).

16. Ker sodišče prve stopnje predlaganega dokaza z zaslišanjem prič ni izvedlo zaradi pomanjkanja trditvene podlage, ki bi izvedbo tega dokaza lahko opravičila, niso utemeljene revizijske navedbe o domnevnem formalnem dokaznem pravilu, po katerem naj bi bili za dokazovanje pravočasnosti upoštevani le listinski dokazi.

17. Revidentka tudi neutemeljeno zatrjuje, da je podana kršitev pravil postopka v upravnem sporu, ker je sodišče prve stopnje ni pozvalo k dopolnitvi navedb in dokazov po določbah 45. člen ZUS-1. O potrebnosti dopolnitve navedb in dokaznega gradiva v upravnem sporu po teh določbah ZUS-1 predsednik senata v pripravljalnem postopku odloča glede na to, katera dejstva so med stranka sporna in kakšno je zbrano dokazno gradivo v upravnih spisih in prilogah strank k tožbi in odgovoru na tožbo. Po določbi prvega odstavka 45. člena ZUS-1 tako lahko, če oceni, da je to glede na okoliščine primera potrebno, strankam naloži, da v določenem roku navedejo dejstva in dokaze, dopolnijo ali pojasnijo njihove pripravljalne vloge ter predložijo listine in druge predmete, ki so primerni za deponiranje pri sodišču, zlasti pa, da se izjavijo o dejstvih, pomembnih za odločitev. V tem primeru po presoji Vrhovnega sodišča navedena določba ZUS-1 ni bila kršena, saj so bili glede na okoliščine primera izpolnjeni pogoji za odločanje. Revidentka je po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavni zadevi (ko je že tožena stranka zavrnila njeno vlogo za denacionalizacijo in to tudi ustrezno obrazložila) imela možnost v tožbi navesti vsa relevantna dejstva in predlagati dokaze, saj bi (tudi upoštevaje, da ji je morala biti pred odločitvijo sodišča prve stopnje v tej zadevi že znana tudi njegova odločitev v zadevi I U 306/2009 z dne 30. 3. 2010, saj se v izpodbijani odločbi nanjo sklicuje že tožena stranka), poleg vložene tožbe, lahko v spis vložila tudi pripravljalne vloge izven obravnave na podlagi 105. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 (prim. sodbi X Ips 658/2005 z dne 8. 10. 2009 in X Ips 269/2006 z dne 23. 4. 2009).

18. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niti razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.