Jedro

Za presojo pravočasnosti zahteve ni pomembno, kdaj je bila v spis vložena odločba o podržavljenju, temveč kdaj je bila vložena sama zahteva za denacionalizacijo. Če pa k sami zahtevi za denacionalizacijo ne bi bile vložene ustrezne listine, kot jih zahteva ZDen, pa bi bil organ dolžan ravnati v skladu z določbami ZUP/86, ki ureja postopanje organa z nepopolno oziroma pomanjkljivo vlogo. Tožeča stranka nima prav, da bi moral upravni organ v primeru, ko bi pravočasno prejel zahtevo za denacionalizacijo, kateri bi bila priložena nacionalizacijska odločba, ki bi vsebovala tudi premoženje, ki ni predmet zahteve za denacionalizacijo, stranko pozivati na dopolnitev vloge, saj v tem primeru ne bi šlo za nepopolno vlogo. Predmet zahtevka je namreč povsem v dispoziciji strank in če stranke ne zahtevajo vsega, kar bi lahko, ne gre za nepopolno vlogo, saj lahko stranke s svojimi zahtevki prosto razpolagajo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevi tožeče stranke in stranke z interesom za povrnitev stroškov postopka se zavrneta.

Obrazložitev

Drugostopni organ je z izpodbijano odločbo, št. 490-128/2009/4 z dne 28. 7. 2010, ugodil pritožbama tožeče stranke in stranke z interesom A. ter odpravil delno odločbo prvostopnega organa, št. 321-37/93-405 z dne 12. 8. 2009 (1. točka izreka), zavrnil zahtevo za denacionalizacijo tožeče stranke za dele podržavljenih parcel št. 314, 316, 321, 396, 330, 329 in 333, vse k.o. ..., sedaj tam navedene parcele, vse k.o. ... (2. točka izreka) ter zavrnil zahtevek za povrnitev stroškov pritožbenega postopka Univerze v A. (3. točka izreka). Drugostopni organ je v obrazložitvi odločbe navedel, da so bile nekdanje parcele št. 314, 316, 321, 396, 398, 330, del 329 in del 333, vse k.o. ..., podržavljene vlagateljicam B. z odločbo Okrajne komisije za agrarno reformo, št. 546/2 z dne 30. 3. 1948. Te parcele so bile vpisane v vl. št. 580, k.o. ..., kar je razvidno tudi iz zgodovinskega zemljiškoknjižnega izpiska. Upravno sodišče Republike Slovenije v Ljubljani je s sodbo, opr. št. I U 306/2009-35 z dne 30. 3. 2010, odločalo v upravnem sporu o pravočasnosti vložitve zahteve za denacionalizacijo za parcele, podržavljene z odločbo Okrajne komisije za agrarno reformo, št. 546/2 z dne 30. 3. 1948, ter tedaj vpisane v zemljiškoknjižni vložek št. 580, k.o. ... Z navedeno sodbo je Upravno sodišče zavrnilo zahtevek vlagateljic za parcele, ob podržavljenju vpisane v zemljiškoknjižni vložek, št. 580, k.o. ..., ker je ugotovilo, da ni izkazano, da je bil zahtevek za denacionalizacijo pravočasno vložen. Kot je ugotovljeno v sodbi, iz dokumentacije zadeve ne izhaja, da je bila zahteva za denacionalizacijo parc. št. 314, 316, 321, 396, 398, 330, del 329 in del 333, vse k.o. ..., podržavljenih z odločbo z dne 30. 3. 1948 in ob podržavljenju vpisanih v zemljiškoknjižni vložek št. 580, k.o. ..., vložena v roku iz prvega odstavka 64. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljnjem besedilu ZDen), to je v 24-ih mesecih po uveljavitvi tega zakona, tj. do 7. 12. 1993. Zahtevek za te parcele je prvič omenjen v pripravljalni vlogi pooblaščenca vlagateljic z dne 1. 6. 1995, ki jo je Upravna enota Ljubljana, Izpostava Vič – Rudnik prejela 6. 6. 1995, in v kateri so povzeti zahtevki za denacionalizacijo nepremičnin, ležečih v k.o. ... in v k.o. ... Pooblaščenec je v tej vlogi navedel, da so bile parcele, vsebovane v zahtevi za denacionalizacijo, vložene po takratnem zastopniku C.C. 25. 11. 1992, ki je sedaj že pokojen. Na pripravljalno vlogo z dne 1. 6. 1995 je upravni organ odgovoril z dopisom z dne 16. 6. 1995 ter navedel, da za parcele, vpisane v zemljiškoknjižni vložek št. 580, k.o. ..., pri tem upravnem organu zahtevek ni bil vložen, niti mu ni bil odstopljen od Občine Ljubljana Center. Pooblaščenec vlagateljic v dopisu z dne 30. 8. 1995 ni pojasnil, kdaj in kje naj bi bil vložen zahtevek za te parcele, so pa bili za te parcele posredovani zemljiškoknjižni in zemljiškokatastrski podatki. Upravna enota je z dopisom z dne 20. 9. 1995 pooblaščenca vlagateljic poučila, da lahko za te parcele uvede postopek denacionalizacije le pod pogojem, da drug upravni organ odstopi zahtevo za te parcele, ali da dostavi dokazila o vložitvi zahtevka v zakonskem roku. Pooblaščenec vlagateljic je v vlogi z dne 22. 1. 1996 odgovoril, da so izvršili poizvedbe pri Upravni enoti D., vendar nima dokazila o vložitvi zahtevka za te parcele, ker da tedanji uradniki niso poznali stanja izpred treh let, ko so se vlagali zahtevki. Iz navedenega tako izhaja, da še do začetka leta 1996 zahteve za denacionalizacijo nepremičnin, vpisanih v zemljiškoknjižni vložek 580, k.o. ..., med dokumenti zadeve ni bilo. Med dokumenti zadeve se sicer nahaja zahteva za denacionalizacijo teh nepremičnin z dne 16. 11. 1992, naslovljena na SO Ljubljana in podpisana s strani E.E., vendar navedena kopija zahteve ni opremljena z dohodno štampiljko upravnega organa, tako da iz nje ni razvidno, kdaj bi bila vložena. Nadalje je iz dokumentov zadeve razvidno, da je v letu 1998 upravni organ pričel z njeno meritorno obravnavo. Stranka z interesom je že leta 2001, po tem, ko ji je bila vročena zahteva za denacionalizacijo, ugovarjala, da je zahteva nepravočasna. Zaradi navedenega je prvostopni organ dne 11. 12. 2002, 6. 2. 2004 in 22. 3. 2004 pri Izpostavi Center in dne 17. 1. 2003 pri Upravni enoti D. poizvedoval o vložitvi zahtevka za te parcele, ki sta odgovorili, da zahteva za denacionalizacijo pri njih ni bila vložena. Na pozive prvostopnega organa k predložitvi dokazil o vloženi zahtevi je pooblaščenec vlagateljic v odgovorih z dne 19. 2. 2003 in 1. 12. 2003 odgovarjal, da smatrajo zahtevo že od leta 1993 za nesporno. Iz dokumentov zadeve tako izhaja, da zahteva za denacionalizacijo za nepremičnine, vl. št. 580, k.o. ... ni bila evidentirana kot vložena ne pri Občini F. in po reorganizaciji pri organu, ki je odločal, ne pri organih, za katere je pooblaščenec vlagateljic zatrjeval, da naj bi bila vložena in sicer pri Občini G. ali pri Občini D.. Vlagateljice niso dokazale pravočasne vložitve zahteve za te parcele, niti ne na primer s potrdilom o oddaji priporočene poštne pošiljke niti ne s potrdilom organa o vložitvi zahteve. Ne glede na navedeno pa je prvostopni organ o teh parcelah meritorno odločal. Po sodni praksi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je breme dokazovanja pravočasnosti vloge, vezane na rok, na stranki. Navedeno pomeni, da je bilo na vlagateljicah dokazno breme glede pravočasnosti vložitve zahteve za denacionalizacijo, ki pa je niso izkazale. Drugostopni organ zato ugotavlja, da zahteva za denacionalizacijo za te parcele ni bila vložena pravočasno. Glede na to, da dokumenti zadeve ne izkazujejo pravočasne vložitve zahteve za denacionalizacijo za predmetne nepremičnine v roku iz prvega odstavka 64. člena ZDen, niti niso vlagateljice dokazale pravočasnosti vložitve po tej določbi, je drugostopni organ ugodil pritožbama in odpravil izpodbijano odločbo ter sam rešil zadevo in zahtevek vlagateljic za parcele št. 314, 316, 321, 396, 398, 330, del 329 in del 333, k.o. ..., zavrnil. Glede na ugotovitev nepravočasnosti vložitve zahteve za denacionalizacijo so pritožbene navedbe tožeče stranke neutemeljene. Kot podlago za svojo odločitev je navedel določbo 1. odstavka 242. člena in določbo 2. odstavka 244. člena ZUP/86. Tožeča stranka je tožbo vložila iz tožbenih razlogov bistvenih kršitev določb postopka, nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi napačne uporabe materialnega prava. V tožbi je navedla, da drugostopni organ sam ni izvedel posebnega dopolnilnega postopka, kljub temu, da so bila glede na pritožbene navedbe v postopku na prvi stopnji nepopolno in zmotno ugotovljena dejstva oziroma je prišlo do bistvenih kršitev postopka. Glede na tako situacijo bi moral drugostopni organ dopolniti postopek bodisi sam, bodisi po drugem organu in šele nato odločiti. Drugostopni organ bi moral postopati po 251. členu ZUP. Ker se prvostopni organ glede dejstev o pravočasnosti zahteve za denacionalizacijo ni posebej opredeljeval, bi bil torej nujen dopolnilni postopek, kjer bi se ugotavljala pravočasnost vložitve zahteve. Prvostopni organ niti ni obrazlagal, zakaj šteje zahtevo za pravočasno, s tem se v odločbi ni ukvarjal. Ker se je ta okoliščina izkazala za relevantno in jo je drugostopni organ očitno presojal drugače, bi tožeča stranka vsekakor morala imeti možnost se o tem izjaviti po določbi 9. člena ZUP. Drugostopni organ niti ne opredeli, zakaj šteje zahtevo za nepravočasno. Zgolj povzema obrazložitev sodbe upravnega sodišča, nanjo pa se niti ne sklicuje, niti ne navede, zakaj je relevantna za konkretni primer. S tem pa drugostopni organ ni razbremenjen obveznosti, da v celoti in korektno izpelje postopek. Glede pravočasnosti zahteve za denacionalizacijo odločbe drugostopnega organa zato ni mogoče preizkusiti. Dejstvo je, da je tožeča stranka vlagala številne zahteve za denacionalizacije (tudi laične). Dejstvo je tudi, da je bila odločba Okrajne komisije za agrarno reformo, št. 546/2 z dne 30. 3. 1948, vložena kot ena izmed prilog k nedvomno pravočasni zahtevi za denacionalizacijo ter, da je bila v sami zahtevi navedena. Z odločbo Okrajne komisije za agrarno reformo, št. 546/2 z dne 30. 3. 1948, so bile podržavljene nepremičnine pri zemljiškoknjižnem vložku št. 1570, 515, 400 in 580, vse k.o. ..., last B.. Gre za listino, ki jo je bilo potrebno po ZDen priložiti za vrnitev podržavljenega premoženja in je bila nedvoumno pravočasno vložena in je predstavljala obvezni del zahteve za denacionalizacijo. Določbe ZUP o ravnanju z vlogo, ki je pomanjkljiva ali nepopolna, se uporabljajo tudi v postopku denacionalizacije. Tožeča stranka zatrjuje, da je v konkretnem primeru šlo za nepopolnost oziroma pomanjkljivost zahteve za denacionalizacijo s pravočasno predloženo listino - odločbo Okrajne komisije za agrarno reformo, št. 546/2 z dne 30. 3. 1948, pri čemer je nepopolnost zahteve moč odpraviti z ustrezno zahtevo upravnega organa. Upravni organ tako tekom postopka ni spoštoval postopkovnih pravil, kar bi lahko vplivalo na pravilno rešitev zadeve. Dejstvo je, da se je zadeva v tem in sorodnih postopkih meritorno obravnavala, ne da bi organ opozoril na pomanjkljivost in odpravo morebitnih napak. Tožeča stranka vztraja na stališču, da je konkretno zahtevo podala pravočasno, to je pred iztekom roka, kar dokazuje tudi s predlogom za zaslišanje prič, ki so neposredno sodelovale pri aktivnostih v zvezi z vlaganjem zahtevkom za denacionalizacijo, pa tudi konkretnega. Predlaga zaslišanje priče H.H., priče I.I., priče J.J. Dejstvo je, da se je dokumentacija zadeve pogostokrat selila in da tudi pisarniško poslovanje upravnega organa očitno v času vlaganja zahtev ni bilo urejeno. Vendar pa ta okoliščina ne more iti v škodo tožeče stranke. Tožeča stranka še opozarja, da stranka z interesom ni imela pravnega interesa izpodbijati odločbe upravnega organa. Stranka z interesom ni ne lastnik ne uporabnik in ne zavezanec po izpodbijani odločbi. Drugostopni organ bi moral pritožbo stranke z interesom zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavreči. Predlagala je, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi tožbi tožeče stranke ugodi, izpodbijano odločbo drugostopnega organa spremeni tako, da se pritožba zavrne in se potrdi delno odločbo Upravne enote Ljubljana, št. 321-37/93-405 z dne 12. 8. 2009 oziroma podrejeno, da se izpodbijana odločba drugostopnega organa odpravi ter zadeva vrne drugostopnemu organu v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje, do plačila.

Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise, vsebinskega odgovora na tožbi ni podala, predlagala pa je, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Stranka z interesom Univerza v A. je v odgovoru na tožbo navedla, da je tožeča stranka zahtevo za denacionalizacijo premoženja, ob podržavljenju vpisanega v vl. št. 580, k.o. ..., prvič vložila z vlogo z dne 1. 6. 1995. Stranka z interesom je zato tekom celotnega postopka ugovarjala, da pravočasnost vložitve zahteve ni izkazana. Tožeča stranka pa tudi nikoli ni zatrjevala, da je vložila zahtevo za denacionalizacijo za vsako posamezno parcelo ali po delih, temveč je vseskozi trdila, da je za celotno, ob podržavljenju pri vl. št. 580, k.o. ..., vpisano premoženje vložila samo eno zahtevo. Glede na enotnost postopka je izpodbijana odločba drugostopnega organa korektna in zakonita, pa tudi z vidika ekonomičnosti postopka pravno pravilna, saj temelji na sodbi naslovnega sodišča, opr. št. I U 306/2009-35 z dne 30. 3. 2010, katere predmet je del nepremičnin, ki so bile ob podržavljenju pripisane pri vl. št. 580, k.o. .... Glede vprašanja pravočasnosti zahteve za denacionalizacijo, ki so bile v času nacionalizacije vpisane v vl. št. 580, k.o. ..., vse nepremičnine delijo isto usodo. Tožeči stranki so bile dane vse možnosti, da dokaže, da je zahtevo za denacionalizacijo nepremičnin, vl. št. 580, k.o. ..., vložila pravočasno, vendar tega ni uspela. Poleg tega bi lahko tožeča stranka tudi v pritožbenem postopku na pritožbo stranke z interesom odgovorila, sama pa je tudi vložila pritožbo zoper odločbo prve stopnje, in sicer zaradi neizkazanosti ovir po 19. in 25. členu ZDen o vračanju premoženja. Trditev tožeče stranke, da je odločbo o podržavljenju vložila znotraj prekluzivnega roka, je protispisna. Iz spisne dokumentacije namreč jasno izhaja, da je bila predmetna odločba, št. 546/2 z dne 30. 3. 1948, vložena v spis dne 16. 4. 1996, kar je nekaj let prepozno, glede na določbo ZDen. V tožbi predlagani dokazi z zaslišanjem predlaganih prič so nerelevantni, kar jasno izhaja že iz vloge tožeče stranke z dne 1. 6. 1995, ko sama trdi, da je zahteve za denacionalizacijo vlagal gospod C.C., ki pa je v letu 1994 umrl. Vloge za denacionalizacijo je podpisovala gospa E.E.. Predlagane priče tako z okoliščinami vložitve zahteve za denacionalizacijo nimajo nikakršne zveze, saj je tožeča stranka v postopku zatrjevala in tako tudi trdi v predmetni tožbi, da je bila zahteva za denacionalizacijo vložena v letu 1992. Pooblastilo odvetniku H.H. datira iz leta 1993, prav tako tudi drugi dve predlagani priči v letu 1992 nista imeli nikakršnih pooblastil v zvezi s postopki denacionalizacije. Zgrešena pa je tudi tožbena trditev tožeče stranke o tem, da stranka z interesom v konkretnem primeru nima nikakršne legitimacije za sodelovanje v tem postopku. Premoženje, ki je bilo predmet izpodbijane odločbe o denacionalizaciji, je v lasti Univerze v A., katere članica je stranka z interesom in ima v tem okviru tudi procesno sposobnost za sodelovanje v postopku. Gre za premoženje, ki je v njenih sredstvih, razen manjšega dela kmetijskih zemljišč. Gre za objekte Veterinarske fakultete. V pritožbi je stranka z interesom sicer res navedla, da glede na izkazane ovire za vračilo v naravi ni zavezana za denacionalizacijo, kar pa ne pomeni, da ni več stranka v postopku. Ker pa je tožeča stranka vložila pritožbo prav zaradi po njenem mnenju neizkazanih ovir za vračilo v naravi, je jasno, da ima stranka z interesom pravni interes za sodelovanje v tem postopku in zato ima tudi legitimacijo za vložitev tožbe. Predlagala je zavrnitev tožbe, zahtevala pa je tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od poteka paricijskega roka dalje, do plačila.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporna ugotovitev drugostopnega organa o nepravočasni vložitvi zahteve za denacionalizacijo nekdanjih parc. št. 314, 316, 321, 396, 330, 329 in 333, vse k.o. .... Sporno pa je tudi, ali je drugostopni organ lahko izpodbijano odločbo izdal brez dopolnitve postopka.

Iz podatkov izpodbijane odločbe je razvidno, da gre v obravnavani zadevi za denacionalizacijo nepremičnin, v času podržavljenja vpisanih v vl. št. 580, k.o. ..., in podržavljenih z odločbo Okrajne komisije za agrarno reformo, št. 546/2 z dne 30. 3. 1948. Tožeča stranka v postopku ni nikoli navajala, niti dokazovala, da bi bile nepremičnine, ki so predmet izpodbijane odločbe, predmet posebne zahteve za denacionalizacijo, temveč je navajala in dokazovala, da je z eno zahtevo zahtevala vrnitev vsega premoženja, ki je bilo ob podržavljenju vpisano v vl. št. 580, k.o. ..., zaradi česar gre v bistvu za enoten postopek, v katerem pa organ zaradi obsežnosti zadeve pod pogoji iz določbe 215. člena ZUP/86 lahko odloča oziroma je v obravnavanem primeru odločal z delnimi odločbami, posledično temu pa tožena stranka tudi ni kršila določb postopka, ko je v obrazložitvi odločbe povzemala ugotovitve iz sodbe naslovnega sodišča, opr. št. I U 306/2009 z dne 30. 3. 2010, saj gre v tej sodbi prav tako za nepremičnine, ki so bile v času nacionalizacije vpisane v vl. št. 580, k.o. ... (parc. št. 314, 316, 321, 396, 330, 329 in 333, vse k.o. ...) v istem denacionalizacijskem postopku. Kot je razvidno iz upravnih spisov, je bila tožeča stranka med upravnim postopkom seznanjena z ugovorom stranke z interesom, ki ga je slednja podajala ves čas upravnega postopka oziroma od vstopa stranke z interesom v postopek glede nepravočasnosti vložene zahteve za denacionalizacijo, poleg tega pa je tudi prvostopni upravni organ večkrat pozival tožečo stranko, da predloži zahtevo oziroma kako drugače dokaže, da je zahtevo za denacionalizacijo obravnavanega premoženja pravočasno vložila, česar pa tožeča stranka ni storila, oziroma je tudi prvostopni organ sam opravil določene poizvedbe, kar je podrobno obrazloženo v izpodbijani odločbi. Tožeča stranka je torej imela možnost, da se do tega ugovora stranke z interesom večkrat opredeli, nazadnje tudi v odgovoru na pritožbo zoper delno odločbo prvostopnega upravnega organa, št. 321-37/93-405 z dne 12. 8. 2009. Po povedanem pa izpodbijana odločba tudi ni obremenjena z bistveno kršitvijo pravil postopka. Drugostopni organ je sicer res odločilna dejstva ugotovil drugače kot prvostopni organ (oziroma jih prvostopni organ v odločbi sploh ni ugotavljal), vendar pa so bila ta odločilna dejstva ugotavljana in (tudi) sporna med strankami že v postopku na prvi stopnji, zaradi česar dopolnitev postopka na drugi stopnji glede na izveden dokazni postopek na prvi stopnji ni bila potrebna. Ob tem pa sodišče še pripominja, da se tožeča stranka napačno sklicuje na določbo 251. člena ZUP, saj se po izrecni določbi 2. odstavka 6. člena ZDen v postopku za uveljavljanje pravic po ZDen uporablja ZUP/86 (Uradni list FLRJ, št. 47/86). Tožeča stranka tudi ne more uspeti s pavšalnim tožbenim ugovorom, da je bila odločba Okrajne komisije za agrarno reformo, št. 546/2 z dne 30. 3. 1948, vložena kot ena izmed prilog k nedvomno pravočasni zahtevi za denacionalizacijo ter da je bila v sami zahtevi tudi navedena, saj tega spisni podatki ne potrjujejo, nenazadnje pa za presojo pravočasnosti zahteve ni pomembno, kdaj je bila v spis vložena odločba o podržavljenju, temveč kdaj je bila vložena sama zahteva za denacionalizacijo. Če pa k sami zahtevi za denacionalizacijo ne bi bile vložene ustrezne listine, kot jih zahteva ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 – odl. US, 13/93 – odl. US, 31/93, 24/95 – odl. US, 20/97 – odl. US, 65/98, 76/98 – odl. US, 66/00, 66/00 – obv. razl., 11/01 – odl. US, 54-I/02 – odl. US in 18/05 – odl. US), pa bi bil organ dolžan ravnati v skladu z določbami ZUP/86, ki ureja postopanje organa z nepopolno oziroma pomanjkljivo vlogo, zaradi česar pa tožeča stranka tudi nima prav, da bi moral upravni organ v primeru, ko bi pravočasno prejel zahtevo za denacionalizacijo, kateri bi bila priložena nacionalizacijska odločba, ki bi vsebovala tudi premoženje, ki ni predmet zahteve za denacionalizacijo, stranko pozivati na dopolnitev vloge, saj v tem primeru ne bi šlo za nepopolno vlogo. Predmet zahtevka je namreč povsem v dispoziciji strank in če stranke ne zahtevajo vsega, kar bi lahko, ne gre za nepopolno vlogo, saj lahko stranke s svojimi zahtevki prosto razpolagajo. Tožeča stranka pa v upravnem postopku tudi ni uspela dokazati, da je zahtevo za predmetno premoženje vložila pravočasno, tj. do 7. 12. 1993 (določba 64. člena ZDen), poleg tega pa tudi v tožbi ne navaja dejstev, ki bi dokazovala pravočasno vložitev zahteve, temveč predlaga zaslišanje prič, pri tem pa ne pojasni, kakšno vlogo so imele te priče pri vlaganju pravočasne zahteve za denacionalizacije in kako bi lahko dokazale pravočasnost le-te. Iz spisa namreč izhaja (to pa zatrjuje tudi sama tožeča stranka), da je zahteve za denacionalizacijo vlagal C.C., ki pa je leta 1994 umrl, vloge za denacionalizacijo pa je podpisovala E.E. Sodišče se tudi ne strinja z ugovorom tožeče stranke, da se pravočasnost zahteve za denacionalizacijo lahko ugotavlja le na zahtevo ali predlog, saj gre za zakonsko določen, materialni prekluziven rok, na katerega mora upravni organ paziti po uradni dolžnosti, ob ugotovitvi, da pa je imela stranka z interesom Univerza v A., v upravnem postopku status stranke (in sicer zavezane stranke za vračilo nepremičnin v naravi), pa tudi ni utemeljen tožbeni ugovor, da ni imela pravnega interesa izpodbijati delne odločbe prvostopnega upravnega organa in bi bilo potrebno njeno pritožbo zavreči. Iz podatkov spisa je namreč tudi razvidno, da je poleg stranke z interesom pritožbo vložila tudi tožeča stranka, ki pa je v njej zatrjevala, da niso podane ovire za vrnitev v naravi obravnavanih nepremičnin, torej nepremičnin, ki jih uporablja stranka z interesom in za vračilo katerih bi bila zavezana (kot članica Univerze v A., ki pa je njihova lastnica).

Glede na navedeno je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljnjem besedilu ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 – odl. US, 107/09 – odl. US in 62/10) kot neutemeljeno zavrnilo, glede na takšno odločitev pa je po določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1 zavrnilo tudi zahtevi tožeče stranke in stranke z interesom za povrnitev stroškov postopka.