Jedro

Tožnik ne ugovarja dejstvu, da je solastnik nepremičnine, v kateri ne biva, in njeni vrednosti, kakršna je bila ugotovljena na podlagi podatkov uradnih evidenc GURS. Ob upoštevanju deleža na nepremičnini, s katerim lahko po podatkih zemljiške knjige prosto razpolaga, vrednost premoženja, ki mu pripada, znaša (bistveno) več od zneska, do katerega se po določbah ZUJF premoženje pri dodelitvi BPP ne upošteva. Tožbene navedbe glede (dejanskih) omejitev pri uporabi nepremičnine na odločitev ne morejo vplivati. Pravnih omejitev za razpolaganje z navedeno nepremičnino (do 1/4) namreč nedvomno ni. Zato je pravilna ugotovitev tožene stranke, po kateri na nepremičnini, ki se upošteva kot premoženje tožnika, ne obstaja nobena pravica ali pravno dejstvo, ki bi omejevala lastninsko pravico v smislu razpolaganja z nepremičnino v pravnem prometu in na ta način zmanjševala ali celo izničila ugotovljeno vrednost nepremičnine.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Pristojni organ za brezplačno pravno pomoč je z izpodbijano odločbo zavrnil prošnjo tožnika za dodelitev redne brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) z dne 18. 4. 2013 kot oprostitev plačila stroškov postopka v nepravdnem postopku, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v A. opr. št. N ..., zaradi delitve solastnega premoženja, pcto. 206 983,00 EUR, razen sodnih taks.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je pristojni organ za BPP na podlagi tožnikove vloge, priloženih dokazil ter podatkov, ki jih je pridobil uradoma, ugotovil, da vrednost tožnikovega premoženja presega mejni znesek 13 780,00 EUR, kar po določbah petega odstavka 152. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (v nadaljevanju ZUJF) izključuje tožnikovo pravico do BPP. Iz baze podatkov GURS namreč sledi, da je tožnik do ¼ lastnik nepremičnine parc. št. 120/4 k.o. A., ki v naravi predstavlja stanovanjsko stavbo na naslovu ... v A. Na tem naslovu tožnik ne živi niti premoženje ne daje dohodkov, zato se na podlagi določb 24. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre) upošteva kot premoženje v postopku dodelitve BPP. Tržna vrednost nepremičnine po podatkih GURS znaša 206 983,00 EUR, od česar pripade na tožnika, ob upoštevanju njegovega lastniškega deleža, vrednost v višini 51 745,75 EUR. Po podatkih Zemljiške knjige na tožnikovem deležu ni vknjižena nobena pravica ali pravno dejstvo, ki omejuje lastninsko pravico, zato tožnik lahko razpolaga z navedenim lastniškim deležem v pravnem prometu. Na odločitev pa tudi ne more vplivati okoliščina, da tožnik prosi za dodelitev BPP ravno v postopku delitve navedene nepremičnine, saj za kaj takšnega v predpisih ni pravne podlage. In ker tožnik že z vrednostjo navedenega nepremičnega premoženja presega zgornjo mejo za odobritev BPP, se pristojni organ v presojo vrednosti drugega premoženja oziroma v presojo višine tožnikovih dohodkov ni spuščal. Tožnik se s takšno odločitvijo en strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. V tožbi navaja, da je bila pri odločanju o upravičenosti do BPP neutemeljeno in nepravilno upoštevana vrednost premoženja, to je nepremičnine s parc. št. 120/4 k.o. A. Tožena stranka je sicer pravilno ugotovila, da je tožnik solastnik nepremičnine do ¼, vendar pri tem neutemeljeno ni upoštevala, da gre za zemljišče, ki je predmet spora v nepravdni zadevi z opr. št. N ... Na nepremičnini obstoji solastniško pravno razmerje tožnika in preostalih šest solastnikov. Zaradi razdrobljenega in v naravi nerazdeljenega solastništva tožnik nepremičnine ne more uporabljati niti z njo razpolagati. Delitev oziroma prodajo nepremičnine še dodatno otežujejo konfliktni in neurejeni odnosi med solastniki. Prav zato je tožnik predlagal uvedbo nepravdnega sodnega postopka zaradi delitve solastnega premoženja, kot to nesporno izhaja iz predloga, ki ga prilaga. Kljub temu je tožena stranka vrednost sporne nepremičnine upoštevala v postopku odobritve BPP, kar je v nasprotju z zakonskimi določbami in s sodno prakso. Posledično tožena stranka ni presojala finančnega stanja tožeče stranke niti ni upoštevala, da sta tožnik in njegova zakonska partnerica brezposelna, da sta dolžna preživljati tri šoloobvezne otroke ter da vsi skupaj prejemajo socialno pomoč v znesku 590,55 EUR in da nimajo drugega vira prihodkov. Zaradi šibkega socialnega stanja tožnika in njegove družine je Okrajno sodišče v A. tožnika oprostilo plačila sodnih taks v nepravdnem postopku. Tudi zato je izpodbijana odločitev še toliko bolj nerazumna. Tožnik drugega večjega premoženja nima. S solastniškim deležem na nepremičnini s parc. št. 120/4 pa ne more razpolagati, ker ni določen v naravi. Do razdelitve je tožniku solastniški delež le v breme, saj od tega ne more živeti oziroma preživljati družine, oziroma tudi ne poravnati stroškov nepravdnega postopka. V zadevni nepravdni zadevi tožnik odvetnika nujno potrebuje, saj je prava neuk in ne obvlada pravnih postopkov. Zato ni pravično, da mu je zaradi solastništva na omenjeni nepremičnini ni bila priznana pravica do BPP za zastopanje v nepravdnem postopku. Tožnik prosi tudi za oprostitev plačila taks in stroškov postopka s tožbo oziroma njihovo obročno plačilo, saj glede na svoje finančno stanje sodnih taks (v enkratnem znesku) ne more plačati.

Tožena stranka je na poziv sodišča posredovala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Pravilni so tudi razlogi za odločitev, zato jih sodišče ne ponavlja, temveč se po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje sklicuje.

Odločitev organa za BPP, da tožnik ni upravičen do BPP, ker ne izkazuje, da bi glede na svoj finančni položaj ne zmogel brez škode za svoje socialno stanje stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči, temelji na dejanski ugotovitvi, da vrednost tožnikovega premoženja, ki se pri tem lahko upošteva, presega 13 780,00 EUR in s tem znesek, ki po določbah ZUJF v zvezi z določbami ZSVarPre in ZBPP izključuje pravico tožnika do BPP.

Tožnik dejanskim ugotovitvam, ki so bistvene za odločitev, ne ugovarja. Tako ne ugovarja dejstvu, da je solastnik nepremičnine, v kateri ne biva, in njeni vrednosti, kakršna je bila ugotovljena na podlagi podatkov uradnih evidenc GURS in kakršna je razvidna iz izpodbijane odločbe. Ob upoštevanju deleža na nepremičnini, s katerim lahko po podatkih Zemljiške knjige prosto razpolaga, znaša vrednost premoženja, ki mu pripada 51 745,75 EUR, kar je (bistveno) več od zneska (13 780,00 EUR), do katerega se po določbah ZUJF premoženje pri dodelitvi BPP ne upošteva. To pa pomeni, da je v zadevi pravilno odločeno in da tožnik s tožbenimi ugovori ne more uspeti. Na odločitev pa tudi ne morejo vplivati tožbene navedbe glede (dejanskih) omejitev pri uporabi nepremičnine. Pravnih omejitev za razpolaganje z navedeno nepremičnino (do 1/4) namreč nedvomno ni. Zato po presoji sodišča ostaja pravilna ugotovitev tožene stranke, po kateri na nepremičnini, ki se upošteva kot premoženje tožnika, ne obstaja nobena pravica ali pravno dejstvo, ki bi omejevala lastninsko pravico v smislu razpolaganja z nepremičnino v pravnem prometu in na ta način zmanjševala ali celo izničila ugotovljeno vrednost zadevne nepremičnine.

Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

O predlogu za taksno oprostitev sodišče ni odločalo, ker se na podlagi določb Zakona o sodnih taksah v postopku za odločanje o odobritvi BPP taksa ne plača. Ker so ključne dejanske okoliščine nesporne, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.