Jedro

Pravno varstvo po tretjem odstavku 116. člena ZDR (po katerem delavcu, ki je ob izreku odpovednega roka v bolniškem staležu, delovno razmerje ne preneha z iztekom odpovednega roka, ampak šele, ko zaključi bolniški stalež, najkasneje pa po šestih mesecih) velja tudi za delavca (invalida), ki prejme redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v prvem odstavku izreka izpodbijane sodbe ugotovilo, da je delovno razmerje tožnika pri toženi stranki dne 20. 12. 2010 nezakonito prenehalo, zato mu delovno razmerje še traja, vse do prenehanja začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni oziroma najdalj do poteka šest mesecev po izteku odpovednega roka, to je do 20. 6. 2011. V drugem odstavku izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku od 20. 12. 2010 do prenehanja začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni oziroma najdalj do 20. 6. 2011 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z obračunom nadomestila plač za čas bolniškega staleža, odvoda prispevkov in davkov iz naslova delovnega razmerja in izplačila neto nadomestil plač, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu do plačila, za nadomestilo neto plač za pretekli mesec, ga prijaviti v zavarovanje in mu priznati delovno dobo za to obdobje, v 8 dneh in pod izvršbo. V tretjem odstavku izreka izpodbijane sodbe je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 514,92 EUR, v 8 dneh od vročitve sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje drugemu senatu. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje kratko in nepopolno povzelo relevantne navedbe tožene stranke, ki so bistvenega pomena za razsojo v tej zadevi. Tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo iz poslovnega razloga ali iz razloga nesposobnosti, zato zanj ne velja določba tretjega odstavka 116. člena ZDR. Drugi odstavek 116. člena ZDR ne pomeni, da je v primerih, ko je pogodba o zaposlitvi odpovedana iz razlogov nezmožnosti opravljanja dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ugotovljene invalidnosti, potrebno uporabiti tretji odstavek 116. člena ZDR, saj ta odstavek izrecno določa pravico do posebnega varstva pred prenehanjem delovnega razmerja le za primer obstoja poslovnih razlogov ali razloga nesposobnosti. Tožnik sicer niti ni bil v bolniškem staležu za polni delovni čas, saj je bil s pravnomočno odločbo ZPIZ spoznan za invalida III. kategorije invalidnosti, s pravico do dela z delovnim časom, krajšim od polnega, torej s polovičnim delovnim časom. Tekom postopka je tožnik tožbo, v kateri je vtoževal ugotovitev, da mu je delovno razmerje 20. 12. 2010 nezakonito prenehalo, da mu še traja do prenehanja začasne nezmožnosti za delo oziroma najkasneje do poteka šestih mesecev po izteku odpovednega roka, to je do 20. 6. 2011 ter priznanje pravic iz delovnega razmerja, delno umaknil, saj je z vlogo zahteval obstoj delovnega razmerja le do 31. 1. 2011. Tožena stranka se je z delnim umikom tožbe strinjala, tožnik pa je naknadno z vlogo 4. 4. 2011 ponovno postavil enak tožbeni zahtevek, kakor v tožbi. Tožena stranka se je razširitvi tožbenega zahtevka protivila. Sodišče prve stopnje bi moralo v zvezi z delnim umikom tožbe izdati sklep in postopek v tem delu ustaviti, zahtevek oziroma tožbo v delu, ki se je nanašala na obdobje po 31. 1. 2011 pa zavreči, saj je bila ta razširjena po izteku 30 – dnevnega prekluzivnega roka iz člena 204/3 ZDR. Odločitve o pravdnih stroških se ne da preizkusiti, saj sodišče ni navedlo osnove, po kateri je izračunalo nagrado za postopek in za narok, niti to ni izkazano v sodnem spisu.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo niti v pritožbi zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP oziroma iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje (ki ga tožena stranka v pritožbi niti ne izpodbija) pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu vtoževal nezakonitost datuma prenehanja delovnega razmerja, saj mu je tožena stranka po podani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 29. 10. 2010 (A3) delovno razmerje zaključila po izteku 45-dnevnega odpovednega roka, to je 20. 12. 2010. Po tožnikovem prepričanju bi morala tožena stranka pri določitvi datuma prenehanja delovnega razmerja (in posledično pri priznanju vseh pravic, ki izhajajo iz delovnega razmerja) upoštevati tretji odstavek 116. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Ta določa, da delavcu, ki mu je odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali iz razloga nesposobnosti in je ob poteku odpovednega roka odsoten z dela zaradi začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni ali poškodbe, preneha delovno razmerje z dnem, ko se vrne na delo oziroma bi se moral vrniti na delo, najkasneje pa s potekom šestih mesecev po izteku odpovednega roka. Ob poteku odpovednega roka je bil namreč tožnik odsoten z dela zaradi začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni (kar izhaja iz odločbe ZZZS, OE ... z dne 15. 12. 2010 – A7). Tožena stranka je pred podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku iz razloga invalidnosti sicer podala pisno obvestilo o nameravani odpovedi (A2) in pridobila mnenje Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 10. 2010 (A4), iz katerega izhaja, da tožena stranka tožniku utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi in da obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 102. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 109/2006 – UPB4) in 40. členu Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI; Ur. l. RS, št. 16/2007 – UPB2). Tožnik nezakonitosti same redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti z dne 29. 10. 2010 ni izpodbijal in tudi sodišče prve stopnje v dokaznem postopku ni ugotovilo, da bi bila ta redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita (razen glede datuma prenehanja delovnega razmerja).

ZDR v členih od 113 do 116 ureja posebno pravno varstvo pred odpovedjo določenim kategorijam delavcev. Pod pogoji, navedenih v citiranih določbah, so te kategorije delavcev varovane pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (predstavniki delavcev, starejši delavci, starši in invalidi), s tem da se varstvo delavcev, ki jim je odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali iz razloga nesposobnosti in so ob poteku odpovednega roka odsotni z dela zaradi začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni ali poškodbe, razteza le na trajanje delovnega razmerja oziroma na datum prenehanja delovnega razmerja. Tem delavcem namreč delovno razmerje ne preneha s potekom odpovednega roka, temveč z dnem, ko se vrnejo ali bi se morali vrniti na delo, najkasneje pa s potekom šestih mesecev po izteku odpovednega roka (člen 116/3 ZDR). Tem delavcem ZDR z odložitvijo učinkovanja redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali iz razloga nesposobnosti podaljšuje delovno razmerje tudi za obdobje po izteku odpovednega roka.

Kot je bilo že ugotovljeno, je bila tožniku podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti na podlagi 4. alinee prvega odstavka 88. člena ZDR, ob upoštevanju prvega odstavka 116. člena ZDR, 102. člena ZPIZ-1 oziroma 40. člena ZZRZI. Tožnik pa je bil ob poteku odpovednega roka v bolniškem staležu. Glede na dikcijo člena 116/3 ZDR je za odločitev v tem individualnem delovnem sporu odločilnega pomena, ali velja varstvo po 116/3 členu ZDR tudi za invalida, ki mu je bila podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti in je bil v času poteka odpovednega roka odsoten z dela zaradi začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni (kot je bilo v konkretnem primeru tožnika) ali poškodbe. Po prepričanju pritožbenega sodišča je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da uživa pravno varstvo po 116/3 členu ZDR tudi delavec (invalid), ki mu je podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti. Po členu 116/2 ZDR se namreč v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidu po členu 116/1 ZDR glede pravic delavcev, ki niso drugače urejene s posebnim predpisom, uporabljajo določbe ZDR, ki veljajo za odpoved iz poslovnega razloga (torej tudi pravica do daljšega trajanja delovnega razmerja po členu 116/3 ZDR). Drugačna razlaga določbe člena 116/3 ZDR, za katero se je zavzemala tožena stranka v postopku pred prvostopenjskim sodiščem in tudi v pritožbi (torej, da člen 116/3 ZDR ne velja za invalida, ki mu je podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti), bi pomenila nerazumno in neutemeljeno razlikovanje v obravnavi invalida, ki mu je podana redna odpoved zaradi invalidnosti v primerjavi z invalidom (ali delavcem), ki mu je podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, čeprav za takšno neenako obravnavo po oceni pritožbenega sodišča ni niti razumnih niti stvarnih razlogov. Uporaba določbe člena 116/3 ZDR, kot jo predlaga tožena stranka, bi po zaključku pritožbenega sodišča pomenila tudi kršitev ustavnega načela enakosti pred zakonom (člen 14/2 Ustave Republike Slovenije; Ur. l. RS/I, št.33/1991 in nadalj.).

Neutemeljen je nadalje pritožbeni očitek tožene stranke, da določbe člena 116/3 ZDR ni mogoče upoštevati, ker tožnik ni bil v bolniškem staležu za polni delovni čas, saj je imel na podlagi pravnomočne odločbe ZPIZ zaradi III. kategorije invalidnosti pravico do dela z delovnim časom, krajšim od polnega. Bistveno je, da je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno, da tožnik zaradi bolezni svojega dela v delovnem času, ni mogel opravljati. Iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi bil tožnik nezmožen za delo le za polovični delovni čas zaradi bolezni. To dejansko stanje se bistveno razlikuje od dejanskega stanja v zadevi, ki se je vodila pred pritožbenim sodiščem pod opr. št. Pdp 1009/2008 (in na katero se je sklicevala tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje), saj je bilo v citirani zadevi ugotovljeno, da je bil delavec zmožen za delo v skrajšanem delovnem času (tako, da je imel odobren bolniški stalež le za polovični delovni čas).

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožene stranke o bistveni kršitvi določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP oziroma po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz podatkov spisa je razvidno, da je tožnik v pripravljalni vlogi z dne 28. 3. 2011 modificiral tožbeni zahtevek (glede na odločbo ZZZS, OE ... z dne 15. 12. 2010 – A7) tako, da je uveljavljal obstoj delovnega razmerja pri toženi stranki le do 31. 1. 2011. Iz citirane odločbe namreč izhaja, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo (bolezen) od 16. 12. 2010 do 31. 1. 2011. S pripravljalno vlogo z dne 4. 4. 2011 pa je tožnik ponovno uveljavljal enak tožbeni zahtevek, kot ga je oblikoval v tožbi (torej za priznanje delovnega razmerja do prenehanja začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni oziroma najkasneje do poteka šestih mesecev po izteku odpovednega roka, to je do 20. 6. 2011 ter za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za to obdobje) z obrazložitvijo, da mu je bil bolniški stalež odobren od 19. 2. 2011 s strani ZZZS, OE ..., nazadnje do 15. 5. 2011. Tej vlogi je priložil potrdila o upravičeni odsotnosti od dela z dne 3. 1. 2011 in 23. 2. 2011, dopis ZZZS, OE ... z dne 3. 2. 2011 in odločbi ZZZS, OE ... z dne 21. 2. 2011 in 30. 3. 2011, iz katerih (tudi glede na odločbo z dne 15. 12. 2010 – A7) izhaja, da je bil tožnik v bolniškem staležu tudi po 31. 1. 2011 in vse do 15. 5. 2011. Tožena stranka je sicer na prvem naroku za glavno obravnavo podala izjavo, da privoli v delni umik tožbe iz pripravljalne vloge tožnika z dne 28. 3. 2011 in da izrecno nasprotuje spremembi tožbe iz tožnikove pripravljalne vloge z dne 4. 4. 2011, ugovarjala je prekluzijo zaradi poteka 30 – dnevnega roka in v zvezi z delnim umikom tožbe predlagala izdajo sklepa.

Če tožnik delno umakne tožbo mora sodišče izdati glede tega dela sklep o ustavitvi postopka (člen 88/3 ZPP). Če sodišče takega sklepa ne izda, stori bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki pa jo mora stranka glede na člen 286/b ZPP uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Ker tožena stranka te kršitve ni uveljavljala na prvem naroku za glavno obravnavo (na tem naroku je bila sicer glavna obravnava v tem individualnem delovnem sporu tudi zaključena), takšne kršitve v pritožbenem postopku ni več mogoče upoštevati. Iz zapisnika prvega naroka za glavno obravnavo namreč izhaja, da tožena stranka te kršitve v postopku pred sodiščem prve stopnje ni uveljavljala.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožene stranke, da je bila sprememba tožbe, ki jo je tožnik kot modifikacijo tožbenega zahtevka uveljavljal v pripravljalni vlogi z dne 4. 4. 2011, prepozna, ker je bila vložena po izteku 30 – dnevnega roka od prejema redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti. Iz listinskih dokazov namreč izhaja, da je tožnik modificiral tožbeni zahtevek v pripravljalni vlogi z dne 4. 4. 2011 po prejemu odločb ZZZS in potrdil o upravičeni odsotnosti z dela ter dopisa ZZZS (A9, A10, A11), pri čemer so bile vse te listine izdane po vročitvi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku. Iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (A3) je razvidno, da je bila ta tožniku vročena 4. 11. 2010, vse zgoraj naštete listine, na podlagi katerih je tožnik podal modifikacijo tožbenega zahtevka dne 4. 4. 2011, pa izvirajo iz leta 2011, tako, da rok iz člena 204/3 ZDR v zvezi z modifikacijo tožbenega zahtevka nikakor ni mogel začeti teči že od dneva vročitve redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, kot to trdi tožena stranka v pritožbi.

Neutemeljena je v pritožbi smiselna zatrjevana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje v zvezi z odločitvijo o pravdnih stroških postopka na prvi stopnji storilo s tem, da svoje odločitve ni obrazložilo oziroma da ni navedlo osnove za izračun nagrade za postopek oziroma za narok. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje o pravdnih stroških odločalo na podlagi Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008) in tarife, ki je sestavni del citiranega zakona. Iz podatkov spisa je razvidno, da je sodišče prve stopnje tožniku nagrado za postopek in za narok odmerilo glede na koeficient v vrednosti 177,00 EUR, kar pomeni, da je vrednost predmeta v tem individualnem delovnem sporu (upoštevaje določbo drugega odstavka 24. člena ZOdvT) znašala do 4.500,00 EUR. Iz tožbenih navedb izhaja, da je tožnik kot osnovo za obračun pravdnih stroškov upošteval minimalno plačo v znesku 734,15 EUR, kar ob upoštevanju že omenjenega drugega odstavka 22. člena ZOdvT pomeni, da je znašala vrednost predmeta v tem individualnem delovnem sporu 4.404,09 EUR, za katero pa je znašala nagrada s količnikom 1 že ugotovljenih 177,00 EUR.

Pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe tožene stranke ne odgovarja, ker za rešitev tega individualnega delovnega spora niso odločilnega pomena (360/1 člen ZPP).

Ker nista bila podana niti s pritožbo uveljavljena razloga in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožene stranke ni odločalo, ker jih ta ni priglasila.