Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožena stranka se je šele s prejemom sodbe lahko prepričala, o čem in iz katerih razlogov je sodišče odločilo, to pa pomeni, da je kršitev določb pravdnega postopka uveljavljala pravočasno oziroma ji zato, da jih izrecno ni uveljavljala že na koncu naroka za glavno obravnavo, ni mogoče očitati prav nobene krivde.
Tudi invalidom v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nezmožnosti za opravljanje dela zaradi invalidnosti, ki so ob poteku odpovednega roka odsotni z dela zaradi začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni ali poškodbe, preneha delovno razmerje z dnem vrnitve na delo oziroma takrat, ko bi se morali vrniti na delo, najkasneje pa s potekom 6 mesecev po izteku odpovednega roka.
Z delnim umikom tožbe in zahtevkom za ugotovitev obstoja delovnega razmerja le do 31. 1. 2011, kljub kasnejši pridobitvi dodatnih podatkov o začasni zadržanosti, je tožnik ob vložitvi spremenjene tožbe že prekoračil prekluzivni rok 30 dni za zahtevek po 31. 1. 2011. Ta rok je zaradi posledic umika, ki so tudi v tem, da se šteje, da tožba ni bila nikoli vložena, treba šteti od 20. 12. 2010 oziroma dneva, ko je tožnik zvedel za to, da ga je tožena stranka odjavila in mu ne priznava delovnega razmerja po datumu odpovedi – to pa je bilo očitno že pred vložitvijo tožbe.
Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje: delno spremeni, tako da se tožniku prizna delovno razmerje in pravice iz delovnega razmerja pri toženi stranki do 31. 1. 2011, delno razveljavi glede odločitve o trajanju delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki od 31. 1. 2011 dalje do prenehanja začasne nezmožnosti za delo tožnika, najdalj pa do poteka šest mesecev po izteku odpovednega roka, to je do 20. 6. 2011 in glede priznanja pravic iz delovnega razmerja od 31. 1. 2006 dalje ter se tožba s tem delom zahtevka zavrže. Sicer se revizija zavrne.
1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je delovno razmerje tožnika pri toženi stranki 20. 12. 2010 nezakonito prenehalo, zaradi česar mu še vedno traja, vse do prenehanja začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni oziroma najdalj do preteka šest mesecev po izteku odpovednega roka, to je do 20. 6. 2011. Toženi stranki je naložilo, da tožniku od 20. 12. 2010 do prenehanja začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni oziroma najdalj do 20. 6. 2011 prizna vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z obračunom nadomestila plač za čas bolniškega staleža, odvodom davkov in prispevkov in izplačilo neto nadomestil z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter mu povrne stroške postopka.
2. Sodišče je med drugim ugotovilo, da je bil tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu je bila priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami in s polovico polnega delovnega časa od 23. 3. 2009. Po pridobitvi mnenja komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi je tožniku tožena stranka 29. 10. 2010 odpovedala pogodbo o zaposlitvi „zaradi invalidnosti,“ odpovedni rok po tej odpovedi pa je tožniku potekel 20. 12. 2010. Ker je bil takrat v bolniškem staležu, je 17. 1. 2011 vložil tožbo in uveljavljal priznanje delovnega razmerja tudi po tem datumu. Sodišče mu je ob upoštevanju določbe tretjega odstavka 116. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) to delovno razmerje priznalo, obenem pa tudi pravice iz tega razmerja. Pri tem je v razlogih sodbe ugotovilo tudi, da je tožnik v pripravljalni vlogi z dne 28. 3. 2011 (drugače kot v tožbenem zahtevku) zahteval le še trajanje delovnega razmerja do 31. 1. 2011, nato pa z naslednjo pripravljalno vlogo z dne 4. 4. 2011, potem ko je pridobil ustrezno dokumentacijo o opravičeni zadržanosti, spremenil tožbo in ponovno zahteval (tako kot v prvotni tožbi) ugotovitev obstoja delovnega razmerja in pravic iz tega razmerja najdalj do poteka šest mesecev po izteku odpovednega roka. Kljub temu, da tožena stranka v spremembo ni privolila, jo je sodišče v skladu z 186. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) dovolilo in štelo, da privolitev niti ni bila potrebna.
3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
4. Med drugim je obrazložilo, da tudi za delavce, ki jim je redno odpovedana pogodba o zaposlitvi na podlagi četrte alineje prvega odstavka 88. člena ZDR, velja varstvo po tretjem odstavku 116. člena ZDR, saj bi nasprotno tolmačenje pomenilo nerazumno in neutemeljeno razlikovanje in kršitev ustavnega načela enakosti pred zakonom. Zavrnilo je tudi pritožbene očitke, da te določbe ni mogoče upoštevati, ker tožnik ni bil v bolniškem staležu za polni delovni čas, saj je imel na podlagi pravnomočne odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje pravico le do dela s krajšim delovnim časom od polnega in da zaradi bolezni v tem delovnem času dela ni mogel opravljati. Zavrnilo je pritožbene očitke o bistvenih kršitvah določb postopka zaradi delnega umika in kasnejše spremembe tožbe, saj je tožnik naknadno pridobil potrdila o bolniškem staležu tudi po 31. 1. 2011, tožena stranka pa kršitve določb postopka – ker sodišče ni izdalo sklepa o ustavitvi postopka, ni uveljavljala na naroku, torej takšne kršitve tudi v pritožbenem postopku ni mogoče upoštevati (286. b člen ZPP). Kot neutemeljen je zavrnilo tudi očitek prepozne spremembe tožbe, ker je bila vložena po 30-dnevnem roku od prejema redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je modificiral zahtevek v pripravljalni vlogi z dne 4. 4. 2011 po prejemu odločbe Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije in potrdil o opravičeni odsotnosti, ki so mu bile vročena šele po redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma v letu 2011. 5. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo. Najprej navaja, da sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo v zvezi s tolmačenjem 116. člena ZDR, saj se varstvo delavcev po tretjem odstavku te zakonske določbe (v zvezi z drugim odstavkom) nanaša le na postopek odpovedi, ne pa na varstvo pred prenehanjem v primeru odsotnosti zaradi bolezni. Nasprotuje obrazložitvi sodišča druge stopnje, da bi drugačna razlaga pomenila neenako obravnavanje, saj bi moralo pritožbeno sodišče, če je menilo, da gre za protiustavno določbo, začeti postopek za presojo ustavnosti. Nato navaja, da položaj invalidov ni enak položaju drugih delavcev, temveč ugodnejši, saj mora delodajalec pridobiti in čakati na mnenje komisije, delodajalci pa v tem primeru nosijo težje finančno breme prenehanja. V zvezi s tem opozarja na nesprejemljivo prakso Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije in Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije pri priznavanju bolniškega staleža oziroma povračil plače itd., kar vse ustvarja zmedo v breme delodajalcev. V zvezi z vlogo tožnika z dne 28. 3. 2011 je tožena stranka na prvi obravnavi dne 5. 4. 2011 podala soglasje k (delnemu) umiku tožbe. Izjave o umiku ni mogoče preklicati in učinkuje neposredno. Po umiku lahko stranka tožbo znova vloži, vendar je pri tem potrebno upoštevati 30-dnevni rok iz 204. člena ZDR. Spremembo tožbe v vlogi z dne 4. 4. 2011 bi bilo treba zavreči. Sodišče prve stopnje je navedlo, da ne gre za umik oziroma delni umik, temveč je navedbe obravnavalo kot spremembo tožbe, kar ni dopustno, pritožbeno sodišče pa je takšno ravnanje štelo za pravno korektno. Ob pravilnem stališču, da je pri novi vlogi šlo za spremembo tožbe, bi sodišče prve stopnje moralo toženi stranki omogočiti tudi 30-dnevni rok za odgovor, pa tega ni storilo in je s tem zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki bi jo moralo pritožbeno sodišče upoštevati po uradni dolžnosti. Tožnik je del tožbe za obstoj delovnega razmerja od 31. 1. 2011 umaknil, kar je jasno razvidno iz njegove vloge z dne 28. 3. 2011 (očitno takrat še ni imel na razpolago bolniškega lista za stalež med 1. 2. in 19. 2. 2011, itd.), tega pa ni mogoče šteti v breme tožene stranke. Sodišče druge stopnje je sicer navedlo, da naj bi šlo za bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni izdalo sklepa o delnem umiku, vendar se tožena stranka le s takšno opredelitvijo kršitve ne strinja. Izrecno je predlagala izdajo takšnega sklepa in ga pričakovala skupaj s sodbo. Sprašuje se, kako naj bi potem vedela, kaj bo sodišče odločilo in kako naj bi potem sodišču prve stopnje bistveno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP očitala na drug način, kakor v pritožbi. S tem, ko pritožbeno sodišče teh kršitev ni odpravilo, je samo bistveno kršilo določbe postopka, ta kršitev pa je vplivala na zakonitost in pravilnost obeh sodb. Pritožbeno sodišče tudi navaja, da v zvezi z zahtevkom tožnika z dne 4. 4. 2011 ni šlo za spremembo tožbe, ki bi bila prepozna, vendar listine, ki so bile pridobljene naknadno, ne vplivajo na dejstvo, da je tožnik zahtevek umaknil in zahteval obstoj delovnega razmerja le do 31. 1. 2011. Tudi (naknadno) pridobljene listine s strani Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije oziroma potrdilo o opravičeni zadržanosti za obdobje od 1. do 19. 2. 2011 ne more biti razlog za spremembo tožbe in za vložitev nove tožbe po delnem umiku prejšnje, saj je v tem primeru potekel 30-dnevni prekluzivni rok, torej bi bilo to tožbo treba zavreči. 6. Revizija je delno utemeljena.
7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, v nadaljevanju ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).
8. Očitki bistvenih kršitev določb postopka se v reviziji povezujejo s postopanjem sodišč prve in druge stopnje v zvezi z pripravljalnima vlogama tožnika z dne 28. 3. 2011 in 4. 4. 2011. Tožnik je v tožbi z dne 17. 1. 2011 zahteval, da se ugotovi, da mu delovno razmerje ni prenehalo dne 20. 12. 2010 in traja do prenehanja njegove začasne zadržanosti z dela zaradi bolezni oziroma najkasneje do poteka 6 mesecev po izteku odpovednega roka, to je do 20. 6. 2011, in pravice za to obdobje, v pripravljalni vlogi z dne 28. 3. 2011 pa je zahtevek modificiral - pravilno delno umaknil, saj je zahteval le še ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki do 31. 1. 2011, s pravicami do tega dne. V kasnejši vlogi z dne 4. 4. 2011 (vse še pred prvim narokom za glavno obravnavo) je glede na to, da je pridobil bolniški stalež od 1. 2. 2011 do 19. 2. 2011, saj je stalež po tem že imel, spet modificiral tožbeni zahtevek - pravilno delno spremenil tožbo, tako da je postavil enak zahtevek kot pred tem - torej zahteval ugotovitev obstoja delovnega razmerja najkasneje do poteka 6 mesecev po izteku odpovednega roka, to je do 20. 6. 2011, s pravicami do tega dne.
9. Tožena stranka se je na prvem naroku za glavno obravnavo v skladu s 188. členom ZPP strinjala z delnim umikom, nasprotovala pa spremembi tožbe v zvezi z vlogo tožnika z dne 4. 4. 2011. Pri tem je poudarila tudi, da je tožnik s to spremembo prekludiran, saj bi takšno tožbo lahko podal le znotraj 30-dnevnega prekluzivnega roka. Tožnik je v zvezi z vlogo z dne 4. 4. 2011 navajal, da ne gre za spremembo tožbe, tožena stranka pa je to izrecno prerekala in predlagala tudi izdajo sklepa o delnem umiku. Sodišče prve stopnje takšnega sklepa ni izdalo, niti ni izdalo posebnega sklepa o spremembi tožbe. V obrazložitvi sodbe je med drugim navedlo, da je obe vlogi obravnavalo kot spremembi tožbe in ni sledilo temu, da naj bi šlo pri prvi vlogi za (delni) umik, nato pa tudi, da je s prvo vlogo z dne 28. 3. 2011 tožnik zmanjšal zahtevek in je z naslednjo vlogo prišlo do spremembe, ki jo je sodišče na podlagi 186. člena ZPP sprejelo. Gre za nasprotujoče si razloge, vendar to ni vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Tudi če bi sodišče prve stopnje pravilno odločilo in jasno obrazložilo, da je tožnik del tožbe najprej umaknil, nato pa dovolilo spremembo tožbe, to samo po sebi ne bi vplivalo na zakonitost in pravilnost same odločitve o tožbenem zahtevku. Umika tožbe namreč ni mogoče preklicati in neposredno učinkuje, sklep sodišča o tem (če ga sodišče izda) pa je le deklaratorne narave. Med tem, da sodišče prve stopnje ni odločilo s sklepom o delnem umiku in delni spremembi in odločitvijo sodišča po vsebini zato ni povezave, ki bi sama po sebi vplivala na drugačno odločitev.
10. Na to tudi ne vpliva napačno stališče sodišča druge stopnje, ki se je v zvezi s pritožbenimi navedbami tožene stranke sklicevalo na to, da bi le-ta morala na te kršitve opozoriti že na prvem naroku za glavno obravnavo v skladu z 286. b členom ZPP in ne šele v pritožbi, saj tudi med tem napačnim stališčem in odločitvijo o zahtevku ni neposredne povezave, zato tudi ne gre za bistveno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Sicer napačno stališče pritožbenega sodišča glede 286. b člena ZPP izhaja iz tega, da je tožena stranka na naroku z dne 5. 4. 2011 izrecno predlagala izdajo sklepa v zvezi z delnim umikom tožbe in prerekala nasprotne navedbe tožene stranke, itd., ob zaključku naroka za glavno obravnavo pa ni vedela (tudi ni mogla vedeti), ali bo sodišče njenemu predlogu sledilo oziroma ugodilo ali ne. Tako se je šele s prejemom sodbe lahko prepričala, o čem in iz katerih razlogov je sodišče odločilo, to pa pomeni, da je kršitev določb pravdnega postopka uveljavljala pravočasno oziroma ji zato, da jih izrecno ni uveljavljala že na koncu naroka za glavno obravnavo, ni mogoče očitati prav nobene krivde.
11. V zvezi s postopanjem sodišča druge stopnje tožena stranka očita sodišču tudi kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje toženi stranki ni dalo roka za odgovor na tožbo, po tem, ko jo je tožnik z vlogo z dne 4. 4. 2011 ponovno razširil, sodišče druge stopnje pa bi moralo to kršitev upoštevati po uradni dolžnosti. Ta očitek se navezuje na določbo petega odstavka 185. člena ZPP, po katerem mora sodišče v primeru, kadar dovoli spremembo tožbe, pustiti toženi stranki čas, ki je potreben, da se lahko pripravi za obravnavanje o spremenjeni tožbi, če za to ni imela dovolj časa, enako pa ravna tudi v primeru, če tožena stranka, ki ne nasprotuje spremembi, zahteva, naj se ji pusti potreben čas za pripravo. Tožena stranka je na obravnavi z dne 5. 4. 2011 spremembi nasprotovala, vendar v zvezi s tem tudi izrecno uveljavljala prekluzijo tožnika, „saj se tožbe s takšnimi zahtevki lahko podajo znotraj 30-dnevnega prekluzivnega roka.“ Tudi v reviziji v zvezi z možnostjo izjave oziroma priprave na obravnavanje o spremenjeni tožbi ne navaja ničesar drugega, kot samo to, da uveljavlja prekluzijo (po tem, ko je tožnik predhodno delno umaknil tožbo), ki jo je že uveljavljala. Navedena sprememba je sicer pomenila tudi tožbo z enakim zahtevkom, kot ga je tožnik uveljavil že v prvotni tožbi in na katero je tožena stranka tudi odgovorila. V zvezi s tem zato ni mogoče ugotoviti, da je bilo s postopanjem sodišča toženi stranki kakorkoli onemogočeno sodelovanje v postopku oziroma dajanje izjav v zvezi s spremenjeno tožbo. Revizijski očitek o uveljavljeni bistveni kršitvi določb postopka ni utemeljen.
12. V zvezi z materialnopravnim vprašanjem, ali tudi delavci, ki jim ni bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz razloga nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti (v skladu s četrto alinejo prvega odstavka 88. člena ZDR) uživajo varstvo iz tretjega odstavka 116. člena ZDR, se revizijsko sodišče pridružuje stališču sodišč druge in prve stopnje.
13. Glede varstva invalidov in odsotnosti z dela zaradi bolezni se prvi odstavek 116. člena ZDR glede odpovedi invalidom zaradi nezmožnosti za opravljanje dela zaradi invalidnosti in zaradi poslovnega razloga sklicuje na pogoje, določene s predpisi iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja oziroma zaposlitvene rehabilitacije in zaposlovanja invalidov in nato v primeru odpovedi po prejšnjem odstavku določa, da se glede pravic takšnih delavcev, ki niso drugače urejene s posebnimi predpisi, uporabljajo določbe tega zakona, ki veljajo za odpoved iz poslovnega razloga (drugi odstavek). Zato je tudi določbo tretjega odstavka 116. člena ZDR treba tolmačiti tako, da se varstvo po tej določbi oziroma pravice delavcev v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali iz razloga nesposobnosti (kot razlogov, ki sta izrecno določena v tem odstavku) nanašajo tudi na primer odsotnosti z dela zaradi začasne nezmožnosti za delo invalidom, ki jim je bila pogodba odpovedana iz razloga po četrti alineji prvega odstavka 88. člena ZDR. To pomeni, da tudi invalidom v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nezmožnosti za opravljanje dela zaradi invalidnosti, ki so ob poteku odpovednega roka odsotni z dela zaradi začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni ali poškodbe, preneha delovno razmerje z dnem vrnitve na delo oziroma takrat, ko bi se morali vrniti na delo, najkasneje pa s potekom 6 mesecev po izteku odpovednega roka.
14. Drugačno tolmačenje ne zahteva presoje ustavnosti te zakonske določbe (kot v reviziji uveljavlja tožena stranka), temveč le ustrezno razlago. Tudi v zvezi s tem se tožena stranka napačno sklicuje na primerjavo med položaji delavcev, ki jim je odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali razloga nesposobnosti in delavcev invalidov, saj tudi v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidom ne poznamo le odpovedi iz razloga nezmožnosti za opravljanje dela zaradi invalidnosti, temveč tudi odpoved iz poslovnega razloga. V obeh dveh primerih je potrebno tudi predhodno mnenje komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi (101. do 103. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju - ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in nadalj.), torej bi drugačno tolmačenje varstva po tretjem odstavku 116. člena ZDR pripeljala tudi do neenakopravnega obravnavanja invalidov, ki jim delovno razmerje preneha na eni od navedenih podlag.
15. V zvezi z vprašanjem prekluzije zahtevka za priznanje delovnega razmerja najkasneje do poteka 6 mesecev po izteku odpovednega roka, to je do 20. 6. 2011, se tožena stranka utemeljeno sklicuje na delni umik tožbe in nato spremembo tožbe ter v zvezi s tem na določbo tretjega odstavka 204. člena ZDR. Pri tem najprej pravilno izhaja iz posledic (delnega) umika tožbe, ki učinkuje neposredno in ga ni mogoče preklicati. V primeru umika se tudi šteje, da tožba ni bila nikoli vložena.
16. Iz določbe tretjega odstavka 204. člena ZDR izhaja, da ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti delavca lahko delavec zahteva v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice, pred pristojnim sodiščem. Te določbe v zvezi z varstvom delavcev v primerih iz tretjega odstavka 116. člena ZDR ni mogoče tolmačiti tako, da bi delavec posebno varstvo po tej določbi lahko uveljavljal le v 30 dneh od prejema odpovedi pogodbe o zaposlitvi - iz poslovnega razloga, razloga nesposobnosti ali razloga nezmožnosti zaradi invalidnosti, saj ob prejemu takšne odpovedi še ni jasno, ali bo kasneje - ob poteku odpovednega roka sploh prišlo do situacije, ki jo ureja tretji odstavek 116. člena ZDR in ali bo delodajalec ob odsotnosti delavca zaradi začasne nezmožnosti za delo to varstvo upošteval ali ne. Glede na to je rok po tretjem odstavku 204. člena ZDR v takšnem primeru treba šteti od takrat, ko je delavec zvedel za kršitev pravice, torej od takrat, ko je zvedel, da mu kljub ugotovljeni začasni nezmožnosti za delo delodajalec ob poteku odpovednega roka noče zagotoviti dodatnega varstva varstva po tretjem odstavku 116. člena ZDR ( z odjavo iz zavarovanja ob poteku odpovednega roka).
17. Tožnik ni zahteval ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč je vložil tožbo v 30-dnevnem roku od zaključka delovnega razmerja ob poteku odpovednega roka. Tožba je bila vložena pravočasno. Do očitane kršitve je prišlo po 20. 12. 2010. Na obstoj kršitve sicer ne vpliva dejstvo, ali je tožnik pridobil potrdila o začasni zadržanosti najprej do 30. 1. 2011 in šele kasneje tudi po tem datumu. Zato je z delnim umikom tožbe in zahtevkom za ugotovitev obstoja delovnega razmerja le do 31. 1. 2011, kljub kasnejši pridobitvi dodatnih podatkov o začasni zadržanosti, tožnik ob vložitvi spremenjene tožbe že prekoračil prekluzivni rok 30 dni za zahtevek po 31. 1. 2011. Ta rok je zaradi posledic umika, ki so tudi v tem, da se šteje, da tožba ni bila nikoli vložena, treba šteti od 20. 12. 2010 oziroma dneva, ko je tožnik zvedel za to, da ga je tožena stranka odjavila in mu ne priznava delovnega razmerja po datumu odpovedi – to pa je bilo očitno že pred vložitvijo tožbe (1).
18. Glede na to sta sodišči druge in prve stopnje neutemeljeno odločali tudi po vsebini o priznanju delovnega razmerja in pravic iz delovnega razmerja tožniku od 31. 1. 2011 dalje, saj bi morali tožbo s tožbenim zahtevkom po tem datumu dalje kot prepozno zavreči. 19. Glede na navedeno je revizijsko sodišče zaradi napačnega tolmačenja prekluzivnega roka za sodno varstvo v zvezi z delom tožbe glede zahtevka, ki ga je tožnik umaknil, nato pa spet postavil in pri tem nepravilnega upoštevanja posledic zamude, v tem delu razveljavilo obe sodbi in tožbo v tem delu zavrglo, poseglo v odločitev sodišč tako, da je tožniku priznalo delovno razmerje in pravice iz tega razmerja do 31. 1. 2011, sicer pa v ostalem revizijo zavrnilo.
20. Takšno odločitev je sprejelo ob smiselni uporabi določb 379. člena, na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP in 378. člena ZPP.
Op. št. (1): Na drugačno stališče ne vpliva določba četrtega odstavka 41. člena ZDSS-1, po kateri delavec lahko v sporu o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja spremeni tožbo glede zahtevka do konca glavne obravnave brez privolitve tožene stranke, saj se določba nanaša le možnost spremembe tožbe, ne vpliva pa na vprašanje poteka prekluzivnih rokov za sodno varstvo ob takšni spremembi (primerjaj tudi s sklepom VIII Ips 125/2007 z dne 23. 9. 2008).