Jedro

Tudi če je banka naslednica podružnice (kar implicira dvomljivo ugotovitev, da je podružnica pravna oseba), to ne vpliva na odgovornost tožene stranke za obveznosti, kot je ta opisana v sodnem registru.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba prve stopnje.

Tožena stranka mora tožniku v 15 dneh povrniti 65.405,00 SIT stroškov pritožbenega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 4.5.1994 dalje do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženo stranko zavezalo, da mora tožniku plačati 616.296,91 AUD z zamudnimi obrestmi od 16.7.1991 dalje. Naložilo ji je tudi, da mora tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1.277.183,00 SIT.

Zoper to sodbo se iz vseh razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga spremembo, podrejeno pa razveljavitev. Zatrjuje, da bi moralo prvostopno sodišče uporabiti pravo Republike Makedonije, saj je bila pogodba sklenjena v K. Tožena stranka je izrecno zahtevala, naj sodišče uporabi makedonsko pravo, vendar prvostopno sodišče o tem ni zavzelo nikakršnega stališča. S tem je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP.

Zakon o garanciji Republike Makedonije za deponirane devizne vloge občanov in o zagotavljanju sredstev in načinu izplačila deponiranih deviznih vlog občanov v letih 1993 in 1994 omejuje možnost razpolage z deviznimi sredstvi. Bankam namreč ne dovoljuje izplačil, razen v zakonsko določenih okvirih, med katere pa ne spada vrnitev deviznih sredstev zaradi poteka pogodbe. Sodišče prve stopnje tudi ni popolno ocenilo dogajanj v zvezi z ustanovitvijo pravne naslednice L., to je L.M. d.d. S. Ustanovitev te pravne osebe je bila s strani Narodne banke Makedonije pogojena prav z ureditvijo pravnega nasledstva v zvezi z obveznostmi posameznih enot bank na ozemlju Republike Makedonije. S prevzemom javnega dolga je Republika Makedonija postala dolžnik v razmerju do varčevalcev in sodišče ni ocenilo, ali in v kakšni meri zakon vpliva na spremembo oziroma razveljavitev obligacijskih razmerij, ki so predmet tega postopka.

Tožnik je odgovoril na pritožbo, pri čemer zanika pritožbene trditve in opozarja, da je zakon, na katerega se sklicuje tožena stranka, stopil v veljavo šele 20.5.1993, ter da bi zato njegova uporaba nasprotovala prepovedi retroaktivnosti.

Pritožba ni utemeljena.

V zvezi z ugovorom tožene stranke, da je treba uporabiti zakon o garanciji Repubike Makedonije za deponirane devizne vloge občanov in o zagotavljanju sredstev in načinu izplačila deponiranih deviznih vlog občanov v letih 1993 in 1994 (v nadaljevanju ZGM - Službeni vestnik RM št. 31/93), je sodišče prve stopnje sicer res le skopo navedlo, da ta predpis ne izključuje odgovornosti tožene stranke.

Kljub temu pa sodbi ni mogoče očitati, da je zaradi tega ne bi bilo mogoče preizkusiti (13. točka 2. odstavka 354. člena ZPP). Kajti stališče prvostopnega sodišča glede uporabe ZGM je pravilno. Bistveno je, da tožena stranka ne zatrjuje, da bi šlo za devizno vlogo pri njeni enoti v Makedoniji (2. alinea 2. člena ZGM). F. S. namreč ne obstaja več. ZGM tako ne posega v odgovornost tožene stranke za obveznosti nekdanje filiale, kot je ta odgovornost vpisana v sodnem registru. Prav tako v to odgovornost ni posegal pred ZGM veljavni zakon o prevzemanju deponiranih deviznih vlog državljanov s strani Republike Makedonije (Službeni vestnik RM št. 26/92). Kajti tožena stranka ne zatrjuje, da bi tožnik v 45 dneh od dneva uveljavitve tega zakona zahteval prenos sporne devizne vloge, na katero od bank v Makedoniji (3. člen omenjenega zakona). Čim je tako, ni šlo za deponirano devizno vlogo, ki bi jo prevzela Republika Makedonija (1. člen omenjenega zakona).

Neutemeljeno je končno tudi sklicevanje na ustanovitev L. M. d.d. S., kot pravne naslednice F. S. Tudi če bi bila ta banka res naslednica F. S. (kar implicira dvomljivo ugotovitev, da je bila F. S. pravna oseba), to ne bi vplivalo na odgovornost tožene stranke za obveznosti, kot je ta vpisana v sodnem registru.

Ker je torej sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje povsem pravilno uporabilo materialno pravo in ker pri tem ni zagrešilo nobene take kršitve v postopku, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo sodbo prve stopnje (368. člen ZPP).

Ker je tožena stranka v celoti propadla tudi v pritožbenem postopku, mora tožniku povrniti njegove stroške pritožbenega postopka, ki predstavljajo odvetniške stroške z odgovorom na pritožbo in so odmerjeni v skladu z odvetniško tarifo (1. odstavek 166. člena in 2. odstavek 155. člena ZPP).