Jedro

Določbe ustavnega zakona o jamstvu Republike Slovenije za devizne vloge v bankah na ozemlju Republike Slovenije, s tem povezane določbe o načinu poravnavanja obveznosti iz neizplačanih deviznih vlog in določbe zakona o dopolnitvah ustavnega zakona, ki urejajo odgovornost tožene stranke za devizne vloge, za katere ne jamči država, urejajo javni red in kot take izključujejo uporabo tujega prava (4. čl. zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih Ur.l. SFRJ št. 43/82 - v nadaljnjem ZUKZ).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku znesek 616.296,91 AUD z zamudnimi obrestmi po obrestni meri, po kateri obrestuje devizne hranilne vloge v AUD, vezane nad eno leto, od 16.7.1991 dalje do plačila, ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 1.277.183,00 SIT. Ugotovilo je, da je tožnik sklenil pogodbo o vezavi sredstev z Ljubljansko banko, Osnovno banko Skopje. Ta je bila v letu 1990 izbrisana iz sodnega registra in organizirana kot Filiala Skopje v sestavi Ljubljanske banke d.d.. V sodnem registru v Ljubljani je bila vpisana kot Ekspozitura Ljubljanske banke d.d., pri čemer za njene obveznosti odgovarja Ljubljanska banka d.d. z vsem premoženjem brez omejitev. Dne 23.6.1993 je bil vpisan izbris Filiale Skopje, tako da ne obstaja več. Še naprej pa ostaja odgovornost tožene stranke za obveznosti ukinjene filiale. Tožena stranka je skupaj s 73 drugimi pravnimi osebami soustanovila mešano banko Ljubljansko banko - Makedonsko banko d.d. Skopje, ki je z ustanovitvenim sporazumom prevzela obveznosti ukinjene filiale. Vendar to ne izključuje odgovornosti tožene stranke za obveznosti, ki jih je sprejela še preden je bila ustanovljena Makedonska banka. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo prve stopnje. Zavzelo je stališče, da ni mogoče uporabiti zakona o garanciji Republike Makedonije za deponirane devizne vloge občanov in o zagotavljanju sredstev in načinu izplačila deponiranih deviznih vlog občanov v letih 1993 in 1994, kajti filiala v Skopju ne obstoja več in torej ne gre za vlogo pri enoti tožene stranke v Makedoniji. Navedeni zakon ne posega v odgovornost tožene stranke, ki je bila vpisana v sodnem registru. Tudi prejšnji zakon o prevzemanju deponiranih deviznih vlog državljanov s strani Republike Makedonije iz l. 1992 ni posegel v odgovornost tožene stranke, ker tožnik ni zahteval prenosa svoje vloge na katero od bank v Makedoniji. Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo in zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje istemu ali drugemu senatu. Sklicuje se na pravo Republike Makedonije. Navaja, da je bila pogodba o vezavi deviznih sredstev sklenjena dne 2.7.1988 v Skopju. Sodbama prve in druge stopnje očita, da nista ugotavljali vsebine tujega prava in ga nista uporabili. Kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 13. tč. drugega odst. 354. čl. zakona o pravdnem postopku (v nadaljnjem ZPP) očita sodbi druge stopnje ugotovitev, da tožena stranka ne zatrjuje, da je šlo za vlogo pri njeni enoti v Makedoniji, kar pa je v nasprotju z navedbami v listinah in zapisnikih. Meni, da bi bilo treba pri odločanju o tožnikovem zahtevku upoštevati omejitve, ki jih določa makedonski zakon. Opozarja, da je tožnik, ki je tuj državljan, privilegiran glede na slovenske državljane, za katere režim vračanja ureja zakon o poravnavanju obveznosti iz neplačanih deviznih vlog. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (3. odst. 390. čl. ZPP). Revizija ni utemeljena. Ne drži revizijski očitek, da z izpodbijano spodbo ni bilo obrazloženo, zakaj sodišče ni uporabilo makedonskega prava. Sodba druge stopnje ima o tem izčrpne razloge in sicer, da zakon o garanciji Republike Makedonije za deponirane devizne vloge občanov in o zagotavljanju sredstev in načinu izplačila deponiranih deviznih vlog občanov v letih 1993 in 1994 (Službeni vestnik RM št. 31/93) ne pride v poštev zato, ker ne gre za devizno vlogo pri enoti tožene stranke v Makedoniji, kajti ta enota ne obstaja več. Prej veljavni zakon o prevzemanju deponiranih deviznih vlog državljanov s strani Republike Makedonije (Službeni vestnik RM šr. 26/92) pa ni posegel v odgovornost tožene stranke zato, ker tožnik ni zahteval prenosa svoje terjatve na katero od bank v Makedoniji. To stališče je pravilno. Obsega razloge o tem, zakaj v obravnavani zadevi ni mogoče opreti sodbe na navedene makedonske predpise, na katere se sklicuje tožena stranka. Zakon iz leta 1993 v drugem členu namreč določa, da se štejejo kot depoziti po tem zakonu devizne vloge državljanov pri bankah s sedežem na ozemlju Republike Makedonije in pri delovnih enotah bank s sedežem izven Republike Makedonije. Ker tožena stranka nima več svoje enote v Makedoniji, se ta zakon nanjo ne more nanašati. Zakon iz leta 1992 za tožnika ne velja, ker ni prenesel svoje devizne vloge na katero od bank v Makedoniji, kot to določa 3. člen navedenega zakona. Poleg razlogov, ki jih je pravilno navedla izpodbijana sodba, pa predvsem predpisi Republike Slovenije izrečno določajo odgovornost tožene stranke za izplačilo tožnikove devizne vloge. Ustavni zakon o dopolnitvah ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 45/I z dne 27.7.1994) določa, da Ljubljanska banka d.d. Ljubljana in Kreditna banka Maribor d.d. prepustita poslovanje in premoženje novima bankama, ustanovljenima po določbah tega ustavnega zakona, vendar pa obdržita med drugim celotne obveznosti za devize na deviznih računih in deviznih hranilnih knjižicah, za katere Republika Slovenija ni prevzela jamstva po 19. čl. tega ustavnega zakona (prvi odstavek in tretja alinea drugega odst. 22.b čl. dopolntve ustavnega zakona). Ustavni zakon za izvedbo temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91 z dne 25.6.1991 - v nadaljnjem ustavni zakon) v tretjem odstavku 19. čl. določa, da za devize na deviznih računih in deviznih hranilnih knjižicah, vložene v bankah na ozemlju Republike Slovenije, za katere je do uveljavitve tega zakona jamčila SFRJ, prevzame jamstvo Republika Slovenija po stanju na dan uveljavitve tega zakona. Ko je bil sprejet ta ustavni zakon, je imel tožnik svojo devizno vlogo v skopski filiali tožene stranke, torej ne v banki na ozemlju Republike Slovenije. Skladno z navedeno določbo ustavnega zakon ureja tudi zakon o poravnavanju obveznosti iz neizplačanih deviznih vlog (Ur.l. RS št. 7/93 z dne 4.2.1993) način poravnavanja obveznosti iz neizplačanih deviznih vlog občanov, vloženih v bankah na ozemlju Republike Slovenije, ki so jih banke deponirale pri Narodni banki Jugoslavije (1. čl.). Določbe ustavnega zakona o jamstvu Republike Slovenije za devizne vloge v bankah na ozemlju Republike Slovenije, s tem povezane določbe o načinu poravnavanja obveznosti iz neizplačanih deviznih vlog in določbe zakona o dopolnitvah ustavnega zakona, ki urejajo odgovornost tožene stranke za devizne vloge, za katere ne jamči država, urejajo javni red in kot take izključujejo uporabo tujega prava (4. čl. zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih Ur.l. SFRJ št. 43/82 - v nadaljnjem ZUKZ). Navedena makedonska predpisa, ki urejata enaka vprašanja za območje Republike Makedonije, ne prideta v poštev kot podlaga za odločanje v tej zadevi predvsem iz tega razloga. To je pomembno, ker gre za spor z mednarodnimi elementi in je vprašanje izbire prava bistvenega pomena. Odločilno za odločitev o tem, ali je treba upoštevati za tožnikovo terjatev 19. čl. ustavnega zakona in omejitve po zakonu o poravnavanju obveznosti iz neizplačanih deviznih vlog, je dejstvo, da ne gre za devizno vlogo, vloženo v banki na ozemlju Republike Slovenije. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik dejansko vplačal devize v Zagrebu za tedanjo Osnovno banko v Skopju. Od tam devize niso bile nikdar prenešene na katero od bank na ozemlju Republike Slovenije. Glede na to v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti zakona o poravnavanju obveznosti iz neizplačanih deviznih vlog, pač pa tretjo alineo drugega odst. 22.b. čl. dopolnitve ustavnega zakona, ki toženo stranko določa za odgovorno za obveznosti, kakršne izvirajo iz tožnikove devizne vloge. Pri tem ne gre za nedovoljeno privilegiranje tujih državljanov, kot navaja tožena stranka v reviziji. Gre za režim, ki ga je določil ustavni z akon za vlagatelje v banke izven ozemlja Republike Slovenije. Državljanstvo pri tem spoh ni pomembno. Zakon o poravnavanju obveznosti iz neizplačanih deviznih vlog se nanaša na tiste vloge, za katere je Republika Slovenija z določbo 3. odst. 19. čl. ustavnega zakona prevzela jamstvo, za ostale pa ne. Glede na navedeno ni ovir, da se v tej zadevi odloči na podlagi določb zakona o obligacijskih razmerjih o bančnih denarnih depozitih (XXXI. poglavje) in pogodbe o oročanju deviznih sredstev z dne 2.7.1988. Glede pasivne legitimacije tožene stranke pa je bistveno, da je po vpisu v sodni register tožena stranka odgovarjala za obveznosti svoje filiale. Ta obveznost z ukinitvijo filiale ni prenehala, nasprotno, s tem je postala aktualna. Prav tako ni prenehala z ustanovitvijo nove banke, četudi je ta prevzela obveznosti prejšnje filiale. Prevzem dolga ima za upnika učinek samo, če se z njim strinja (446. čl. zakona o obligacijskih razmerjih). Ugotovljeno je, da se tožnik ni strinjal s tem, da nova banka prevzame obveznosti ukinjene filiale, zato se tožena stranka na to ne more uspešno sklicevati. Ni utemeljen očitek v zvezi z zatrjevanimi kršitvami določb postopka. Navedbo v sodbi druge stopnje, da tožena stranka ne zatrjuje, da bi šlo za devizno vlogo pri njeni enoti v Makedoniji, je treba namreč razumeti v povezavi z naslednjim stavkom, ki pojasnjuje, da filiala tožene stranke v Skopju ne obstaja več. Smisel te ugotovitve je v tem, da zdaj tožena stranka nima enote v Makedoniji, zaradi česar ni mogoče uporabiti makedonskega zakona. Ta ugotovitev pa ni protispisna, izhaja iz registrskih podatkov in iz navedb obeh strank. Uveljavljani revizijski razlogi niso podani. Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (393. čl. ZPP). V tej sodbi navedeni zvezni predpisi so uporabljeni na podlagi določbe 4. odst. ustavnega zakona.