Jedro

Pri odmeri odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu se oškodovancu praviloma dosodi enotna odškodnina za vse nepremoženjske posledice, ki izvirajo iz tega naslova.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora tožeči stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti stroške odgovora na revizijo v znesku 919,88 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati odškodnino zaradi trpinčenja na delovnem mestu v višini 9.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 7. 2011 dalje do plačila. Tožniku je prisodilo odškodnino v višini 3.000,00 EUR za strah ter 6.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostnih pravic in zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika in toženke zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

3. Toženka je vložila predlog za dopustitev revizije, ki mu je Vrhovno sodišče s sklepom VIII DoR 1/2018 z dne 7. 3. 2018 ugodilo in revizijo dopustilo glede vprašanja, ali je treba v tožbenem zahtevku iz naslova odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu samostojno opredeliti posamezne pravno priznane pojavne oblike nepremoženjske škode, kot so predpisane v 179. členu OZ.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je toženka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je pri odločanju o odškodninskih zahtevkih zaradi trpinčenja treba dosledno odločati v okviru pravno priznanih oblik nepremoženjske škode. Tožnik je dolžan postaviti ustrezen zahtevek, sodišče pa odločiti o vsaki škodi posebej, in sicer v obrazložitvi sodbe, medtem ko izrek sodbe lahko vsebuje le skupen znesek za vso nepremoženjsko škodo. Vse navedeno je tožnik upošteval v tožbi, v kateri je ustrezno oblikoval tožbeni zahtevek tako, da je ločeno uveljavljal škodo zaradi strahu, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (v višini 10.000 EUR) in zaradi okrnitve osebnostne pravice (v višini 3.000 EUR). Kasneje je tožbeni zahtevek modificiral tako, da je združil zahtevka za škodo zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in okrnitve osebnostnih pravic in iz tega naslova zahteval 12.000 EUR, čeprav takšna oblika nepremoženjske škode ni pravno priznana. Ker je ugotovil, da je v postopkih zaradi trpinčenja na delovnem mestu načeloma pravno relevantna le škoda zaradi okrnitve osebnostnih pravic, je z združitvijo zahtevkov skušal diskretno povečati tožbeni zahtevek iz tega naslova. Iz istega razloga zahtevka za strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti niti nista utemeljena, za kršitev osebnostnih pravic pa je tožnik zahteval zgolj odškodnino v višini 3.000 EUR. Sodišče je tožniku dopustilo nezakonito procesno postopanje in mu priznalo odškodnino, čeprav sploh ni postavil ustreznega tožbenega zahtevka. Posledično je treba zahtevek v celoti zavrniti oziroma tožniku kvečjemu priznati odškodnino v višini 3.000 EUR.

5. Tožnik je v odgovoru na revizijo predlagal njeno zavrnitev.

6. Na podlagi drugega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

7. Revizija ni utemeljena.

8. Tožnik je s tožbo zahteval odškodnino zaradi trpinčenja na delovnem mestu v skupni višini 19.000 EUR, in sicer 6.000 EUR za strah, 3.000 EUR za duševne bolečine zaradi kršitve osebnostne pravice ter 10.000 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. V zvezi z zatrjevano škodo je navedel, da je zaradi trpinčenja na delovnem mestu zbolel, da se zdravi zaradi prilagoditvene motnje kot reakcije na hud stres, da je šlo za hud, kontinuiran strah zaradi vedno novih stresorjev in negotovosti na delovnem mestu, da mora jemati tablete, je razdražljiv, občutljiv, depresiven. Po pridobitvi izvedenskega mnenja je prilagodil tožbeni zahtevek in zahteval 6.000 EUR za strah ter skupno 12.000 EUR za duševne bolečine zaradi kršitve osebnostne pravice ter zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče mu je odškodnino za nepremoženjsko škodo odmerilo v okviru navedenih postavk (9.000 EUR; 3.000 EUR za strah ter skupaj 6.000 EUR za duševne bolečine zaradi kršitve osebnostne pravice ter zmanjšanja življenjskih aktivnosti). Toženka meni, da bi moral tožnik postavki za duševne bolečine zaradi kršitve osebnostne pravice in zmanjšanja življenjskih aktivnosti vtoževati samostojno ter da bi tudi sodišče moralo navedene škode tožniku prisoditi ločeno.1

9. V obravnavani zadevi so se škodni dogodki izvršili v letu 2011, to je pred uveljavitvijo Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji). Pravno podlago zato predstavlja Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), ki je v četrtem odstavku 6.a člena (enako kot v 6.a členu ZDR-1) določal, da je trpinčenje na delovnem mestu vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. V primeru nezagotavljanja varstva pred trpinčenjem na delovnem mestu je delodajalec odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava (tretji odstavek 45. člena ZDR).

10. Po splošnih pravilih civilnega prava, ki so zajeta v Obligacijskem zakoniku (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji), pripada oškodovancu pravična denarna odškodnina za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo (prvi odstavek 179. člena OZ). Predmet tega spora je vprašanje, na kakšen način mora oškodovanec vtoževati nepremoženjsko škodo, ki nastane zaradi trpinčenja na delovnem mestu.

11. Toženka v reviziji izpostavlja pravno mnenje vrhovnega sodišča z dne 15. 10. 19862, ki sicer res določa, da mora biti zahtevek za pravično denarno odškodnino praviloma določen za vsako obliko (vrsto) nepremoženjske škode posamezno, tudi kadar je škoda v celoti izvirala iz istega škodnega dogodka. Vendar hkrati predvideva, da je izjemoma mogoče (in treba) prisoditi odškodnino v enotnem znesku. Za tako možnost govorijo temeljna načela odškodninskega prava (popolna odškodnina, pravična odškodnina za nepremoženjsko škodo), ki v dvomu narekuje tolmačenje v korist oškodovanca. Kot primer, ko je mogoče prisoditi odškodnino v enotnem znesku, pravno mnenje izpostavlja situacijo, ko oškodovanec zatrjuje neločljivo povezanost in prepletenost (nekaterih) vidikov svoje prizadetosti, torej oblik svoje nepremoženjske škode. Ravno za takšen primer, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, gre običajno v primeru zatrjevane škode zaradi trpinčenja.

12. Institut enotne odškodnine za nepremoženjsko škodo je v sodni praksi uveljavljen v primerih, ko so posamezne oblike nepremoženjske škode medsebojno prepletene in pogojene, predvsem v primerih, ko se posledice protipravnega ravnanja kažejo v porušenem duševnem ravnovesju posameznika. Takšen pristop je sodna praksa zavzela glede pravice do denarne odškodnine zaradi kršitve dostojanstva po 181. členu OZ (in še pred tem v zvezi s 202. členom ZOR)3, ki določa, da ima pravico do pravične denarne odškodnine zaradi pretrpljenih duševnih bolečin oseba, ki je bila s prevaro, silo ali zlorabo kakšnega razmerja podrejenosti ali odvisnosti zapeljana h kaznivemu spolnemu občevanju ali drugemu spolnemu dejanju, kot tudi oseba, proti kateri je bilo storjeno kakšno drugo kaznivo dejanje zoper dostojanstvo osebnosti ali moralo. Oškodovancem na podlagi 181. člena OZ pripada enotna odškodnina za vso nepremoženjsko škodo, utrpljeno zaradi kršitve dostojanstva. Ta sicer ne izključuje drugih vrst nepremoženjske škode iz prvega odstavka 179. člena OZ, vendar le, če se te pojavijo v posebej izraziti obliki, torej le v izjemnih primerih. Institut enotne odškodnine je v sodni praksi uveljavljen tudi v primerih neutemeljeno odvzete prostosti. Tudi v tem primeru odškodnina iz naslova okrnitve svobode oziroma odvzema prostosti pokrije kot enotno pravično zadoščenje vse nastale oblike škode in zajema vse škodne posledice nepremoženjske škode (npr. tudi škodo za strah in duševne bolečine zaradi okrnitve časti in ugleda), razen še posebej nastalih duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti kot posebej nastale škode4. Enak pristop je v novejši sodni praksi zavzet tudi pri odškodnini za nepremoženjsko škodo, nastalo zaradi posega v osebno dostojanstvo zaradi razmer v priporu oziroma zaporu5 ter v zvezi z nepremoženjsko škodo, nastalo zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva6. 13. Med kazniva dejanja zoper dostojanstvo osebnosti, ki so vključena v 181. člen OZ, spada tudi kaznivo dejanje šikaniranja na delovnem mestu po 197. členu Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 55/2008 in naslednji, KZ-1), ki določa, da se kaznuje, kdor na delovnem mestu ali v zvezi z delom s spolnim nadlegovanjem, psihičnim nasiljem, trpinčenjem ali neenakopravnim obravnavanjem povzroči drugemu zaposlenemu ponižanje ali prestrašenost. Čeprav se je dosedanja sodna praksa v zvezi s 181. členom OZ nanašala predvsem na primere posegov v spolno nedotakljivost, je v zvezi z navedeno posebno obliko nepremoženjske škode poudarjeno, da gre za primere, ko je prizadeto dostojanstvo oškodovanca, izpostavljena njegova nemoč in šibkejši položaj v razmerju do oškodovalca7, kar je povsem primerljivo s posegom v dostojanstvo posameznika zaradi trpinčenja.

14. Prav tako so v primeru trpinčenja, podobno kot v zgoraj izpostavljenih primerih, posledice pri oškodovancih praviloma večplastne in prepletene. V prvi fazi trpinčenja posamezniki praviloma občutijo vrsto različnih simptomov, od fizičnih oziroma psihosomatskih težav, različnih duševnih stisk, kot tudi sprememb vedenja (npr. glavobol, nespečnost, želodčne težave, razdražljivost, tesnobo, izčrpanost, upad samozavesti, strah pred nadrejenimi, motnje zbranosti, zmanjšanje socialnih stikov itd.)8. Ločevanje navedenih težav po postavkah iz 179. člena OZ je večkrat neprimerno in neživljenjsko ter lahko vodi do izkrivljanja posameznikovih težav. Upoštevati je namreč treba, da so posledice trpinčenja medsebojno prepletene in pogojene in da se v času izpostavljenosti trpinčenju praviloma ne pojavljajo ločeno, temveč hkrati ter kontinuirano, kar pomembno vpliva na intenziteto posameznikove duševne stiske oziroma porušenost telesnega in duševnega ravnovesja. Šele skupna obravnava vseh vidikov posameznikove prizadetosti tako daje pravo sliko o posledicah nedovoljenega posega v posameznikovo dostojanstvo in s tem ustrezno podlago za prisojo pravičnega zadoščenja.

15. Smer skupnega obravnavanja nepremoženjske škode zaradi trpinčenja na delovnem mestu nakazuje tudi razvoj delovnega prava. Z uveljavitvijo ZDR-1 je bila namreč v 8. členu posebej uzakonjena pravica do nepremoženjske škode za duševne bolečine zaradi nezagotavljanja varstva pred trpinčenjem na delovnem mestu, pri čemer je izrecno izpostavljeno, da se mora pri odmeri višine denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo upoštevati, da je ta učinkovita in sorazmerna s škodo, ki jo je utrpel delavec in da odvrača delodajalca od ponovnih kršitev. Navedeno dodatno kaže, da je treba škodo, ki izvira iz trpinčenja, obravnavati skupaj oz. za vse posledice, ki so nastale na nepremoženjskem področju prisoditi ustrezno odškodnino.9 Skupna obravnava posledic in na njihovi podlagi prisojenih enotnih odškodnin za nepremoženjsko škodo je prav tako nujna za enotno obravnavanje škod različnega obsega oziroma njihovo medsebojno primerjavo.

16. Pristop enotne odškodnine je na mestu tudi v primerih, ko je bila v delovnem sporu ugotovljena kršitev prepovedi trpinčenja v skladu z določili ZDR. Trpinčenje pomeni poseg v z Ustavo RS varovano pravico do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen) ter nedotakljivosti duševne integritete (35. člen), ki predstavljajo osebnostne pravice. Zato se bo za vso nepremoženjsko škodo, ki izvira iz tega naslova, praviloma določila enotna odškodnina zaradi kršitve osebnostne pravice. Vanjo je vključeno celotno oškodovančevo trpljenje, ki je povezano s trpinčenjem, torej vse duševne in telesne oziroma psihosomatske posledice protipravnega posega v oškodovančevo duševno celovitost. Pri odmeri enotne odškodnine se upoštevajo vse okoliščine konkretnega primera, ki vplivajo na naravo, težo in trajanje oškodovančevega trpljenja.

17. Kljub navedenemu v izjemnih primerih (zaradi hujših oziroma trajnih posledic) ni mogoče izključiti uveljavljanja oziroma priznanja tudi preostalih postavk nepremoženjske škode po 179. členu OZ kot dodatne škode. Tako bo na primer oškodovanec, pri katerem bodo zaradi trpinčenja nastale trajne posledice na zdravju, lahko uveljavljal tudi odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Kadar bo trpinčenje na delovnem mestu povzročilo trajnejše zmanjšanje sposobnosti na celotnem področju njegovega udejstvovanja (npr. delovno zmožnost, zmožnost umetniškega ustvarjanja, športnega udejstvovanja, napredovanja, gibanja itd.), torej kadar bo škodni dogodek trajnejše vplival na kakovost življenja, bo oškodovanec izjemoma lahko uveljavljal dodatno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. V izjemnih primerih bo odškodovanec lahko uveljavljal tudi odškodnino za strah, če bo stopnja intenzivnosti in trajanja to utemeljevala10. 18. Navedeno hkrati pomeni, da ne glede na to, kako tožnik vtožuje nepremoženjsko škodo iz naslova trpinčenja (enotno ali ločeno po posameznih postavkah nepremoženjske škode iz 179. člena OZ), sodišče praviloma prisodi enotno odškodnino za nepremoženjsko škodo zaradi okrnitve osebnostnih pravic ob upoštevanju vseh zatrjevanih oziroma ugotovljenih posledic (četudi jih je oškodovanec materialnopravno ločeno opredelil). V takšnem primeru sodišče upošteva seštevek vseh zahtevkov, ki (če) vsebinsko predstavljajo podlago za enotno odškodnino za nepremoženjsko škodo, kot en odškodninski zahtevek za to škodo. Zgolj izjemoma, če oškodovanec zaradi trajnih oz. hudih posledic dokaže dodatno škodo, lahko sodišče poleg enotne odškodnine upošteva in oškodovancu prizna tudi samostojno denarno odškodnino za katero od ostalih oblik nepremoženjske škode iz 179. člena OZ.

19. Enako velja za konkretni primer, ki je predmet revizijskega preizkusa. Sodišče je pri tožniku ugotovilo vrsto posledic trpinčenja: prilagoditveno motnjo z zdravljenjem pri osebnem zdravniku in psihiatru, hud in kontinuiran strah zaradi vedno novih stresorjev in negotovosti na delovnem mestu, tesnobo in zaskrbljenost, depresivno razpoloženje, nemoč, strah pred ponovnimi šikaniranji, zmanjšano samozaupanje in samospoštovanje, označenost, izgubo ugleda, občutje ponižanja, razvrednotenja, zagrenjenost, nelagodna občutja, težjo zbranost, socialni umik itd. Za vse ugotovljene posledice bi sodišče tožniku moralo prisoditi enotno odškodnino za nepremoženjsko škodo, zlasti še, ker tožnik vsebinsko škode tudi ni utemeljeval z izjemnimi okoliščinami, ki bi kazale na obstoj škode po ločenih postavkah strahu, duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in duševnih bolečin zaradi okrnitve osebnostne pravice in je že iz trditvene podlage izhajala prepletenost škodnih posledic trpinčenja, ki jih je tožnik le umetno razmejil na posamezne postavke.

20. Zato ni utemeljen ugovor toženke, da je tožnik z združitvijo zahtevka za nepremoženjsko škodo za duševne bolečine zaradi kršitve osebnostnih pravic in zmanjšanja življenjskih aktivnosti nedovoljeno spremenil tožbo in da bi moralo sodišče tožniku priznati kvečjemu 3.000 EUR, kot je prvotno vtoževal iz naslova duševnih bolečin zaradi kršitve osebnostnih pravic. Ne glede na to, da je tožnik odškodnino sprva utemeljeval z več oblikami nepremoženjske škode po 179. členu OZ (ločeno za strah, za duševne bolečine zaradi kršitve osebnostne pravice in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti) ter je nato zadnji dve postavki združil v eno (duševne bolečine zaradi „zmanjšanja življenjskih aktivnosti in kršitve osebnostne pravice“)11, je opisoval posledice trpinčenja, ki jih je treba upoštevati v okviru enotne odškodnine za nepremoženjsko škodo in kot seštevek vseh treh zahtevkov v en odškodninski zahtevek za nepremoženjsko škodo. Tožnik je po vseh postavkah skupno vtoževal 18.000 EUR, sodišče pa mu je odškodnino za nepremoženjsko škodo dosodilo v okviru tega zahtevka.

21. Odgovor na zastavljeno vprašanje se zato glasi, da v primeru odškodnine iz naslova trpinčenja na delovnem mestu v tožbenem zahtevku (tožbi) ni treba samostojno opredeliti posameznih pravno priznanih pojavnih oblik nepremoženjske škode, kot so te predpisane v 179. členu OZ. Sodišče bo namreč oškodovancu dosodilo enotno odškodnino zaradi nezagotavljanja varstva pred trpinčenjem na delovnem mestu za vse (nepremoženjske) posledice, ki izvirajo iz tega naslova. Zgolj izjemoma, če pride do hujših ali trajnih posledic, lahko oškodovanec kot dodatno škodo samostojno in posebej vtožuje tudi posamezne pravno priznane pojavne oblike nepremoženjske škode, kot so predpisane v 179. členu OZ. V takšnem primeru mora seveda tudi ustrezno utemeljiti odškodnino za te oblike nepremoženjske škode.

22. Ker odgovor na revizijsko vprašanje ne vpliva na drugačno končno odločitev v zadevi, je revizijsko sodišče v skladu s 378. členom ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

23. Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1. Tožniku se na podlagi Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS št. 67/2008 in naslednji, ZOdvT) priznajo stroški odgovora na revizijo v višini 734,00 EUR (tar. št. 3300), materialni stroški 20,00 EUR ter 22 % DDV 165,88 EUR, skupaj 919,88 EUR.

1 Tožnik je po pridobitvi dopolnitve prvega izvedenskega mnenja v pripravljalni vlogi z dne 21. 12. 2015 dejansko združil vse tri postavke v eno in zahteval skupno 18.000,00 EUR, kar je sodišče očitno spregledalo in tožniku dosodilo odškodnino ločeno po zgoraj navedenih postavkah. 2 Gre za sklep bivše zvezne skupne seje vrhovnih sodišč z dne 15. in 16. 10. 1986, Poročilo VSS 2/86, str. 23. 3 Primerjaj II Ips 106/2004, II Ips 414/2010, II Ips 295/2012. 4 Primerjaj II Ips 157/2013, II Ips 62/2015, II Ips 295/2009, II Ips 531/2007. 5 Primerjaj II Ips 88/2017. 6 Primerjaj II Ips 221/2017, II Ips 255/2016. 7 Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), str. 1052, II Ips 413/2010, II Ips 295/2012. 8 Te lahko v najhujših primerih privedejo tudi do posameznikove popolne nezmožnosti za delo. Povzeto po prim. prof. dr. Marjan Bilban, dr. med.: Nasilje na delovnem mestu (mobing), Delo in varnost 53/2008/1 in dr. Daniela Brečko: Recite mobingu ne, str. 62, Planet GV, 2010. 9 8. člen ZDR-1 je sicer nekoliko nejasen, saj v primeru trpinčenja najprej določa odškodninsko odgovornost po splošnih pravilih civilnega prava, nato pa za nepremoženjsko škodo šteje tudi pretrpljene duševne bolečine zaradi nezagotavljanja varstva pred trpinčenjem. 10 Strah je pravno priznana škoda le, če je dovolj intenziven in/ali dolgotrajen. Strah, ki ni posebej intenziven, bojazen, nelagodnost, zaskrbljenost, negotovost za prihodnost itd. ni strah, ki bi običajno upravičeval prisojo odškodnine za strah kot samostojne oblike nepremoženjske škode, ampak prej sodi med simptome, ki odražajo duševno stisko. V zvezi s trpinčenjem in priznavanjem posebne odškodnine za strah ali takšne odškodnine v enotni odškodnini je treba dodatno upoštevati, da so pojavne oblike strahu pri trpinčenju v primerjavi s strahom zaradi poškodb običajno drugačne in se tudi kažejo drugače. 11 Takšno združevanje sicer ni ustrezno.