Jedro

Tožena stranka tožniku ni zagotavljala varstva pred trpinčenjem na delovnem mestu (delavci s tožnikom po navodilih tožene stranke niso smeli komunicirati, tožena stranka tožniku ni zagotavljala ustreznega dela,...), zaradi katerega je tožnik (tako izhaja iz ugotovitev izvedenca psihiatrične stroke) utrpel škodo. Zato je podana odškodninska odgovornost tožene stranke.

Tako škoda v obliki duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti kot tudi škoda v obliki duševnih bolečin zaradi kršitve osebnostnih pravic, ne glede na to, ali sta uveljavljani v dveh ločenih tožbenih zahtevkih ali pa v enem skupnem, sta pravno priznani obliki škode v skladu s prvim odstavkom 179. člena OZ. To velja tudi za spor o trpinčenju na delovnem mestu, v katerem lahko delavec toži za odškodnino za povrnitev vseh pravno priznanih oblik škode, ki jih priznava prvi odstavek 179. člena OZ, kot tudi za povrnitev škode v obliki duševnih bolečin zaradi trpinčenja na delovnem mestu, ki jo priznava 8. člen ZDR-1.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni plačati odškodnino v znesku 9.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 7. 2011 dalje do plačila; v presežku za znesek 9.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 7. 2011 dalje pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 173,02 EUR, v primeru zamude 15-dnevnega izpolnitvenega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka), tožena stranka pa je dolžna tožniku povrniti stroške za izvedbo dokazov z izvedencem v znesku 475,45 EUR, v primeru zamude 15-dnevnega izpolnitvenega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožnik se pritožuje zoper odločitev, da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo 6.000,00 EUR odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in okrnitve osebnostnih pravic (del zavrnilnega dela I. točke izreka). Pritožuje se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevku ugodi, podredno pa, da sodbo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodba v izpodbijanem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih, zato je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje ni tehtalo in vrednotilo ugotovitev izvedenca in izpovedi tožnika. Iz izpodbijane sodbe ne izhaja, zakaj je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovitev, da je tožnik utrpel prilagoditveno motnjo in reakcijo na hud stres odmerilo ravno 6.000,00 EUR odškodnine in ne zahtevanega zneska 12.000,00 EUR. Na podlagi 8. člena ZDR-1 bi sodišče prve stopnje tožniku lahko priznalo višjo odškodnino. Trpinčenje je pustilo trajne posledice na psihi tožnika s številnimi simptomi, ki jih je ugotovil izvedenec. Priglaša pritožbene stroške.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del I. točke izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožniku naloži plačilo stroškov postopka, podredno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je tožnik umaknil zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in iz naslova okrnitve osebnostnih pravic ter postavil nov zahtevek za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in okrnitve osebnostnih pravic. Sodišče prve stopnje o umiku dela tožbe ni odločilo. Škoda iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in okrnitve osebnostnih pravic ni pravno priznana. Ker sodišče prve stopnje ni odločilo o "modifikaciji zahtevka", bi lahko kvečjemu odločilo o prvotno postavljenem zahtevku. Ker tega ni storilo, je odločalo mimo zahtevka in s tem kršilo 310. člen ZPP. Sodišče prve stopnje je nepravilno odločilo o obrestnem zahtevku, saj je tožnik modificiran zahtevek postavil šele v pripravljalni vlogi 15. 10. 2015, zato obresti tečejo šele od 16. 10. 2015 dalje. Tožnik je v resnici povečal tožbeni zahtevek iz naslova okrnitve osebnostnih pravic (kot edine pravno priznane škode zaradi trpinčenja) s 3.000,00 EUR na 12.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje pa je brez procesnega sklepa, brez obrazložitve in brez privolitve tožene stranke takšno spremembo tožbe zaradi povečanja zahtevka dopustilo. S tem je kršilo 185. člen ZPP. Ker je edina pravno priznana škoda zaradi trpinčenja škoda v obliki duševnih bolečin zaradi okrnitve osebnostne pravice, bi lahko sodišče prve stopnje odločalo le o prvotno postavljenem zahtevku iz tega naslova v višini 3.000,00 EUR. Nadalje navaja, da trpinčenje ni obstajalo. Zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožniku prepovedala komuniciranje, je v nasprotju z zaključkom, da so tožnikovi sodelavci prejeli navodilo o prepovedi komuniciranja s tožnikom. Sodelavci so s tožnikom normalno komunicirali, za drugačen zaključek v dokazih ni podlage. Tožnik je izpovedal, da se je iz komunikacije izključil sam. Izpostavlja izpovedi A.A., B.B. in C.C. Izpodbijana sodba je v tem delu obremenjena s kršitvijo iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik je imel tudi dovolj primernega dela. Tožnik je bil kot svetovalec uprave vodstven delavec, zato posebnega nadzora ni potreboval. Tožnik je tudi izpovedal, da je imel dela toliko, kot si ga je sam poiskal. Izpostavlja še izpovedi B.B., D.D., C.C. in A.A. Tudi v tem delu je izpodbijana sodba obremenjena s kršitvijo iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje preostalih očitanih ravnanj trpinčenja ni ustrezno obrazložilo, zato je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Od tožene stranke ni bilo mogoče realno pričakovati, da bo tožnika nemudoma poslala na izobraževanje. Pri presoji vdora v računalnik je sodišče prve stopnje spregledalo poročilo E.E. Tožena stranka vdora v računalnik ne bi mogla preprečiti, F.F. pa je v izpovedi dopustil celo možnost obstoja virusa. Kot dejanje trpinčenja ni mogoče šteti neizdaje mnenja, saj gre za zakonito odločitev tožene stranke. Protispisna je odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožniku onemogočila dostop do aplikacij, saj so nasprotno izpovedali A.A., G.G., H.H., D.D. in C.C. Sodišče prve stopnje se je oprlo na nepravilno, nepopolno in pristransko izvedensko mnenje, ki je bilo izdelano zgolj na podlagi trditev tožnika. Sodišče prve stopnje je ugotavljanje dejanskega stanja in materialnega prava v zvezi s trpinčenjem prepustilo izvedencu. Izvedenec je ugotovil, da pri tožniku prevladujejo nevrotske osebnostne značilnosti, vendar pa teh lastnosti ni obravnaval. Glede na to, da je bilo v prvem izvedenskem mnenju ugotovljeno, da je tožnik nagnjen k depresiji, bi moralo sodišče prve stopnje s pomočjo novega izvedenca ugotoviti, v kolikšni meri je ta okoliščina povezana z zdravstvenimi težavami tožnika. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za postavitev novega izvedenca, s čimer je kršilo 253. člen ZPP in storilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je tudi napačno odmerilo višino odškodnine. Odškodnina za strah bi tožniku pripadala kvečjemu do višine ene povprečne neto plače v RS, odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa kvečjemu do višine ene do dveh povprečnih neto plač v RS. Priglaša pritožbene stroške.

5. Pravdni stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke in predlagali, da pritožbeno sodišče pritožbo nasprotne stranke zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo v delu, v katerem jo nasprotna stranka s pritožbo izpodbija. Tožena stranka je priglasila stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavljata pritožbi, in tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

8. Sodišče prve stopnje je v tem sporu odločalo o tožbenem zahtevku za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik v času zatrjevanega trpinčenja od konca leta 2009 do 31. 3. 2014, ko mu je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo, zaposlen na več različnih delovnih mestih, in sicer kot direktor sektorja distribucije, svetovalec uprave, načrtovalec omrežij in na koncu kot vodja projekta. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka nad tožnikom izvajala trpinčenje, ker je prepovedala komuniciranje s tožnikom, mu ni zagotavljala primernega dela po vsebini in količini, mu ni omogočila dostopa do računalniških aplikacij, potrebnih za delo, ga ni takoj po premestitvi na drugo delovno mesto poslala na izobraževanje, ki je bilo potrebno, da je lahko tožnik delo opravljal, mu ni izdala mnenja, ki ga je potreboval ob prijavi na mesto predsednika uprave, in je dopustila vdor v njegov računalnik. Ni pa sodišče prve stopnje trpinčenja na delovnem mestu ugotovilo zaradi preselitve tožnika v pisarno k I.I., saj je bil ta preseljen v drugo pisarno, preden je v njegovo pisarno prišel tožnik.

9. V skladu s prej in sedaj veljavnim Zakonom o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl.; ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.), ki sta veljala v obdobju zatrjevanega trpinčenja, je trpinčenje na delovnem mestu prepovedano in predstavlja vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom (četrti odstavek 6.a člena ZDR; četrti odstavek 7. člena ZDR-1). V primeru kršitve prepovedi trpinčenja na delovnem mestu oziroma nezagotavljanja varstva v zvezi s trpinčenjem je delodajalec delavcu odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava (tretji odstavek 45. člena ZDR; 8. člen ZDR-1). Dokazno breme v sporu, v katerem delavec navaja dejstva, ki opravičujejo domnevno, da mu delodajalec ni zagotavljal varstva pred trpinčenjem, je na delodajalcu (drugi odstavek 45. člena ZDR; tretji odstavek 47. člena ZDR-1). Splošna pravila civilnega prava, ki se nanašajo na povrnitev škode, so urejena v Obligacijskem zakoniku (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.), v členih 131 do 189. 10. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje v zvezi z obstojem trpinčenja tožnika in v nadaljevanju odgovarja na pritožbene navedbe tožene stranke.

11. Izpodbijana sodba ni obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot neutemeljeno in pavšalno navaja tožena stranka v pritožbi. Ta kršitev je podana, kadar je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Tega pa tožena stranka v pritožbi niti ne zatrjuje, ampak nasprotuje dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje. Prav tako sodišče prve stopnje ni storilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Razlogi o odločilnih dejstvih, navedeni v izpodbijani sodbi, niso sami s seboj v nasprotju, zlasti sodišče prve stopnje ni nikjer ugotovilo, da je tožena stranka tožniku prepovedala komuniciranje z drugimi delavci, ampak je ugotovilo ravno obratno (glej 10. in 15. točko obrazložitve sodbe). Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožene stranke, da izpodbijana sodba glede ostalih ravnanj trpinčenja tožnika (z izjemo nezagotavljanja dela in prepovedi komunikacije) ni ustrezno obrazložena in da je tudi iz tega razloga podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz 10., 11. in 12. točke obrazložitve so razvidni vsi razlogi o tem, zakaj je sodišče prve stopnje o obstoju trpinčenja tožnika sklepalo tudi na podlagi ugotovitev, da tožena stranka tožnika ni takoj po premestitvi na drugo delovno mesto poslala na izobraževanje, da mu ni izdala mnenja za prijavo na razpisano mesto predsednika uprave in da je dopustila vdor v tožnikov računalnik.

12. Ne drži pritožbena navedba, da iz izvedenih dokazov ne izhaja, da delavci s tožnikom po navodilu tožene stranke (konkretno A.A., predsednika uprave od aprila 2010 do oktobra 2011) niso smeli komunicirati. To dejstvo in dejstvo prepovedi dajanja podatkov tožniku izhaja iz izvedenih dokazov, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, in sicer iz izpovedi tožnika in iz zapisnikov o zaslišanju prič (v postopku opr. št. Pd 232/2011 in Pd 146/2013 - priloge B10 do B12 in C1 do C3) G.G., H.H., J.J., C.C., B.B., delno pa tudi D.D. Iz tožnikove izpovedi ne izhaja, da bi bil razlog za nekomuniciranje v njegovi lastni odločitvi, kot navaja tožena stranka. Iz tožnikove izpovedi izhaja (glej stran 11 prepisa zvočnega posnetka zaslišanja z dne 20. 6. 2014), da je izogibanje komunikaciji s sodelavci nastopilo kot posledica ravnanja tožene stranke, ki je imelo elemente trpinčenja. O tem, da je tožena stranka drugim delavcem prepovedala dajanje podatkov tožniku in tudi prepovedala komunikacijo s tožnikom, pa je tožnik jasno in prepričljivo izpovedal (glej npr. stran 4 prepisa zvočnega posnetka zaslišanja z dne 20. 6. 2014), to pa izhaja tudi iz zapisnikov o zaslišanju drugih prič. Sodišče prve stopnje je izpoved A.A. pravilno ocenilo kot neverodostojno, podano z namenom obrambe. Njegove izpovedi, ki je že sama po sebi neprepričljiva in pavšalna, niso potrdile druge priče. Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje na izpoved B.B., da tožnik ni bil obravnavan drugače kot ostali, saj je navedeni hkrati izpovedal tudi, da je bila s strani A.A. izdana prepoved komuniciranja s tožnikom in da je vse informacije, ki so bile dane tožniku, moral najprej odobriti predsednik uprave. Da je bila takšna prepoved v resnici dana, pa posredno izhaja tudi iz izpovedi C.C. o tem, da je za prepoved slišal od drugih.

13. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da tožniku tožena stranka v obdobju od konca leta 2009 do izteka delovnega razmerja konec marca 2014 ni zagotavljala ustreznega dela. O tem je jasno in prepričljivo izpovedal tožnik, njegovo izpoved pa sta potrdila C.C. in B.B. Iz tožnikove izpovedi ne izhaja, kot tudi v tem delu skuša s selektivnim povzemanjem njegove izpovedi prikazati tožena stranka, da naj bi imel tožnik toliko dela, kot si ga je sam poiskal. Iz celotne vsebine njegove izpovedi namreč izhaja, da mu tožena stranka ni zagotavljala dovolj dela in da je imel dela praktično zgolj toliko, kot si ga je sam poiskal (glej stran 4 in 5 prepisa zvočnega posnetka zaslišanja z dne 20. 6. 2014). Da tožena stranka tožniku ni zagotavljala dela, izhaja tudi iz izpovedi B.B., in sicer tudi v delu, ki jo citira pritožba. Slednji je namreč izpovedal, da niso vedeli, kakšno delo naj dajo tožniku, in da mu je dal le kakšnih štiri ali pet stvari, pri čemer je hkrati izpovedal še (česar pa tožena stranka ne navaja), da mora 26 zaposlenih na leto narediti prek 1000 analiz, kar je prek 38 zadev na enega zaposlenega (glej stran 6 zapisnika o zaslišanju v prilogi B11). Tudi iz izpovedi C.C. izhaja, da ni vedel, kakšno delo naj da tožniku (glej stran 5 zapisnika o zaslišanju v prilogi B11). Na pravilnost ugotovljenih dejstev v tem delu pa ne vpliva izpoved D.D. o tem, da je dobil zagotovilo od vodij služb, da tožnik delo ima, in izpoved A.A., ki jo je sodišče prve stopnje, kot že rečeno, pravilno ocenilo za neverodostojno. Tožena stranka neutemeljeno navaja, da ni imela obveznosti zagotavljanja dela tožniku, ker je bil kot svetovalec uprave vodilni delavec. Tega ne potrjuje niti tožnikova pogodba o zaposlitvi (A3) niti opis delovnega mesta (A4), nasprotno, tj. da tožnik ni bil vodilni delavec, pa izhaja iz njegove izpovedi (glej stran 15 prepisa zvočnega posnetka zaslišanja z dne 20. 6. 2014). Sicer pa obveznost delodajalca, da delavcu zagotavlja delo, za katerega sta se dogovorila v pogodbi o zaposlitvi (prvi odstavek 41. člena ZDR oziroma prvi odstavek 43. člena ZDR-1) velja tudi za vodilnega delavca.

14. Ni mogoče slediti pritožbeni navedbi tožene stranke, da tožena stranka tožnika ni bila dolžna nemudoma poslati na izobraževanje. Delodajalec lahko izobraževanje delavcev organizira v skladu z delovnim procesom in v skladu s svojimi ekonomskimi zmožnosti, vendar pa ima v konkretnem primeru tudi to ravnanje v povezavi z drugimi ugotovljenimi okoliščinami elemente trpinčenja na delovnem mestu, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Izobraževanje je namreč tožnik potreboval, da bi lahko opravljal svoje delo, saj ni imel znanja nekaterih računalniških programov.

15. Ne drži pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje pri presoji vdora v tožnikov računalnik spregledalo dopis z dne 16. 9. 2011 (B13), saj se je tudi do tega dokaza opredelilo (glej 12. točko obrazložitve). Prav tako pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je do vdora v tožnikov računalnik prišlo, saj iz navedene listine zgolj izhaja, da bo končni zaključek o tem, kaj se je dogajalo s tožnikovim računalnikom, sprejet na podlagi ugotovitev zunanjega strokovnjaka, iz izpovedi F.F., ki je opravil pregled tožnikovega računalnika, pa, da so bili vidni znaki vdora v računalnik in da je malo verjetno, da bi bil za vdor kriv virus. Glede na to, da nosi tožena stranka v tem sporu breme dokaza, da vdor v tožnikov računalnik poleg drugih ravnanj tožene stranke ni bilo graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, tožena stranka s pritožbenimi navedbami, da vdora v računalnik ne bi mogla preprečiti, ne more uspeti. Tožena stranka je namreč tista, ki je v skladu s prvim odstavkom 45. člena ZDR oziroma prvim odstavkom 47. člena ZDR-1 dolžna zagotavljati takšno delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev. Sicer pa že obstoj drugih ravnanj tožene stranke (predvsem nezagotavljanje ustreznega dela, prepoved komunikacije delavcev s tožnikom in prepoved dajanja podatkov, onemogočen dostop do aplikacij) v relativno dolgem časovnem obdobju dokazuje trpinčenje tožnika. Zato tudi ni bistvena pritožbena navedba, da neizdaja mnenja tožniku za prijavo na razpisano mesto predsednika uprave ni bila zakonska obveznost tožene stranke, čeprav na obveznost tožene stranke, da mnenje (negativno ali pa pozitivno) izda, kaže že dejstvo, da je bilo mnenje ob prijavi treba predložiti.

16. Ne drži pritožbena navedba tožene stranke, da so priče A.A., G.G., H.H., D.D. in C.C. izpovedale, da tožena stranka tožniku ni onemogočala dostopa do računalniških aplikacij. C.C. je namreč izrecno izpovedal, da je zahteval, da se tožniku dostop omogoči, preostale navedene priče pa o tem dejstvu niso vedele izpovedati. Glede na tožnikovo izpoved, da mu potreben dostop do računalniških aplikacij ni bil zagotovljen, in izpoved C.C. je tako pravilna tudi navedena dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje.

17. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožena stranka tožniku ni zagotavljala varstva pred trpinčenjem na delovnem mestu, zaradi katerega je tožnik (tako izhaja iz ugotovitev izvedenca psihiatrične stroke K.K., dr. med.) utrpel škodo. Ker je podan temelj odškodninske odgovornosti tožene stranke, je ta tožniku po zaključku sodišča prve stopnje dolžna plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v skupni višini 9.000,00 EUR.

18. Tožena stranka neutemeljeno navaja, da je tožnik umaknil tožbena zahtevka za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in zaradi okrnitve osebnostnih pravic. Iz pripravljalne vloge z dne 15. 10. 2015 je namreč razvidno, da tožnik zahtevka za povračilo teh dveh oblik pravno priznane škode še vedno uveljavlja, ne glede na to, da je v tej vlogi navedena zahtevka združil v skupnega v višini 12.000,00 EUR. S tem pa tožnik ni niti (delno) umaknil tožbe (188. člen ZPP) niti spremenil tožbe s postavitvijo novega tožbenega zahtevka (184. člen ZPP). Zato sodišče prve stopnje ni bilo dolžno odločiti o delnem umiku tožbe, prav tako ni bilo dolžno pozivati tožene stranke, da se izreče, ali se strinja o spremembi tožbe, in o dovolitvi spremembe tožbe ni bilo dolžno odločati. Glede na navedeno niso podane uveljavljane relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 128. člena ZPP1 in 185. člena ZPP.

19. Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke, da je sodišče prve stopnje odločilo mimo zahtevka in s tem storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 310. člena ZPP2. Sodišče prve stopnje je odločalo zgolj in v okviru tožbenih zahtevkov, ki jih je tožnik postavil v pripravljalni vlogi z dne 15. 10. 2015

20. Ker tožnik ni postavil novega tožbenega zahtevka, je pravilna tudi odločitev v obrestnem delu izreka. Tožnik je zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in zaradi okrnitve osebnostnih pravic postavil že s tožbo, zato mu je sodišče prve stopnje pravilno priznalo vtoževane zakonske zamudne obresti od vložitve tožbe dalje (drugi odstavek 299. člena OZ v zvezi s prvim odstavkom 378. člena OZ).

21. Ne drži pritožbena navedba tožene stranke, da tožnik zahteva škodo, ki ni pravno priznana. Tako škoda v obliki duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti kot tudi škoda v obliki duševnih bolečin zaradi kršitve osebnostnih pravic, ne glede na to, ali sta uveljavljani v dveh ločenih tožbenih zahtevkih ali pa v enem skupnem, sta pravno priznani obliki škode v skladu s prvim odstavkom 179. člena OZ. To velja tudi za spor o trpinčenju na delovnem mestu, v katerem lahko delavec toži za odškodnino za povrnitev vseh pravno priznanih oblik škode, ki jih priznava prvi odstavek 179. člena OZ, kot tudi za povrnitev škode v obliki duševnih bolečin zaradi trpinčenja na delovnem mestu, ki jo priznava 8. člen ZDR-1. Zato ni utemeljena pritožbena navedba tožene stranke, da so v primeru trpinčenja edina pravno priznana škoda duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostnih pravic.

22. Pravilna je tudi odločitev o višini prisojene odškodnine, zoper katero se pritožujeta obe pravdni stranki. Sodišče prve stopnje se je pri tem oprlo na izpoved tožnika in izvedensko mnenje sodnega izvedenca K.K., dr. med.

23. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da se sodišče prve stopnje na navedeno izvedensko mnenje ne bi smelo opreti in da bi moralo slediti njenemu predlogu za postavitev novega izvedenca v skladu z 254. členom ZPP. Ne držijo pritožbene navedbe, da je izvedenec mnenje izdelal izključno na podlagi trditev tožnika in da je izvedenec sam, namesto sodišča, ugotavljal, ali je tožena stranka tožnika trpinčila. Sodišče prve stopnje je temelj odškodninske odgovornosti v tem sporu ugotavljalo na podlagi drugih izvedenih dokazov in ne na podlagi izvedenca psihiatrične stroke. Izvedenec je v skladu z navodili sodišča prve stopnje, podanimi v sklepu z dne 30. 8. 2016, izvedensko mnenje izdelal na podlagi pregleda sodnega spisa, dokumentacije v njem in pregleda tožnika. Pri izdelavi mnenja je tako pravilno upošteval, kaj je tožnik izpovedal, ko je bil zaslišan, in kaj je izpovedal njemu samemu. Brez upoštevanja teh podatkov mnenja niti ne bi mogel izdelati. To pa še ne pomeni, da je sodišče odločanje o kršitvi prepovedi trpinčenja na delovnem mestu prepustilo izvedencu.

24. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na nevrotske osebnostne lastnosti tožnika in na domnevni vpliv teh lastnosti na psihične težave tožnika. Iz izvedenskega mnenja namreč izhaja (glej stran 3, list. št. 139), da v tožnikovi osebnostni strukturi prevladujejo nevrotske osebnostne značilnosti, kar pa po ugotovitvi izvedenca pomeni, da je tožnik normalna osebnost. Prav tako izvedenec pri tožniku ni ugotovil hude akutne ali ponavljajoče se duševne motnje, ki bi hudo vplivala na njegovo presojo ali obvladovanje vedenja, tožnik pa ima tudi ohranjeno realitetno kontrolo. Te ugotovitve o tožnikovem psihičnem statusu zahtevajo posebno znanje, s katerim niti sodišče niti tožena stranka ne razpolaga. Zato ne more biti utemeljeno pritožbeno navajanje, da je splošno znano, da je visok nevroticizem podlaga mnogim psihičnim motnjam. Prav tako je neutemeljeno sklicevanje tožene stranke na izvedensko mnenje sodnega izvedenca psihiatrične stroke L.L., dr. med. (s katerim tožena stranka utemeljuje nestrokovnost izvedenskega mnenja K.K., dr. med.), saj je sodišče prve stopnje ravno na predlog tožene stranke postavilo novega izvedenca. Drugih upoštevnih razlogov, zaradi katerih bi sodišče prve stopnje moralo postaviti novega izvedenca psihiatrične stroke, pa v pritožbi tožena stranka ne navaja, zgolj pavšalne navedbe o pristranskosti in pomanjkljivosti izvedenskega mnenja pa ne zadostujejo. Glede na navedeno sodišče prve stopnje iz razloga, ker ni sledilo predlogu tožene stranke po postavitvi še tretjega izvedenca v tem sporu, ni storilo relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 254. členom ZPP, prav tako tudi ne absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, zgolj dejstvo, da mnenje izvedenca stranki ni v korist, še ne more biti razlog za postavitev novega izvedenca.

25. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca K.K., dr. med., ugotovilo, da je pri tožniku prisotna prilagoditvena motnja kot stanje subjektivne stiske in čustvene motenosti. Izvedenec je pri pregledu tožnika 15. 9. 2016 (tj. približno dve leti in pol po prenehanju delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki) ugotovil tesnobo, tesnobnostne napade, stiskanje v prsih, nespečnost, utrujenost, utrudljivost, nemir, znižano samozaupanje in samospoštovanje, označenost, izgubo ugleda, motnje pozornosti, nemoč, občutja ponižanja, razvrednotenja, zaznamovanosti in prezira, ponižanosti, razvrednotenja, omalovaževanja s strani delovnega okolja. Vse to je bilo po ugotovitvi izvedenca posledica razmer v delovnem okolju. Prilagoditvena motnja, ki se je razvila pri tožniku, ima značilnosti dolgotrajne duševne motnje, saj je sporno dogajanje trajalo več let. Sprva je bil pri tožniku prisoten strah, nato tesnoba z občutki drevenenja telesa, izrazito jezo, negotovostjo in motnjami spanca, z nemirnim in manj kvalitetnim spancem, prebujanjem ponoči, podoživljanjem vsega, kar je doživljal v zvezi s službo, nemoč in strah pred ponovnimi šikaniranji. Enoletno zdravljenje pri osebnem zdravniku in psihiatru je potekalo v obliki nasvetov, pogovorov in predpisovanj zdravil, ki pa niso imeli učinka, dokler se vzrok za prilagoditvene motnje ne odstrani. Tožnik je po ugotovitvi izvedenca čutil strah, in sicer ves čas od prve razrešitve z mesta vodilnega pa vse do prenehanja delovnega razmerja. Strah je bil tako hud, da se je razvila duševna motnja, ki je dosegla stopnjo zmerne oblike.

26. Na podlagi ugotovitev izvedenca in izpovedi tožnika je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo (za strah ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in okrnitve osebnostnih pravic) v skupni višini 9.000,00 EUR.

27. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da izpodbijana sodba glede odločitve o višini odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in okrnitve osebnostnih pravic nima vseh razlogov o odločilnih dejstvih in da je s tem podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v 22. in 23. točki obrazložitve sodbe navedlo odločilna dejstva, ki so vplivala na odmero te višine odškodnine. Določitev same višine odškodnine pa je pravna presoja sodišča prve stopnje, pri kateri mora sodišče upoštevati prisojene odškodnine v podobnih primerih, in okoliščine konkretnega primera, tj. konkretnega oškodovanca. Glede na to, da je sodišče prve stopnje navedlo razloge o odločilnih dejstvih v zvezi z utrpelo škodo tožnika in navedlo, do kakšne odškodnine je tožnik upravičen, se izpodbijano sodbo v zvezi z odločitvijo o višini odškodnine da preizkusiti. Posledično pa se da preizkusiti tudi odločitev o tem, zakaj tožniku ne pripada odškodnina v vtoževani višini.

28. Po oceni pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje, da tožniku za utrpelo nepremoženjsko škodo zaradi trpinčenja na delovnem mestu pripada odškodnina v višini 9.000,00 EUR, pravilna. Tožnik meni, da je prisojena odškodnina prenizka, tožena stranka pa nasprotno, da je previsoka. Vendar pa je glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih nobena od strank v pritožbi izrecno ne izpodbija (tožena stranka jih izpodbija le posredno, ker se ne strinja z izvedenskim mnenjem K.K., dr. med.), prisojena odškodnina ustreza pomenu prizadete dobrine in pomenu odškodnine, hkrati pa ne podpira teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (drugi odstavek 179. člena OZ). Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je trpinčenje tožnika trajalo več let in da se je pri tožniku razvila duševna motnja zmerne oblike, zaradi katere je tožnik potreboval zdravniško pomoč, in je vplivala na tožnikov psihični status, kot izhaja iz izvedenskega mnenja in tožnikove izpovedi, ni mogoče slediti pritožbeni navedbi tožene stranke, da je prisojena odškodnina previsoka. Pri tem je treba upoštevati tudi določbo 8. člena ZDR-1, iz katere izhaja, da je namen denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo v primeru kršitve prepovedi trpinčenja na delovnem mestu tudi odvračanje delodajalca od ponovnih kršitev. Hkrati pa presoji pritožbenega sodišča prisojena odškodnina glede na navedene dejanske ugotovitve ni prenizka, kot meni tožnik v pritožbi. To potrjuje tudi sodna praksa pritožbenega sodišča v podobnih primerih3. 29. Ker niso podani niti s pritožbama uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

30. Pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, odgovor na pritožbo tožene stranke pa ni bistveno pripomogel k pravilni rešitvi v obravnavani zadevi. Pravdni stranki zato sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP; prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Ta določa, da sodišče izdaja odločbe v obliki sodbe ali sklepa. 2 Ta določa, da s sodbo sodišče odloči o zahtevku, ki se nanaša na glavno stvar in stranske terjatve. 3 Glej na primer judikate pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 608/2015, Pdp 493/2015, Pdp 1146/2015, Pdp 320/2016.