Jedro

Tožena stranka je v zadostni meri obrazložila razloge, na podlagi katerih je tožniku omejila gibanje. Omejitev gibanja je odredila zato, ker je tožnik prikril svojo istovetnost, ter da bi mu preprečila samovoljen odhod iz države (begosumnost tožnika), s tem pa bi tudi onemogočil izvedbo postopka mednarodne zaščite.

Tožnik je z izročitvijo osebne izkaznice organizatorju poti sam povzročil stanje, da svoje istovetnosti v postopku ne more verodostojno izkazati.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je tožniku z izpodbijanim sklepom omejila gibanje na prostore Centra za tujce, Veliki Otok 44/Z, Postojna, do prenehanja razloga, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od dne 6. 10. 2011 do 6. 1. 2011. Svojo odločitev je oprla na prvo in drugo alinejo 1. odstavka 51. člena v povezavi s 5. in 6. točko 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ). Ugotavlja, da tožniku ob podaji prošnje za mednarodno zaščito, kakor tudi do izdaje sklepa, ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, s katerim bi glede na določbe Zakona o tujcih (ZTuj-1) lahko izkazal svojo istovetnost. Navedel je, da mu je osebno izkaznico odvzel organizator poti, da bi mu uredil drug dokument. Naknadno je pridobil ilegalni bolgarski potni list. Pojasnil je, da bi težko pridobil kakšno potrdilo, s katerim bi izkazal svojo identiteto, to dejstvo bi lahko potrdila le njegova žena. Sama nima osebnega dokumenta, dokumenta tudi nista pridobila, ko sta se poročila. Tožena stranka meni, da je glede na tako ugotovljeno dejansko stanje izpolnjen zakonski pogoj za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca na podlagi 1. alineje 1. odstavka 51. člena ZMZ. Presodila je tudi, da so izpolnjeni pogoji za omejitev gibanja na podlagi 5. in 6. točke 55. člena ZMZ. Tožnik je namreč prvič izrazil namen vložiti prošnjo za mednarodno zaščito v času obravnave kaznivega dejanja ponarejanja listin, namen pa je dne 15. 7. 2011, še pred sprejemom prošnje za mednarodno zaščito, umaknil. Dne 8. 9. 2011 je po 51 dneh nastanitve v Centru za tujce drugič izrazil namen vložitve prošnje za mednarodno zaščito, vendar je tudi v tem primeru od namene odstopil še pred sprejemom namena vložitve prošnje za mednarodno zaščito. Tožnik je tretjič vložil prošnjo dne 2. 10. 2011, dne 6. 10. 2011 je bila formalno tudi sprejeta. Tožena stranka tudi ocenjuje, da namen tožnika, ko je zapustil izvorno državo, ni bilo iskanje zaščite. Pojasnilo tožnika zakaj ni nemudoma poiskal zaščite v zanj prvi državi tožena stranka zavrača kot neutemeljen, nesprejemljiv in v nasprotju z namenom postopka za priznanje mednarodne zaščite. Presodila je tudi, da je tožnik izrazil prošnjo za mednarodno zaščito zato, da bi odložil prisilno odstranitev iz države, saj je namen vložitve prošnje izrazil v času, ko je bil z namenom prisilne odstranitve iz države nastanjen v Centru za tujce v Postojni. Na navedeno kaže tudi dejstvo, da tožnik za mednarodno zaščito ni zaprosil v državah, kjer se je nahajal po zapustitvi države. Meni tudi, da ob odločanju ni prestopila obsega oziroma mej prostega preudarka, namen zakonodajalca je jasen, to je omejiti, če že ne preprečevati zlorabe postopka priznanja mednarodne zaščite. V konkretnem primeru te zlorabe ne bi bilo mogoče preprečiti na drug način, kot da se je prosilcu omejilo gibanje. Če bi ga pristojni organ nastanil v katerem drugem oddelku Azilnega doma, bi prosilec lahko brez težav zapustil Azilni dom in odšel v kako drugo državo članico Evropske unije v skladu s svojim prvotnim namenom, s tem pa bi pristojnemu organu onemogočil izvedbo že začetega postopka mednarodne zaščite, kar pa vsekakor ne bi bilo v skladu z namenom ZMZ. Okoliščine, v katerih je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito, njegove navedbe in dejanja, kažejo na utemeljen sum, da bi tožnik v primeru, da mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil Azilni dom, kar bi organu onemogočalo meritorno odločitev o njegovi prošnji, saj bi moral postopek ustaviti.

Tožnik se ne strinja z odločitvijo tožene stranke. Navaja, da ZMZ izrecno določa, da se pri ugotavljanju istovetnosti smiselno uporabljajo določbe, ki urejajo področje tujcev. Vendar smiselna uporaba določb ZTuj-1 v postopku odločanja po ZMZ pomeni, da ne veljajo v vsakem primeru, da mora prosilec izkazati svojo istovetnost z dokumenti iz 1. odstavka 75. člena ZTuj-1, sicer so izpolnjeni pogoji za omejitev osebne svobode. Takšno smiselno uporabo določb ZTuj zahteva narava azilnih postopkov, saj je okoliščina, da je oseba pobegnila iz izvorne države na nezakonit način in brez uradnih dokumentov, posledica resničnega preganjanja. Smiselna uporaba določila 1. odstavka 75. člena ZTuj-1 tako pomeni, da mora tožena stranka pri uporabi 1. alineje 1. odstavka 51. člena ZMZ upoštevati, ali je prosilec imel kakšno možnost, da bi prišel v Slovenijo z dokumentom, ki ga je mogoče kot primerljivega umestiti v določbo 1. odstavka 75. člena ZTuj-1, in ali prosilec, ki nima takšnega dokumenta, vzbuja zadosten dvom v verodostojnost zatrjevanja identitete. Tožena stranka v konkretnem primeru ni ugotovila pravno relevantnega dvoma v identiteto tožnika in ni sledila uveljavljeni upravno sodni praksi na tem področju, poleg tega pa tudi ni izkazala potrebne neposredne zveze med omejitvijo svobode tožnika in postopkom pridobivanja dokumenta po 75. členu ZTuj-1 v času izvajanja ukrepa. Ni obrazložila, zakaj navedeni utemeljitvi ni sledila, ampak je pavšalno navedla, da to ni zadostno opravičilo. Da organizatorji ilegalne poti prosilcem odvzamejo dokumente je pogosta praksa, zato tožnikovi obrazložitvi ni mogoče vnaprej odreči verodostojnosti. Poleg tega je tožnik navedel, da lahko njegovo identiteto potrdi njegova žena, ki ji je azil podeljen na Danskem, vendar tega dokaza ni izvedla. Tožena stranka odloča po prostem preudarku, v primeru omejitve gibanja prosilcem za azil to pomeni, da je ugotovitev obstoja suma zavajanja in zlorabe postopka šele prvi pogoj, da pristojni organ sploh lahko začne odločati o tem, ali bo določenemu prosilcu omejil gibanje ali ne. Če se odloči, da bo gibanje prosilcu omejil, mora svojo odločitev obrazložiti in utemeljiti glede na namen zakonodajalca, za katerega mu je bilo dano pooblastilo. Izhodišče za to predstavlja 15. člen Ustave in ustavno načelo sorazmernosti. Ta pogoj v konkretnem primeru ni izkazan, zaradi česar je izpodbijani sklep nezakonit in neustaven. Pri tem se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča opr. št. Up-1116/09 z dne 3. 3. 2011. Poudarja, da v konkretnem primeru zakonski pogoj „sum zavajanja“ in „zlorabe postopka“ ni podan. Iz upravnega spisa in tožnikovega zaslišanja je razvidno zgolj to, da ni vložil prošnje za mednarodno zaščito v najkrajšem času zgolj in izključno zaradi želje po združitvi družine. Za dodelitev mednarodne zaščite v Sloveniji je zelo zainteresiran, saj je to edini način, ki mu omogoča združitev z družino. Poleg tega je tožena stranka v konkretnem primeru uporabila strožji režim omejitve gibanja, to je omejitev gibanja v prostorih Centra za tujce v Postojni. V sklepu ni razlogov o tem, zakaj v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti milejšega ukrepa. Navedbe tožene stranke so le na splošne, poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine pa lahko temeljijo le na jasno izraženih, konkretnih in specifičnih okoliščinah, ki kažejo, da je ravno pri tožniku izkazana begosumnost. Takšne okoliščine v konkretnem primeru niso izkazane. Na begosumnost v konkretnem primeru ne kaže niti dejstvo, da je bil tožnik po odhodu iz matične države v Turčiji, Libanonu in Grčiji ter dejstvo, da je povedal, da je njegova ciljna država Danska. Predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi oziroma podrejeno, naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijanem sklepu.

Sodišče je v zadevi opravilo glavno obravnavo, v dokaznem postopku vpogledalo v listine v spisu in na podlagi 4. odstavka 51. člena ZMZ zaslišalo tožnika. Tožnik je med drugim navedel, da je iz svoje izvorne države odšel z osebno izkaznico, katero pa je izročil „tihotapcu“, da bi mu le ta pribavil drug dokument, in sicer ilegalni potni list. Pojasnil je, da se v svoji državi ne more gibati brez dokumentov, v kolikor bi se to zgodilo, bi ga pridržali, dokler ne bi ugotovili njegove istovetnosti. Potnega lista ni imel. Po uradni dolžnosti bi ga namreč težko pridobil, ker je imel v domovini težave. Njegova končna ciljna država je bila Danska, ob začetku poti pa mu ni bilo važno, v katero državo bi prispel, le da bi bila zanj varna. V Republiki Sloveniji ni zaprosil za mednarodno zaščito, ker niti ni vedel, v katero državo je odpotoval, mislil je, da bo direktno odpotoval v Nemčijo, v München, kjer pa bi zaprosil za mednarodno zaščito, da bi mu pomagali pri združitvi s svojo družino. Izrecno je izjavil, da prošnje za mednarodno zaščito ni nikoli umaknil. Ko se mu je predočila izjavo z dne 14. 9. 2011, z vprašanjem, ali je to njegova pisava, je tožnik izjavil, da je to sicer napisal prevajalec v centru, vendar prevod izjave ustreza temu, kar je narekoval. Nato je ponovno izjavil, da prošnje za mednarodno zaščito ni nikoli umaknil. Zakaj ni prošnje za mednarodno zaščito vložil že, ko je bil po 9 dneh zapora odpeljan v Center za tujce, je pojasnil, da so mu tako svetovali ljudje v centru, z obrazložitvijo, da bo na vsak način v centru ena do dve leti, v kolikor bo vložil prošnjo. Na vprašanje, kdo mu je svetoval naj napiše izjavo z dne 14. 9. 2011 je najprej povedal, da prevajalec oziroma tolmač, kasneje pa, da pravniki v Centru za tujce. Nato je pojasnil, da je to izjavo napisal z razlogom, da naj bi počakal, kako se bo končal postopek z osebo, s katero je skupaj pripotoval. Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka je tožniku omejila gibanje na podlagi 1. alineje 1. odstavka 51. člena ter na podlagi 2. alineje 1. odstavka 51. člena v povezavi s 5. in 6. alinejo 55. člena ZMZ. Iz 1. odstavka 51. člena izhaja, da o omejitvi gibanja prosilca za mednarodno zaščito tožena stranka odloča po prostem preudarku. Po prostem preudarku mora organ odločati v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega mu je bilo pooblastilo dano. Obseg presoje sodišča v primerih, ko je upravni organ pooblaščen odločati po prostem preudarku, določa 3. dostavek 40. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Sodišče v takem primeru preveri, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, zaradi katerega je določen. Za sum zavajanja in zlorabe zadostuje že, da so podane okoliščine, ki sum vzbujajo. Zadostuje že najmanjša stopnja verjetnosti ob obstoju okoliščin, ki ta sum vzbujajo. Sodišče v obravnavanem primeru zaključuje, da tožena stranka ni prekoračila meje prostega preudarka, prav tako prostega preudarka ni uporabila na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Tožena stranka je v zadostni meri obrazložila razloge, na podlagi katerih je tožniku omejila gibanje, in sicer na prostore Centra za tujce. Sodišče pritrjuje toženi stranki, da je glede na ravnanje tožnika moč sklepati, da se mu le z omejitvijo gibanja na prostore Centra za tujce lahko prepreči, da ne bi samovoljno zapustil Azilnega doma, v kolikor bi bil vanj nastanjen, in s tem tudi državo. Ocenjuje, da je sprejeta odločitev v skladu s pooblastili iz 51. člena ZMZ. Tožena stranka je o omejitvi gibanja odločila, ko je ugotovila, da je tožnik prikril svojo identiteto, ker je osebno izkaznico prepustil organizatorju poti (tihotapcu), ilegalno prehajal meje ter 22 mesecev nezakonito bival v raznih državah, šele po treh mesecih bivanja v Republiki Sloveniji pa je zaprosil za mednarodno zaščito. Prošnjo je med tem dvakrat umaknil, namero zaprositi za mednarodno zaščito pa je izrazil šele, ko je bil v postopku odstranitve iz države. Tožnik se je v tožbi skliceval na določbo Ustavnega sodišča št. Up-1116/09-22 z dne 3. 3. 2011, kjer je zavzelo stališče, da sum zavajanja in zlorabe postopka mednarodne zaščite sam po sebi ne more biti ustavno dopusten razlog za tako dolgotrajen poseg v osebno svobodo kot eno izmed temeljnih pravic posameznika. Navedlo pa je tudi, da bi preprečevanje nedovoljenega vstopa v državo in s tem zagotavljanje javnega reda sicer lahko pomenilo ustavno dopustni cilj za omejitev človekove pravice do osebne svobode. Kot rečeno je iz obrazložitve sklepa o omejitvi gibanja razvidno, da je tožena stranka odredila omejitev gibanja zato, ker je tožnik prikril svojo istovetnost, ter da bi mu preprečila samovoljen odhod iz države, s tem pa bi tudi onemogočil izvedbo postopka mednarodne zaščite. Opisana ravnanja tudi po presoji sodišča kažejo na begosumnost tožnika in onemogočajo toženi stranki ugotovitev tožnikove identitete, zato opravičujejo izrečeni ukrep. Po presoji sodišča so zato ustavno dopustni cilji omejevanja tožnikove osebne svobode.

Omejitev gibanja na podlagi 1. alineje 1. odstavka 51. člena ZMZ po katerem se prosilcu lahko začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca.

Odločitev tožene stranke temelji na ugotovitvi, da tožnik ob podaji prošnje za mednarodno zaščito ni predložil nobenega dokumenta s sliko, s katerim bi glede na določbe Zakona o tujcih (ZTuj-1) lahko izkazal svojo istovetnost. Pri tem ocenjuje, da ravnanje tožnika, ko je osebno izkaznico prepustil organizatorju poti, ne opravičuje njegovega ravnanja, da je pripotoval brez osebnega dokumenta. Sodišče soglaša z ugotovitvijo tožene stranke, da je istovetnost tožnika oziroma prosilca za mednarodno zaščito nesporno ugotovljena, ko prosilec predloži eno od listin, določenih po Zakonu o tujcih, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti istovetnost. V obravnavanem primeru ni sporno, da tožnik tega dokumenta ni predložil. Po presoji sodišča tožnik na podlagi izjav ob zaslišanju ni v zadostni meri pojasnil, zakaj svoje istovetnosti z veljavnim dokumentom ne more izkazati. Ni sporno, da je tožnik v izvorni državi posedoval osebno izkaznico, glede na njegove izjave se je tudi zavedal, da brez osebnega dokumenta ne more bivati nikjer, tudi v svoji domovini ne, in da brez osebnega dokumenta ne more izkazati svoje istovetnosti. Pojasnil je, da je takšna praksa tudi v njegovi domovini, da če ne poseduje osebnega dokumenta, ga pridržijo, dokler ne ugotovijo njegove istovetnosti. Tožnik se bi zato moral zavedati, da osebne izkaznice organizatorju poti ne bi smel prepustiti, v kolikor pa bi jo organizatorju poti izročil z namenom, da bi mu ta priskrbel ilegalni potni list, bi si moral prej priskrbeti fotokopijo osebnega dokumenta. Izjavil je sicer, da lahko njegovo identiteto potrdi njegova žena, kateri je azil podeljen na Danskem, vendar po presoji sodišča tožena stranka tega dokaza glede na nujnost hitre izvedbe postopka ni mogla izvesti. Prav tako iz tega razloga sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem njegove soproge, saj mora sodišče o tožbi odločiti v roku 3 dni po prejemu. Sodišče zato ocenjuje, da si je tožnik z izročitvijo osebne izkaznice organizatorju poti sam povzročil stanje, da svoje istovetnosti v postopku ne more verodostojno izkazati. Zato je odločitev tožene stranke, ko je tožniku omejila gibanje na podlagi 1. alineje 1. odstavka 51. člena ZMZ pravilna in zakonita.

Omejitev gibanja na podlagi 2. alineje 1. odstavka 51. člena, v povezavi s 5. in 6. točko 55. člena ZMZ.

Po 2. alineji 1. odstavka 51. člena ZMZ se prosilcu lahko začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka v smislu določb 55. člena ZMZ. Za zavajanje ali zlorabo postopka se med drugim šteje, če prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je za to imel možnost (5. točka 55. člena ZMZ) ali da je prosilec vložil prošnjo samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države (6. točka 55. člena ZMZ).

Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka svojo odločitev oprla na ugotovitev, da je tožnik vložil prošnjo za mednarodno zaščito po treh mesecih bivanja v Republiki Sloveniji, dvakrat pa je prošnjo že umaknil. Na podlagi depeše PLP Brnik je ugotovila, da je bil tožnik prijet dne 15. 7. 2011, da je bil v postopku pred Okrožnim sodiščem v Kranju, kjer je tekom postopka izrazil namen vložitve prošnje, vendar je to po končanem postopku preklical, nato je bil odpeljan v Center za tujce v Postojni kjer je dne 8. 9. 2011 napisal izjavo iz katere izhaja, da želi zaprositi za mednarodno zaščito, vendar jo je 14. 9. 2011 umaknil, tretjič pa je izrazil namen vložiti prošnjo za mednarodno zaščito dne 2. 10. 2011, ki je bila formalno sprejeta dne 6. 10. 2011. Takšno ravnanje tudi po presoji sodišča kaže na zlorabo azilnega postopka v smislu, da tožnik ni vložil prošnje v najkrajšem možnem času, čeprav je za to možnost imel. Tožnik je bil v stiku z uradnimi osebami države Republike Slovenije, tako že ob prijetju s strani policistov, nadalje na sodišču, prav tako je bil ves čas v stiku z uradnimi osebami v Centru za tujce. Zakaj je vložil prošnjo šele po skoraj treh mesecih bivanja v Centru za tujce po presoji sodišča ni ustrezno pojasnil. Tožnik je v postopku sicer izjavil, da so mu ne vložitev prošnje odsvetovali preostali prebivalci Centra za tujce, z razlogom, da mu bodo odvzeli prstne odtise, kar naj bi ga za vedno“vezalo“ na Republiko Slovenijo. To po mnenju sodišča ne opravičuje njegovega ravnanja, saj ni razumno, zakaj bi mu odvzem prstnih odtisov škodoval. Prav tako ravnanja ne opravičuje pojasnilo na zaslišanju, da bi moral v primeru vložitve prošnje v centru bivati leto ali dve. Sodišče se tudi strinja s toženo stranko, da vsak prosilec za mednarodno zaščito, ki je resnično preganjan, za mednarodno zaščito zaprosi v zanj prvi varni državi. Tožnik pa se je pred prihodom v Republiko Slovenijo nahajal v Turčiji, Libanonu in Grčiji, nekaj časa je celo delal v Grčiji, nato pa je šele v Sloveniji zaprosil za mednarodno zaščito, ko je bil že v postopku odstranitve iz države. Poleg tega pa je tožnik jasno navedel, da je njegova ciljna država Danska, sicer z razlogom združitve z družino.

Na zlorabo postopka tudi po mnenju sodišča kaže dejstvo, da je tožnik dvakrat umaknil prošnjo, čeprav je to dejstvo na zaslišanju zanikal. Vendar iz upravnega spisa izhaja, da je tožnik dne 14. 9. 2011 izjavil: „Podpisani, A.A., rojen ... 2. 1970 v Siriji, državljan Sirije, po narodnosti Kurd. Ne želim in izjavljam, da odstopam od podaje prošnje za azil, zato ker mi želite omejiti gibanje, jaz pa to ne pristajam.“ Tožnik je na zaslišanju najprej potrdil, da je po njegovem nareku to zapisal tolmač, nato je zopet izjavil, da prošnje ni umaknil, nato pa, da mu je takšno izjavo svetoval tolmač oziroma pravnik v Centru za tujce. Sodišče ocenjuje njegovo izjavo za neverodostojno, saj je sama s sabo v nasprotju, ni pa razumljivo, zakaj bi tolmač oziroma prevajalec ali pravnik v Centru za tujce tožniku sugeriral takšno izjavo.

Zato je tožena stranka pravilno presodila, da obstaja pogoj za omejitev gibanja po 5. točki 55. člena ZMZ, saj je tudi po presoji sodišča tožnik zavajal postopek s tem, ko ni zaprosil za mednarodno zaščito v najkrajšem možnem času, čeprav je za to imel možnost. Pravilno je tudi presodila, da je tožnik zavajal postopek, ker je vložil prošnjo z namenom, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države, s tem pa je podan pogoj za omejitev gibanja iz 6. točke 55. člena ZMZ. Tožnik je zaprosil za mednarodno zaščito, ko je bil že v postopku odstranitve iz države nastanjen v Centru za tujce v Postojni. Tožnik je na zaslišanju pritrdil, da je bil seznanjen s tem, da v kolikor ne bo vložil prošnje za mednarodno zaščito, bo iz države odstranjen. Nadalje je navedel, da je bil tudi to razlog za vložitev prošnje, čeprav predvsem zaradi nasveta njegove soproge. S tem pa je po presoji sodišča pravilna odločitev odločitvi tožene stranke, da mu je omejila gibanje tudi na podlagi 6. točke 55. člena ZMZ.