Jedro

Iz ravnanja prosilca (izročitev osebnega dokumenta organizatorju poti, da mu priskrbi „ilegalni“ potni list) izhaja upravičen dvom o istovetnosti prosilca.

Ravnanje prosilca, ki je zaprosil za mednarodno zaščito po treh mesecih bivanja v Republiki Sloveniji, pred tem pa je namen vložitve prošnje dvakrat umaknil, kaže na sum zavajanja in zlorabe postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 7. 10. 2011, s katerim je bilo tožniku na podlagi prve in druge alineje prvega odstavka 51. člena v povezavi s 5. in 6. točko 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) omejeno gibanje na prostore Centra za tujce v Postojni do prenehanja razlogov oziroma najdlje za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od dne 6. 10. 2011 od 18.55 ure do dne 6. 1. 2011 (pravilno 6. 1. 2012) do 18.55 ure.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožena stranka svojo odločitev pravilno oprla na prvo in drugo alinejo prvega odstavka 51. člena v zvezi s 5. in 6. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ ter tožniku omejila gibanje zaradi ugotavljanja njegove istovetnosti ter suma zavajanja in zlorabe postopka. Tožena stranka tudi ni prekoračila meje prostega preudarka.

3. Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišču prve stopnje očita absolutno bistveno kršitev določb postopka, saj naj sodba ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih. Do določenih relevantnih tožbenih navedb se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Tožena stranka in sodišče prve stopnje nista ugotovila pravno relevantnega dvoma v identiteto tožnika in nista sledila uveljavljani upravnosodni praksi na tem področju, poleg tega pa tudi nista izkazala potrebne neposredne zveze med omejitvijo svobode tožnika in postopkom pridobivanja dokumentov po 75. členu Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-1) v času izvajanja ukrepa. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča, na podlagi katere naj bi tožena stranka omejitev gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilcu lahko odredila le, če obstaja dvom v verodostojnost izkazovanja identitete, ki ga mora tožena stranka obrazložiti. Poudarja, da je istovetnost mogoče izkazovati tudi na druge načine in ne samo z dokumenti, pri čemer je treba pojasniti, zakaj se navedbam prosilca, ki nima ustreznih dokumentov, o njegovi istovetnosti ne verjame. Tožnikovo identiteto bi lahko potrdila njegova žena, ki ji je azil podeljen na Danskem, vendar sodišče predlaganega dokaza ni izvedlo, s čimer je bila kršena pravica iz 22. člena Ustave RS. Nadalje navaja, da v obravnavanem primeru sum zavajanja in zlorabe postopka sploh ni podan, saj tožnik ni vložil prošnje za mednarodno zaščito v najkrajšem možnem času zgolj in izključno zaradi želje po združitvi družine. Poleg tega samo sum zavajanja ali zlorabe postopka sam po sebi ni ustavno dopusten razlog za tako dolgotrajen poseg v osebno svobodo. Kršeno je tudi načelo sorazmernosti, saj v izpodbijani sodbi ni razlogov o tem, zakaj ni mogoče uporabiti milejšega ukrepa. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po določbi prve alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ se lahko prosilcu začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi ugotavljanja njegove istovetnosti, po določbi druge alineje pa, če je to potrebno zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka, med drugim iz razlogov 5. in 6. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ, to je, če prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je za to imel možnost (5. točka prvega odstavka 55. člena ZMZ) oziroma, če je prosilec vložil prošnjo samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države (6. točka prvega odstavka 55. člena ZMZ). Po drugem odstavku 51. člena ZMZ se gibanje lahko omeji na območje azilnega doma oziroma njegove izpostave ali na za to namenjen objekt azilnega doma ali drug ustrezen objekt ministrstva. Po tretjem odstavku 51. člena ZMZ pa omejitev gibanja odredi ministrstvo s sklepom, traja pa lahko do prenehanja razlogov, vendar najdlje tri mesece. Če so razlogi za omejitev gibanja po tem času še vedno podani, se omejitev lahko podaljša še za en mesec. Skladno s tretjim odstavkom 40. člena ZUS-1 pa sodišče v primerih, če je upravni organ pooblaščen, da odloča po prostem preudarku, preveri tudi, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarja ali ker je bil uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen.

7. Na podlagi 75. člena ZTuj-1 v zvezi s 43. členom ZMZ tujec dokazuje svojo istovetnost s tujo potno listino, osebno izkaznico ali drugo ustrezno listino, ki je v državi tujca predpisana, in s katero lahko dokazuje istovetnost, s potno listino za tujca, z osebno izkaznico za tujca ali drugo javno listino, ki jo je izdal državni organ, v kateri je fotografija, na podlagi katere je mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. V obravnavanem primeru ni sporno, da tožnik take listine ni predložil, saj ni imel nikakršnega dokumenta. Glede na tožnikova ravnanja, ki je svojo osebno izkaznico izročil (očitno prostovoljno) organizatorju poti, da mu je priskrbel (ilegalni) potni list, čeprav je iz njegovih izjav razvidno, da se je zavedal, da brez osebnega dokumenta ne more izkazati svoje istovetnosti in da za bivanje (tudi v njegovi domovini) potrebuje osebni dokument, je dvom tožene stranke v tožnikovo istovetnost povsem utemeljen. In to izhaja tako iz izpodbijanega sklepa kot izpodbijane prvostopenjske sodbe. Po presoji Vrhovnega sodišča je zato podan razlog za omejitev gibanja iz prve alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ. Ugotovitev istovetnosti prosilca za mednarodno zaščito je namreč za nadaljevanje postopka bistvenega pomena. V primerih, ko prosilec ne razpolaga z dokumenti, s katerimi bi lahko izkazal svojo istovetnost (kot je tudi obravnavani), je to treba sicer ugotoviti z drugimi dokaznimi sredstvi, ki jih omogočajo veljavni predpisi. Ker pa tako ugotavljanje traja določen čas, je v zakonu predvidena začasna omejitev gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti, in to je sodišče prve stopnje v zvezi z dokaznim predlogom glede zaslišanja tožnikove žene, ki bi lahko potrdila njegovo identiteto, tudi obrazložilo, zato po presoji Vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb postopka in tudi ni kršilo določbe Ustave Republike Slovenije iz 22. člena. Tako stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo v podobnih primerih, na primer I Up 41/2008, I Up 239/2008, I Up 351/2008 in I Up 161/2011. 8. Na podlagi 35. člena ZMZ mora tujec ob vstopu v Republiko Slovenijo izraziti namen za vložitev prošnje za mednarodno zaščito v najkrajšem času. V obravnavanem primeru je tožnik vložil prošnjo za mednarodno zaščito po treh mesecih bivanja v Republiki Sloveniji, pred tem pa je dvakrat prošnjo že umaknil. Tožnik je bil prijet 15. 7. 2011, prvič pa je izrazil namen vložitve prošnje v kazenskem postopku pred Okrožnim sodiščem v Kranju, vendar je po končanju postopka prošnjo umaknil. Po končanem kazenskem postopku je bil odpeljan v Center za tujce v Postojni, kjer je 8. 9. 2011 podal pisno izjavo o namenu zaprositi za mednarodno zaščito, ki pa jo je 14. 9. 2011 ponovno umaknil. Takšno ravnanje kaže na namen zlorabe azilnega postopka, ki ne more biti opravičljivo s tožnikovo željo po združitvi družine. Prej nasprotno, saj se je tožnik moral zavedati, da s takim ravnanjem podaljšuje svoje bivanje v Republiki Sloveniji, bodisi kot tujca, bodisi kot prosilca za mednarodno zaščito.

9. Tožnik je vložil prošnjo za mednarodno zaščito že v času, ko je bil v postopku odstranitve iz države nastanjen v Centru za tujce. Sam je tudi izjavil, da je bil seznanjen s tem, da če ne bo vložil prošnje za mednarodne zaščito, bo iz države odstranjen. Navedeno kaže na to, da je vložil prošnjo z namenom, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države in da je torej na ta način zlorabil postopek, zato je tudi po presoji Vrhovnega sodišča podan tudi razlog za omejitev gibanja iz 6. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ.

10. Na drugačno odločitev ne more vplivati tožnikovo sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča Up-1116/09-22 z dne 3. 3. 2011. V tej odločbi je Ustavno sodišče zavzelo stališče, da sum zavajanja ali zlorabe postopka mednarodne zaščite na podlagi druge alineje prvega odstavka 51. člena v zvezi s četrto alinejo 55. člena ZMZ sam po sebi ne more biti ustavno dopusten razlog za tako dolgotrajen poseg v osebno svobodo kot eno izmed najbolj temeljnih pravic posameznika. Vendar pa v obravnavanem primeru tožniku omejitev gibanja ni bila izrečena zaradi suma zavajanja ali zlorabe postopka mednarodne zaščite po določbi četrte alineje 55. člena ZMZ, ampak v zvezi s 5. in 6. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ. Po presoji Vrhovnega sodišča pa so pogoji za omejitev gibanja po navedenih določbah ZMZ podani. Iz obrazložitve sklepa o omejitvi gibanja je tudi razvidno, da je tožena stranka odredila omejitev gibanja zato, da bi tožniku preprečila ponoven samovoljni odhod iz države in s tem onemogočila izvedbo postopka mednarodne zaščite, s čimer je tožniku preprečila nezakonito prehajanje državnih meja. Po presoji Vrhovnega sodišča so to ustavno dopustni cilji omejevanja tožnikove osebne svobode in so tudi ustrezno obrazloženi. Tako stališče je Vrhovo sodišče že zavzelo v podobnih zadevah (npr. I Up 161/2011 in I Up 200/2011).

11. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.