Jedro

Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati, mora pa zavrnitev dokaznega predloga stranke ustrezno obrazložiti.

Z odločbo ZPIZ je bila tožniku priznana invalidnost III. kategorije na podlagi ugotovljene trajne nezmožnosti za dotedanje delo in s priznano pravico do premestitve na drugo delo, ki ga lahko opravlja z določenimi omejitvami. Sodišče zato pravilno ni ugotavljalo začasne nezmožnosti za prejšnje delo, za katerega tožnik trajno ni bil zmožen.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke z dne 5. 1. 2007 in z dne 7. 2. 2007, ter da se ugotovi, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo tudi od 11. 1. 2007 dalje. Na predlog osebne zdravnice je imenovani zdravnik podal mnenje, da je tožnik od 11. 1. 2007 zmožen za delo, njegovo pritožbo pa je zdravstvena komisija zavrnila. Odločitev je oprla na odločbo ZPIZ, ki je tožnika spoznala za invalida III. kategorije invalidnosti in na drugo izkazano medicinsko dokumentacijo. Sodišče je zaslišalo tožnika, njegovo osebno zdravnico in člana zdravstvene komisije, predlog za postavitev sodnega izvedenca pa je kot nepotreben zavrnilo. Ugotovilo je, da so omejitve, ki jih je podala invalidska komisija zadostne in ustrezajo okvari tožnika. Tožniku je bila priznana pravica do premestitve na drugo delo z omejitvami in le če za takšno delo ne bi bil sposoben, bi bilo mogoče ugotoviti začasno nezmožnost za delo. Tožnik ni dokazal, da mu takšno lažje delo ni bilo zagotovljeno, na delo pa tudi ni prišel in zato ni mogel vedeti, kaj bi delal. 2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje. Dokončna in izvršljiva odločba ZPIZ predstavlja objektivno podlago za ocenjevanje tožnikove začasne nezmožnosti za delo, za katero je bil v invalidskem postopku ugotovljeno, da ga je zmožen opravljati. Dejstvo, da tožnik ni bil premeščen na drugo delo, samo po sebi ne predstavlja razloga za bolniški stalež, niti se ne ugotavlja začasna nezmožnost za delo, za katero je bilo že z odločbo ZPIZ ugotovljeno, da tožnik zanj trajno ni zmožen.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo iz „vseh revizijskih razlogov“. Navaja, da gre za kršitev 14. točke (drugega odstavka) 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje zavrnitve dokaza z izvedencem ni obrazložilo, sodišče druge stopnje pa se ni opredelilo do pritožbenih navedb, ki povzemajo izpoved osebne zdravnice in so nasprotne mnenju zdravstvene komisije. Sodišče se sklicuje na mnenje invalidske komisije, ki ga je v drugem postopku in za druge namene izdal ZPIZ. Na mnenje invalidske komisije sodišče ne more opreti odločitve o zdravstvenem stanju tožnika določenega dne. Sodišči se nista opredelili do izpovedi osebne zdravnice, da tožnik ni bil sposoben za delo, kot ga je imel prej oziroma da ni bil sposoben za delo. Mnenje o tem, ali je bil tožnik v kritičnem času sposoben priti na delo in ali je bil sposoben za delo, bi moral izdelati izvedenec medicinske stroke.

4. Tožeča stranka je 20. 4. 2009 vložila še dopolnitev revizije, ki pa je bila vložena po za vložitev revizije določenem roku, zato jo revizijsko sodišče ni obravnavalo (prvi odstavek 367. člena ZPP).

5. Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlaga, da jo sodišče zavrne.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Pri materialno pravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

8. Revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka se nanaša na postopanje sodišča prve stopnje, ki ni ugodilo tožnikovemu predlogu za izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca medicinske stroke in smiselno tudi na odločitev pritožbenega sodišča, ki je njeno pritožbo zoper takšno ravnanje zavrnilo kot neutemeljeno. V kolikor bi bila ta kršitev dejansko podana, bi lahko predstavljala relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP (v zvezi z 8. členom ZPP) v postopku pred sodiščem prve stopnje, ki jo je tožnik uveljavljal že v pritožbi. Če bi bile njegove pritožbene navedbe utemeljene, sodišče druge stopnje pa kršitve ne bi odpravilo, bi namreč s tem samo zagrešilo to kršitev, kar bi predstavljalo upošteven revizijski razlog po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZPP.

9. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče (drugi odstavek 213. člena ZPP) in sicer tako, da s sklepom odredi izvedbo dokazov (prvi odstavek 287. člena ZPP), predlagane dokaze, za katere pa misli, da niso pomembni za odločbo, pa zavrne in v sklepu navede, zakaj jih je zavrnilo (drugi odstavek 287. člena ZPP). Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati, mora pa zavrnitev dokaznega predloga stranke ustrezno obrazložiti.

10. Že sodišče druge stopnje je pravilno ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvajati dokaza s postavitvijo izvedenca medicinske stroke. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje obrazložilo, zakaj je zavrnilo predlagani dokaz: ker je bilo dejansko stanje dovolj razčiščeno že z zaslišanjem osebne zdravnice ter glede na dokumentacijo v spisu. Zato ne gre za kršitev postopka, ki bi lahko oziroma je vplivala na zakonitost sodbe. Glede na navedeno tudi po stališču revizijskega sodišča s tem ko sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganega dokaza z izvedencem, oziroma sodišče druge stopnje ni sledilo pritožbenim navedbam, s katerimi je tožnik takšno odločitev sodišča prve stopnje grajal, ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

11. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

12. Neutemeljene so revizijske navedbe, da sodišče v tem postopku ne bi smelo upoštevati mnenja invalidske komisije. Predvsem je treba ugotoviti, da izpodbijana sodba (in tudi sodba sodišča prve stopnje) ne upošteva neposredno mnenja invalidske komisije kot izvedenskega organa ZPIZ, temveč dokončno in izvršljivo odločbo ZPIZ o priznanih pravicah tožnika iz naslova invalidskega zavarovanja. Tožnik te odločbe ni izpodbijal v sodnem postopku, zato jo je bilo sodišče dolžno upoštevati. Vendar je ni upoštevalo tako, kot navaja tožnik, torej kot podlage za odločitev o začasni nezmožnosti za delo po 11. 1. 2007. Z navedeno odločbo ZPIZ je bila namreč tožniku priznana invalidnost III. kategorije že od 22. 2. 2006 dalje na podlagi ugotovljene trajne nezmožnosti za dotedanje delo in s priznano pravico do premestitve na drugo delo, ki ga lahko opravlja z določenimi omejitvami. Sodišče zato (pravilno) ni ugotavljalo začasne nezmožnosti za prejšnje delo, za katerega tožnik trajno ni bil zmožen. Odločitev sodišča temelji na dejanskih ugotovitvah, izhajajočih iz zdravstvene dokumentacije in zaslišanja osebne zdravnice, da ni bilo zdravstvenih zadržkov za delo, za katerega je bil tožnik sicer sposoben glede na svojo invalidnost – torej za delo z določenimi omejitvami. Tudi po presoji revizijskega sodišča na odločitev ne more vplivati dejstvo, da tožnik (še) ni bil formalno razporejen na drugo delo in da tudi sicer na delo sploh ni prišel. Predmet postopka v tem sporu je bilo odločanje o pravicah tožnika iz zdravstvenega zavarovanja in ne o pravicah iz delovnega razmerja.

13. Sodišči druge in prve stopnje sta glede na ugotovljeno dejansko stanje (ki po tretjem odstavku 370. člena ZPP ne more biti predmet revizije) pravilno uporabili določbe materialnega prava, to je ZZVZZ in Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja.

14. Ker revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).