Jedro

Dokončna in izvršljiva odločba ZPIZ predstavlja objektivno podlago za ocenjevanje tožnikove začasne nezmožnosti za delo in sicer se ta ocenjuje za delo, za katero je bilo v invalidskem postopku ugotovljeno, da ga je zmožen opravljati. Dejstvo, da tožnik ni bil premeščen na drugo delovno mesto in da ni podpisal nove pogodbe o zaposlitvi, samo po sebi ne predstavlja razloga za bolniški stalež. Tudi začasna nezmožnost se ne ugotavlja za delo, za katero je bilo že z odločbo ZPIZ ugotovljeno, da tožnik zanj ni trajno zmožen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 5.1.2007 in št. ... z dne 7.2.2007 ter da se ugotovi, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo tudi od 11.1.2007 dalje. Obenem je odločilo, da tožnik nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik po svoji pooblaščenki. Navaja, da je tožnikova osebna zdravnica 27. decembra, že po prejemu odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije ugotovila, da je brazgotina občutljiva na pritisk, da je zmanjšana občutljivost podplata in zmanjšana fleksija prstov. Zato je bila mnenja, da bi bil tožnik kljub odločbi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije težko sposoben za delo oziroma da bi bil sposoben za delo v skrajšanem delovnem času oziroma ni bil za delo zmožen. Pri tem osebna zdravnica ni upoštevala, da tožnik pri delodajalcu ni dobil nove pogodbe. Osebna zdravnica mu analgetikov ni predpisala, ker mu niso pomagali in ker so bile bolečine, ker je bil v bolniškem staležu, manjše. Zdravstvena komisija je mnenje podala, ker je razbrala, da je tožniku omogočeno sedeče delo. Tožnik pa nove pogodbe ni imel in bi moral prenašati bremena. Meni, da bi zdravstvena komisija morala podati mnenje, da v kritičnem obdobju ni bil zmožen za delo in pri tem upoštevati tudi prihod na delo. Nikjer ni pojasnjeno, da ga čaka še ena operacija. Meni, da bi sodišče poleg mnenja osebne zdravnice, moralo upoštevati sedanje izvide, čeprav se ne ujemajo po datumu, ker gre za isto dejansko stanje. V mnenju niso bile upoštevane vse posledice bolezni in vpliv posameznih tablet. V mnenju se tudi ni ugotavljalo, kakšne so še posledice, ker je živec poškodovan in katere so nove razsežnosti poškodbe. Meni, da obstaja dvom v delo zdravstvene komisije in da je potrebno izvesti dokaz z izvedencem. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče dodatno poudarja naslednje.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca, št. ... z dne 7.2.2007 v zvezi z odločbo imenovanega zdravnika št. ... z dne 5.1.2007 in odločalo o tem, ali je tožnik tudi po 11.1.2007 začasno nezmožen za delo. Z navedeno odločbo je imenovani zdravnik odločil, da je tožnik od 11.1.2007 za delo zmožen. Takšno odločitev je potrdila tudi zdravstvena komisija z odločbo z dne 7.2.2007. Na osebnem pregledu je zdravstvena komisija ugotovila, da tožnik uporablja čevelj z vložkom, pri hoji šepa na levo golen, gibljivost v levem skočnem sklepu je primerna, prisotna je atrofija mišic levega stopala. Tožnik je s seboj na osebni pregled prinesel izvide nevrokirurga z dne 3.1.2006, EMG z dne 9.1.2006 in izvid kirurga plastike z dne 23.1.2006. Kot izhaja iz dokumentacije, si je tožnik na delu poškodoval levo golen. Oktobra 2004 je bil prvič operiran zaradi ostre lezije nervus tibialis postterior v spodnji tretjini leve goleni, marca 2005 pa še drugič, ko je bila napravljena resekcija nevrona in vstavljen transplantant suralisa.

Sodišče je v dokazne namene zaslišalo tožnika, njegovo lečečo zdravnico in zdravstveno komisijo zaprosilo za dodatno strokovno pojasnilo oziroma interpretacijo izvidov specialista nevrologa z dne 9.1.2006 in 20.2.2007, člana zdravstvene komisije pa je tudi zaslišalo.

V izvedenih dokazih je tudi po oceni pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje imelo dovolj prepričljive in objektivizirane podlage za zavrnitev tožnikovega tožbenega zahtevka in zaključek, da sta izpodbijani odločbi pravilni in zakoniti. Kot je izpovedala tožnikova lečeča zdravnica, je bil tožnik pri njej 27.12.2006, ko je že imel odločitev invalidske komisije II. stopnje oziroma dokončno odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, št. ... z dne 27.11.2006, ki se nahaja med dokumentacijo in s katero je bil tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi poškodbe pri delu s priznano pravico do premestitve na drugo delovno mesto. Tožnik ji je povedal, da ga noga še močno boli, sama pa je ugotovila, da je brazgotina občutljiva na pritisk, da je zmanjšana občutljivost podplata in fleksije prstov. Tedaj tožniku ni predpisala analgetika, ker mu nobeden ni pomagal, da bi mu bistveno omejil bolečine. Naslednjič je bil pri njej 26.1.2007, torej že po spornem datumu, ko je še vedno navajal hude bolečine v nogi in v želodcu. Bolniškega staležu mu ni odprla po 30 dneh in šele 26.1.2007 mu je predpisala Ketonal. Izrecno pa je izpovedala, da bi bil tožnik za delo po odločbi invalidske komisije II. stopnje sposoben, če bi ga imel. Smiselno enako pa je izpovedal tudi zaslišan član zdravstvene komisije oziroma, da glede na mnenje, ki ga je podal 5.7.2007, človek s tako okvaro, kot jo ima tožnik, ne more hoditi na večje razdalje, ne more plezati po lestvi, lahko opravlja sedeče delo in da tožnik svojega dela montažerja s tako okvaro ni sposoben opravljati in da so po njegovem mnenju omejitve, ki jih je podala invalidska komisija II. stopnje zadostne in ustrezajo okvari tožnika. Z že citirano dokončno odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije z dne 27.11.2006 ima tožnik priznano pravico do premestitve na drugo delovno mesto, brez dela na višini, brez plezanja po lestvi in brez pretežno stoječega dela v delavnici, z dvigovanjem bremen do 15 kg s polnim delovnim časom. V postopku je bilo ugotovljeno, da je pri tožniku od 22.2.2006 zaradi posledic poškodbe pri delu podana III. kategorija invalidnosti in da za delo na delovnem mestu, na katerega je bil razporejen, to je steklar montažer ni zmožen. Torej je bilo ugotovljeno, da tožnik trajno ni zmožen za delo steklar montažer.

Dokončna odločba Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, ki je tudi izvršljiva, predstavlja objektivno podlago za ocenjevanje tožnikove začasne nezmožnosti za delo in sicer se ocenjuje začasna nezmožnost za delo, za katero je v invalidskem postopku ugotovljeno, da je zmožen s polnim delovnim časom, torej delo, ki ga opravlja brez dela na višini, brez plezanja po lestvi in brez pretežno stoječega dela v delavnici z dvigovanjem bremen do 15 kg. Na delo s takimi omejitvami je bil tožnika glede na izvršljivo odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, njegov delodajalec dolžan premestiti že po prejemu te odločbe. Takšna dolžnost delodajalca je določena v 2. odstavku 91. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1). Samo dejstvo, da tožnik ni bil premeščen na drugo delovno mesto in da ni podpisal nove pogodbe, pa samo po sebi ne predstavlja razloga za bolniški stalež, niti se ne ugotavlja začasna delovna zmožnost za delo steklar montažer, ko pa je bilo že z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije z dne 27.11.2006 in enako z odločbo z dne 14.3.2006 ugotovljeno, da za to delo trajno ni zmožen. Neutemeljeno in zmotno je pritožbeno stališče, da ne osebni zdravnik in ne zdravstvena komisija nista upoštevali, da tožnik ni bil premeščen na drugo delovno mesto.

Sodišče prve stopnje je pravilno kot pravno podlago za odločitev o sporni zadevi citiralo Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami, nadaljevanju ZZVZZ) in Pravila iz obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 30/2003, prečiščeno besedilo z nadaljnjimi spremembami, v nadaljevanju pravila) ter upoštevalo, da je zavarovanec upravičen do bolniškega staleža, če zaradi svojega zdravstvenega stanja ni zmožen za delo. To pomeni, da je bolniški stalež pogojen z zdravstvenim stanjem zavarovanca oziroma posameznika in da so zdravstveni razlogi tisti, zaradi katerega je zavarovanec upravičen do bolniškega staleža oziroma je pri njem podana delanezmožnost in utemeljena zadržanost z dela. Glede zdravstvenega stanja je sodišče prve stopnje razčiščevalo dejansko stanje za sporno obdobje, opredelilo pa se je tudi do izvidov, ki se nanašajo na čas po spornem obdobju. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe v tej smeri. Ker je sodišče prve stopnje po prepričanju pritožbenega sodišča tudi dovolj razčistilo dejansko stanje, sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvedlo dokaza z izvedencem.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je glede priglašenih stroškov pritožbe v skladu z določbo 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.