Jedro

Nižji sodišči nista dali ustrezne teže dejstvu, da je bil zatrjevan nezakonit odvzem prostosti vzrok za kasnejšo uvedbo kazenskega postopka zoper tožnika. Njuno stališče, da bi tožnik moral konkretni odškodninski zahtevek zoper državo uveljavljati že v času trajanja kazenskega postopka, je tožniku nesorazmerno otežilo učinkovito uveljavljanje pravice do povračila škode. V okoliščinah konkretnega primera je ustavno skladna razlaga četrtega odstavak 542. člena ZKP takšna, da se prvi odstavek 539. člena ZKP v primerih nezakonitega odvzema prostosti smiselno uporabi tako, da pravica do povrnitve škode zastara v treh letih od pravnomočnosti sodbe, s katero je bil tožnik obtožbe pravnomočno oproščen.

Vrhovno sodišče ne vidi razlogov, da se v primeru, ko bodisi zaradi protipravnega zasega bodisi zaradi neskrbne hrambe zaseženega vozila nastane škoda njegovemu zakonitemu uporabniku, aktivna legitimacija takšnemu uporabniku v odškodninskemu sporu na podlagi 26. člena Ustave ne prizna.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavita v delu, s katerim je bil zavrnjen tožbeni zahtevek na plačilo 4.500,00 EUR z zakonskim zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se revizija zavrne.

III. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločitev o zadevi.

Obrazložitev

**Tožnikove trditve in tožbeni zahtevek**

1. Tožnik od toženke zahteva 4.500,00 EUR iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi nezakonito oziroma neutemeljeno odvzete prostosti ter 6.864,00 EUR iz naslova odškodnine za premoženjsko škodo zaradi zasega vozila.

2. Tožbeni zahtevek za povračilo nepremoženjske škode je utemeljeval s trditvami, (1) da se je 27. 4. 2008 z vozilom vračal iz Hrvaške v Nemčijo, kjer ima začasno bivališče, (2) da mu je bila na mejnem prehodu Vinica okrog 22.00 nezakonito odvzeta prostost, (3) da so ga policisti brez pouka o pravicah obravnavali kot osumljenca, (4) da mu do 7.00 ure zjutraj niso povedali, kaj preiskujejo in kaj je narobe, (5) da je bil kasneje v zvezi z zaseženim vozilom uveden kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena Kazenskega zakonika in (6) da je bil kasneje obtožbe pravnomočno oproščen.

3. V zvezi z zahtevkom za povračilo premoženjske škode je očitek o protipravnosti toženkinega ravnanja utemeljeval z dvema sklopoma trditev. Prvi sklop trditev je temeljil na očitku, da so mu zaradi 21 mesecev trajajočega zasega vozila nastali stroški za izposojo vozil od prijateljev in sorodnikov v višini 2.000,00 EUR. Drugi sklop trditev je temeljil na očitku, da mu je zaradi toženkine opustitve dolžne skrbnosti pri hrambi zaseženega vozila nastala škoda v višini 4.864,00 EUR. V tej zvezi je trdil, (1) da je bilo zaseženo vozilo zaradi neustrezne hrambe manjvredno za 3.600,00 EUR, (2) da so bile ob prevzemu vozila vse štiri gume predrte, akumulator pa ni delal, in da je strošek menjave gum in akumulatorja znašal 564,00 EUR, (3) da vozilo ob prevzemu ni bilo več vozno in da škodo v višini 700,00 EUR predstavlja strošek vleke.

**Odločitev sodišča prve stopnje**

4. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Presodilo je, da je zahtevek za povračilo odškodnine za nepremoženjsko škodo na podlagi prvega odstavka 352. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) zastaran. Z vprašanjem pravne narave zatrjevanega odvzema prostosti se ni ukvarjalo. V zvezi z zahtevkom za povračilo premoženjske škode je sprejelo stališče, da tožnik nima aktivne legitimacije, ker ni bil lastnik zaseženega vozila. Ker je toženka prerekala obstoj tožnikove aktivne legitimacije za povračilo premoženjske škode, je na naroku dne 26. 2. 2014 tožnika pozvalo na pojasnitev okoliščin nakupa vozila. Tožnik se je na poziv odzval z navedbo, da zahtevanih pojasnil ne more podati. Odločitev o zavrnitvi zahtevka za povračilo premoženjske škode je utemeljena še z dodatnimi argumenti, in sicer (1) da tožnik ni konkretizirano zatrjeval in dokazoval lastništva nad zaseženim vozilom, (2) da ni podal konkretnih trditev, da je za povračilo premoženjske škode aktivno legitimiran, čeprav ni lastnik vozila; (3) da so bili v zvezi s škodo v višini 2.000,00 EUR pogoji za zaseg vozila po 148. členu ZKP izpolnjeni in da toženka ni ravnala protipravno; (3) da tožnik ni prerekal obstoja pogojev za zaseg vozila iz 148. in 220. člena Zakona o kazanskem postopku (v nadaljevanju ZKP), saj konkretnih trditev glede nezakonitosti zasega vozila ni podal (ni trdil, da ob zasegu vozila pogoji za zaseg niso bili izpolnjeni ali da je zaseg vozila trajal predolgo).

**Odločitev sodišča druge stopnje**

5. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo. Strinjalo se je s stališčem o zastaranju zahtevka za povrnitev odškodnine za nepremoženjsko škodo. V zvezi z vprašanjem tožnikove aktivne legitimacije za povračilo premoženjske škode je presodilo, da bi lahko do navedene odškodnine bil upravičen le lastnik vozila, ne glede na to, ali je škoda nastala na vozilu (manjvrednost vozila) ali v zvezi z vozilom (stroški popravila vozila, stroški v zvezi z nadomestno uporabo drugega vozila).1

6. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 254/2015 z dne 15. 10. 2015 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali se določba četrtega odstavka 542. člena ZKP o smiselni uporabi določb 32. poglavja istega zakona, torej tudi določbe prvega odstavka 539. člena o pričetku teka zastaranja, nanaša tudi na 3. točko prvega odstavka 542. člena zakona, in glede vprašanja aktivne legitimacije uporabnika vozila za škodo, ki jo predstavljajo stroški popravila vozila in stroški uporabe nadomestnega vozila.

**Revizija tožeče stranke**

7. V dopuščeni reviziji tožnik navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče bi se moralo opredeliti do vprašanja, ali mu je bila prostost odvzeta nezakonito ali pa neutemeljeno. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča z opr. št. Up 108/04 z dne 8. 9. 2005, kjer je Ustavno sodišče navedlo, da morajo sodišča presojati dejstva, na katera opira tožnik tožbeni zahtevek, z vidika vseh možnih pravnih podlag. Odločitev o zastaranju tožbenega zahtevka za povrnitev nepremoženjske škode je materialnopravno zmotna. Dejanski stan iz zadeve II Ips 91/2000 ni primerljiv s konkretnim dejanskim stanom. V konkretnem primeru je zastaralni rok pričel teči po pravnomočnosti oprostilne sodbe v kazenskem postopku. V zvezi z zavrnitvijo zahtevka za povračilo premoženjske škode navaja, da je kot dobroverni posestnik aktivno legitimiran za škodo, ki mu je nastala v zvezi z zaseženim vozilom. Odločitev Višjega sodišča odstopa od sodne prakse Vrhovega sodišča o vprašanju obstoja aktivne legitimacije uporabnika vozila za povrnitev stroškov popravila vozila in stroškov v zvezi z nadomestno uporabo drugega vozila, ki nastanejo zaradi protipravnega ravnanja države. Čeprav se konkretni dejanski stan razlikuje od dejanskega stanu iz zadeve II Ips 133/2010, je Vrhovno sodišče v navedeni zadevi lastnika vozila izenačilo z uporabnikom. Dokazal je, da je plačal stroške za vleko vozila, izposojo nadomestnih vozil in stroške menjave akumulatorja. Predlaga razveljavitev izpodbijanih sodb in vrnitev zadeve drugemu sodniku v novo sojenje.

**Odgovor tožene stranke na revizijo**

8. Toženka je odgovorila na revizijo in predlagala njeno zavrnitev. Strinja se s stališčem o zastaranju zahtevka za povračilo nepremoženjske škode. Sklicuje se na sodbi II Ips 1006/2008 in II Ips 91/2000. Navaja, da v primerih, ko po nezakonitem odvzemu prostosti ne pride do kazenskega postopka, do izdaje sodbe oziroma sklepa iz prvega odstavka 539. člena ZKP sploh ne more priti. V zvezi z odločitvijo o zavrnitvi zahtevka za povračilo premoženjske škode pa navaja, da se Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 133/2010 ni ukvarjalo z vprašanjem aktivne legitimacije uporabnika vozila.

**Presoja utemeljenosti revizije**

9. Revizija je delno utemeljena.

10. V konkretnem primeru je relevantno naslednje dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in ki je prestalo pritožbeni preizkus (in na katerega je revizijsko sodišče na podlagi tretjega odstavka 370. člena ZPP vezano): - da so policisti v postopku mejne kontrole 27. oziroma 28. 4. 2008 na mejnem prehodu Vinica ugotovili, da je imelo tožnikovo vozilo Mercedes Benz A 180 CDI nameščene začasne nemške registrske tablice s št. ..., ki so pripadale vozilu znamke BMW 318, ki je dne 26. 4. 2008 izstopilo iz evropske skupnosti preko Carinskega urada Sežana; da je bila na vozilu izrezana originalna številka šasije in na njeno mesto privarjena pločevina, na kateri je bila vtisnjena druga številka šasije, ki ni pripadala temu vozilu; da je bila tipska nalepka vozila ponarejena in da se niso ujemale ostale zaščitne številke na različnih delih vozila, ki so pripadale drugim vozilom; da je bilo s poizvedbami preko tujih varnostnih organov ob 3.58 uri ugotovljeno, da PKN na tipski nalepki in ostali PKN-ji ne ustrezajo številki šasije (VIN); da sta se v tožnikovem vozilu nahajali dve belgijski registrski tablici št. ... in belgijsko prometno dovoljenje št. obrazca ... in št. prometnega dovoljenja ..., ki so pripadali vozilu Mercedes Benz A 180 CDI; - da je bil postopek na mejnem prehodu Vinica v zvezi s tožnikom končan 28. 4. 2008; da so bili takrat izpolnjeni pogoji za zaseg tožnikovega vozila po 148. členu ZKP; da tožniku od tega dne dalje prostost ni bil več omejena; da se je v zvezi z zaseženim vozilom vodil kazenski postopek zoper tožnika zaradi kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena KZ; da je bilo vozilo po zaključku kazenskega postopka s pravnomočno oprostilno sodbo dne 4. 12. 2009 vrnjeno tožniku; - da je tožnik, ki je tožbo vložil 6. 1. 2012, izvedel za storilca in za duševne bolečine zaradi zatrjevanega nezakonitega odvzema prostosti najkasneje 28. 4. 2008. **Presoja vprašanja, ali se določba četrtega odstavka 542. člena ZKP o smiselni uporabi določb 32. poglavja istega zakona, torej tudi določbe prvega odstavka 539. člena o pričetku teka zastaranja, nanaša tudi na 3. točko prvega odstavka 542. člena zakona**

11. Po 3. točki prvega odstavka 542. člena ZKP ima oseba, ki ji je bila zaradi napake ali nezakonitega dela organa neutemeljeno vzeta prostost, pravico do povrnitve škode. Po četrtem odstavku 542. člena ZKP se v postopku za povrnitev škode v primerih iz prvega in drugega odstavka tega člena smiselno uporabljajo določbe 32. poglavja, in sicer tudi prvi odstavek 539. člena ZKP, ki določa, da pravica do povrnitve škode zastara v treh letih od pravnomočnosti sodbe, s katero je bil obdolženec na prvi stopnji oproščen obtožbe.

12. Sodbi sodišč nižje stopnje temeljita na stališču, da pravnega pravila iz prvega odstavka 539. člena ZKP ni mogoče smiselno uporabiti v primerih, ko je bila posamezniku prostost nezakonito odvzeta. Po navedenem stališču je v skladu s prvim odstavkom 336. člena OZ za presojo začetka teka zastaranja v konkretnem primeru pomembno zgolj vprašanje, kdaj upnik prvič pridobi pravico terjati izpolnitev obveznosti. To naj bi v okoliščinah konkretnega primera pomenilo, da je triletni zastaralni rok iz prvega odstavka 352. člena OZ pričel teči 29. 4. 2008 in se je iztekel 29. 4. 2011. Ker je tožnik vložil tožbo 6. 1. 2012, je po navedenem stališču njegov tožbeni zahtevek na povračilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zastaral. 13. Stališče nižjih sodišče je utemeljeno z argumenti, (1) da je v konkretnem primeru protipravnost ravnanja organa podana od vsega začetka in da bi pravno pravilo iz prvega odstavka 539. člena OZ prišlo v pošev le v primeru neupravičene obsodbe, ko je storilec pravnomočno obsojen, po odločanju o obnovi ali zahtevi za varstvo zakonitosti pa pravnomočno oproščen (538. člen ZKP), in v primeru zakonitega pripora, ki se kasneje zaradi pravnomočnost izdane oprostilne sodbe izkaže za neutemeljenega (1. točka prvega odstavka 542. člena ZKP); (2) da 3. točka prvega odstavka 542. člena ZKP ne vsebuje pristavka o nadaljevanju kazenskega postopka in da je odvzem prostosti lahko nezakonit tudi, če se kazenski postopek konča z obsodilno sodbo; (3) da bi tožnik v konkretnem primeru lahko na podlagi stališča Vrhovnega sodišča iz zadeve II Ips 91/2000 zahteval odškodnino takoj in ne glede na izid kazenskega postopka, (4) da torej z vidika tožnikove pravice zahtevati povrnitev škode trenutek pravnomočnosti oprostilne sodbe ne predstavlja pravno relevantnega dejstva.

14. Tožnik utemeljeno opozarja, da konkretni dejanski stan ni primerljiv z dejanskim stanom iz zadeve II Ips 91/2000.2 Čeprav je Vrhovno sodišče v sodbi II Ips 91/2000 zavzelo stališče, da ima oseba, ki je bila nezakonito priprta, pravico do povrnitve škode ne glede na izid postopka in takoj, ko je škoda nastala, se nosilni razlogi citirane sodbe ne nanašajo na presojo vprašanja zastaranja s kazensko zadevo posredno povezanega odškodninskega zahtevka.

15. Po prvem odstavku 26. člena Ustave ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Po določbi 30. člena Ustave ima oseba, ki je bila po krivem obsojena za kaznivo dejanje ali ji je bila neutemeljeno odvzeta prostost, pravico do rehabilitacije, do povrnitve škode in druge pravice po zakonu. Navedena ustavna določba določa objektivno odgovornost države za škodo v primeru, ko je iz kateregakoli vzroka (krivdnega ali ne krivdnega, pravnega ali protipravnega) prišlo do neutemeljenega odvzema prostosti.3 Povrnitev škode osebam, ki jim je bila neutemeljeno vzeta prostost v kazenskem postopku, je urejena v določbah 538. do 546. člena ZKP (32. poglavje z naslovom Postopek za povrnitev škode, rehabilitacijo in uveljavitev drugih pravic oseb, ki so bile neupravičeno obsojene ali jim je bila neutemeljeno vzeta prostost).4 Ker konkretni tožbeni zahtevek primarno temelji na očitku o nezakonitem (protipravnem) odvzemu prostosti iz 3. točke prvega odstavka 542. člena ZKP, predstavlja pravno podlago za odločanje o zadevi 30. člen Ustave, ki se kot lex specialis delno prekriva z določbo 26. člena Ustave kot lex generalis.5

16. Ustavno sodišče je v odločbi št. Up-450/15-13 z dne 2. 6. 20166 presodilo, da ni v skladu s 26. členom Ustave stališče, da mora oseba, ki odškodninsko toži državo zaradi domnevno protipravnega prisilnega ukrepa iz ZKP, vložiti odškodninsko tožbo znotraj zastaralnih rokov, ki začnejo teči na dan izvedbe spornega prisilnega ukrepa, ko kazenski postopek še teče (ali celo še ni bil uveden).7 Siliti obdolženca, da še med kazenskim postopkom sproža civilnopravne postopke, v katerih se bo med drugim razpravljalo o protipravnosti prisilnih ukrepov, ki prispevajo ali bi lahko prispevali dejansko podlago, na kateri gradi tožilstvo tezo o kaznivem dejanju obdolženca, je ustavnopravno neprimerno iz naslednjih razlogov: (1) osebi, ki ji grozijo kazenske sankcije, je potrebno omogočiti da se v trajanju kazenskega postopka v celoti posveti obrambi v kazenskem postopku tako, da zaradi nje ne izgubi svojega civilnopravnega zahtevka zoper državo na podlagi morebitnega ugovora zastaranja;8 (2) da ni stvarno pričakovati, da bi odškodninsko varstvo zoper državo uveljavljal nekdo, ki se hkrati zagovarja kot obdolženec v kazenskem postopku;9 (3) da do pravnomočnega zaključka kazenskega postopka ni jasno, ali je oseba upravičena do povrnitve škode v zvezi s kazensko zadevo posredno povezanim odškodninskim zahtevkom.10 Po stališču Ustavnega sodišča se torej od tožnika ne sme zahtevati, da že v času, ko uveljavlja primarno pravno varstvo z zagovorom v kazenskem postopku, zoper državo uveljavlja s kazensko zadevo posredno povezani odškodninski zahtevek.11 Jamstvo učinkovitih možnosti doseči povračilo škode od države zahteva takšno razlago obligacijskih predpisov o zastaranju, po kateri zastaranje ne bi smelo začeti teči pred pravnomočnostjo oprostilne kazenske sodbe.12

17. Ustavno sodišče se je v zgoraj citirani odločbi sklicevalo na nosilno stališče iz odločb o ustavnih pritožbah, ki so bile ob uveljavitvi osamosvojitvene zakonodaje izbrisane iz registra stalnega prebivalstva.13 V odločbi št. Up-1177/12-17 in Up-89/14-15 je Ustavno sodišče pojasnilo, da morajo sodišča pri presoji posameznih predpostavk odgovornosti države upoštevati specifičnosti, ki izvirajo iz oblastvene narave delovanja njenih organov, in da morajo pravila splošnega obligacijskega prava uporabiti prilagojeno značilnostim javnopravne odškodninske odgovornosti.14 Pretoga uporaba zastaralnih rokov, pri kateri sodišče ne upošteva okoliščin posameznega primera, lahko pomeni nedopusten poseg v pravico do dostopa do sodišča, če stranki nesorazmerno otežuje oziroma preprečuje, da bi uporabila razpoložljivo pravno sredstvo. Uporaba zastaralnih in prekluzivnih rokov ne sme biti taka, da onemogoča učinkovito varstvo pravic. V nasprotnem primeru lahko pride do posega v pravico stranke do dostopa do sodišča, ki ni sorazmeren z namenom zagotavljanja pravne varnosti ter pravičnega vodenja postopka.15

18. Nižji sodišči nista dali ustrezne teže dejstvu, da je bil zatrjevan nezakonit odvzem prostosti vzrok za kasnejšo uvedbo kazenskega postopka zoper tožnika. Njuno stališče, da bi tožnik moral konkretni odškodninski zahtevek zoper državo uveljavljati že v času trajanja kazenskega postopka, je tožniku nesorazmerno otežilo učinkovito uveljavljanje pravice do povračila škode. Ker sta nižji sodišči izhajali iz stališča, da je v okoliščinah konkretnega primera za začetek teka zastaralnega roka pomembno le tožnikovo zavedanja o škodi in storilcu, je njuna zožujoča razlaga 3. točke prvega odstavka v zvezi s četrtim odstavkom 542. člena ZKP napačna. V okoliščinah konkretnega primera je ustavno skladna razlaga četrtega odstavka 542. člena ZKP takšna, da se prvi odstavek 539. člena ZKP v primerih nezakonitega odvzema prostosti smiselno uporabi tako, da pravica do povrnitve škode zastara v treh letih od pravnomočnosti sodbe, s katero je bil tožnik obtožbe pravnomočno oproščen.

19. Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotne materialnopravne presoje o zastaranju vtoževane terjatve tožnikovega zahtevka ni vsebinsko presojalo, je Vrhovno sodišče reviziji delno ugodilo in razveljavilo sodbo sodišča druge in prve stopnje v delu, ki se nanaša na tožbeni zahtevek na plačilo 4.500,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo s pripadajočimi zamudnimi obrestmi ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). V ponovnem sojenju bo moralo presoditi, kakšna je bila pravna narava zatrjevanega odvzema prostosti in ali so izpolnjene predpostavke toženkine odškodninske odgovornosti za nezakonit oziroma neutemeljen odvzem prostosti. V okviru navedene presoje se bo moralo opredeliti tudi do vprašanja, ali je tožnik s prečkanjem slovensko hrvaške meje z vozilom s predrugačenimi šasijami sam povzročil, da mu je bila prostost odvzeta.16 Ker ponovno sojenje pred istim sodnikom po prepričanju Vrhovnega sodišča ne bo ogrozilo učinkovitega poteka sojenja, tožnikovemu predlog za dodelitev zadeve drugemu sodniku ni bilo ugodeno.

**Presoja vprašanja o obstoju tožnikove aktivne legitimacije kot uporabnika vozila za škodo zaradi zasega vozila, ki jo predstavljajo stroški popravila in stroški uporabe nadomestnega vozila**

20. Po prvem odstavku 220. člena ZKP se predmeti, ki se morajo po kazenskem zakonu vzeti ali ki utegnejo biti dokazilo v kazenskem postopku, zasežejo in izročijo v hrambo sodišču ali pa se kako drugače zavaruje njihova hramba.17 Zaseg premoženja v sodnih postopkih je povezan z nadzorom nad uporabo premoženja v smislu drugega odstavka 1. člena Protokola št. 1 k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP).18 Vsako vmešavanje javnih organov v mirno uživanje premoženja mora biti zakonito.19

21. Vrhovno sodišče se ne strinja s stališčem sodišča druge stopnje, da dejstvo, da tožnik ni bil lastnik zaseženega vozila, samo po sebi izključuje obstoj njegove aktivne legitimacije v konkretnem postopku. Ustavni pojem lastnine je širši od civilnopravnega pojma lastninske pravice.20 Vrhovno sodišče ne vidi razlogov, da se v primeru, ko bodisi zaradi protipravnega zasega bodisi zaradi neskrbne hrambe zaseženega vozila nastane škoda njegovemu zakonitemu uporabniku, aktivna legitimacija takšnemu uporabniku v odškodninskem sporu na podlagi 26. člena Ustave ne prizna. V konkretnem primeru je torej za presojo pravilnosti stališča o odsotnosti tožnikove aktivne legitimacije odločilen odgovor na vprašanje, ali je bil tožnik zakonit uporabnik zaseženega vozila. Ker tožnik kljub pozivu prvostopenjskega sodišča ni podal pojasnil o okoliščinah zakonite pridobitve zaseženega vozila, je odgovor na navedeno vprašanje negativen.

22. Revizijska navedba o odstopu od sodne prakse Vrhovnega sodišča, ki jo tožnik utemeljuje s sklicevanjem na zadevo II Ips 133/2010, ni utemeljena.21 Sklicevanje na zadevo II Ips 133/2010,22 kjer je Vrhovno sodišče med drugim navedlo, da mora lastnik oziroma uporabnik vozila trpeti stroške vzdrževanja vozila, tudi če ga ne uporablja, je vzeto iz dejanskega in pravnega konteksta. Zadeva II Ips 133/2010 se ne nanaša na presojo vprašanja odškodninske odgovornosti države zaradi neskrbne hrambe zaseženih predmetov.

23. Za presojo pravilnosti odločitve o zavrnitvi zahtevka za povrnitev stroškov uporabe nadomestnega vozila v višini 2.000,00 EUR Vrhovno sodišče še dodatno pojasnjuje, da uvedba določenega postopka zaradi suma storitve kaznivega dejanja, ki je predviden z zakonom, ne predstavlja protipravnega ravnanja države.23 Čeprav se zakonitost zasega presoja neodvisno od tega, kako se je kazenski postopek kasneje končal,24 tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni prerekal obstoja pogojev za zaseg vozila iz 148. in 220. člena ZKP. Zakonit zaseg vozila v okviru vodenja kazenskega postopka pa ne more predstavljati protipravnega ravnanja države v smislu 26. člena Ustave.

24. Ker so revizijske navedbe o obstoju tožnikove aktivne legitimacije za premoženjsko škodo neutemeljene, je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo.

**Odločitev o stroških revizijskega postopka**

25. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

1 Tožnik odločitve o zavrnitvi zahtevka za povračilo škode zaradi manjvrednosti vozila v višini 3.600,00 EUR s pritožbo ni izpodbijal. 2 Sodba VS RS z dne 19. 2. 2001, opr. št. II Ips 91/2000. 3 Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-60/98 z dne 16. 7. 1998, 12. odst., (Uradni list RS, št. 56/98 in OdlUS VII, 150). 4 Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-33/95 z dne 11.7.1996, 4. odst., (Uradni list RS, št. 39/96 in OdlUS V, 116). 5 Glej B.M. Zupančič, v: L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za državne in evropske študije, Ljubljana 2010, str. 332. 6 Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-450/15-13 z dne 2. 6. 2016 (Uradni list RS, št. 43/2016 in OdlUS XXI, 33). V navedeni zadevi je bil zavrnjen pritožnikov denarni odškodninski zahtevek zoper Republiko Slovenijo, ki ga je pritožnik utemeljeval z navedbami, da mu je policija v predkazenskem postopku dne 28. 7. 1995 neupravičeno in protipravno požela nasade konoplje, s tem pa mu je nastala škoda, ker uničene konoplje ni mogel prodati oziroma predelati v eterično olje, pri čemer je bil v kazenskem postopku oproščen obtožb, da je storil kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili. Odločitev rednih sodišče o zavrnitvi zahtevka zaradi zastaranja je temeljila na stališču, da zastaralni rok ni pričel teči šele po pravnomočnem zaključku kazenskega postopka. Po njihovem stališču je tožnikov zahtevek zastaral, saj je tožbo vložil 7. 1. 2011, za škodo in povzročitelja pa naj bi izvedel že na dan, ko je policija požela konopljo (28. 7. 1995). 7 Ibid., 14. odst. 8 Ibid., 15. odst. 9 Ibid., 16. odst. 10 Ibid., 17. odst. 11 Ibid., 16. odst. 12 Ibid., 18. odst. 13 Glej odločbo št. Up-1177/12-17, Up-89/14-15 z dne 28. 5. 2015 (Uradni list RS, št. 42/2015 in OdllUS XXI, 15). 14 Ibid., 14. odst. 15 Ibid., 17. odst. 16 Prim. tretji odstavek 542. člena ZKP, ki določa, da do povrnitve škode nima pravice, kdor je s svojim nedovoljenim ravnanjem povzročil, da mu je bila vzeta prostost. 17 Prim. tudi prvi odstavek 148. člena ZKP, ki se glasi: Če so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, mora policija ukreniti potrebno, da se izsledi storilec kaznivega dejanja, da se storilec ali udeleženec ne skrije ali ne pobegne, da se odkrijejo in zavarujejo sledovi kaznivega dejanja in predmeti, ki utegnejo biti dokaz in da se zberejo vsa obvestila, ki bi utegnila biti koristna za uspešno izvedbo kazenskega postopka. 18 1. člen Prvega protokola k EKČP se glasi: (1) Vsaka fizična ali pravna oseba ima pravico do mirnega uživanja svojega premoženja. Nikomur ne sme biti premoženje odvzeto, razen če je to v javnem interesu, v skladu s pogoji, ki jih določa zakon ter ob spoštovanju splošnih načel mednarodnega prava. (2) Ta določba pa nikakor ne omejuje pravice držav, da uveljavijo zakone, za katere menijo, da so potrebni za nadzor nad uporabo premoženja v skladu s splošnimi interesi ali za zagotovitev plačila davkov, drugih prispevkov ali denarnih kazni. 19 Prim. sodbo ESČP v zadevi Valant proti Sloveniji z dne 24. 1. 2017, 58 in 59. odst. V navedeni zadevi je pritožnik, nekdanji voznik relija, od Republike Slovenije zahteval povračilo premoženjske škode, ki jo je utrpel zaradi nezakonitega zasega avtomobila v višini 74.600,00 EUR. Navedeni znesek naj bi moral plačati za najem drugega vozila. Redna sodišča so njegov tožbeni zahtevek zavrnila, ker naj bi bila vzročna zveza med nezakonitim zasegom in nastalo škodo prekinjena. Ker je tožnik pri uvozu avtomobilskih delov kršil carinske predpise, zaseženega avtomobila po stališču rednih sodišč ne bi smel uporabljati. ESČP je presodilo, da je Slovenija kršila 1. člen Prvega Protokola k EKČP. Nosilno stališče ESČP je utemeljeno z ugotovitvijo, da je bilo pritožnikovo vozilo nezakonito zaseženo. 20 G. Virant in L. Šturm v: L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za državne in evropske študije, Ljubljana 2010, str. 342. 21 Vrhovno sodišče se z vprašanjem obstoja aktivne legitimacije uporabnika vozila za škodo zaradi zasega vozila v obliki stroškov popravila in stroškov uporabe nadomestnega vozila še ni ukvarjalo. V zadevi II Ips 442/2007 (sodba z dne 11. 2. 2010) se je ukvarjalo zgolj z vprašanjem uporabnikove aktivne legitimacije za odškodnino zaradi manjvrednosti zaseženega vozila. Takrat je sprejelo stališče, da lahko odškodnino zaradi zmanjšane vrednosti vozila, ki je bilo sedem let zaseženo v kazenskem postopku, uveljavlja le oseba, ki dokaže lastništvo nad zaseženim vozilom. Nosilni razlogi citirane sodbe so se nanašali na dejansko ugotovitev, da je tožnik na nedobroveren način pridobil ukradeno vozilo brez registrskih tablic in dokumentov. 22 Sodba VS RS z dne 17. 10. 2013, opr. št. II Ips 133/2010, 11. odst. 23 Sodba in sklep VS RS z dne 26. 8. 2010, opr. št. II Ips 750/2007, 10. odst. 24 Glej M. Senih v: D. Možina (ur.), Odškodninska odgovornost države, GV Založba, 2005, Ljubljana, str. 204.