Jedro

Temelj odškodninske odgovornosti države zaradi nezakonitega odvzema prostosti avtonomno ureja ZKP, za odmero odškodnine pa se uporabljajo obligacijskopravni predpisi. Sodišče prve stopnje je za materialnopravno izhodišče pravilno vzelo določbo 3. točke 1. odstavka 542. člena ZKP, ki določa, da ima pravico do povrnitve škode tisti, komur je bila neutemeljeno odvzeta prostost zaradi napake ali nezakonitega dela organa. Četrti odstavek istega člena v postopku za povrnitev škode predvideva smiselno uporabo določb XXXII. poglavja ZKP, med katerimi je tudi določba 1. odstavka 539. člena ZKP, ki začetek teka triletnega zastaralnega roka veže na trenutek pravnomočnosti sodbe, s katero je bil obdolženec na prvi stopnji oproščen obtožbe. Omenjena določba je lex specialis v razmerju do določb OZ, ki urejajo zastaranje odškodninske terjatve. Zaradi navedenega razmerja med zakonoma je bilo treba najprej presoditi, ali ugotovljeno dejansko stanje utemeljuje uporabo določbe 1. odstavka 539. člena ZKP glede začetka teka zastaranja. Pritrditi je stališču sodišča prve stopnje, da bi določba prišla v poštev zgolj v primeru neupravičene obsodbe, ko je storilec pravnomočno obsojen, po odločanju o obnovi ali zahtevi za varstvo zakonitosti pa pravnomočno oproščen (538. člen ZKP), in v primeru zakonitega pripora, ki se kasneje zaradi pravnomočnosti izdane oprostilne sodbe izkaže za neupravičenega oziroma neutemeljenega (1. točka 1. odstavka 542. člena ZKP). V obeh primerih šele pravnomočna odločba, ugodna za obdolženca, povzroči, da postane prej zakonito ravnanje neutemeljeno.

Oškodovanec/obdolženec lahko v primeru nezakonitega odvzema prostosti zahteva odškodnino takoj, ne glede na izid kazenskega postopka. Specialna določba 1. odstavka 539. člena ZKP za vprašanje zastaranja ni uporabna za konkretni primer, zato materialnopravno podlago predstavljajo določbe OZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za materialno in nematerialno škodo v višini 11.364 EUR in odločilo, da je tožnik dolžan toženki (državi) povrniti njene pravdne stroške v znesku 1.181,67 EUR.

2. Tožnik vlaga pravočasno pritožbo in njeno dopolnitev zoper izpodbijano sodbo iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom, saj je sodnica že zavzela stališče v tej zadevi. Pravno zmotno je stališče, da je treba ob smiselni uporabi določbe prvega odstavka 539. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) začetek teka zastaralnega roka šteti od prenehanja neutemeljenega odvzema prostosti. Uporabi se določba glede 3-letnega zastaralnega roka iz 539. člena ZKP; ta je lex specialis v razmerju do določb Obligacijskega zakonika (OZ), ki urejajo zastaranje odškodninske terjatve, in določa začetek teka zastaranja od pravnomočnosti sodbe, s katero je bil obdolženec oproščen obtožbe. Z vložitvijo zahteve za povrnitev škode na Državno pravobranilstvo se pretrga tek zastaranja pravice do povrnitve škode (540. člen ZKP). Četrti odstavek 542. člena ZKP izrecno določa, da se v postopku za povrnitev škode v primerih iz prvega in drugega odstavka tega člena smiselno uporabljajo določbe XXXII. poglavja, torej tudi 539. člen ZKP o računanju teka 3-letnega zastaralnega roka. Pravno podlago tožbenega zahtevka predstavlja 3. točka prvega odstavka 542. člena ZKP; le, če bi sodišče menilo, da odvzem prostosti tožniku ni bil nezakonit, tožnik odškodninski zahtevek uveljavlja na podlagi 1. točke prvega odstavka 542. člena ZKP. V prvem primeru gre za nezakonit odvzem prostosti, pri katerem pa ni pomemben končni izid kazenskega postopka, zato lahko obdolženec uveljavlja odškodnino še pred pravnomočnim končanjem kazenskega postopka. Zakon daje obdolžencu možnost in dolžnost uveljavljati odškodnino; glede na njegovo dikcijo pa dovoljuje, da jo uveljavlja tudi po pravnomočno končanem postopku. Naziranje sodišča, da je pričel zastaralni rok v primeru nezakonitega odvzema teči naslednjega dne od odvzema prostosti, je pravno zmotno. Tožbeni zahtevek ni zastaran tudi v primeru zakonitega odvzema prostosti, za katerega se uporabi 1. točka prvega odstavka 542. člena ZKP. Oprostilna sodba je postala pravnomočna 4. 12. 2009, triletni zastaralni rok je potekel 4. 12. 2012, tožba pa je bila vložena prej, tj. 5. 1. 2012. Stališče glede zastaranja odškodninskega zahtevka na podlagi 352. člena OZ temelji na zmotni uporabi materialnega prava. Pogoj vednosti o škodi je glede na stališče sodne prakse izpolnjen, ko ima oškodovanec zbrane vse elemente, da lahko določi višino odškodninskega zahtevka. Če oškodovanec še ne ve, kakšne bodo posledice škode, je višino odškodnine mogoče določiti šele takrat, ko so znane škodljive posledice. Zastaralni rok začne teči, ko se škoda oziroma njen obseg stabilizira. Oškodovancu morajo biti znane vse okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obseg in višino. Tožnik 28. 4. 2008 še ni mogel vedeti za vse elemente, na podlagi katerih bi lahko določil višino odškodninskega zahtevka, saj še ni vedel, kakšne bodo posledice protipravnega odvzema prostosti in odvzema vozila, zato 29. 4. 2008 zastaranje še ni začelo teči in je zavrnitev zahtevka zaradi zastaranja neutemeljena. Stališče sodišča prve stopnje glede pomanjkanja aktivne legitimacije tožnika je materialnopravno zmotno, saj se sodba VS RS II Ips 442/2007 nanaša na škodo, ki je tožniku nastala zaradi zmanjšane vrednosti vozila, ki je bilo sedem let zaseženo v kazenskem postopku, medtem ko v obravnavanem primeru tožnik poleg te vtožuje tudi škodo, ki mu je nastala zaradi tega, ker si je moral v času zasega vozila izposoditi avtomobile, da je lahko prihajal iz Nemčije na Hrvaško, kjer živi njegova družina; zaradi zamenjave gum in akumulatorja ter izposoje prikolice za vleko vozila. Ti stroški so tožniku nastali ne glede na to, ali je bil lastnik ali imetnik vozila. Tožnik je dokazal, da je imel vozilo v posesti, da ga je uporabljal, toženki pa ni uspelo dokazati, da tožnik ni bil dobroverni imetnik vozila. Ugovor aktivne legitimacije bi bil utemeljen kvečjemu v delu manjvrednosti vozila. Tožnik ni imel nobenega vpliva na to, komu bo vozilo zaupano v hrambo. Toženka bi morala dokazati, da so njeni delavci ravnali v okviru dolžne skrbnosti pri hrambi vozila, vendar ni. Zaključek sodišča, da tožnik ni dovolj konkretiziral okoliščin, zaradi katerih hramba vozila na prostem ne ustreza pojmu skrbnosti dobrega gospodarja, je v nasprotju s podatki spisa. Tožnik je priznal, da ni shranil računov za akumulator in gume, je pa tovrstno škodo dokazoval z računom pooblaščenega serviserja in z dokaznim predlogom za postavitev izvedenca. Prijateljstvo med tožnikom in pričo D. K. ne utemeljuje zaključka, da bi mu moral prikolico posoditi zastonj, je pa življenjsko sprejemljivo, da mu za izposojo ni izdal računa. Zaključek sodišča, da tožnik ni izkazal obstoja zatrjevane premoženjske škode niti njene višine, ker ni predložil računov, je neutemeljen in v nasprotju s podatki spisa. V dopolnitvi pritožbe navaja, da zaradi postopkov pred sodiščem v Sloveniji čuti posledice, ki se kažejo v njegovi depresivnosti, in v dokaz prilaga kopijo zdravniškega specialističnega izvida Klinično bolnišničnega centra v Splitu z dne 2. 12. 2014. Zaradi kratkega pritožbenega roka izvida ni mogel prevesti v slovenski jezik, vendar je diagnoza navedena tudi v latinščini.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz tožnikove trditvene podlage izhaja, da se je 27. 4. 2008 vračal s Hrvaške v Nemčijo, kjer začasno živi in dela, pri čemer so mu policisti na mejnem prehodu Vinica nezakonito odvzeli prostost. Vtožuje plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova pretrpljenih duševnih bolečin zaradi neutemeljeno odvzete prostosti ter izgubljenega ugleda, prizadetega dobrega imena in časti. Poleg tega zahteva tudi plačilo odškodnine za premoženjsko škodo v višini 6.864,00 EUR, ki mu je nastala zaradi zasega avtomobila, in sicer zahteva strošek izposoje avtomobilov za vožnjo na delo s Hrvaške v Nemčijo (2.000,00 EUR), in povrnitev nastale škode zaradi manjvrednosti vozila (3.600,00 EUR); zaradi nezadostne skrbnosti pri hrambi s strani toženke pa tudi strošek, ki ga je imel z zamenjavo neuporabnih gum in akumulatorja (564,00 EUR) ter strošek vleke vozila v Nemčijo (700,00 EUR). Toženka je glede zahtevka za povrnitev nepremoženjske škode ugovarjala zastaranje, glede zahtevka za plačilo premoženjske škode pa je smiselno ugovarjala tožnikovi aktivni legitimaciji.

6. Temelj odškodninske odgovornosti države zaradi nezakonitega odvzema prostosti avtonomno ureja ZKP, za odmero odškodnine pa se uporabljajo obligacijskopravni predpisi.(1) Upoštevaje tožnikove trditve je sodišče prve stopnje za materialnopravno izhodišče pravilno vzelo določbo 3. točke prvega odstavka 542. člena ZKP, ki določa, da ima pravico do povrnitve škode tisti, komur je bila neutemeljeno odvzeta prostost zaradi napake ali nezakonitega dela organa. Četrti odstavek istega člena v postopku za povrnitev škode predvideva smiselno uporabo določb XXXII. poglavja ZKP, med katerimi je tudi določba prvega odstavka 539. člena ZKP(2), ki začetek teka triletnega zastaralnega roka veže na trenutek pravnomočnosti sodbe, s katero je bil obdolženec na prvi stopnji oproščen obtožbe. Omenjena določba je lex specialis v razmerju do določb OZ, ki urejajo zastaranje odškodninske terjatve.(3) Zaradi navedenega razmerja med zakonoma je bilo treba najprej presoditi, ali ugotovljeno dejansko stanje utemeljuje uporabo določbe prvega odstavka 539. člena ZKP glede začetka teka zastaranja. Pritrditi je stališču sodišča prve stopnje, da bi določba prišla v poštev zgolj v primeru neupravičene obsodbe, ko je storilec pravnomočno obsojen, po odločanju o obnovi ali zahtevi za varstvo zakonitosti pa pravnomočno oproščen (538. člen ZKP), in v primeru zakonitega pripora, ki se kasneje zaradi pravnomočnosti izdane oprostilne sodbe izkaže za neupravičenega oziroma neutemeljenega (1. točka prvega odstavka 542. člena ZKP). V obeh primerih šele pravnomočna odločba, ugodna za obdolženca, povzroči, da postane prej zakonito ravnanje neutemeljeno.

7. V obravnavanem primeru ne gre za tak položaj. Protipravnost ravnanja organa je podana od vsega začetka. Dejstvo je namreč, da oškodovanec lahko zahteva odškodnino takoj, ne glede na izid kazenskega postopka. Nevezanost na izid kazenskega postopka v obravnavanem primeru nenazadnje izhaja tudi iz same dikcije 3. točke prvega odstavka 542. člena ZKP, saj drugače kot zgoraj navedeni določbi ne vsebuje pristavka o nadaljevanju kazenskega postopka. To pomeni, da ima tisti, čigar svoboda je okrnjena, pravico do povrnitve škode, četudi je bil pozneje obsojen, in to takoj, ko je škoda nastala.(4) Ker je za primere iz 542. člena ZKP predvidena zgolj smiselna uporaba določbe, in ob ugotovitvi, da določba o zastaranju ni uporabna za obravnavani položaj, je zaključiti, da se določba 539. člena ZKP v tej zadevi ne uporabi. Zgolj ugotovljena okoliščina, da je bila v kazenskem postopku zoper tožnika, ki se je vodil zaradi kaznivega dejanja ponarejanja listine, izdana oprostilna sodba, ki je postala pravnomočna 4. 12. 2009, pa sama po sebi še ne narekuje uporabe določbe prvega odstavka 539. člena ZKP, saj se s trenutkom pravnomočnosti, gledano z vidika tožnika in njegove pravice zahtevati povrnitev škode, ni nič spremenilo. Pritožnik se torej zaman zavzema za to, da bi zastaranje začelo teči šele od kasnejšega trenutka, to je pravnomočnosti kazenske oprostilne sodbe. Nenazadnje sam v pritožbi priznava, da lahko (torej ima možnost) obdolženec v primeru nezakonitega odvzema prostosti zahtevati odškodnino že pred pravnomočnostjo, obenem pa poudarja, da to lahko stori tudi po pravnomočnosti. Pritožnik ima prav, da ima na voljo obe možnosti, vendar pri drugi tvega, da bo njegov tožbeni zahtevek zastaral. Za vprašanje začetka teka zastaranja je pomembno zgolj to, kdaj upnik (prvič) pridobi pravico terjati izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 336. člena OZ).

8. Ker specialna določba prvega odstavka 539. člena ZKP za vprašanje zastaranja ni uporabna za konkretni primer,(5) materialnopravno podlago predstavljajo določbe OZ. Sodišče prve stopnje je torej pravilno uporabilo materialno pravo s tem, ko je presojalo pravico do odškodnine po splošnih načelih odškodninskega prava, in zastaranje tožbenega zahtevka v delu nepremoženjske škode z vidika splošne določbe prvega odstavka 352. člena OZ. Čeprav se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode (165. člen OZ), zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in povzročitelja (prvi odstavek 352. člena OZ). Pritožba utemeljeno opozarja, da začne zastaranje teči, ko ima oškodovanec ob običajni vestnosti možnost izvedeti za vse elemente, ki mu omogočajo uveljaviti odškodninski zahtevek, to je poznavanje okoliščin, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obseg in višino škode.(6) Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da je tožnik za povzročitelja in za duševne bolečine zaradi zatrjevanega nezakonitega odvzema prostosti izvedel med postopkom na meji 27. in 28. 4. 2008, zato je zastaranje terjatve iz naslova povrnitve nepremoženjske škode začelo teči 29. 4. 2008 oziroma najkasneje 29. 5. 2008, ko mu je bil znan obseg duševnih bolečin. Upoštevaje triletni zastaralni rok in dejstvo, da je tožnik vložil tožbo 6. 1. 2012, je sodišče prve stopnje napravilo pravilen materialnopravni zaključek, da je tožbeni zahtevek zastaran. Ko zastaranje nastopi, o pretrganju ali zadržanju zastaranja ni več mogoče govoriti, zato se pritožbenemu sodišču ni treba opredeliti do pritožbenih navedb glede domnevnega pretrganja zastaranja(7) zaradi vložitve zahtevka na državno pravobranilstvo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

9. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je stališče sodišča prve stopnje glede pomanjkanja aktivne legitimacije tožnika zmotno. Tožnik v pritožbi ne izpodbije ugotovitve sodišča prve stopnje, da ni lastnik predmetnega vozila. Strinja se z razlogi izpodbijane sodbe, da ni upravičen zahtevati povrnitve škode zaradi manjvrednosti vozila, še vedno pa vztraja, da je njegov zahtevek za povrnitev premoženjske škode utemeljen v preostalem delu. Pritožnik glede tega nima prav. Pritožbeno sodišče se strinja z zavzetim stališčem sodišča prve stopnje, da je do odškodnine za premoženjsko škodo upravičen le lastnik vozila, ne glede na to, ali je škoda nastala na vozilu (manjvrednost vozila) ali v zvezi z vozilom (stroški popravila vozila, stroški v zvezi z nadomestno uporabo druge stvari). V zadevi VS RS II Ips 442/2007, na katero se sklicuje izpodbijana sodba, je sodišče obravnavalo škodo, ki je nastala zaradi zmanjšane vrednosti vozila in v njej zavzeto stališče o aktivni legitimaciji res temelji le na teh okoliščinah, vendar tudi v ostalih primerih – glede nastalih stroškov v zvezi z vozilom – velja enako. V vseh naštetih primerih gre za pojavne oblike navadne škode, ki pomeni zmanjšanje oškodovančevega premoženja. Ker tožnikovo premoženje z zasegom (tujega) vozila ni bilo zmanjšano, tudi stroški niso mogli nastati zaradi njega oziroma z namenom vzpostavitve prvotnega stanja, temveč izključno zato, ker je bila takšna tožnikova volja.(8) Domnevna tožnikova dobrovernost, ki jo izpostavlja pritožba, za odločitev v tej zadevi ni bistvena. Pomembna bi bila šele, če bi bilo vozilo vrnjeno lastniku in bi tožnik zahteval povrnitev stroškov od lastnika, ki jih je imel v zvezi z vozilom, saj bi bilo od vprašanja (ne)dobrovernosti odvisno, ali in v kakšnem obsegu bi bil upravičen do njihove povrnitve.

10. Ker je bil tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo pravilno zavrnjen že zaradi pomanjkanja tožnikove aktivne legitimacije, pritožbeno sodišče ne odgovarja na pritožbene navedbe v zvezi z obstojem predpostavk odškodninske odgovornosti.

11. Pritožbene navedbe tožnika, da je zaradi postopkov pred sodiščem v Sloveniji depresiven, kar izkazuje s priloženo kopijo zdravniškega specialističnega izvida Klinično bolnišničnega centra Split z dne 2. 12. 2014 (A20), predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto, saj toženec ni uspel izkazati, da tega brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti dokaza v postopku na prvi stopnji (prvi odstavek 337. člena ZPP). Zgolj ob rob zapisanim razlogom sodišče dodaja, da zatrjevana posledica ni v neposredni zvezi s škodnim dogodkom, ki je bil predmet obravnave v postopku pred sodiščem prve stopnje, in da duševne bolečine zaradi teka sodnega postopka ne pomenijo pravno priznane škode.

12. Po povedanem niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato ni upravičen do povrnitve svojih pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Odločitev o zavrnitvi pritožbenih stroškov je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

Op. št. (1): Prim. sodbo VS RS II Ips 377/2006 z dne 15. 10. 2008. Op. št. (2): Pravica do povrnitve škode zastara v treh letih od pravnomočnosti sodbe, s katero je bil obdolženec na prvi stopnji oproščen obtožbe ali s katero je bila obtožba zavrnjena, oziroma v treh letih od pravnomočnosti sklepa, s katerim je bila obtožnica zavržena ali postopek na prvi stopnji ustavljen; če je na pritožbo odločalo višje sodišče, pa v treh letih od prejema njegove odločbe.

Op. št. (3): Horvat, Štefan, Zakon o kazenskem postopku (ZKP): s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 1123. Op. št. (4): Prim. sodbo VS RS II Ips 91/2000 z dne 19. 2. 2001 Op. št. (5): Vprašanje zastaranja se ne obravnava po ZKP in OZ zato, ker je toženka ugovarjala zastaranje po obeh materialnopravnih podlagah, saj sodišče ni vezano na pravno podlago, na katero se sklicujeta pravdni stranki.

Op. št. (6): Prim. na primer sodbo VS RS II Ips 1057/2007 z dne 15. 4. 2010. Op. št. (7): Glede na dikcijo zakonske določbe drugega odstavka 540. člena ZKP („ne teče zastaranje“) gre za institut zadržanja in ne pretrganja, kar je zapisalo že sodišče prve stopnje. Enako stališče je zavzelo VS RS v zadevi II Ips 267/2008 z dne 26. 5. 2011. Op. št. (8): Stroški morajo biti dejansko plačani, da sploh pride do zmanjšanja premoženja. O tem sodba VS RS II Ips 133/2010 z dne 17. 10. 2013.