Jedro

Po nastanku spora s toženo stranko subjektivno prepričanje tožnikov, da naj bi bila lastnika spornega zemljišča, ne dokazuje njune nadaljnje dobrovernosti v smislu določb ZTLR sli SPZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnikov na ugotovitev, da sta vsak do 1/10 solastnika parcele št. 2995/80 k.o. S., ki je s to parcelno številko označena v elaboratu izvedenca geodetske stroke z dne 20.10.2005 in leži ob vzhodni meji parcel št. 2995/60, 2995/40 in 2995/41 k.o. S., v naravi pa predstavlja del obstoječe parcele št. 2995/79 s prejšnjo parcelno številko 2995/42. Sodišče je v dokaznem postopku ugotovilo, da tožnika nista bila dobroverna posestnika spornega zemljišča v času zahtevane 20-letne priposestvovalne dobe iz četrtega odstavka 28. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR). Poleg tega pa je še ugotovilo, da je toženka sporno parcelo v dobri veri ter v zaupanju v javno knjigo kupila leta 2001, ko tožnika lastnine sporne parcele na podlagi priposestvovanja nista vknjižila v zemljiško knjigo. Tudi zato je njun tožbeni zahtevek zavrnilo kot neutemeljen. Podrejeni tožbeni zahtevek pa je sodišče zavrglo, ker je povsem identičen primarnemu.

Proti sodbi se pritožujeta tožnika po pooblaščencu. V pritožbi na prvem mestu tožnika poudarjata, da je bilo v tožbi navedeno, da je pred njima sporno zemljišče užival M.P. in to najmanj od leta 1950, tožnikoma pa je posest prepustil leta 1966. Zemljišče sta zato priposestvovala že le leta 1970, za kar sta v postopku predlagala priče. Tožena stranka tem trditvam nikoli ni konkretno oporekala oziroma dokazala nedobrovernosti M.P. ali tožnikov. Ko se je toženka prvič pojavila v S., je videla, da tožnika uživata zemljišče. Dokazno breme o nedobrovernosti posesti je bilo na njeni strani. O tem vprašanju sodišče še do danes ni razpravljalo, ni ocenilo v tej smeri zatrjevanih dejstev, niti izvedlo dokazov z zaslišanjem prič, ki so bile predlagane že v tožbi. Tožnika še opozarjata, da sta imela zemljišče v zakoniti in dobroverni posesti tudi v času od leta 1991 do danes, ko ni več družbene lastnine. Od M.P. sta zemljišče odkupila na podlagi ustne pogodbe in zemljišče jima je bilo izročeno v posest. Prodajalec se jima je predstavil kot edini lastnik, šele v tem postopku sta ugotovila, da je bil le solastnik do 2/5. Ko so namreč ostali solastniki odšli v Italijo, so mu prepustili v dejansko last in posest celotno parcelo, ki je kasneje dobila številko 2995/42 k.o. S. in od tedaj je parcelo užival v celoti kot svojo lastnino ter se tudi predstavljal kot njen lastnik. Tožnikoma je večkrat povedal, da je to njegova zemlja v celoti in to tudi v prisotnosti priče M.F., katerega zaslišanje je bilo predlagano. Gre torej za obdobje od leta 1946 (čeprav je bilo v tožbi zatrjevano leto 1950) do 1972. Tožnika pa tudi vztrajata, da je stališče sodišča o podrejenem tožbenem zahtevku napačno. Zakonita in dobroverna posestnika sta tudi od leta 1991 dalje do danes, zato je do priposestvovanja prišlo že po desetih letih z uveljavitvijo Stvarnopravnega zakonika (SPZ), kot je to določeno v prehodni določbi iz 269. člena SPZ. Iz zadnjega odstavka 39. člena ZTLR in 8. odstavka 95. člena SPZ jasno izhaja, da posestnik postane nedbroveren šele, ko je zoper njega vložena tožba in mu je vročena. Vednost, da posestnik ni vknjižen v zemljiško knjigo, na njegovo dobro vero ne vpliva, saj je posestnik postal na podlagi pravnega posla, sklenjenega z vknjiženim lastnikom. Ko dobroverni posestnik izve za vknjiženega lastnika, posesti ne izgubi in njegova dobra vera se tudi ne pretrga, vse dokler ga knjižni lastnik ne toži in mu je vročena tožba. Posest tožnikov je zato še danes dobroverna. Sodišče je na ogledu ugotovilo, da sta tožnika imela v posesti zemljišče, saj sta na njem gradila enostavne objekte in nikoli ju nihče ni preganjal. Tožba, ki sta jo sama vložila proti zemljiškoknjižni lastnici, ni prekinila njune dobre vere, četudi sta tedaj izvedela za drugačno zemljiškoknjižno stanje. Stališče, ki ga je zavzelo sodišče prve stopnje v zvezi s podrejenim zahtevkom, je zato povsem zgrešeno. Tudi ne drži, da je toženka bila ob nakupu parcele v dobri veri, saj je vedela, da tožnika uživata to zemljišče, nikoli pa ni vprašala, na podlagi česa. Očitno je torej štela, da je zemljišče last tožnikov, saj bi ju v nasprotnem primeru tožila. Zmotno je tudi razlogovanje sodišča o zapisniku mejnega ugotovitvenega postopka z dne 7.4.1997. Ta zapisnik namreč z vprašanjem lastništva ali posesti parcele št. 2995/42, iz katere je nastala sporna parcela 2995/80, nima zveze. Nanaša se namreč na parcelacijo parcel št. 2995/30 in 2995/39. Prav tako nima s priposestvovanjem nobene zveze delilni načrt iz leta 1973, saj tožnika s stanjem tedaj nista bila seznanjena. Tožnika sta tožbi priložila zapisnik GU Koper z dne 9.9.2002, ki dokazuje, da sta šele leta 2002 ugotovila neskladje med katastrsko in posestno mejo. Zato sta tedaj tudi vložila tožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnika sta v tožbi sicer res zatrdila, da sporno zemljišče uživata od leta 1966, ko naj bi jima ga dal v last in uživanje tedanji lastnik parcele M.P., ki je to zemljišče pred tem užival najmanj od leta 1950 ter da sta zato lastninsko pavico na tem zemljišču priposestvovala že okrog leta 1970. Vendar pa je bilo med postopkom opozorjeno, da je potrebno posest pravnega prednika konkretizirati, kar je predpogoj za izvedbo dokaznega postopka o zatrjevanih dejstvih dobroverne posesti, česar pa tožnika nista storila niti v tožbi niti kasneje in se zato sodišče z dobrovernostjo in trajanjem posesti M.P. niti ni moglo ukvarjati. Tudi dokazni predlog za zaslišanje prič M.F. in J.L. ni bil ustrezno substanciran. Tožnika niti v pritožbi v zvezi s tem ne navajata ničesar določnega, glede posesti njunega pravnega prednika pa le, da naj bi mu ostali solastniki, ko so odšli v Italijo, v letu 1946 prepustili v dejansko last in posest celotno parcelo, ki jo je zatem užival in se predstavljal kot njen lastnik. Ne le, da je taka trditev pomanjkljiva, gre tudi za novo navedbo, za katero tožnika nista pojasnila, zakaj je nista uveljavljala prej. Glede priče M.F. pa je sam tožnik pri zaslišanju povedal, da je bil navzoč ob dogovarjanju o prodaji spornega dela zemljišča tožnikoma, ničesar pa o tem, kaj naj bi priča vedela o posesti M.P. Tožena stranka je vseskozi oporekala dobrovernosti posesti tožnikov, kar je dokazovala s podatki nepravdnega postopka, ki je tekel v letu 1991 pod opr.št. N 1 in ki se je res vodil glede druge parcelne meje tožnikov, vendar se je v njem toženka protivila tudi poseganju tožnikov v parcelo št. 2995/42, ki jo je imela v zakupu od Občine, dalje z zapisnikom o izvedenem mejnem ugotovitvenem postopku v letu 1997, v katerem sta sodelovala tudi tožnika in v katerem se je z mejnimi znamenji zamejničil potek meja tudi s parcelo št. 2995/42, ter predvsem z dokumentacijo o izvršenem postopku poprave zarisa mejnih črt v letu 1972, ki se je nanašal tudi na meje med parcelami 2995/40 in 2995/41 ter 2995/42, pri čemer iz ugotovitev katastrskega organa izhaja, da so meje v naravi označene z betonskimi mejniki in da so nesporne (ugotovitve kat. organa z dne 28.9.1972, naznanilni list z dne 28.3.1973, delilni načrt z dne 28.3.1973 v prilogi B3 do B6 spisa). Dobrovernost posesti, ki sta jo v postopku zatrjevala tožnika, je bila zato prepričljivo izpodbita.

Glede druge druge podlage, ki sta jo v utemeljitev svojega zahtevka na ugotovitev lastninske pravice na spornem zemljišču uveljavljala tožnika, pa je prvostopenjsko sodišče prav tako prepričljivo obrazložilo, da tožnikoma dobroverne posesti niti po letu 1991 ni uspelo dokazati in zato tudi ne priposestvovanja po SPZ. Subjektivno prepričanje tožnikov, da naj bi bila lastnika spornega zemljišča, namreč še ne dokazuje njune dobrovernosti v smislu določb ZTLR ali SPZ. Po drugem odstavku 72. člena ZTLR je namreč posest dobroverna tedaj, če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova. Že v letu 1991 pa je, kot je bilo zgoraj obrazloženo, prišlo s strani toženke do očitkov tožnikoma, da neutemeljeno posegata v parcelo št. 2995/42. Sicer pa je v tem postopku sam tožnik trdil, da naj bi se spori s toženko pričeli v letu 2000, kar pomeni, da je že v času veljavnosti ZTLR, ki je terjal za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem 20-letno dobroverno posest, dobrovernost tožnikov prenehala. Tudi če bi bilo mogoče pritrditi pritožbi, da traja dobrovernost posestnika vse dokler ga knjižni lastnik ne toži, je nedvomno mogoče enak učinek pripisati toženkinemu upiranju tožbenemu zahtevku, s katerim sta tožnika od nje zahtevala v letu 2002 (to je pred uveljavitvijo SPZ) ugotovitev njune lastninske pravice. Celo sama tožnika v pritožbi trdita, da naj bi 9.9. 2002 ugotovila ob izpeljavi postopka ureditve meje, da gre za neskladje med katastrsko in posestno mejo, kar prav tako pomeni pred uveljavitvijo SPZ, zaradi česar 269. člen SPZ v nobenem primeru ne more pripeljati do ugodne odločitve zanju.

Neutemeljeno pritožbo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP).