Jedro

Če prosilec za mednarodno zaščito ne predloži novih dokazov oziroma ne navede novih dejstev, da so se zanj okoliščine po vložitvi predhodne odločitve bistveno spremenile, se ponovni postopek ne dovoli.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 3. 11. 2010, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika na podlagi prvega odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah – ZST oprostilo plačila sodnih taks. Z navedenim sklepom, izdanim na podlagi tretjega odstavka 57. člena v povezavi s tretjo alinejo 3. člena Zakona o mednarodni zaščiti – ZMZ, je tožena stranka zavrgla zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji tujcu z osebnim imenom X., roj... v kraju ..., Sirska arabska republika.

2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke, da tožnik v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka ni izkazal zakonskih pogojev, ki bi opravičevali nov postopek.

3. Tožnik v pritožbi uveljavlja bistveno kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (ni bila opravljena glavna obravnava), zmotno uporabo materialnega prava ter zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi in izpodbijana sodba razveljavi.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pogoje za vložitev ponovne prošnje za priznanje mednarodne zaščite in postopek pri ponovni prošnji ureja ZMZ v določbah 56. in 57. člena, na katere se tožena stranka in sodišče prve stopnje pravilno sklicujeta. ZMZ v določbah 56. člena določa, da lahko državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki mu je bila prošnja v Republiki Sloveniji že pravnomočno zavrnjena ali je prošnjo izrecno umaknil, vloži ponovno prošnjo samo, če predloži nove dokaze, da so se zanj okoliščine po vložitvi predhodne prošnje bistveno spremenile (prvi odstavek); novi dokazi morajo nastati po izdaji predhodne odločitve, oziroma so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prejšnjega odstavka, iz opravičenih razlogov takrat ni uveljavljala (drugi odstavek). V 57. členu pa ZMZ določa, da mora tisti, ki vloži zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v zahtevku predložiti dokaze, ki opravičujejo nov postopek (prvi odstavek). Če pristojni organ ugotovi, da so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 56. člena ZMZ dovoli vložitev ponovne prošnje, v nasprotnem primeru pa zahtevek za uvedbo ponovnega postopka s sklepom zavrže (tretji odstavek 57. člena).

7. Iz nespornih dejanskih ugotovitev v obravnavani zadevi izhaja, da je tožnik vložil ponovno prošnjo za priznanje mednarodne zaščite po pravnomočno končanem postopku za priznanje mednarodne zaščite (po sodbi Vrhovnega sodišča RS I Up 232/2010 z dne 1. 9. 2010), v katerem je bila njegova prošnja za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji kot neutemeljena zavrnjena na podlagi druge ter četrte alineje 55. člena ZMZ.

8. Glede na določbe 56. in 57. člena ZMZ je za pravilno odločitev v zadevi, tudi po stališču Vrhovnega sodišča pomembno, ali je tožnik zahtevku za uvedbo ponovnega postopka priložil dokaze ali pa v zahtevku navedel nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Ob primerjavi vsebine njegovih izjav v zahtevi za uvedbo ponovnega postopka z vsebino prošnje z dne 28. 4. 2010, je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da se za tožnika okoliščine po vložitvi predhodne prošnje niso bistveno spremenile. Tožnik je namreč predhodno prošnjo utemeljeval z nekaj mesečnim bivanjem v zaporu leta 2003, splošnimi težavami Kurdov v Siriji, odklonitvijo služenja vojaškega roka, aretacijo in priporom v letu 2004, članstvom v stranki PYD ter s tem povezano aretacijo njegovega prijatelja, kot nove okoliščine, s katerimi je utemeljeval zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, pa je navedel nedosegljivost telefonske zveze s starši oziroma bratom, poizvedovanje in nočne prihode policije in varnostne službe na njegovem domu, sicer pa je vztrajal pri navedbah iz predhodne prošnje. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča po primerjavi predhodne prošnje za priznanje mednarodne zaščite z zahtevkom za uvedbo ponovnega postopka ni mogoče sklepati, da bi se za tožnika okoliščine po izdaji predhodne odločitve, bistveno spremenile. Zatrjevana dejstva, ki naj bi opravičevala pridobitev mednarodne zaščite, so bila namreč ali že pravnomočno presojena ali pa so nepomembna in zanemarljiva ter ne vsebujejo okoliščin, ki bi opravičevale nov postopek.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča je zato odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita, saj tožnik, na kateremu je dokazno breme, ni uspel izkazati obstoja pogojev, določenih v 56. in 57. členu ZMZ (da so se zanj okoliščine po vložitvi predhodne prošnje bistveno spremenile), na podlagi katerih bi bilo mogoče zanj dovoliti ponovno uvedbo postopka s priznanjem mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

10. Po določbi drugega odstavka 75. člena v povezavi s četrtim odstavkom 75. člena ZUS-1 se opustitev oprave glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje šteje za bistveno kršitev pravil postopka le, če je bila ta opustitev v nasprotju s tem zakonom, pa je to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Takšna kršitev pravil postopka v upravnem sporu, pa po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru, ni podana. Glede na to, da je bila v tem primeru ključna le presoja izpolnjevanja zakonskih pogojev za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite, izvedba glavne obravnave ne bi v ničemer spremenila relevantnega dejanskega stanja. Tožnik pa tudi ni, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, navedel, v čem naj bi se njegovo zaslišanje na obravnavi razlikovalo od izjave v ponovni prošnji za priznanje mednarodne zaščite in kako bi njegovo zaslišanje vplivalo na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev.

11. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi določbe 76. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.