Jedro

Ker se okoliščine o izpolnjevanju pogojev za mednarodno zaščito po izdaji prejšnje odločbe niso spremenile, je tožena stranka ponovno prošnjo na podlagi 3. odstavka 57. člena ZMZ pravilno zavrgla.

Izrek

Tožba se zavrne.

Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla prošnjo tožnika za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite. Svojo odločitev je oprla na določbi 56. in 57. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ).

Uvodoma ugotavlja, da je tožnik predhodno že dvakrat zaprosil za mednarodno zaščito, prvič je podal prošnjo 2. 3. 2010, vendar je bil postopek ustavljen, ker je zapustil Azilni dom in se v roku 3 dni vanj ni vrnil. Drugič je zaprosil za mednarodno zaščito dne 27. 4. 2010, ko je bil s strani Zvezne republike Nemčije vrnjen v Republiko Slovenijo. Ta prošnja je bila z odločbo tožene stranke (št. 2142-58/2010/9 (1232-12) z dne 14. 6. 2010) pravnomočno zavrnjena. Odločitvi tožene stranke sta pritrdili tako Upravno sodišče Republike Slovenije kot tudi Vrhovno sodišče RS. Dne 20. 10. 2010 je vložil ponovno prošnjo, katero je tožena stranka zavrnila in je predmet presoje v tem upravnem sporu.

V prošnji je navedel, da je v času, ko je nastanjen v Azilnem domu v ..., večkrat klical domov, vendar je bila zveza prekinjena, nihče ni dvigoval telefona in do danes telefonske zveze s starši ne more vzpostaviti. Klical je tudi brata, ki ima mobilni telefon, ta mu je povedal, da je sirska policija telefon odklopila, poleg tega večkrat ponoči k družini prihajata tako policija kot varnostna služba, predvsem ženske sprašujejo kje se nahaja. V koliko njegova družina reče, da ne ve, jih pretepejo. Policija ve, da je v Evropi, ne ve pa, kako je za to izvedela. Njegovega starejšega brata policija vsak dan pokliče na zaslišanje, sprašujejo ga, kje v Evropi se nahaja. Enkrat je bil brat zaradi tega en teden v zaporu. Izjavil je namreč, da ne ve, kje je, vendar je policija s prisluškovanjem ugotovila, da to ni res. Sedaj se boji poklicati družino ali brata, da se jim ne bi zaradi tega kaj zgodilo. Povedal je tudi, da mu je brat poslal telefon v Ljubljano, vendar je podjetje, kjer je brat telefon kupil, policiji povedalo za njegov naslov v .... O vsaki stvari, ki se iz Sirije pošlje v Evropo, mora biti obveščena obveščevalna služba.

Na izrecno vprašanje tožene stranke, koliko časa se ni slišal z bratom, je dejal, da ga je na hitro poklical pred štirimi dnevi in mu povedal, da je v Sloveniji, ter da je z njim vse v redu. Ko je bil še pozvan, da navede, kako so se okoliščine zanj spremenile od podaje prve in ponovne prošnje za mednarodno zaščito, je dejal, da ne kliče več v Sirijo, da se bratu in družini ne bi kaj zgodilo, domača linija pa je zaprta. Nadalje je izjavil, da je v predhodnih prošnjah povedal, da je bil zaprt leta 2003, kar pa ni res, saj je bil zaprt leta 2004, drugače pa trditve v prošnjah ostajajo iste.

Tožena stranka ugotavlja, da so tožnikove izjave neprepričljive in kontradiktorne (glede stikov z bratom in kako policija ve, da je v Evropi).

Tožena stranka povzema, da je drugo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljil z dejstvi, da je bil v Siriji leta 2003 zaprt, s splošnimi problemi Kurdov v Siriji (nimajo možnosti šolanja, zaposlitve, služenja vojaškega roka na nevarnih območjih), pozivom na služenje vojaškega roka leta 2003, enotedenskim priporom leto 2004 ter članstvom v stranki PYD. Leta 2009 je bil na sestanku te stranke, prijatelj ga je poklical na sestanek, policija pa že čez dva dni njegovega prijatelja aretirala.

Ob primerjavi njegovih izjav tožena stranka ugotavlja, da se okoliščine po izdaji odločitve o njegovi drugi prošnji za priznanje mednarodne zaščite niso bistveno spremenile. Tudi sam je na izrecno vprašanje izjavil, da razen tega, da je dejansko bil zaprt leta 2004 in ne leta 2003, kakor je navedel v predhodnih prošnjah, trditve v prošnjah ostajajo iste. Oceno tožene stranke, da so preostale navedbe neverodostojne, pa je presodilo že Vrhovno sodišče RS in odločitvi o zavrnitvi prošnje pritrdilo.

Glede na navedeno je tožena stranka na podlagi 3. odstavka 57. člena ZMZ zahtevo tožnika s sklepom zavrgla.

Tožnik se ne strinja z odločitvijo tožene stranke in v tožbi poudarja, da je očitno prišlo do nesporazumevanja v jeziku, saj je bil prisoten arabski prevajalec, tožnik pa govori in razume kurdski jezik in ni pravilno prevedel vsega, kar je tožnik navedel na zaslišanju ob podaji svoje prošnje. Povedal je namreč, da je klical brata domov, ta pa mu je dejal, naj se ne vrne domov, saj v kolikor bi se vrnil, bi ga takoj zaprli in maltretirali, po možnosti bi ga tudi ubili. Je namreč kurdske narodnosti in član Kurdske demokratske stranke - PYD, zato ga oblast v domovini preganja. Poleg tega razlogi, ki jih je navedel v prošnji, ustrezajo pravnemu standardu preganjanja, ki se je uveljavil v azilnih postopkih, saj gre v njegovem primeru za preganjanje, ki temelji na narodnostni pripadnosti, ki je bilo dalj časa trajajoče in zoper katere državne oblasti niso ustrezno reagirale, saj mu niso nudile ustrezne zaščite, temveč so celo policisti nadaljevali s kršenjem temeljnih človekovih pravic. Poleg tega ugotovitve tožene stranke, da ni predložil nobenih novih dokazov, niso pravilne in niso v skladu z dejanskim stanjem, saj mu v matični državi grozijo s smrtjo, to pa se ne da dokazati drugače kot z zaslišanjem na sodišču. Zato predlaga, naj sodišče po opravljeni glavni obravnavi sklep tožene stranke razveljavi in spremeni tako, da se tožniku dovoli uvedba ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji ter da mu ni potrebno države zapustiti. Prosi tudi za oprostitev plačila sodnih taks.

Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise, posebnega odgovora na tožbo pa ni vložila.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Pogoje za vložitev ponovne prošnje za priznanje mednarodne zaščite in postopek pri ponovni prošnji ureja ZMZ v določbah 56. in 57. člena, na katere se tožena stranka pravilno sklicuje. ZMZ v določbah 56. člena določa, da lahko državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki mu je bila prošnja za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji že pravnomočno zavrnjena, vloži ponovno prošnjo samo, če predloži nove dokaze, da izpolnjuje pogoje za pridobitev mednarodne zaščite po tem zakonu (1. odstavek); novi dokazi pa morajo nastati po izdaji predhodne odločitve, oziroma so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prejšnjega odstavka iz upravičenih razlogov takrat ni uveljavljala (2. odstavek). V 57. členu ZMZ določa, da mora tisti, ki vloži zahtevo za uvedbo ponovnega postopka, v zadevi sam predložiti dokaze, ki upravičujejo nov postopek (1. odstavek). Če pristojni organ ugotovi, da so izpolnjeni pogoji iz 56. člena ZMZ, dovoli vložitev nove prošnje, v nasprotnem primeru pa zahtevo za uvedbo ponovnega postopka s sklepom zavrže (3. odstavek 57. člena).

Iz predloženih spisov izhaja, da je tožnik vložil ponovno prošnjo za priznanje mednarodne zaščite po pravnomočno končanem postopku za mednarodno zaščito (po sodbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Up 232/2010 z dne 1. 9. 2010), v katerem je bila njegova prošnja za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji zavrnjena kot neutemeljena. Za pravilno odločitev v tej zadevi je bistveno, ali je tožnik izkazal upravičenost do vložitve ponovne prošnje. To pomeni, ali so bili s strani tožnika navedeni novi elementi v zvezi z vprašanjem, ali izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito. Tožnik mora za odobritev vložitve ponovne prošnje glede na okoliščine, navedene v prejšnji vlogi, ki je bila zavrnjena, v postopku odobritve vložitve ponovne prošnje izkazati drugačne dejanske okoliščine oziroma pravne podlage, kot so bile v prejšnji prošnji, in sicer tako, da povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito.

Ni sporno, da je bila prvotna prošnja tožnika za mednarodno zaščito pravnomočno zavrnjena v pospešenem postopku na podlagi 2. alineje (prosilec pri podaji prošnje navaja le dejstva, ki so nezadostna, nepomembna oziroma zanemarljivega pomena za obravnavanje upravičenosti za mednarodno zaščito po tem zakonu) in 4. alineje (prosilec lažno predstavi razloge, na katere se sklicuje, predvsem kadar so njegove navedbe nekonsistentne, protislovne, malo verjetne in v nasprotju z informacijami o izvorni državi iz 8. alineje 23. člena tega zakona) 55. člena ZMZ. Zato bi moral tožnik v zahtevku za odobritev vložitve ponovne prošnje za mednarodno zaščito konkretno in s stopnjo verjetnosti izkazati okoliščine, ki bi kazale, na utemeljenost prošnje za mednarodno zaščito.

Tožnik je prvotno prošnjo utemeljil z nekaj mesečnim bivanjem v zaporu leta 2003, težavami Kurdov v Siriji, odklonitvijo služenja vojaškega roka, aretacijo in krajšim priporom v letu 2004 ter članstvom v stranki PYD ter s tem povezano aretacijo njegovega prijatelja. Kot nove okoliščine oziroma dokaze, s katerimi je utemeljil zahtevek za odobritev vložitve ponovne prošnje je navedel, da mu je telefonska zveza s starši nedosegljiva, ker naj bi sirska policija telefon odklopila, da večkrat k staršem in bratu ponoči prihajata policija in varnostna služba, ki predvsem ženske sprašujeta, kje se nahaja, da policija ve, da se nahaja v Evropi, da o tem sprašujejo brata in prisluškuje njegovemu telefonu. Glede na vsebino teh izjav je po presoji sodišča tožena stranka pravilno ocenila, da ob primerjavi obeh izjav ni mogoče sklepati, da so se zanj okoliščine po izdaji odločitve o njegovi drugi prošnji za priznanje mednarodne zaščite bistveno spremenile. Tudi tožnik sam je kot bistveno izpostavil le okoliščino, da dejansko ni bil zaprt leta 2003, temveč 2004, vztrajal pa je pri predhodnih trditvah v prejšnji prošnji. Tožena stranka je zato po presoji sodišča pravilno presodila, da so bila vsa zatrjevana dejstva, ki bi opravičevala pridobitev mednarodne zaščite že pravnomočno presojena, v tretji prošnji navedena dejstva pa ne vsebujejo okoliščin, ki bi upravičevale nov postopek.

Neutemeljene so tožbene navedbe, da razlogi, ki jih je tožnik navedel v prošnji, ustrezajo pravnemu standardu preganjanja, ker je tožena stranka pravilno presodila, kar je tudi predmet presoje v tem postopku, ali je tožnik navedel take nove elemente, ki v prejšnjem postopku še niso bili presojani in bi upravičevali uvedbo ponovnega postopka.

Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da je prišlo do nesporazumevanja zaradi prevajalca, ki je prevajal v arabski jezik. Iz zapisnika z dne 26. 10. 2010 namreč izhaja, da je bil zapisnik tožniku prebran v arabskem jeziku, nanj ni imel pripomb, kar pomeni, da je tolmača za arabski jezik razumel, saj bi sicer izrazil nestrinjanje s prevodom v arabski jezik.

Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da je tožena stranka ugotovila, da tožnik ni predložil nobenih novih dokazov, saj tožena stranka svoje odločitve ni oprla na (ne)predložitev novih dokazov temveč na presojo tožnikovih izjav, ki bi verjetno izkazale upravičenost do vložitve nove prošnje.

Glede na navedene razloge je sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1; Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10) tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče ni sledilo predlogu tožnika, naj ga zasliši in odloči po opravljeni glavni obravnavi. Tožnik v predlogu ni navedel ničesar, kako bi lahko njegovo zaslišanje pripomoglo k drugačni odločitvi oziroma v čem bi bilo njegovo zaslišanje pred sodiščem različno od njegove izjave v prošnji za mednarodno zaščito. Zato sodišče predlogu tožnika ni sledilo in je odločilo na nejavni seji senata (2. alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1).

K 2. točki izreka: Sodišče je tožnika oprostilo plačila sodnih taks na podlagi 1. odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah. Pri tem je upoštevalo njegov status prosilca za mednarodno zaščito ter da tožnik nima premoženja v Republiki Sloveniji, zaradi česar bi bilo s plačilom sodnih taks ogroženo njegovo preživljanje.