Jedro

Ker tožnik ni predlagal preložitve naroka, niti ni izkazal opravičljivega razloga, zaradi katerega bi bilo sodišče dolžno narok preložiti, očitek kršitve kontradiktornosti ni utemeljen.

Ker je bilo ugotovljeno, da je bila meja, določena v sodni poravnavi, izvedena razen v manjšem delu, v tem delu pa ni bila izvedena iz razloga, ker mora toženec prej urediti mejo s tretjim, je stališče sodišč, da sodna poravnava ni nedoločna oziroma neizvršljiva, pravilno.

Izrek

Revizija se glede podrednega zahtevka zavrže. Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tako primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti sodne poravnave, ki sta jo pravdni stranki sklenili v nepravdnem postopku dne 1. 12. 1998, kot tudi podredni tožbeni zahtevek za razveljavitev navedene sodne poravnave. Tožniku je naložilo, naj tožencu povrne stroške postopka.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožnik v reviziji uveljavlja razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da je sodišče dan pred zadnjim narokom za glavno obravnavo obvestil, da se zaradi slabega zdravstvenega stanja obravnave ne more udeležiti. Ker sodišče naroka ni preklicalo, niti ga ni o tem obvestilo, je kršilo načelo kontradiktornosti. Nadalje meni, „da je sodna poravnava nerešena in neizvršljiva“, ker se meje med točkami B do D in C elaborata ne ujemajo z dejanskimi mejami in katastrskimi podatki in jih ni mogoče zamejničiti na taki podlagi. Neizvedba meja med točko 2599 in točko C gotovo ni bil namen sklenitve sodne poravnave. Tožnik predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencu, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija glede podrednega zahtevka ni dovoljena, glede primarnega zahtevka pa ni utemeljena.

6. V skladu z drugim odstavkom 367. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je revizija v premoženjskih sporih dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR (prej 1.000.000 SIT). Kadar predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, pravica do revizije pa je odvisna od vrednosti spornega predmeta, mora tožnik po drugem odstavku 180. člena ZPP že v tožbi navesti tudi vrednost spornega predmeta. Če imajo zahtevki v tožbi različno podlago, se vrednost spornega predmeta določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP).

7. Tožnik je tako za zahtevek za ugotovitev ničnosti sodne poravnave kot za zahtevek za njeno razveljavitev navedel eno vrednost spornega predmeta. Ker zahtevka temeljita na različni pravni podlagi, je po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča revizija dovoljena le glede primarnega, ne pa tudi glede podrednega zahtevka.

8. Očitek kršitve kontradiktornosti ni utemeljen. Vrhovno sodišče je izhajajoč iz prvega odstavka 115. člena ZPP že zavzelo stališče, da je preložitev naroka izjema, ki jo je treba presojati strogo, in zato prelaganje narokov, ne da bi bili izkazani upravičeni razlog, ni dovoljeno. Predlog stranke za preložitev naroka tako ne zadostuje(1).

9. Sodišči sta pravilno šteli, da tožnik ni izkazal razlogov, zaradi katerih bi bilo sodišče dolžno preložiti narok. Sodišče prve stopnje je dan pred narokom prejelo njegovo pismo, v katerem je na začetku navedel, da se naroka zaradi slabega zdravja ne bo udeležil, ni pa predložil nobenih dokazil. Tožnik torej ni niti predlagal preložitve naroka niti ni izkazal opravičljivega razloga, zaradi katerega bi bilo sodišče dolžno narok preložiti. Že glede na to, da je sodišče prejelo pismo dan pred narokom, tožnika tudi ni bilo dolžno obvestiti o tem, da bo narok opravilo.

10. Prav tako ni utemeljen razlog zmotne uporabe materialnega prava. Sodišči sta izhajali iz naslednjih dejanskih ugotovitev: - da sta se pravdni stranki s sodno poravnavo dogovorili za potek meje med parcelama št. 1380 in 1381/1, - da soglašata s potekom meje, kot je bila določena v sodni poravnavi, - da v katastru ni izveden le del s sodno poravnavo določene meje v dolžini 0,76 m med parcelama št. 1380 in 1369/2, in sicer iz razloga, ker mora toženec prej urediti mejo med parcelo 1369/2, ki je v njegovi lasti, in parcelo št. 1377, ki je v lasti tretjega, - da stranki soglašata tudi s potekom tega dela meje, kot je bil dogovorjen v sodni poravnavi.

11. Na podlagi teh ugotovitev je pravilen sklep, da poravnava ni nedoločna oziroma neizvršljiva. Dejstvo, da del meje doslej ni bil izveden, na pravilnost tega sklepa ne more vplivati. Kolikor tožnik v reviziji izhaja iz drugačnih dejstev, kot so bila ugotovljena v dosedanjem postopku, pa gre za nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

12. Po navedenem je Vrhovno sodišče revizijo glede podrednega zahtevka zavrglo, glede primarnega zahtevka pa po ugotovitvi, da niso podani niti razlogi, ki jih uveljavlja revident, niti razlogi, ki jih revizijsko sodišče preizkuša po uradni dolžnosti, zavrnilo. Odločitev o delnem zavrženju in delni zavrnitvi revizije vsebuje odločitev o zavrnitvi predloga za povrnitev revizijskih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Tako npr. sodba II Ips 334/2007 z dne 17. 4. 2008.