Jedro

V skladu s četrtim odstavkom 163. člena ZPP sodišče o zahtevi za povrnitev stroškov odloči v sodbi ali sklepu, s katerim se konča postopek pred njim. Zahtevek za povračilo stroškov postopka je sestavni del tožbenega zahtevka, saj se tožbeni zahtevek lahko nanaša tudi na stranske terjatve. Zaradi navedenega mora sodišče v sodbi odločiti tudi o stroških postopka, če je stranka tak zahtevek postavila. Glede na to, da sodišče prve stopnje s sodbo, ki je že postala pravnomočna, ni odločilo o zahtevku za povrnitev stroškov postopka, bi izpodbijani sklep o stroških v skladu z zakonom lahko izdalo le v primeru, če bi tožena stranka v skladu s prvim odstavkom 325. člena v 15 dneh od prejema te sodbe, sodišču prve stopnje predlagala, naj se sodba dopolni. Vendar pa tožena stranka tega ni storila, zato sodišče prve stopnje ni imelo nobene podlage za izdajo izpodbijanje sklepa.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje tožnici naložilo, da toženi stranki v roku 15 dni povrne stroške postopka v višini 6.158,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Zoper takšen sklep se tožnica pritožuje iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje izpodbijani sklep izdalo v nasprotju z določbo prvega odstavka 328. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) o pogojih za popravo sodbe. Sodišče prve stopnje je namreč v tem sporu že odločilo s sodbo I Pd 955/2011 z dne 7. 6. 2012, zoper to sodbo se je pritožila le tožnica. Tožena stranka je na pritožbo tožnice sicer odgovorila, vendar v odgovoru ni ugovarjala izostanku odločitev o stroških postopka. Pritožbeno sodišče je s sodbo Pdp 812/2012 z dne 13. 12. 2012 zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 7. 6. 2012 se je sodni izvedenec dr. A.A. zavezal, da bo sodišču v 8 dneh pisno poslal sicer zgolj ustno priglašene stroške za prihod na narok in podajanje ustnega mnenja. Sodišče prve stopnje ni ravnalo po določbi četrtega odstavka 321. člena ZPP, po kateri bi moralo počakati na po pošti poslane priglašene stroške sodnega izvedenca in šele nato izdati sodbo, temveč je strankam hkrati poslalo sodbo in sklep, s katerim je odločilo o priznanju nagrade izvedencu. Ne glede na navedeno, pa bi sodišče v skladu s 316. členom ZPP lahko izdalo delno sodbo in v njej odločilo, da bo o stroških postopka naknadno odločilo s sklepom. Tožena stranka se zoper sodbo sodišča prve stopnje I Pd 955/2011 dne 7. 6. 2012 ni pritožila in tudi ni izrabila možnosti, da sodišču v roku 15 dni predlaga dopolnitev sodbe v delu, ki se nanaša na izostanek odločitve o stroških postopka. Na navedeno pomanjkljivost bi tožena stranka lahko opozorila v odgovoru na pritožbo, vendar tudi tega ni storila. Sodišče prve stopnje tako ni imelo nobene zakonske podlage, da je naknadno, po pravnomočnosti sodbe z dne 7. 6. 2012, sprejelo izpodbijani sklep. Čeprav v pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje z dne 7. 6. 2012 ni odločeno o stroških postopka, jo je v skladu z ZPP in Zakonom o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami) smiselno razumeti tako, da vsaka stranka sama nosi svoje stroške postopka. Zaradi navedenega prvostopenjska sodba z dne 7. 6. 2012 v tem delu ni bila tako pomanjkljiva, da bi jo bilo potrebno dopolnjevati s sklepom. Stroški so tudi napačno odmerjeni, saj bi sodišče prve stopnje moralo uporabiti tar. št. 15 Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003). Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo določbe ZPP, ko je o stroških postopka odločalo s posebnim sklepom, potem, ko je že postala pravnomočna sodba, s katero je bil končan postopek pred sodiščem prve stopnje. Ne le, da takšno postopanje glede na določbe ZPP ni možno, temveč je v nasprotju z določbami ZPP glede odločanja o stroških postopka.

V skladu s četrtim odstavkom 163. člena ZPP sodišče o zahtevi za povrnitev stroškov odloči v sodbi ali sklepu, s katerim se konča postopek pred njim. Navedeno pomeni, da bi sodišče prve stopnje o stroških postopka moralo odločiti s sodbo I Pd 955/2011 z dne 7. 6. 2012, saj je z njo bil končan postopek pred sodiščem prve stopnje. S to sodbo je sodišče prve stopnje odločilo o celotnem tožničinem zahtevku, razen o zahtevi za povrnitev stroškov postopka. V tej zadevi ne gre za primer iz sedmega odstavka 163. člena ZPP, ki dopušča izdajo sklepa o stroških postopka, potem, ko je sodišče že izdalo sklep o ustavitvi postopka zaradi umika tožbe, umika pravnega sredstva ali drugih okoliščin, ki povzročijo konec postopka zunaj obravnave. V takšnih primerih stranka lahko zahteva povrnitev stroškov postopka v 15 dneh od prejema sklepa o ustavitvi postopka in sodišče o tem izda poseben sklep.

Zahtevek za povračilo stroškov postopka je sestavni del tožbenega zahtevka, saj se tožbeni zahtevek lahko nanaša tudi na stranske terjatve. Zaradi navedenega mora sodišče v sodbi odločiti tudi o stroških postopka, če je stranka tak zahtevek postavila. Navedeno pomeni, da bi sodišče prve stopnje glede na to, da ni šlo za odločanje o glavni stvari izven naroka, poseben sklep o stroških postopka lahko izdalo le, če bi bila sodba I Pd 955/2011 z dne 7. 6. 2012 delna sodba. Vendar navedena sodba kot takšna ni označena. V praksi je sicer pogosto, da sodišče v takšnem primeru v izreku navede, da bo o stroških postopka odločilo kasneje, s čimer (na formalno sicer ne povsem ustrezen način) nakaže, da gre za delno sodbo, s katero pa ni odločeno o delu zahtevka, ki se nanaša na stroške postopka. Vendar sodišče prve stopnje ni storilo niti tega, temveč je šele potem, ko je sodba I Pd 955/2011 dne 7. 6. 2012 postala pravnomočna v zvezi s sodbo pritožbenega sodišča Pdp 812/2012 z dne 13. 12. 2012 izdalo izpodbijani sklep.

Glede na to, da sodišče prve stopnje s sodbo I Pd 955/2011 z dne 7. 6. 2012 ni odločilo o zahtevku za povrnitev stroškov postopka, bi izpodbijani sklep v skladu z zakonom lahko izdalo le v primeru, če bi tožena stranka v skladu s prvim odstavkom 325. člena v 15 dneh od prejema te sodbe, sodišču prve stopnje predlagala, naj se sodba dopolni. Vendar pa tožena stranka tega ni storila, zato sodišče prve stopnje ni imelo nobene podlage za izdajo izpodbijanje sklepa. Dopolnilno sodbo (v konkretnem primeru dopolnilni sklep, glede na to, da se o stroških postopka vedno odloča s sklepom) sodišče lahko izda le na predlog stranke. Kadar pa stranka ne predlaga izdaje dopolnilne sodbe se šteje, da je tožba, v delu, ki se nanaša na zahtevek ali na del zahtevka, o katerem sodišče ni odločilo, za umaknjeno.

Nepravilnost postopanja sodišča prve stopnje še dodatno potrjujejo možne posledice glede na dejstva, da je tožnica vložila revizijo zoper sodbo pritožbenega sodišča Pdp 812/2012 z dne 13. 12. 2012, s katero je bila potrjena sodba sodišča prve stopnje I Pd 955/2011 z dne 7. 6. 2012. V kolikor bi sodišče prve stopnje ravnalo pravilno in v navedeni sodbi odločilo tudi o stroških postopka, potem bi Vrhovno sodišče v primeru utemeljene revizije razveljavilo celotno prvostopenjsko sodbo, vključno z odločitvijo o stroških postopka. Rezultat pa ni enak, če je o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom. V kolikor bi pritožbeno sodišče potrdilo izpodbijani sklep, tožnica ne bi mogla doseči obravnave te odločitve na revizijskem sodišču, saj revizija zoper sklep o stroških postopka ni dovoljena.

Odločitev sodišča prve stopnje je napačna tudi glede na vsebino posvetovalnega zapisnika, sestavljenega po opravljeni glavni obravnavi dne 7. 6. 2012, saj je bilo v njem odločeno „stroški po odmeri sodišča“, kar pomeni, da bi odločitev o stroških postopka morala biti vsebovana v sodbi z dne 7. 6. 2012. Sodišče prve stopnje je nepravilno uporabilo določbe ZPP, ko je izdalo izpodbijani sklep, saj ga je izdalo v nasprotju z določbami ZPP o dopolnilni sodbi, pa tudi določbami o načinu odločanja o stroških postopka. To kršitev določb pravdnega postopka je možno odpraviti že zgolj s tem, da se izpodbijani sklep razveljavi, saj sploh ne bi smel biti izdan, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo.