Jedro

Prav tako pa je neutemeljena, ko navaja, da je podana kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP. Navedena kršitev kazenskega zakona bi bila podana, če bi bil glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe, uporabljen zakon, ki se ne bi smel uporabiti. Po oceni pritožbe pa je ta kršitev podana zato, ker lahko po tretjem odstavku 173. člena KZ-1 kaznivo dejanje izvršijo le natančno določene osebe z zlorabo svojega položaja, med njimi tudi zunajzakonski partner oškodovankine mame, kar pa obdolženec ni bil, saj je N.F. povedala, da nista imela skupnega gospodinjstva, enako pa izhaja iz izpovedb oškodovanke in priče P.P. Ni dvoma, da je imelo njihovo življenje značilnosti družinske skupnosti in da je bila mladoletna oškodovanka v času, ko njene matere ni bilo doma, obdolžencu zaupana v vzgojo, varstvo in oskrbo.

Pritožba sicer pravilno opozarja, da dejstvo, da je bilo kaznivo dejanje storjeno proti mladoletni oškodovanki, ki je obdolžencu kot zunajzakonskemu partnerju svoje matere zaupala, ni obteževalna okoliščina. Okoliščini, da je bila oškodovanka v času storitve kaznivega dejanja mladoletna, stara manj kot petnajst, in da je bila obdolžencu zaupana v vzgojo, varstvo in oskrbo (iz česar izhaja, da mu je zaupala kot osebi, ki jo varuje), sta zakonska znaka kaznivega dejanja iz tretjega odstavka 173. člena KZ-1, zato ju sodišče ne bi smelo upoštevati kot obteževalni okoliščini, a je iz višine izrečene kazni razvidno, da tega dejansko ni upoštevalo, saj je obdolžencu izreklo najnižjo kazen, predpisano za to kaznivo dejanje.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obdolženega A.M. se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka, potrebni izdatki in nagrada njegove zagovornice pa se izplačajo iz proračunskih sredstev.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo I K 27878/2013 z dne 16. 5. 2019 obdolženega A.M. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let po tretjem odstavku 173. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po navedenem zakonskem določilu izreklo kazen tri leta zapora. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona, po prvem odstavku 97. člena ZKP pa je odločilo, da obremenjujejo potrebni izdatki in nagradi zagovornikov odvetnika A.K. in odvetnice B.M., ki sta bila obdolžencu postavljena po uradni dolžnosti, proračun. Po tretjem odstavku 97. člena ZKP obremenjujejo nagrada in potrebni izdatki pooblaščenca odvetnika J.R. iz Maribora, ki je bil mladoletni oškodovanki postavljen po uradni dolžnosti, proračun, po drugem odstavku 105. člena ZKP pa je bila oškodovanka P.Š. s premoženjskopravnim zahtevkom napotena na pravdo.

2. Zoper sodbo se je pritožila zagovornica obdolženca zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazni, kot navaja uvodoma v pritožbi. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženca obtožbe oprosti, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, temu podrejeno pa, da obdolžencu izreče blažjo obsodbo.

3. Pritožbeno sodišče je o seji senata obvestilo obdolženca in njegovo zagovornico, kot je slednja zahtevala v pritožbi, ter višjega državnega tožilca. Na seji, ki je bila opravljena v navzočnosti obdolženca, odvetnice, ki jo je pooblastila zagovornica, ter višjega državnega tožilca, je bila na podlagi šestega odstavka 378. člena ZKP zaradi varovanja tajnosti osebnega in družinskega življenja obdolženca in oškodovanke javnost izključena.

4. Pregled zadeve je pokazal, da pritožba ni utemeljena.

5. Bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP so po oceni pritožbe podane, ker sodba nima razlogov o tem, da naj bi obdolženec dejanje storil v času od novembra 2011 do marca 2012 in o izpovedbi priče M.T.F., ki je povedala, da pri pregledih in terapijah pri oškodovanki P.Š. ni opazila znakov in težav, ki bi kazali na spolno zlorabo in da je bila pri njej ves čas prisotna travma zaradi izgube očeta, kar je potrdila tudi oškodovankina mama. Navedeno je tudi v nasprotju z nejasnim mnenjem izvedenke T.P.J., ki je enkrat navajala, da je travma zaradi izgube očeta sanirana, drugič, da je verjetno sanirana, nato pa, da še ni sanirana, pri čemer izvedenka ni vedela povedati niti, ali se oškodovanka še zdravi ali ne. Sodba tudi nima razlogov o izpovedbi priče V.L. o tem, kaj ji je o mestu, kjer naj bi prišlo do dejanja, povedala oškodovanka, ter o oceni priče, da je "vse skupaj N. maščevanje".

6. Pritožba nima prav. V napadeni sodbi se je sodišče prve stopnje ustrezno opredelilo tudi do časa storitve kaznivega dejanja. Obrazložilo je, da verodostojnost oškodovankine izpovedbe potrjuje dejstvo, da je slednja dogodke enako opisala pričam N.F., M.T.F. in L.G., iz njihovih izpovedb, pa tudi iz zaprosila za obravnavo oškodovanke, ki ga je na Policijsko upravo Maribor naslovila priča M.T.F. in iz izpovedbe oškodovanke, povzetih v sodbi, pa je zaključilo, da je obdolženec večkrat ravnal na način, kot ga je oškodovanka opisala, in to v časovnem obdobju od novembra 2011 do marca 2012. Prav tako se je opredelilo do izpovedb oškodovanke in priče V.L. glede mesta, kjer je bilo kaznivo dejanje izvršeno, pojasnilo je, da je zaradi razjasnitve te okoliščine med njima opravilo soočenje in da je priča V.L. povedala, da se točno ne spomni, kaj ji je oškodovanka povedala glede mesta v stanovanju, kjer jo je obdolženec otipaval, prav tako pa se ni spomnila, kje sta bili z oškodovanko, ko se ji je o zlorabi zaupala. Zaključilo je, da v resničnost oškodovankine izpovedbe ne dvomi in poudarilo, da je tudi priča V.L. pri oškodovanki zaznala stisko, zaradi česar jo je začela podrobneje izpraševati, ker je posumila, da je nekaj narobe v odnosu med njo in obdolžencem (točka 15 obrazložitve). Njuni izpovedbi je v sodbi torej ocenilo in se opredelilo do verodostojnosti oškodovanke, potem ko je iz izpovedbe priče V.L. povzelo tudi njeno mnenje, da gre za maščevanje oškodovankine matere, prav tako pa njeno navedbo, da se je N.F. izogiba in z njo nima stikov ter da priča stikov tudi nima več z oškodovanko. Pritožba zato oceno izpovedbe priče V.L. neutemeljeno pogreša, saj je sodišče prve stopnje iz njene izpovedbe povzelo in se opredelilo do tistega, kar je v obravnavani zadevi pomembno za presojo odločilnih dejstev.

7. Ne drži niti, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ker sodba nima ustreznih razlogov o izpovedbi priče M.T.F. in da je podano nasprotje med izpovedbama navedene priče in oškodovankine matere ter mnenjem izvedenke T.P.J. glede vzroka travmatiziranosti oškodovanke, kot trdi pritožba. V sodbi je obrazloženo, da sodišče ni imelo razloga, da oškodovanki ne bi verjelo, ker njeno izpovedbo potrjujejo izvedeni dokazi, med njimi izpovedba priče M.T.F., ki je povedala, da pri obravnavi oškodovanke ni opazila znakov in težav, ki bi kazali na spolno zlorabo in da je bila pri njej ves čas prisotna travma zaradi izgube očeta, pri čemer je tudi povedala, da je vzela njeno izjavo v smislu spolne zlorabe zelo resno in bi težko rekla, da si je oškodovanka to izmislila, saj se, kljub poteku časa, posameznih dogodkov spominja in jih vedno pove enako, in da ni imela občutka, da ima oškodovanka domišljijo. Ocena prič, ali oškodovanka še vedno preboleva smrt očeta v nesreči in je zaradi tega travmatizirana in ali bo njegovo smrt kdaj prebolela, ni odločilno dejstvo in za presojo dejanskega stanja obdolžencu očitanega kaznivega dejanja tudi ni pomembno, če je skladna z mnenjem izvedenke T.P.J.. Da je obdolženčevo ravnanje pri oškodovanki povzročilo posledice in na podlagi katerih dokazov to ugotavlja, pa je sodišče prve stopnje v sodbi obrazložilo (točke 16, 20 in 21 obrazložitve).

8. Bistvene kršitve določb kazenskega postopka zato pritožba uveljavlja neutemeljeno, prav tako pa je neutemeljena, ko navaja, da je podana kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP. Navedena kršitev kazenskega zakona bi bila podana, če bi bil glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe, uporabljen zakon, ki se ne bi smel uporabiti. Po oceni pritožbe pa je ta kršitev podana zato, ker lahko po tretjem odstavku 173. člena KZ-1 kaznivo dejanje izvršijo le natačno določene osebe z zlorabo svojega položaja, med njimi tudi zunajzakonski partner oškodovankine mame, kar pa obdolženec ni bil, saj je N.F. povedala, da nista imela skupnega gospodinjstva, enako pa izhaja iz izpovedb oškodovanke in priče P.P. 9. Ali je med obdolžencem in oškodovankino materjo v obravnavanem času obstajala zunajzakonska skupnost in ali je bila mladoletna oškodovanka obdolžencu zaupana v vzgojo, varstvo in oskrbo, sta dejanski vprašanji, zato pritožba s povzetimi navedbami uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ne pa pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona.

10. Pritožba pa neutemeljeno graja tudi na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo in utemeljeno zaključilo, da mu je storitev očitanega kaznivega dejanja dokazana. V sodbi je ta svoj zaključek tehtno in prepričljivo obrazložilo, zato pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki prvostopenjske sodbe ter jih kot pravilne povzema, glede pritožbenih navedb pa še dodaja:

11. Sodišču prve stopnje izvedeni dokazi niso dajali podlage za zaključek, da obdolženec v obravnavanem času ni bil zunajzakonski partner oškodovankine matere in da mu ni bila oškodovanka, ki tedaj še ni bila stara niti deset let, ko sta bila doma sama, zaupana v vzgojo, varstvo in oskrbo. Priča N.F. je v preiskavi na vprašanje, ali sta imela z obdolžencem skupno gospodinjstvo, res najprej povedala, da ga nista imela, nakar je pojasnila, da sta imela vsak svoj denar, da je ona plačevala stroške, za najemnino pa je prispeval obdolženec in da so živeli skupaj v stanovanju, brez njenega brata ter da sta si stroške z obdolžencem delila. Iz navedenega tako ni mogoče sklepati, da obdolženec in N.F. nista kot zunajzakonska partnerja živela v skupnem gospodinjstvu, pri čemer pritožba prezre, da je N.F. povedala tudi, da ne drži zagovor obdolženca, da nista živela skupaj, saj sta skupaj živela že na L., nato pa v S.B., da je velikokrat opazila, ko je prišla zvečer domov, da hčerka kakšno uro ni govorila, kar se ji je zdelo čudno, da obdolženec ni imel nobene želje do intimnih odnosov z njo in jo v tem pogledu zavračal, da sta se pred obravnavanim obdobjem obdolženec in oškodovanka kar dobro razumela, da sta bila skoraj vsak dan sama v stanovanju, ko je bila ona v službi (zapisnika o zaslišanju priče - list. št. 43 do 47 in 176/2-176/4). Obstoj zunajzakonske skupnosti potrjuje tudi izpovedba oškodovanke, ki je povedala, da sta se obdolženec in njena mati dobro razumela, ko so živeli skupaj, da je obdolženec tudi kuhal, včasih naročil pico, da pa ji je pri šolskem delu v glavnem pomagala mama, obdolženec pa je gledal televizijo in računalnik. Ni dvoma, da je imelo njihovo življenje značilnosti družinske skupnosti in da je bila mladoletna oškodovanka v času, ko njene matere ni bilo doma, obdolžencu zaupana v vzgojo, varstvo in oskrbo. Navedenega zaključka ne more spremeniti niti ugotovitev priče P.P., ki je N.F. oddala stanovanje, da je obdolženca pri njej videla le dvakrat ali trikrat in da je slednja z otrokoma v stanovanju živela sama, kar naj bi po oceni pritožbe potrjevalo, da je obdolženec k F. prihajal le na obisk. Obdolženčev zagovor, da je pri oškodovanki le občasno prespal in da ni živel z njo v zunajzakonski skupnosti, je sodišče prve stopnje utemeljeno ocenilo kot neprepričljivega, saj so drugače povedali oškodovanka in njena mati, pa tudi obdolženčev prijatelj J.M. je povedal, da obdolženca pozna od malih nog in da je njega in oškodovanko obiskoval, ko sta še stanovala v R., nato pa sta, ko sta spet "prišla skupaj", odšla stanovat v S.B. 12. Pritožba še navaja, da obdolženec dejanja ni mogel izvrševati do meseca marca 2012, kot se mu očita, ker je P.P. povedala, da je N.F. z otroki živela v njenem stanovanju le od novembra 2011 do začetka februarja 2012, saj je bilo stanovanje v začetku februarja že prazno. Dolžina obdobja izvrševanja kaznivega dejanja pa vpliva na višino kazni.

13. V izreku sodbe je navedeno, da je bilo kaznivo dejanje storjeno od meseca novembra 2011 do meseca marca 2012, obdolženec pa ga je izvršil najmanj enkrat na mesec na način, kot je opisan. Sodišče prve stopnje ni imelo nobenih razlogov za sklepanje, da N.F. ne gre verjeti, ko je opisala, da se je to, kar ji je opisala hčerka, dogajalo v stanovanju v S.B. in da so tam živeli od septembra 2011 do marca 2012, ko so se izselili, ter da bi zaključilo, da si je priča P., ne pa N.F., pravilno in natančno zapomnila, kdaj se je slednja z oškodovanko odselila iz njenega stanovanja. Navedba priče P.P., da je do izselitve prišlo že v začetku februarja, česar naj bi se spominjala zaradi nenehnih pritiskov sosedov, ki so se pritoževali nad hrupom in nemirom ter vpitjem oškodovankine matere nad otrokoma, ne pojasnjuje bolj prepričljivo tega podatka kot izpovedba priče N.F.. Priča P.P. ni prepričljiva tudi zato, ker je povedala, da je bilo do 10. februarja stanovanje prazno, ni pa se spomnila, katerega leta je to bilo, sicer pa je priča na izrecno vprašanje zagovornice, ali je prišlo do izselitve med 10. in 15. februarjem, odgovorila, da točnega datuma ne ve. Kaznivo dejanje je tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno časovno opredeljeno in ne drži pritožbena navedba, da je dolžina obdobja izvrševanja vplivala na višino kazni, saj je bila obdolžencu izrečena najnižja kazen, ki je predpisana za očitano kaznivo dejanje.

14. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaze, ki so bili pomembni za razjasnitev dejanskega stanja obravnavane zadeve in ni imelo razloga, da bi odredilo novega izvedenca, kot predlaga pritožba. Po njeni oceni izvedenka T.P.J. z oškodovanko ni uspela vzpostaviti dobrega odnosa, drugemu izvedencu pa bi to uspelo in bi mu oškodovanka v celoti zaupala ter se znebila zadržanosti. Tudi v tem pritožbi ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je navedeni dokazni predlog utemeljeno zavrnilo, pravilno je pojasnilo, da so bili odgovori izvedenke popolni, jasni, brez nasprotij in v skladu z dejanskimi okoliščinami ter potrjeni z ostalimi podatki kazenskega spisa. Njeno mnenje je pravilno ocenilo kot strokovno in argumentirano, brez nasprotij ali vrzeli, ki bi kazale na pomanjkanje strokovnosti. Odreditev drugega izvedenca zato tudi po oceni pritožbenega sodišča ni bila potrebna.

15. Po obrazloženem, in ker tudi v ostalem ne navaja ničesar, kar bi lahko omajalo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je pritožba, vložena zoper prvostopenjski krivdni izrek, neutemeljena.

16. Pritožba neutemeljeno graja tudi odločbo o kazenski sankciji. Sodišče prve stopnje je obdolžencu za očitano kaznivo dejanje odmerilo kazen, ki je po vrsti in višini primerna glede na težo kaznivega dejanja (ki je razvidna iz obdolženčevega ravnanja, zato obrazložitev sodbe ni pomanjkljiva, kot trdi pritožba, ki pogreša o tem dodatne razloge), obdolženčevo krivdo (ki je razvidna iz obrazložitve sodbe) ter na posledice, ki jih je njegovo ravnanje pustilo pri mladoletni oškodovanki (in so prav tako razvidne iz obrazložitve sodbe), kot olajševalno okoliščino pa je v zadostni meri upoštevalo, da še ni bil obsojen za kaznivo dejanje. Pritožba sicer pravilno opozarja, da dejstvo, da je bilo kaznivo dejanje storjeno proti mladoletni oškodovanki, ki je obdolžencu kot zunajzakonskemu partnerju svoje matere zaupala, ni obteževalna okoliščina. Okoliščini, da je bila oškodovanka v času storitve kaznivega dejanja mladoletna, stara manj kot petnajst, in da je bila obdolžencu zaupana v vzgojo, varstvo in oskrbo (iz česar izhaja, da mu je zaupala kot osebi, ki jo varuje), sta zakonska znaka kaznivega dejanja iz tretjega odstavka 173. člena KZ-1, zato ju sodišče ne bi smelo upoštevati kot obteževalni okoliščini, a je iz višine izrečene kazni razvidno, da tega dejansko ni upoštevalo, saj je obdolžencu izreklo najnižjo kazen, predpisano za to kaznivo dejanje. Da obdolženec doslej še ni bil obsojen in da se zoper njega ne vodi drugi kazenski postopek ali postopek zaradi prekrška ter da je od storitve kaznivega dejanja minilo že več kot sedem let, pa niso okoliščine, ki bi jih bilo mogoče oceniti kot posebne olajševalne okoliščine ter izrečeno kazen omiliti pod spodnjo mejo kazni, ki jo za kaznivo dejanje določa zakon. Izrečena kazenska sankcija je tudi po oceni pritožbenega sodišča ustrezna in je ne gre spreminjati v obdolženčevo korist. 17. Iz navedenih razlogov, in ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbeno sodišče o pritožbi obdolženčeve zagovornice odločilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

18. Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka ter glede potrebnih izdatkov in nagrade njegove zagovornice odločilo, da bremenijo proračun (četrti odstavek 95. člena, prvi odstavek 97. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).