Jedro

Obsojenec je kazniva dejanja izvrševal takrat, ko je oškodovanka prišla domov iz šole in sta bila doma sama. Ravno to pa je ključnega pomena za presojo, ali je obsojenec oseba iz tretjega odstavka 173. člena KZ-1, ni pa odločilno, ali je bila njegova življenjska skupnost z oškodovankino materjo takšna, da jo je po pravilih civilnega prava šteti kot izvenzakonsko skupnost.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 16. 5. 2019 obsojenega A. B. spoznalo za krivega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let po tretjem odstavku 173. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Obsojencu je izreklo kazen tri leta zapora. Oškodovanko je s premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 20.000,00 EUR na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) napotilo na pravdo. Obsojenca je oprostilo plačila sodne takse. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 22. 10. 2019 pritožbo obsojenčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenca je oprostilo plačila sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga obsojenčeva zagovornica zaradi kršitve kazenskega zakona iz 1. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP ter drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost odločbe po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe oziroma podrejeno sodbi razveljavi (in zadevo vrne v novo sojenje) ter na podlagi tretjega odstavka 422. člena ZKP odloči, da se izvršitev pravnomočne sodbe odloži do odločitve o zahtevi za varstvo zakonitosti.

3. Zahteva trdi, da obsojenec ne sodi med taksativno naštete osebe, ki lahko izvršijo kaznivo dejanje po tretjem odstavku 173. člena KZ-1, saj njegovega razmerja z oškodovankino mamo ni mogoče šteti kot izvenzakonsko skupnost. Izpostavlja tudi, da sodbi nimata razlogov o času izvršitve kaznivega dejanja, povzema izpovedbe prič, da v stanovanju, kjer naj bi izvršil kaznivo dejanje, oškodovanka ni živela v celotnem obdobju, ki je navedeno v izreku pravnomočne sodbe, ter da so razlogi sodb o izpovedbah prič B. B. in dr. C. C. nejasni, sodba pa se ni opredelila do vseh navedb priče B. B. 4. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP odgovorila vrhovna državna tožilka Mirjam Kline. Ocenila jo je kot neutemeljeno in predlagala njeno zavrnitev. Glede zatrjevane kršitve kazenskega zakona nasprotuje stališču zahteve, da dokazni postopek ni potrdil, da je obsojenec z oškodovankino mamo živel v izvenzakonski skupnosti in da ne spada med osebe, ki so taksativno naštete v tretjem odstavku 173. člena KZ-1. Pritrjuje razlogom, ki sta jih navedli prvostopenjsko in drugostopenjsko sodišče. Ocenjuje, da ne drži, da sodbi nimata razlogov o tem, da je obsojenec kaznivo dejanje izvršil v času, ki je naveden v izreku pravnomočne sodbe. Povzema ugotovitve dokaznega postopka glede časa izvršitve kaznivega dejanja, ki sta jih navedli prvostopenjsko in pritožbeno sodišče. Ne strinja se, da je sodba glede izpovedb prič B. B. in dr. C. C. obremenjena s kršitvijo 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, to je, da naj bi sodbi ne imeli razlogov o izpovedbah teh prič, oziroma da so razlogi o tem nejasni. Prvostopenjsko sodišče se je do izpovedbe dr. C. C. opredelilo v točkah 10. in 11. sodbe, do izpovedbe B. B. pa v točkah 14. in 15., pritožbeno sodišče je na vsebinsko enake pritožbene navedbe odgovorilo v točkah 6. in 7. Ocenjuje, da vložnica s temi navedbami dejansko ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, temveč izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP pa zagovornica zgolj navaja, jih pa ne konkretizira na način, kot to zahteva sodna praksa.

5. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil posredovan obsojencu in njegovi zagovornici, pa nanj nista odgovorila.

B-1.

6. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), to je navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba prava, niso pravilno ali v celoti ugotovljena. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in jih mora konkretizirati tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti. Na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP se sme vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP). To pomeni, da mora biti pravno sredstvo izčrpano ne le formalno (z vložitvijo pritožbe) temveč tudi materialno (vsebinsko).

B-2.

7. Zahteva trdi, da je bil kazenski zakon prekršen o vprašanju, ali je obsojenca šteti kot osebo po tretjem odstavku 173. člena KZ-1. Sprejema, da med te osebe spada tudi izvenzakonski partner matere oškodovanke, vendar ob tem zatrjuje, da to obsojenec ni bil, da je prihajal le občasno na obisk, zato mu oškodovanka ni bila zaupana v varstvo in oskrbo.

8. Pri kaznivem dejanju po tretjem odstavku 173. člena KZ-1 mora storilec izpolnjevati posebne pogoje, to je, da je bodisi ena od oseb, ki so v navedenem členu taksativno naštete (učitelj, vzgojitelj, skrbnik, posvojitelj, roditelj, duhovnik, zdravnik), ali da mu je oškodovanka zaupana v učenje, vzgojo, zdravljenje, varstvo ali oskrbo in ta svoj položaj izkoristi za to, da stori spolno dejanje. Obsojenec je bil spoznan za krivega prav slednje izvršitvene oblike, to je, da je kazniva dejanja na škodo mladoletne oškodovanke storil, ko mu je bila zaupana v varstvo, vzgojo in oskrbo. Nižji sodišči sta presodili, da je bil obsojenec v kritičnem času zunajzakonski partner oškodovankine mame in da je kazniva dejanja izvrševal takrat, ko je oškodovanka prišla domov iz šole in sta bila doma sama. Ravno to pa je ključnega pomena za presojo, ali je obsojenec oseba iz tretjega odstavka 173. člena KZ-1, ni pa odločilno, ali je bila njegova življenjska skupnost z oškodovankino materjo takšna, da jo je po pravilih civilnega prava šteti kot izvenzakonsko skupnost, čemur zahteva nasprotuje. Nižji sodišči sta na podlagi ugotovitev dokaznega postopka, da je bila devetletna oškodovanka v času, ko je bila mati v službi, in da je bil obsojenec, ko je ta prihajala iz šole, z njo sam doma, presodili, da je bila takrat obsojencu zaupana v varstvo, vzgojo in oskrbo. Oškodovanka, ki je bila stara šele 9 let je glede na svojo starost nedvomno potrebovala varstvo, vzgojo in oskrbo, obsojenec pa je to, da mu je bila zaupana s tem namenom, izkoristil za izvršitev kaznivih dejanj. Navedeno daje zadostno podlago za zaključek, da je obsojenca šteti kot storilca po tretjem odstavku 173. člena KZ-1. Zatrjevana kršitev kazenskega zakona tako ni podana. Povzemanje izpovedbe oškodovanke, da ji obsojenec ni pomagal pri domačih nalogah, ne predstavlja uveljavljanja kršitve kazenskega zakona, temveč nedovoljeno nasprotovanje ugotovljenemu dejanskemu stanju.

9. Zahteva dalje trdi, da sodbi nimata utemeljenih in razumljivih razlogov o času storitve kaznivega dejanja, izpovedbah prič B. B., kateri je oškodovanka prvi povedala za kaznivo dejanje ter dr. C. C., pedopsihiatrinje, pri kateri je bila oškodovanka v obravnavi od septembra 2010. Iz obrazložitve zatrjevanih kršitev je razvidno, da z njimi vložnica pod videzom kršitve 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP nasprotuje dokaznim zaključkom nižjih sodišč. Tako zahteva povzema izpovedbo najemodajalke oškodovankine mame, da se je ta z deklicama izselila že v začetku februarja, s čimer izpodbija dokazno presojo, da je obsojenec kazniva dejanja izvrševal od septembra 2011 do marca 2012. Sodišči sta to izpovedbo dokazno ovrednotili in obrazložili, zakaj ji, ob upoštevanju ostalih izvedenih dokazov ne sledita. Izpovedbo B. B., kateri se je oškodovanka prvi zaupala in ji povedala o kaznivem dejanju, je prvostopenjsko sodišče povzelo in jo dokazno ovrednotilo. Pri tem ni spregledalo, kar sedaj izpostavlja zahteva, da je okoliščine, o kraju in načinu izvršitve le-tega, oškodovanka opisala drugače, kot kasneje materi, psihologinji in kriminalistki (da jo je obsojenec otipaval po celem telesu, v kopalnici, ko je imela oblečeno pižamo). Presodilo je, da je bistvo izpovedbe navedene priče v tem, da je zaznala oškodovankino stisko in da ji je oškodovanka povedala o spolni zlorabi s strani obsojenca. Pritožbeno sodišče je sprejelo oceno prvostopenjskega sodišča, in ugotovilo, da se je opredelilo do tistega dela izpovedbe te priče, ki je v obravnavani zadevi pomembna za presojo odločilnih dejstev. Mednje pa ne sodi, tudi v zahtevi izpostavljena nenaklonjenost do oškodovankine matere in njena subjektivna ocena, da se priča maščuje obsojencu. Prav tako ne drži trditev zahteve, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do izpovedbe pedopsihiatrinje dr. C. C., pri kateri je bila oškodovanka v obravnavi zaradi očetove smrti, da pri njej ni zaznala znakov spolne zlorabe. Sprejelo je pojasnilo priče, da je imela z oškodovanko malo stikov in obravnav in tako ni bilo možno, da bi opazila težave, ki bi kazale na spolno zlorabo. Presodilo je, da je relevanten tisti del izpovedbe priče, ko je ta povedala, da je izpovedbo oškodovanke o spolni zlorabi vzela resno in ocenila, da si oškodovanka tega ni izmislila. Do pritožbenega očitka, da prvostopenjska sodba nima ustreznih razlogov glede vzroka travmatiziranosti oškodovanke, se je pritožbeno sodišče opredelilo. Presodilo je, da vprašanje, ali oškodovanka še vedno preboleva smrt očeta v nesreči in je zato travmatizirana, ni odločilno za presojo dejanskega stanja obsojencu očitanega kaznivega dejanja, ter, da ima prvostopenjska sodba prepričljive razloge o tem, na podlagi katerih dokazov je ugotovilo, da je ravno obsojenčevo ravnanje pri oškodovanki povzročilo škodljive posledice. Tako tudi smiselno očitana kršitev 395. člena ZKP ni podana.

10. Zahteva posplošeno navaja, da izvedenka z oškodovanko ni uspela vzpostaviti pristnega odnosa, pri čemer niti ne zatrjuje, da bi navedeno vplivalo na zakonitost sodbe, zato zahteve v tem delu ni bilo mogoče preizkusiti. Enako velja glede trditev, da je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, o vsebini zapisnikov o izpovedbah in samimi zapisniki, saj zahteva ne pove, glede katerih dokazov naj bi bilo tako nasprotje podano. Prav tako ne konkretizira zatrjevane tako imenovane relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 3. točki 420. člena ZKP.

C.

11. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljani kršitvi določb kazenskega zakona in kazenskega postopka niso podane, deloma pa je zahteva vložena tudi iz nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

12. Obsojenčeva zagovornica z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspela, vendar pa je Vrhovno sodišče ob upoštevanju obsojenčevih premoženjskih razmer, kot izhajajo iz podatkov kazenskega spisa, obsojenca oprostilo plačila sodne takse.