Jedro

Ker je tožnik utrpel poškodbe, ki se dogajajo dnevno v najrazličnejših življenjskih situacijah, je verodostojnost tožnikove izpovedi sodišče prve stopnje lahko presodilo na osnovi življenjskih izkušenj - lastnih in opažanj drugih poškodovancev. Nobenega razloga za dvom v verodostojnost tožnikove izpovedi ni, zato tudi iz tega razloga dokaza z izvedencem medicinske stroke ni bilo potrebno angažirati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za plačilo 2.010,00 EUR odškodnine. Glede pravnih stroškov je odločeno, da jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki v višini 20,00 EUR.

2. Pritožuje se tožeča stranka. Povzema tožbene trditve o telesnih bolečinah - 10 dni hudih, tri tedne srednje močnih in mesec dni lahkih - ter o oskrbi rane s toaleto in obližem. Povzema tudi navedbo o jemanju analgetikov zaradi bolečin. Povzema tožbene trditve o tožnikovem strahu zaradi okužbe s hepatitisom in o strahu zaradi nevarnosti, da bi pes izmaličil njegov obraz. Povzema tožnikovo izpoved o zaganjanju psa in iz te izpovedi sklepa, da se je tožnik zaradi grozečega psa močno prestrašil. Opozarja na tožnikovo izpoved o zatečenem kolenu in o tem, da tožnik ni koristil bolniškega dopusta, ker je bil dva ali tri dni po škodnem dogodku zaradi delovnega ciklusa prost. Sklicuje se na sodno prakso, iz katere povzema, da poškodbe, kakršno je utrpel tožnik, ni mogoče uvrstiti med zanemarljive oz. tako majhne, da pravnega varstva ne terja. Zgolj nekaj ur trajajoča bolečina ne pomeni pravno priznane škode, pomeni pa jo dva do tridnevna bolečina, kakšna je - v kombinacijami z vidnimi modricami in oteklino ter strahom - pri tožniku izkazana. Bolniška odsotnost ni nujen pogoj z pravno priznano škodo. Ugotovitev, da do kršiteljevega ugriza ni prišlo, še ne pomeni, da do stika med kršiteljem in tožnikom ni prišlo. Tožnikova zaskrbljenost zaradi okužbe s hepatitisom je zato izkazana. Opozarja na tožnikovo izpoved o hlajenju kolena in dodaja, da je bil tožnik krajši čas omejen pri gibanju. Iz dejstva, da je tožnik jemal analgetike, pritožba sklepa na intenzivnost bolečin. Iz sodne prakse povzema primere, ko je bila odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti prisojena zaradi tridnevnih stalnih telesnih bolečin, dvodnevnih hudih bolečin …, nelagodja ob pritisku na poškodovana področja, opeklin na lasišču, stresa zaradi izkopa elektrike. Opozarja, da izvedenec medicinske stroke, katerega postavitev je bila predlagana, ni bil angažiran. Meni, da bi zaradi presoje posledic z vidika stroke moral biti. Trdi, da se sodišče do fotografij poškodovanega kolena ni opredelilo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da vsak poseg v telesno integriteto ni podlaga za prisojo denarne odškodnine. Telesne bolečine in nevšečnosti morajo biti take intenzitete, da je satisfakcija v denarni obliki upravičena. Pomembni okoliščini sta tudi trajanje bolečin ter potek zdravljenja. Do odškodnine za strah je oškodovanec upravičen, če se le-ta odrazi v njegovi duševni sferi, torej če gre za bolj ali manj močan neprijeten čustveni doživljaj, ki ga lahko označimo za obliko trpljenja. Na osnovi meril, vsebovanih v 179. čl. Obligacijskega zakonika, upoštevajoč intenzivnost (stopnjo) in trajanje telesnih bolečin in strahu ter vse ostale okoliščine, ki so se odrazile pri tožniku, je prvostopenjsko sodišče ocenilo, da do satisfakcije v denarni obliki tožnik ni upravičen.

5. Pritožbeno sodišče s to oceno soglaša. Tožnik je utrpel odrgnino kolena in rano na mezincu leve roke. Travmatološko zdravljenje teh poškodb je bilo zaključeno z izvedeno toaleto in prekritjem z obližem. Cepljenje proti tetanusu ni bilo potrebno, ker je bil tožnik že predhodno cepljen. Ta zdravstvena oskrba, izvedena neposredno po škodnem dogodku v urgentni ambulanti, je bila edina, ki jo je bil tožnik deležen. V Splošno bolnišnico S. se je šel posvetovat v zvezi z nevarnostjo okužbe s hepatitisom in potrebo po eventuelnem cepljenju. O bolečinah tožnik ni izpovedoval. Na njihov obstoj je mogoče sklepati zgolj zaradi izpovedi o jemanju analgetikov. Razen splošne navedbe, da se je zdravil doma z obkladki in analgetiki, tudi o zdravljenju tožnik in ni izpovedoval. 6. Pritožbeno sodišče soglaša, da je na osnovi te izpovedi in listin, zlasti izvida z dne 10.4.2012 (dokaz A 10) in fotografije (dokaz A 12), obseg škode mogoče presoditi brez pomoči izvedenca medicinske stroke. Gre za poškodbe, ki se dogajajo dnevno v najrazličnejših življenjskih situacijah, zato je verodostojnost tožnikove izpovedi sodišče prve stopnje lahko presodilo na osnovi življenjskih izkušenj - lastnih in opažanj drugih poškodovancev. Nobenega razloga za dvom v verodostojnost tožnikove izpovedi ni, zato tudi iz tega razloga dokaza z izvedencem medicinske stroke ni bilo potrebno angažirati. Ker fotografija tožnikovega kolena izkazuje posledico, kakršno potrjujejo tudi drugi dokazi, ni utemeljen pritožbeni očitek o spregledanosti tega dokaza.

7. Tudi pri ocenjevanju, ali se je strah odrazil v tožnikovi duševni sferi, posebno poznavanje medicinske stroke ni bilo potrebno. Tožnik je izpovedal le o strahu zaradi okužbe s hepatitisom. Tovrsten strah je nedvomno bil prisoten, saj se je tožnik zaradi seznanitve z možnostjo te okužbe in eventuelnim zdravljenjem zglasil v Splošni bolnišnici S. Ker pa ni izpovedal, da bi bil testiran, dobil kakšno terapijo ali konkretna navodila, je očitno pomisleke o okuženosti odpravil že ob tej priliki. Strah zaradi psa, ki se je - obvladovan s strani policistke z zategovanjem ovratnice - zaradi omejenega prostora zaganjal v bližino njegove glave (zaradi podiranja človeka je bil sklonjen), je tožnik v tožbi zatrjeval. Ker pa o tej obliki strahu oz. strahu zaradi grozečega psa ni izpovedoval, ni izkazano, da bi se strah zaradi tovrstne ogroženosti odrazil v njegovi duševnosti. Tudi v izvidu, izdelanem ob zdravniškem pregledu, strah ni omenjen.

8. Primeri iz sodne prakse, ki jih navaja pritožba, niso primerljivi. Že iz v pritožbi citiranih povzetkov je razvidno, da je odškodnina odmerjena le v primerih bolečin in strahu, kakršni v obravnavanem primeru niso ugotovljeni. Obravnavani primer je torej ustrezno uvrščen med primere, ki ne dosegajo posledic, za katere se v sodni praksi odmerja denarna odškodnina.

9. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. čl. ZPP).