Jedro

Da bi lahko Vrhovno sodišče revizijo dovolilo, bi moralo torej presoditi, da obstoji drugačno dejansko stanje, kot ga je v pravnomočni sodbi ugotovilo sodišče prve stopnje. Tega pooblastila pa Vrhovno sodišče nima, saj je v revizijskem postopku vezano na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki je podlaga za pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje, pa z izvršitvijo izpodbijanega akta hude posledice ne bodo nastale. Zato revizija iz razloga po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni dovoljena.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. III. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožničino (v nadaljevanju revidentka) tožbo zoper odločbo Zavoda RS za šolstvo št. 971-361-1495/2010-46 z dne 10. 4. 2015. Z navedeno prvostopenjsko odločbo, izdano na podlagi 22. člena Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (v nadaljevanju ZUOPP-1), je bilo odločeno, da se A. A. z dokončnostjo te odločbe usmeri v prilagojen izobraževalni program z nižjim izobrazbenim standardom (1.1. točka izreka), da se vključi v Center za usposabljanje, vzgojo in izobraževanje ... (1.2. točka izreka) in da je revidentka dolžna kot otrokova zakonita zastopnica poskrbeti, da se A. A. z dokončnostjo te odločbe vključi v Center za usposabljanje, vzgojo in izobraževanje ... (1.3. točka izreka). Ob tem je bilo odločeno, da odločba velja do spremembe ravni izobraževanja A. A. in da stroški postopka niso nastali (1.4. in 1.5. točka izreka) ter da se z dokončnostjo te odločbe nadomesti prej izdana odločba, ki jo je v zadevi usmerjanja A. A. dne 10. 9. 2014 izdala tožena stranka (2. točka izreka). Tožena stranka je z odločbo št. 60340-25/2015/24 z dne 17 11. 2015 pritožbo revidentke zoper prvostopenjski upravni akt zavrnila.

2. V utemeljitev svoje sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, pri čemer se sklicuje na razloge prvostopenjskega organa, potrjene z odločitvijo pritožbenega organa. Tožena stranka je pravilno sprejela ustrezen prilagojen izobraževalni program, do strokovnih vprašanj pa so se pravilno opredelili pristojni organi. Postopki so potekali skladno z zakonom, materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno. Pri obravnavi revidentkine vloge je sicer prišlo do kršitev postopka, vendar ne takšne, ki bi vplivale na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe. Sodišče prve stopnje je presodilo, da so bile koristi otroka ustrezno varovane.

3. Zoper navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je revidentka vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava (1. in 2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1). Predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, hkrati pa da toženi stranki naloži povrnitev stroškov revizije. Hkrati z revizijo vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 84. člena ZUS-1. Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

4. Revizija ni dovoljena.

5. Revidentka ni izkazal zelo hudih posledic izpodbijanega akta, kot pogoja za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 6. Zelo hude posledice, ki so nedoločen pravni pojem, je treba izkazati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 212/2008, X Ips 85/2009 in X Ips 148/2010) mora revident obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice zanj zelo hude, in to tudi izkazati.

7. Revidentka uveljavlja hude posledice na temelju zatrjevanja, da sta sodišče prve stopnje, pa tudi tožena stranka, napačno ugotovila dejansko stanje. Zatrjuje namreč, da bi z izvršitvijo izpodbijane odločbe hčerki V. B. nastale zelo hude posledice, kar je nasprotno prav od bistvenih dejstev in okoliščin obravnavanega primera, ki jih je v svojem postopku že ugotovilo oziroma potrdilo sodišče prve stopnje ob presoji izpodbijanega akta. Sodišče prve stopnje je namreč tožbo revidentke zavrnilo tudi zato, ker je presodilo, da iz izvedenih dokazov izhaja, da je za otrokov osebnostni in socialni razvoj nujna vključitev v skupino vrstnikov in da je deklica usmerjena v prilagojen program z nižjim izobraževalnim standardom, ki ga bo zmogla. Sodišče prve stopnje je tudi presodilo, da je Center za usposabljanje, vzgojo in izobraževanje ... kadrovsko in strokovno usposobljen za obravnavanje otrok s tovrstnimi motnjami in da bo A. A. zagotovil izvedbo zanjo posebej individualiziranega programa, glede na vsa v zvezi s tem ugotovljena dejstva pa zanjo ne bo prezahteven in ji ne bo povzročal čustvenih stisk. To presojo je sodišče prve stopnje opravilo tudi ob upoštevanju največje koristi za otroka v zvezi z 52. členom Ustave Republike Slovenije in Konvencije OZN o otrokovih pravicah.

8. Da bi lahko Vrhovno sodišče revizijo dovolilo, bi moralo torej presoditi, da obstoji drugačno dejansko stanje, kot ga je v pravnomočni sodbi ugotovilo sodišče prve stopnje. Tega pooblastila pa Vrhovno sodišče nima, saj je v revizijskem postopku vezano na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, to pa velja tudi glede presoje procesnih predpostavk za revizijo(1). Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki je podlaga za pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje, pa z izvršitvijo izpodbijanega akta A. A. hude posledice ne bodo nastale. Zato revizija iz razloga po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni dovoljena.

9. Ker uveljavljani pogoji za dovoljenost revizije niso izkazani, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. 10. Ob tem pa Vrhovno sodišče dodaja, da iz ZUOPP-1 izhaja, da je treba vselej skrbeti in spremljati okoliščine, povezane z razvojem otrok s posebnimi potrebami in da se tako na vloge strank kot tudi po uradni dolžnosti lahko sprejmejo in spremenijo odločitve, ki bodo ob ugotovitvi novih ali dodatnih dejstev zagotovile kar največjo otrokovo korist. K II. točki izreka:

11. Revidentka je predlagala tudi izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 84. člena ZUS-1. Na podlagi navedene določbe lahko Vrhovno sodišče na zahtevo revidenta izda začasno odredbo do odločitve o reviziji zaradi razlogov iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Ker je Vrhovno sodišče s tem sklepom revizijo zavrglo, začasno odredbo na podlagi citirane določbe pa lahko izda samo do odločitve o reviziji, je zavrglo tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, saj za meritorno odločanje o njej niso več izpolnjeni predpisani pogoji.

K III točki izreka:

12. Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

(1) Prav tako z navedbami o zmotno ali nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju revidentka ne more uspeti, saj zaradi tega revizije ni mogoče vložiti (drugi odstavek 85. člena ZUS-1).