Jedro

Sodišče je zadevo presojalo s stališča „največje koristi za otroka“. Ustava RS v drugem odstavku 52. člena določa, da imajo otroci z motnjami v telesnem ali duševnem razvoju, pravico do izobraževanja in usposabljanja za dejavno življenje v družbi. Tudi Konvencija OZN o otrokovih pravicah zavezuje RS, da zagotovi učinkovit dostop do izobraževanja in usposabljanja otrok z motnjami v telesnem in duševnem razvoju. Zahtevo po posebnem varstvu otrok pa je potrebno razlagati v povezavi z načelom „največje koristi otroka“, po katerem je temelj varstva otroka njegova korist, ki zahteva, da se pri vseh dejavnostih v zvezi z otroci, ki jih vodi država ali zasebne ustanove za socialno varstvo, sodišče, upravni organi ali zakonodajna telesa, otrokove koristi glavno vodilo. Glede na vsa pridobljena poročila, strokovna mnenja oz. izvide strokovnjakov iz različnih področij, glede na mnenje komisije prve in druge stopnje ter ob upoštevanju vseh objektivnih okoliščin tega primera, je odločitev prvostopenjskega organa o vključitvi A.A. v CJL, pravilna in zakonita. A.A. bo z usmeritvijo v prilagojeni izobraževalni program z nižjim izobrazbenim standardom, glede na njene posebne potrebe oz. motnje, v okviru CJL dana možnost, da bolje razvije svoje sposobnosti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Zavod RS za šolstvo kot prvostopenjski organ odločil, da se A.A., roj. 15. 9. … z dokončnostjo te odločbe usmeri v prilagojeni izobraževalni program z nižjim izobrazbenim standardom in da se vključi v Center za usposabljanje, vzgojo in izobraževanje Janeza Levca v Ljubljani (točki I.1. in I.2 izreka). B.B. je kot otrokova zakonita zastopnika dolžna poskrbeti, da se A.A. z dokončnostjo te odločbe vključi v naveden zavod (točka I.3 izreka). Odločba velja do spremembe ravni izobraževanja A.A. (točka I.4 izreka). Stroški postopka niso nastali (točka I.5 izreka). Z dokončnostjo te odločbe se nadomesti odločba 971-361-1495/2010-31 z dne 10. 9. 2014, ki jo je v zadevi usmerjanja A.A. izdal Zavod RS za šolstvo iz Ljubljane. S slednjo je bila A.A. usmerjena v prilagojen izobraževalni program z enakovrednim izobrazbenim standardom in vključena v Zavod za gluhe in naglušne v Ljubljani (v nadaljevanju ZGNL). Mati A.A. je 29. 9. 2014 podala zahtevo za spremembo usmeritve, saj meni, da bi A.A. potrebovala pri pouku spremljevalca. Ta predlog je prvostopenjski organ upošteval kot zahtevo za spremembo odločbe o usmeritvi deklice, v skladu z 33. členom Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (v nadaljevanju ZUOPP-1).

2. Na podlagi 23. člena ZUOPP-1 je prvostopenjski organ 9. 2. 2015 prejel strokovno mnenje Komisije za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami prve stopnje (v nadaljevanju komisija prve stopnje) z dne 26. 1. 2015. V skladu s Pravilnikom o organizaciji in načinu dela komisij za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami (v nadaljevanju Pravilnik) ter Kriterijih za opredelitev vrste in stopnje primanjkljajev, ovir oziroma motenj otrok s posebnimi potrebami (v nadaljevanju Kriteriji) je bila A.A. opredeljena kot otrok z več motnjami in sicer: kot otrok z avtističnimi motnjami (IX poglavje Kriterijev) – otrok z zmernim primanjkljaji v socialni komunikaciji in socialni interakciji, kot otrok z zmernimi primanjkljaji na posameznem področju vedenja, interesov in aktivnosti ter kot otrok z lažjo lažjo motnjo v duševnem razvoju (I točka Kriterijev). Komisija prve stopnje je na podlagi ugotovitev predlagala, da se A.A. usmeri v prilagojeni izobrazbeni program z nižjim izobrazbenim standardom (v ta program se lahko usmerijo otroci z lažjimi motnjami v duševnem razvoju in otroci z avtističnimi motnjami) na podlagi 9. člena Pravilnika, ter da se s vključi v Center za usposabljanje, vzgojo in izobraževanje Janeza Levca (v nadaljevanju CJL). Skladno s prvim odstavkom 29. člena ZUOPP-1 je komisija prve stopnje tudi pridobila mnenje CJL o izpolnjevanju pogojev za izvajanje ukrepov glede na posebne potrebe A.A.. Iz dopisa z dne 12. 3. 2015 je bilo razvidno, da CJL izpolnjuje pogoje za vzgojo in izobraževanje otroka z ugotovljenimi posebnimi potrebami. Prvostopenjski organ je 12. 3. 2015 v skladu s prvim odstavkom 28. člena ZUOPP-1 posredoval strokovno mnenju komisije prve stopnje tožnici, ki se je do njega opredelila z dopisom 17. 3. 2015. 3. Na prvostopenjsko odločbo o usmeritvi A.A. se je tožnica pritožila zaradi neupoštevanja njene prošnje, da bi se A.A. šolala na domu. Pritožbeni organ je pritožbo zavrnil. V obrazložitvi odločbe pritožbeni organ povzema dotedanji potek izobraževanja A.A. z navedbo njenih težav in posebnih potreb ter ugotovitev iz strokovnega mnenja komisije prve stopnje. Pritožbeni organ je pridobil tudi strokovno mnenje komisije druge stopnje z dne 2. 7. 2015 in izvid psihološkega pregleda A.A. z dne 17. 6. 2015. Zaradi predlogov matere, da bi se A.A. šolala na domu, je senat komisije druge stopnje pridobil izvid dodatnega psihološkega pregleda deklice z namenom ocene socialnih okoliščin, v katerih živi A.A., in ocene njenega odnosa z materjo. Vsebina izvida dodatnega psihološkega pregleda A.A. je razvidna tudi iz obrazložitve odločbe pritožbenega organa. Komisija druge stopnje je v strokovnem mnenju z dne 2. 7. 2015 A.A. na podlagi določil Kriterijev uvrstila med otroke z lažjimi motnjami v duševnem razvoju (I/a Poglavje Kriterijev) in hkrati med otroke z avtistično motnjo (IX Poglavje Kriterijev); z lažjo obliko aspergerjevega sindroma, hkrati pa jo je tudi uvrstila med otroke s čustvenimi in vedenjskimi motnjami (VIII Poglavje Kriterijev). Na to strokovno mnenju je 13. 7. 2015 tožnica podala pripombe in priložila zdravniško mnenje Psihiatrične ordinacije Rudnik z dne 11. 6. 2015, iz katerega izhaja, da A.A. trenutno ni zmožna obiskovati pouka in opravljati šolske obveznosti izven doma, zato naj se ji omogoči šolanje na domu. Komisija druge stopnje je navedeno proučila in 16. 7. 2015 tožnici odgovorila, da meni, da izobraževanje na domu za A.A. ni primerno, saj je za otroke z avtizmom smiselno vključevanje v skupino vrstnikov, saj le tam lahko otrok razvija socialne spretnosti. A.A. potrebuje vsakodnevne stike z vrstniki. Senat komisije druge stopnje je zavrnil očitke tožnice o trpinčenju A.A. v ZGNL in navedbe, da naj bi bile težave A.A. reaktivne, saj navedeno iz dokumentacije in ugotovitev dodatnega psihološkega pregleda A.A. z dne 17. 6. 2015, ni izhajalo. Senat komisije druge stopnje je vztrajal pri svojih ugotovitvah glede primanjkljajev, ovir oz. motenj A.A. in pri predlogu, da se A.A. usmeri v prilagojeni program z nižjim izobrazbenim standardom. Tožnica je na to mnenje 27. 7. 2015 ponovno podala pripombe, senat druge stopnje pa je 20. 8. 2015 podal odgovor nanje in vztrajal, da je za A.A. osebnostni razvoj nujna vključitev v skupino vrstnikov in da je z izpodbijano odločbo usmerjena v program, ki ga bo A.A. zmogla. Vključitev v novo šolo (CJL) pa ji bo omogočila, da ne bo obremenjena s preteklimi socialnimi in učnimi izkušnjami iz prejšnjih okolij. CJL pa je tudi kadrovsko in strokovno usposobljen za obravnavanje otrok s tovrstnimi motnjami.

4. Pritožbeni organ je presojal tudi utemeljenost predloga tožnice, da bi se A.A. šolala na domu. Glede tega predloga je skladno z določbo 23. člena ZUOPP-1 pridobil mnenje komisije druge stopnje, ki pa predlog ni podprl in v strokovnem mnenju tudi navedel razloge. Navaja določbe 4. člena, 6. člena in 13. člena Pravilnika.

5. Kot podlago za svojo odločitev pritožbeni organ navaja določbe 1. člena, 6. člena, 20. člen ter 24. člena ZUOPP-1 ter tudi določbe 3. člena, 9. člena, 13. člena in 14. člena Pravilnika. Pritožbeni organ je sledil strokovnim mnenjem komisije prve in druge stopnje, ki sta pri A.A. ugotovili primanjkljaje, ovire oz. motnje. Potrdil je tudi ustreznost izobraževalnega programa in način izvedbe, kot ga je ugotovil prvostopenjski organ. Tožnica pa tudi sicer ne izpodbija odločbe o usmeritvi v delu, ki se nanaša na ugotovitev motnje, primanjkljaja oz. ovire A.A.. Usmeritev deklice v izobraževalni program z nižjim izobrazbenim standardom je pravilna in za A.A. koristna, pa tudi na predpisu utemeljena. Pritožbeni organ je sledil priporočilu, da se A.A. v najkrajšem možnem času vključi v okolje z vrstniki in v izobraževalni program, kjer bo prejemala ustrezno strokovno pomoč in oporo. Zakonita odločitev prvostopenjskega organa je tudi sledila želji tožnice o prešolanju A.A. iz ZGNL v CJL, ki je tudi potrdil, da izpolnjuje pogoje za izobraževanje A.A. glede na ugotovljene posebne potrebe.

6. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in v tožbi ugovarja odločitvi obeh upravnih organov in navaja razloge za šolanje A.A. na domu. Zaradi trpinčenja oz. travmatskega dogodka, ki ga je A.A. doživela na šolanju v ZGNL in tudi iz psihiatričnega mnenja zdravnice C.C. z dne 11. 6. 2015 izhaja, da priporoča šolanje na domu. Predlaga tudi njeno zaslišanje, kakor tudi zaslišanje psihologinje D.D.. Z A.A. se doma aktivno ukvarja tožnica, A.A. oče E.E., F.F. in G.G., katerih zaslišanje tožnica prav tako predlaga. Ni podlage za zaključek, da sta tožnica in A.A. socialno izolirani. V postopku pa še vedno ni bilo odločeno o zahtevku tožnice za šolanje A.A. na domu. Odločitev pritožbenega organa v zvezi s tem zahtevkom presega njegova pooblastila, saj bi o tem moral odločiti prvostopenjski organ. Tožnica je bila s tem prikrajšana za pravno sredstvo, kršena pa je bila tudi določba 25. člena Ustave RS. Dejansko stanje v zadevi je bilo nepopolno ugotovljeno. Protiustavna je tudi določba Pravilnika (6. člen). Vzrokov za poslabšanje zdravstvenega stanja in neuspešnega institucionalnega šolanja pri A.A. strokovnjaki niso ugotovili. Tožnica meni, da je poglobljena vedenjska problematika in regres pri intelektualnih sposobnostih deklice posledica travmatičnih izkušenj učiteljico v ZGNL, zoper katero je tudi podala kazensko ovadbo. Izvid psihološkega mnenja pa je rezultat nestrokovnega dela in ni pravilen. Potrebno je zagotoviti, da se pri ponovni vključitvi A.A. v izobraževalni program stresni dogodki in trpinčenje A.A. ne bi ponovilo. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

7. V odgovoru na tožbo in v pripravljalni vlogi toženka povzema potek postopka. Ker je iz strokovnega mnenja komisije prve stopnje izhajalo, da je pri deklici prišlo do regresa v intelektualnem delovanju in poglabljanja vedenjske problematike ter do upada učnih zmogljivosti, je bilo potrebno zmanjšati učne zahteve, zato je bil podan predlog za usmeritev deklice v prilagojen izobraževalni program z nižjim izobrazbenim standardom. Ker pa je iz dopisa 23. 2. 2015 izhajalo, da ZGNL ne izpolnjuje več pogojev za šolanje A.A., se bo naveden izobraževalni program izvajal v CJL. S tem se je strinjala tudi tožnica, ki sprejema mnenje komisije prve stopnje, podala pa je prošnjo za šolanje deklice na domu (dopis 17. 3. 2015). Tožnica je 29. 9. 2014 tudi podala prošnjo za dodelitev spremljevalca A.A., kar pomeni spremembo odločbe o usmeritvi otroka. Pogoje za dodelitev spremljevalca otroku določa 10. člen ZUOPP-1. Zaradi težav deklice pri uvajanju v ZGNL sta prvostopenjski organ in tožnica iskala ustreznejšo rešitev. Sprejeta je bila odločitev o usmeritvi deklice v CJL. Po prejemu strokovnega mnenja komisije prve stopnje pa je tožnica izrazila željo za šolanje deklice na domu. Postopek za odločanje o takšni vlogi določa Pravilnik v 6. členu in 7. členu. To vlogo je vsebinsko obravnavala komisija druge stopnje in v mnenju navedla okoliščine, zaradi katerih meni, da šolanje A.A. na domu ne bi bilo ustrezno. Navedeno izhaja tudi iz izvida psihološkega pregleda deklice 17. 6. 2015, katerega vsebino povzema. Kljub morebitnim kršitvam določb postopka pa iz vseh strokovnih mnenj in okoliščin primera, navedenih v obrazložitvi obeh upravnih odločb izhaja, da je za deklico najbolje, da se v čim krajšem času vključi v šolski sistem in se priuči vzpostavljanja in vzdrževanja socialnih odnosov z vrstniki. Ob strokovni podpori, ki bi jo prejela v CJL, bi tudi razvila sposobnosti boljšega komuniciranja ter pridobila večjo samostojnost, pri čemer bi v individualiziranem programu upoštevali tudi specifične potrebe A.A. kot otroka z avtistično motnjo, kar opiše. Neutemeljen je ugovor tožnice, da dejansko stanje ni pravilno ugotovljeno, za kar navaja razloge. Dejstvo je, da A.A. že od 21. 11. 2014 ne obiskuje več rednega pouka in ostaja doma. Tožnici je bilo tudi zaradi neizvršitve odločbe o usmeritvi z inšpekcijsko odločbo 17. 6. 2015 naloženo plačilo globe. Domnevno nasilje nad otrokom v ZGNL pristojni organi niso ugotovili in so inšpekcijski postopek ustavili. Z izpodbijano odločbo pa se Veronika ne usmerja v ZGNL, marveč v CJL. Glede mnenja strokovne komisije o deklici toženka predlaga zaslišanje članov komisij glede poteka obravnave deklice in pomembnosti njene čimprejšnje vključitve v izbrani zavod. Prilaga pisno izjavo predsednika komisije druge stopnje. Ne strinja se s predlogom tožnice o postavitvi izvedenca, saj sta mnenji komisije prve in druge stopnje po svoji naravi izvedeniški mnenji. Za obravnavanje kazenske ovadbe tožnice pa so pristojni organi pregona. Toženko je ODT Ljubljana 10. 11. 2015 obvestilo o obravnavi tožnice zaradi suma storitve KD zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja. Glede na predhodno navedeno toženka meni, da je v največjo korist otroka, da se deklica v čim krajšem času vključi v izobraževalni program v izbrani šoli in dobi ustrezno strokovno pomoč pri reševanju njenih težav. Toženka pa tudi sicer dvomi, da bi lahko tožnica pri šolanju A.A. na domu zagotavljala deklici takšno pomoč, kot bi jo bila deležna od strokovnega osebja pri šolanju v CJL.

8. Tožnica v pripravljalnih vlogah navaja, da so bili pogoji in način postopka pred komisijo druge stopnje neprimerni, kar opiše. Meni, da je bil sum trpinčenja otroka v ZGNL podan. Strokovnjaki pa niso ugotovili razloge za nenadno poslabšanje otrokove intelektualne sposobnosti in povečanje vedenjske problematike. Tožnica je že 17. 3. 2015 podala predlog za šolanje A.A. na domu, odločitve o tem predlogu pa še do sedaj ni prejela. V danem primeru ni šlo za neformalno vlogo, kot to navaja toženka. Podana je kršitev 7. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). V primeru nepopolne vloge je potrebno stranko pozvati k dopolnitvi vloge, prepozna vloga pa se s sklepom zavrže. Navaja razloge zaradi katerih meni, da je nepravilna ugotovitev toženke, da sta z deklico socialno izolirani. Da je A.A. travmo v ZGNL dejansko doživela, izhaja tudi iz predloženega psihiatričnega mnenja. Navedeno pa bo lahko izpovedala tudi psihoterapevtka D.D.. Dokler sumi o trpinčenju otroka ne bodo strokovno ovrženi, je neprimerno in nevarno, da se deklico sili v institucionalno šolanje. Strokovno mnenje naj poda tudi izvedenec, specialist s tega področja. Tožnica meni, da se je vzpostavljanja socialnih stikov možno naučiti tudi drugje in ne le v šoli. Neustrezno je siliti otroka, ki ima zaradi avtistične motnje težave, da gre v okolje, ki ga doživlja kot ogrožujoče, nehumano in za otroka stresno.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi prvostopenjskega organa, potrjenimi z odločitvijo pritožbenega organa, strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Glede tožbenih navedb pa dodaja:

11. V obravnavanem primeru je med strankama sporna odločitev prvostopenjskega organa, da se deklica A.A. z dokončnostjo odločbe, izdane 10. 4. 2015, usmeri v prilagojeni izobraževalni program z nižjim izobrazbenim standardom in vključi v CJL. Iz listin upravnega spisa izhaja, da med strankama niso sporne motnje oz. ovire, ki sta jih pri deklici ugotovili komisija prve in druge stopnje. Prav tako tudi ni sporna usmeritev otroka v prilagojen program z nižjim izobrazbenim standardom. Tožnica odločitvi v tem delu ne nasprotuje. Vendar pa tožnica meni, da bi bilo potrebno A.A. omogočiti šolanje na domu, ne pa naložiti tožnici, da mora otroka vključiti v CJL, kot je to odločil prvostopenjski organ z izpodbijano odločbo.

12. Iz listin upravnega spisa nesporno izhaja, da je bila v predmetnem postopku na podlagi določil Kriterijev A.A. uvrščena med otroke z lažjimi motnjami v duševnem razvoju (I/a Poglavje Kriterijev) in hkrati med otroke z avtistično motnjo (IX Poglavje Kriterijev); z lažjo obliko aspergerjevega sindroma, hkrati pa jo je tudi uvrstila med otroke s čustvenimi in vedenjskimi motnjami (VIII Poglavje Kriterijev). S tako opredeljenimi ovirami oz. motnjami otroka se je strinjala tudi tožnica. Ker takšna uvrstitev otroka temelji na ugotovitvah vseh izvedeniških organov v postopku in ima podlago tudi v poročilih o otroku in strokovnih mnenjih strokovnjakov iz različnih področij, ki se nahajajo v upravnem spisu, sodišče ni imelo razlogov za dvom v pravilnost takšne uvrstitve in tudi ni videlo razlogov za pridobitev dodatnega izvedeniškega mnenja. Za otroke s posebnimi potrebami, ki glede na vrsto in stopnjo primanjkljaja, ovire oz. motnje ne morejo doseči izobrazbenega standarda po izobraževalnem programu osnovnošolskega izobraževanja, se sprejme prilagojen izobraževalni program z nižjim izobrazbenim standardom in posebnim programom za otroke z zmerno, težjo in težko motnjo v duševnem razvoju (drugi odstavek 6. člena ZUOPP-1). Navedeno je prvostopenjski organ z izpodbijano odločbo tudi storil in je tako v tem delu izpodbijana odločba pravilna in zakonita.

13. Predmetni postopek se je začel na pisno zahtevo tožnice z dne 29. 9. 2014, da se deklici omogoči stalni spremljevalec. Tožnica pa je v skladu z določbo 25. člena ZUOPP-1 tudi pooblaščen predlagatelj. Na podlagi določbe 33. člena ZUOPP-1 je prvostopenjski organ navedeno zahtevo tožnice pravilno obravnaval kot zahtevo za spremembo odločbe (Zavoda RS za šolstvo iz Ljubljane z dne 10. 9. 2014, s katero je bila A.A. usmerjena v prilagojen izobraževalni program z enakovrednim izobrazbenim standardom in vključena v ZGNL). Iz upravnega spisa prav taka izhaja, da je bilo v obravnavanem postopku spoštovano načelo kontradiktornosti. Tožnica je v postopku imela vse možnosti, da se izjasni in je tudi bila seznanjena s strokovnim mnenjem komisije prve stopnje, kakor tudi s strokovnim mnenjem komisije druge stopnje. Tožnica je na mnenje komisije druge stopnje podala pripombe ter predložila tudi strokovno mnenje Psihiatrične ordinacije Rudnik z dne 11. 6. 2015, do katerih se je navedena komisija opredelila in obširno navedla razloge za zavrnitev. Do njih se je opredelil tudi pritožbeni organ, kar izhaja iz obrazložitve odločbe tega organa. Postopek pred komisijo prve in druge stopnje je po presoji sodišča potekal v skladu z določili 23. člena ZUOPP-1 in 5. člena, 6. člena, 9. člena, 13. člena, 14. člena, 15. člena, 20. člena ter 21. člena Pravilnika. Sodišče v tem delu ni našlo kršitev, materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno.

14. Utemeljeni pa so ugovori tožnice, da je pri obravnavi tožničine vloge, prejete 17. 3. 2014, s katero je ta predlagala, da naj se deklica pod okriljem CJL v tem in naslednjem šolskem letu šola doma, prišlo do kršitev določb postopka. Vendar pa po presoji sodišče te kršitve niso bile takšne, da bi lahko vplivale na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe. Vsebinsko se je do tega tožničinega predloga opredelila komisija druge stopnje v mnenju 16. 7. 2015 in v mnenju 20. 8. 2015 ter navedla razloge, zakaj v danem primeru šolanje na domu za A.A. ni primerno oz. ni v njeno največje otrokovo korist. Člani komisija so izbrani iz vrst strokovnjakov iz različnih področij kot so pediatrija, klinična psihologija, specialna pedagogika in gre tako za izvedeniška mnenja, ki so sodišče s svojimi argumenti prepričala. Navedeno pa potrjuje tudi izvid dodatnega psihološkega pregleda deklice z dne 17. 6. 2015. Sodišče ne vidi razloga, da ne bi sledilo tem strokovnim mnenjem, iz katerih izhaja, da je za otrokov osebnostni in socialni razvoj nujna vključitev v skupino vrstnikov in da je deklica usmerjena v prilagojen program z nižjim izobraževalnim standardom, ki ga bo zmogla. Nova šola – CJL pa je tudi kadrovsko in strokovno usposobljena za obravnavanje otrok s tovrstnimi motnjami in bo A.A. zagotovila izvedbo zanjo posebej individualiziranega programa. Upoštevana je bila tudi želja tožnice za prešolanje A.A. iz ZGNL na CJL. Šolanje deklice v novem izobraževalnem okolju bo po mnenju sodišča pozitivno delovalo na deklico, imela bo tudi večje možnosti in boljše pogoje za samostojno in uspešno doseganje ciljev prilagojenega izobraževalnega programa. Ker pa ta poteka z nižjim izobrazbenim standardom, in je individualiziran, glede na ugotovljene posebnosti oz. primanjkljaj A.A., zanjo ni prezahteven in ji ne bo povzročal čustvenih stisk. Deklici bo na ta način omogočeno izobraževanje glede na ugotovljene sposobnosti in posebne potrebe. Iz mnenja Psihiatrične ordinacije Rudnik z dne 11. 6. 2015 pa zgolj izhaja, da A.A. trenutno ni zmožna obiskovati pouka in opravljati šolske obveznosti izven doma. Sodišče meni, da je bilo v zadevi dejansko stanje pravilno ugotovljeno, strinja pa se tudi z dokazno oceno obeh upravnih organov. Sodišče zato tudi ni sledilo dokaznemu predlogu tožnice, da naj zasliši predlagane subjekte, saj tožnica ni navedla, katera dejstva s takšnim dokazovanjem dokazuje in v čem naj bi to prispevalo k popolnejši ugotovitvi dejanskega stanja. V predmetni zadevi se namreč preizkuša pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe in ne gre za kazenski ali prekrškovni postopek, zato sodišče tudi ne vidi razloga za postavitev izvedenca, ki bi bil usposobljen za forenzične preiskave.

15. V predmetnem postopku je sodišče zadevo presojalo s stališča „največje koristi za otroka“. Ustava RS v drugem odstavku 52. člena določa, da imajo otroci z motnjami v telesnem ali duševnem razvoju, pravico do izobraževanja in usposabljanja za dejavno življenje v družbi. Tudi Konvencija OZN o otrokovih pravicah zavezuje RS, da zagotovi učinkovit dostop do izobraževanja in usposabljanja otrok z motnjami v telesnem in duševnem razvoju. Zahtevo po posebnem varstvu otrok pa je potrebno razlagati v povezavi z načelom „največje koristi otroka“, po katerem je temelj varstva otroka njegova korist, ki zahteva, da se pri vseh dejavnostih v zvezi z otroci, ki jih vodi država ali zasebne ustanove za socialno varstvo, sodišče, upravni organi ali zakonodajna telesa, otrokove koristi glavno vodilo (prvi odstavek 3. člena KOP). Sodišče je predmetno zadevo obravnavalo prednostno in upoštevala pri svoji presoji načelo največje otrokove koristi. Glede na vsa pridobljena poročila, strokovna mnenja oz. izvide strokovnjakov iz različnih področij, glede na mnenje komisije prve in druge stopnje ter ob upoštevanju vseh objektivnih okoliščin tega primera, je po presoji sodišča odločitev prvostopenjskega organa o vključitvi A.A. v CJL, pravilna in zakonita. A.A. bo tudi po mnenju sodišča z usmeritvijo v prilagojeni izobraževalni program z nižjim izobrazbenim standardom, glede na njene posebne potrebe oz. motnje, v okviru CJL dana možnost, da bolje razvije svoje sposobnosti. Sodišče pripominja, da ima CJL strokovnjake prav na področju vzgoje in izobraževanja otrok z motnjami v duševnem razvoju in z motnjo avtističnega spektra. S posebej individualiziranim programom pa bodo upoštevane posebne potrebe A.A., dodatno zanjo bodo prilagojene učne vsebine ter program pripravljen tako, da ji bo omogočil, da čim bolje razvije psihične in fizične sposobnosti ter se čim uspešnejše vključi v socialno okolje. Deklica od 21. 11. 2014 ne obiskuje več pouka in ostaja doma. V največjo korist deklice ter za dekličin celostni razvoj je tudi po presoji sodišča potrebna čimprejšnja vsakodnevna vključitev v šolsko okolje in vsakodnevno druženje z enako starimi otroci. Na podlagi prvega odstavka 34. člena ZUOPP-1 so starši dolžni vključiti A.A. v CJL, skladno z dokončno odločbo o usmeritvi.

16. Ker je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

17. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

18. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.