Jedro

Določilo 446. člena ZPIZ-1 od 1. 1. 2003 ni bilo več podlaga za uporabo določb ZPIZ/92 o nadomestilu plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu.

Tožnik je imel ob vložitvi zahteve dne 26. 6. 2006 zakonsko podlago kvečjemu za pridobitev ene od pravic po ZPIZ-1, ki pa nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, kot pravice po tem zakonu, ne pozna več.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za odpravo odločb tožene stranke z dne 9. 10. 2006 in 2. 8. 2006, priznanje pravice do nadomestila plače za čas čakanja na drugo zaposlitev od 14. 7. 2006 dalje, da je tožena stranka dolžna izdati odločbo v višini izplačila nadomestila v roku trideset dni in tožniku povrniti stroške postopka. Zavrnilo je tudi podredni zahtevek za razveljavitev navedenih odločb tožene stranke, vrnitev zadeve toženi stranki v ponovno odločanje ter povrnitev stroškov postopka.

2. Med drugim je ugotovilo, da je bil tožnik z odločbo z dne 22. 1. 1981 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic nesreče pri delu s pravico do poklicne rehabilitacije za delo pomožnega skladiščnika. Z odločbo z dne 10. 5. 2001 je bila tožniku priznana pravica do razporeditve oziroma zaposlitve na drugem ustreznem delu z omejitvami, odločanje o pravici in višini nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oziroma nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu pa je bilo pridržano posebnim odločbam tožene stranke. Tožnik je prejemal nadomestilo plače zaradi manjše plače na drugem ustreznem delovnem mestu. To nadomestilo mu je bilo ukinjeno z dnem 29. 4. 2004 (na podlagi odločbe tožene stranke z dne 18. 5. 2004), zaradi prenehanja delovnega razmerja (zaradi začetka stečajnega postopka). Ob prenehanju delovnega razmerja je imel delovno dovoljenje, ki mu je poteklo dne 5. 10. 2004. Po prenehanju delovnega razmerja se je tudi pravočasno prijavil na zavod za zaposlovanje in do 13. 7. 2006 prejemal nadomestilo za brezposelnost. Z izpodbijano prvostopenjsko odločbo z dne 2. 8. 2006 mu je tožena stranka zavrnila zahtevo za priznanje pravice do nadomestila plače za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev od 14. 7. 2006 (zahtevo je vložil dne 26. 6. 2006). Izhajala je predvsem iz tega, da je tožniku poteklo delovno dovoljenje dne 5. 10. 2004, zaradi česar ne more realizirati svoje pravice do zaposlitve na drugem ustreznem delu in se kot tujec ne more zaposliti. Prav zaradi tega mu tudi ni mogoče priznati nadomestila plače za čas čakanja na drugo zaposlitev. Kot podlago za tako odločitev je uporabilo določbo 124. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Uradni list RS, št. 12/92 in nadalj.), v zvezi s 446. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Uradni list RS, št. 106/99 in nadalj.). Tudi sodišče se je oprlo na to zakonsko podlago in navedlo, da tujec brez delovnega dovoljenja ne more biti aktivni iskalec zaposlitve, zaradi česar ni izpolnjen pogoj za priznanje pravice do nadomestila za čas čakanja na drugo zaposlitev. Pri tem se je sklicevalo tudi na Zakon o zaposlovanju in delu tujcev (ZZDT, Uradni list RS, št. 66/2000), po katerem se tujci lahko zaposlijo ali delajo v Republiki Sloveniji pod pogojem, da imajo delovno dovoljenje.

3. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da tožnik krije sam svoje pritožbene stroške.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo. Navaja, da njegov pravni položaj ni enak položaju v odločbah Vrhovnega sodišča, na katere opozarja sodišče druge stopnje, saj je tožnik izpolnjeval vse zakonske pogoje za pridobitev pravice do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev. Iz določbe 124. člena ZPIZ ne izhajajo omejitve, ki jih uveljavlja sodišče, temveč pogoji za pridobitev pravice, ki jih je tožnik izpolnjeval. Pravna podlaga, ki bi še dodatno omejevala njegove pravice iz 124. člena ZPIZ, ne obstaja. Prav tako ne obstaja podlaga, ki bi prijavo tujca na zavod za zaposlovanje omejevala zgolj z osebnim delovnim dovoljenjem. Tega je tožnik ob prijavi na zavod za zaposlovanje imel. Očitna napačna je uporaba 69. člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB, Uradni list RS, št. 5/91 in nadalj.). Tožnik je bil vpisan v evidenco brezposelnih oseb in je pridobival nadomestilo za brezposelnost tudi po prenehanju veljavnosti osebnega delovnega dovoljenja in se je po prenehanju tega dovoljenja tudi redno javljal na zavodu za zaposlovanje. Šele po začetku tega socialnega spora je prišlo do posegov zavoda v tožnikov status kot iskalca zaposlitve, itd. Uveljavlja tudi kršitev človekovih pravic in svoboščin, ki so zajamčene z Ustavo RS, pa tudi bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) in 8. ter 14. točke drugega odstavka iste zakonske določbe. Iz obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje ni jasno, katera dejstva je pritožbeno sodišče na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, niti ni to jasno iz prvostopenjske sodbe. Odprta so ostala vprašanja v zvezi s številom in vrstami evidenc, ki jih vodi zavod za zaposlovanje. S pavšalno oceno dokazov sta mu sodišči kršili pravico do izjave v postopku, izpodbijana sodba pa se sicer ne more preizkusiti, saj iz nje ni mogoče razbrati, zakaj ni izpolnjeval pogojev za priznanje nadomestila.

5. V odgovoru na revizijo je tožena stranka predlagala zavrnitev revizije.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Uradni list RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

8. Očitek bistvenih kršitev določb postopka se veže na postopek sodišč nižje stopnje in ugotavljanje ter obrazložitev dejanske in materialnopravne podlage za odločitev v zadevi. Vendar pa zakonska podlaga za odločitev v sporu, iz katere je izhajalo sodišče in na katero se je skliceval tudi tožnik, ni pravilna. To revizijsko sodišče ugotavlja iz razlogov po uradni dolžnosti, saj glede odločanja o reviziji še ni mogoče uporabiti oziroma upoštevati Zakona o spremembah in dopolnitvah ZPP (ZPP-D, Uradni list RS, št. 45/2008). Že pred uveljavitvijo te novele je bila namreč na prvi stopnji izdana odločba, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal (130. člen ZPP-D). Glede na drugačno materialnopravno podlago za odločanje o pravici, in kar bo razloženo v nadaljevanju, je bil zahtevek tožnika za priznanje pravice do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu že od vsega začetka nesklepčen. Niso torej pomembni razlogi, ki sta jih za odločitev upoštevali sodišči druge in prve stopnje in le v tem okviru uveljavljena revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki se vežejo prav na očitek pomanjkljivega postopka, ta pa le na sodelovanje tožnika v postopku, ugotavljanje dejstev in obrazložitev v zvezi z (napačnim ) materialnopravnim izhodiščem za odločanje v tem sporu.

9. Obe stranki in sodišči druge in prve stopnje se v zvezi s tožnikovo pravico do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu sklicujejo na določbo 446. člena ZPIZ-1, ki naj bi napotila na uporabo prejšnjih predpisov oziroma določb 123. do 128. člena ZPIZ, vendar neutemeljeno. Iz določbe 446. člena ZPIZ-1 namreč ne izhaja uporaba prejšnjih predpisov; uporaba določb 60. do 71. člena, 80. do 101., 106. člena, petega odstavka 138. člena, 158. do 163. člena in četrtega odstavka 149. člena ZPIZ-1 je bila odložena le do 1. 1. 2003. Določbe 102. do 105. člena tega zakona so se začele uporabljati z dnem uveljavitve novega zakona o usposabljanju in zaposlovanju invalidov, vendar najpozneje s 1. 1. 2005, oziroma v zvezi z Zakonom o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI, Uradni list RS, št. 63/2003 in nadalj.) šele z dnem uveljavitve Uredbe iz tretjega odstavka 62. člena tega zakona (110. člen ZZRZI), ki je začela veljati 1. 1. 2006 (Uredba o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov – Uradni list RS, št. 11/2005 in nadalj.). Samo do navedenih datumov so se o pravicah iz invalidskega zavarovanja uporabljale določbe prejšnjega ZPIZ (tretji odstavek 446. člena ZPIZ-1). Glede na to v obravnavanem primeru 446. člen ZPIZ-1 že od 1. 1. 2003 ni bil več podlaga za uporabo določb ZPIZ o nadomestilu plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu. Ne gre niti za primer, ki ga ZPIZ-1 ureja v 390. ali 397. členu, saj tožnik ni bil uživalec nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu; te pravice do uveljavitve ZPIZ-1 sploh ni pridobil. Tudi določba 391. člena ZPIZ-1 ne pride v poštev, saj se postopek za uveljavljanje pravic ni začel pred uveljavitvijo tega zakona. Le v takšnem primeru se namreč v skladu s to določbo pravice na podlagi invalidnosti določijo po predpisih, veljavnih na dan nastanka invalidnosti. Ne gre niti za primer, ki bi ga reševala neka od drugih prehodnih določb ZPIZ-1. 10. Tožnik torej ob vložitvi zahteve dne 26. 6. 2006 ni imel zakonske podlage za pridobitev pravice do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, temveč kvečjemu ene od pravic po ZPIZ-1, ki pa nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, kot pravice po tem zakonu, ne pozna več.

11. Ker je tožnik z zahtevo z dne 26. 6. 2006 izrecno uveljavljal pravico do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, tožena stranka pa je odločila v tem okviru, in je tožnik tudi tožbo na sodišče vložil le za priznanje te pravice, izven tega okvira ni bilo mogoče naložiti toženi stranki, da na tožnikov predlog oziroma po tožbi ugotavlja, ali bi tožniku morda pripadala katera od drugih pravic iz obveznega invalidskega zavarovanja, ki jih ureja ZPIZ-1. 12. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče iz drugih razlogov revizijo zavrnilo in potrdilo pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje.