Jedro

Ker je tožniku osebno delovno dovoljenje prenehalo veljati v letu 2004 in ga ni ponovno pridobil, se ob vložitvi zahteve za priznanje pravice do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu v letu 2006 ni mogel prijaviti pri zavodu za zaposlovanje kot iskalec zaposlitve. Iz tega razloga je pravilna odločitev, da ni izpolnjeval pogojev za priznanje pravice do nadomestila plače.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam trpi stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, ki je glasil: „Odločbi tožene stranke št. ... z dne 9. 10. 2006 in št.... z dne 2. 8. 2006 se odpravita.

Tožniku se prizna pravica do nadomestila plače za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev od 14. 7. 2006 dalje.

Tožena stranka je dolžna izdati odločbo v višini in izplačilu nadomestila iz prejšnje točke v roku 30 dni in pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izdaje prvostopne sodne odločbe do plačila, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.“ Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, ki je glasil: „Odločbi tožene stranke št. ... z dne 9. 10. 2006 in št. ... z dne 2. 8. 2006 se razveljavita in se zadeva vrne v ponovno odločanje na prvostopni organ tožene stranke.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške tega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izdaje prvostopne sodne odločbe do plačila, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.“ Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 - 45/08 – ZPP) ter zaradi kršitve ustavnih načel in konvencije Sveta EU o državljanstvu pritožil tožnik in predlagal, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da ugodi primarnemu ali podrednemu zahtevku v celoti oz. jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožnik državljan Republike Hrvaške, praktično je vso delovno dobo dopolnil v Sloveniji. Od 1. 12. 1981 je imel zaradi III. kategorije invalidnosti, kot posledice poškodbe pri delu, pravnomočno priznano pravico do razporeditve oz. zaposlitve na drugem ustreznem delu. Zaradi stečaja delodajalca, P.D. d.o.o. iz ... mu je neodvisno od njegove volje dne 29. 4. 2004 prenehalo delovno razmerje in se je nato v 30 dnevnem roku, dne 12. 5. 2004 prijavil pri zavodu za zaposlovanje, kjer je od 14. 7. 2004 do 13. 7. 2006 prejemal nadomestilo, od tedaj pa je brez prejemkov. Tožena stranka je z dokončno odločbo zavrnila zahtevo za priznanje pravice do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev od 14. 7. 2006 dalje, ker tožnik ni izpolnjeval pogojev za priznanje nadomestila po 124. členu prej veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 - 54/98 - ZPIZ) v zvezi s 446. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami - ZPIZ-1), saj mu je veljavnost osebnega delovnega dovoljenja dne 5. 10. 2004 potekla. Prenehanje veljavnosti delovnega dovoljenja in dejstvo, da je bil tožnik pri Zavodu RS za zaposlovanje prijavljen v evidenci oseb, za katere se evidenca vodi na podlagi drugih zakonov, je bilo tudi podlaga sodišču prve stopnje za zavrnitev tožbenega zahtevka. Tožnik je ob prijavi pri zavodu za zaposlovanje 12. 5. 2004 imel veljavno delovno dovoljenje ter pridobil pravico do nadomestila za brezposelnost. Obrazložitev sodišča prve stopnje je nejasna, saj ne navaja pravne podlage, iz katere bi sledilo, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje nadomestila. Ni jasno, kje piše, da tujec ne more prejemati pri ZPIZ nadomestila za čas čakanja na zaposlitev, če nima delovnega dovoljenja po Zakonu o zaposlovanju in delu tujcev. Okoliščine v zvezi s prijavo v posamezno evidenco niso bile sporne in jih sodišče ni posebej ugotavljalo. Navedeno pomeni bistveno kršitev postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPIZ. Nesporno je bil tožnik vpisan v evidenci brezposelnih oseb, saj je od 13. 7. 2004 do 13. 7. 2006 užival pravico do nadomestila za brezposelnost. V zvezi z vpisom v ustrezno evidenco sodišče prve stopnje obravnava poseben socialni spor, v katerem tožnik izpodbija zakonitost odločb, da se ga ne vodi v evidenci brezposelnih oseb. V delovnem dovoljenju z dne 10. 9. 2001 je napotilo, da se v primeru brezposelnosti vključi v evidenco brezposelnih oseb, zato ni bilo podlage, da se ga vpiše le v evidenco oseb, prijavljenih pri zavodu na podlagi drugih zakonov. Nezakonito ravnanje Zavoda RS za zaposlovanje, ko tožnika ni vpisal v ustrezno evidenco, ne more biti razlog za zavrnitev pravic iz invalidskega zavarovanja. Ob izteku delovnega dovoljenja in tudi najkasneje do leta 2007 ni prejel nobene odločitve Zavoda RS za zaposlovanje o izbrisu iz evidence ali vpisu v drugo evidenco. Tožnik je izpolnil pogoje, ker se je v 30 dneh po prenehanju delovnega razmerja prijavil pri zavodu. Ni zakonske podlage, da bi moral imeti tujec delovno dovoljenje tudi v času, ko zahteva pri toženi stranki pravico do nadomestila za čas čakanja na zaposlitev. Nepomembna je okoliščina, da mu po poteku 5. 10. 2004 delovno dovoljenje ni bilo podaljšano ali izdano novo. Tudi po predpisih o zavarovanju za primer brezposelnosti pravica do nadomestila ni odvisna od veljavnosti delovnega dovoljenja. Sodišče prve stopnje je kršilo ustavne določbe o enakosti pred zakonom in je takšna odločitev diskriminatorna do invalidov tujcev. Približno 30 let je plačeval prispevke za invalidsko zavarovanje in mu zato ni mogoče odreči pravic, ki jih državljani RS uveljavijo brez težav. Sodba pomeni kršitev Konvencije SE o državljanstvu iz leta 1997, ki nalaga državam spoštovanje načela enakega obravnavanja tujcev, državljanov iste države prednice. Očitno je kršen tudi 52. člen Ustave RS, ki invalidom zagotavlja posebno varstvo. Sklicevanje na sodno prakso ni utemeljeno, ker gre za drugačne primere. V drugi zadevi zavarovanec že ob izgubi zaposlitve oz. v času prijave pri zavodu za zaposlovanje ni imel delovnega dovoljenja, kar v obravnavanem primeru ne velja. Zahteva povračilo pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni bilo kršitev, ki jih navaja pritožba, niti kršitev, na katere sodišče druge stopnje na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti.

Iz odločbe Območne enote tožene stranke iz ... št. ... z dne 10. 5. 2001, priložene v upravnem spisu izhaja, da je bila tožniku, ki je od 15. 12. 1980 invalid III. kategorije zaradi posledic bolezni in poškodbe pri delu, priznana pravica do razporeditve oz. zaposlitve na drugo ustrezno delo skladiščnika od 1. 6. 2001 dalje. Odločeno je bilo, da bo tožena stranka o pravicah do denarnih nadomestil izdala posebni odločbi, delodajalcu P.D. d.o.o. pa je bilo naloženo, da tožnika obdrži na delu. Ker je tožnik pravice iz invalidskega zavarovanja pridobil pred 31. 12. 2002, to je pred datumom, ki ga za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja po sedaj veljavnem Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami - ZPIZ-1) določa 446. člen ZPIZ-1, na podlagi 1. odstavka 397. člena ZPIZ-1 obdrži te pravice v nespremenjenem obsegu tudi po 1. 1. 2003, ko so se pričele uporabljati določbe o invalidskem zavarovanju iz ZPIZ-1. Delovni invalid III. kategorije invalidnosti ima po 2. odstavku 123. člena ZPIZ/1992 pravico do nadomestila za čas čakanja na razporeditev oz. zaposlitev na drugem ustreznem delu, če se v roku 30 dni po dokončnosti odločbe o priznanju pravice do zaposlitve na drugem ustreznem delu oz. do dela s skrajšanim delovnim časom, prijavi zavodu za zaposlovanje. Po 124. členu ZPIZ/1992 ima pravico do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oz. zaposlitev na drugem ustreznem delu tudi delovni invalid III. kategorije invalidnosti, ki mu je neodvisno od njegove volje prenehalo delovno razmerje na drugem ustreznem delu, na katero je bil razporejen oz. mu je bilo preskrbljeno po nastanku invalidnosti, če se v 30 dneh po prenehanju delovnega razmerja prijavi pri zavodu za zaposlovanje, kar je tudi tožnikov primer. Nadomestilo plače za čas čakanja na razporeditev oz. na zaposlitev se po 2. odstavku 188. člena ZPIZ/1992 nezaposlenim zavarovancem izplačuje za mesece, v katerih so se redno javljali zavodu za zaposlovanje in za mesece, v katerih se niso mogli javiti iz opravičljivih razlogov. Smiselno enako glede pravic invalidov II. in III. kategorije za čas po 1. 1. 2003 določata 97. in 162. člen ZPIZ-1. Tudi po teh določbah je za brezposelne delovne invalide pogoj za pridobitev pravice prijava pri zavodu za zaposlovanje ter izpolnjevanje obveznosti po predpisih o zaposlovanju.

V času, ko je delovni invalid prijavljen pri zavodu za zaposlovanje mora izpolnjevati obveznosti, kot jih za brezposelne osebe določa Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur. l. RS, št. 5/91 s spremembami - ZZZPB) v 17.c in 17.g členu. Namen prijave v evidence pri zavodu za zaposlovanje je zagotavljanje možnosti za vključitev delovnih invalidov v delovni proces, skladno z njihovo preostalo delovno zmožnostjo. Tujci, torej osebe, ki nimajo državljanstva Republike Slovenije, se po 3. odstavku 4. člena Zakona o zaposlovanju in delu tujcev (Ur. l. RS, št. 66/2000 s spremembami - ZZDT) lahko zaposlijo ali delajo v Republiki Sloveniji pod pogojem, da imajo delovno dovoljenje in da je zavezanec za prijavo dela prijavil delo tujca v skladu z določbami zakona. Pogodba o zaposlitvi ali pogodba o delu, sklenjena s tujcem, ki nima delovnega dovoljenja, je namreč po 5. odstavku 4. člena ZZDT in po 2. odstavku 21. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami – ZDR) nična. Namen prijave pri zavodu za zaposlovanje je realna možnost, da se delovnemu invalidu zagotovi ustrezna zaposlitev. Ker zaposlitev tujca brez delovnega dovoljenja ni zakonita, 2. odstavek 69. člena ZZZPB določa, da se tujec lahko prijavi kot brezposelna oseba, če ima osebno delovno dovoljenje. Ker je tožniku, kar med strankama ni sporno, osebno delovno dovoljenje, izdano 10. 9. 2001, prenehalo veljati 5. 10. 2004, in ga ni ponovno pridobil, zanj možnosti za zaposlitev ob vložitvi zahteve za priznanje pravice do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu dne 26. 6. 2006 ni bilo, in mu zato tudi pravice do denarnih prejemkov za čas čakanja na zaposlitev ni mogoče priznati. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v zvezi z vloženimi revizijami v socialnih sporih zaradi priznanja pravice do nadomestila plače v enakih primerih kot je tožnikov, že zavzelo stališče, da je za priznanje te pravice predpisana kot pogoj prijava na zavod za zaposlovanje, za izplačevanje denarnega nadomestila pa redno javljanje na zavodu. Tujci ta pogoj lahko izpolnijo le, če imajo veljavno delovno dovoljenje. To ne pomeni različnega obravnavanja, pač pa da tujec brez dovoljenja za delo v Sloveniji ne more in ne sme biti zaposlen, zato tudi ne more čakati na zaposlitev, ker te brez delovnega dovoljenja ne more dobiti. Navedeno je tudi razlog, zakaj ne more pridobiti pravice do nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu (sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 82/2005 z dne 25. 10. 2005, opr. št. VIII Ips 100/2007 z dne 8. 4. 2008 ter tudi sodba VIII Ips 185/2005 z dne 28. 3. 2006). V navedenih sodbah se je vrhovno sodišče opredelilo tudi do pomislekov o protiustavnosti takšne ureditve ter do trditev o kršitvah Evropske konvencije o človekovih pravicah in jih kot neutemeljene zavrnilo.

Zatrjevana kršitev mednarodnih obveznosti Republike Slovenije ni izkazana. Na spletni strani Sveta Evrope (naslov: http://conventions.coe.int/Treaty/Commun/ListeTraites.asp?PO=SLO & MA=999&SI=4&CM=3&CL=ENG) je navedeno, da Konvencije sveta Evrope o državljanstvu iz leta 1997, ki je pričela veljati 1. 3. 2000, Republika Slovenija ni podpisala niti ratificirala in ta konvencija ni bila objavljena v državnem uradnem listu, kot nalaga 154. člen Ustave Republike Slovenije. Spremenjena evropska socialna listina (Ur. l. RS, št. 24/1999 - Mednarodne pogodbe, št. 7/99) glede pravice do socialne varnosti v 12. členu določa, da se pogodbenice zavezujejo, da bodo s sklepanjem ustreznih dvostranskih ali večstranskih sporazumov ali z drugimi sredstvi ter v skladu s pogoji, določenimi v teh sporazumih ukrenile, kar je potrebno, da bi zagotovile med ostalim enakopravno obravnavanje lastnih državljanov in državljanov drugih pogodbenic glede pravice do socialne varnosti, vključno z ohranjanjem ugodnosti, ki izhajajo iz zakonodaje o socialni varnosti, ne glede na gibanja varovanih oseb med ozemlji različnih pogodbenic. Ker sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško (Zakon o ratifikaciji sporazuma je objavljen v Uradnem listu - Mednarodne pogodbe št. 21/97 in je po obvestilu Ministrstva za zunanje zadeve Republike Slovenije, objavljenem v Uradnem listu RS - Mednarodne pogodbe št. 7/98 pričel veljati 1. 2. 1998) ne ureja pravic invalidov III. kategorije in tako tudi ne pravice do nadomestila plače za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev, z izpodbijano sodbo niso kršene mednarodno prevzete obveznosti Republike Slovenije.

Neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo.

Posledica zavrnitve pritožbe je sklep, sprejet na podlagi 1. odstavka 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP, da tožnik pritožbene stroške trpi sam.