Jedro

V skladu s 47. členom Zakona o davčnem postopku je davčni organ dolžan s sklepom ustaviti postopek prisilne izterjave po uradni dolžnosti, vendar le v primeru, če je izvršilni naslov pravnomočno odpravljen, spremenjen, razveljavljen ali izrečen za neveljavnega oziroma je razveljavljeno potrdilo o izvršljivosti, če je pravica do izterjave dolga zastarala, če je dolžnik davčni dolg plačal ali če je bil dolžniku dolg odpisan. Za primer, če je davčni zavezanec na račun davkov ali obresti ali stroškov plačal več, kot je bil dolžan plačati po pravnomočni odločbi, pa je potrebno uporabiti 95. člen Zakona o davčnem postopku, ki govori o vračilu davka, kadar je bil davčnemu zavezancu neupravičeno odmerjen ali preveč odmerjen davek oziroma obresti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper sklep Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A št. ... z dne 22. 1. 2003. Z omenjenim sklepom je prvostopenjski organ zoper tožnika uvedel postopek prisilne izterjave davčnega dolga. Dolg izvira iz izvršljive odločbe izdane v postopku inšpiciranja pravilnosti in pravočasnosti obračunavanja in plačevanja davkov in prispevkov za leto 2001 št. ... z dne 27. 9. 2002. Dolg, ki izvira iz te odločbe, je, kot navaja tožena stranka, edini dolg, ki se s tem sklepom o prisilni izterjavi izterjuje. V nadaljevanju tožena stranka citira še 43. člen Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 do 37/01) ter njegov 42 in 44. člen. Tožniku v nadaljevanju še pojasnjuje, da dejstvo, da je glede odločbe, ki je podlaga za uvedbo postopka prisilne izterjave vložena pritožba, o kateri še ni bilo odločeno, ni razlog, iz katerega bi bila pritožba na sklep o prisilni izterjavi upravičena. Na podlagi 20. člena Zakona o davčnem postopku s pritožbo zoper odločbo o odmeri davka ni mogoče zadržati izvršbe. Izvršljivost odločbe o odmeri davkov nastopi po preteku paricijskega roka, ki začne teči dan po vročitvi odmerne odločbe davčnemu zavezancu. Pritožnik pa je možnost za odložitev prisilne izterjave dajatev pri organu, ki izvršbo opravlja, že izkoristil. Glede pritožbenih navedb, ki se nanašajo na vsebinsko nepravilnost odločbe, ki predstavlja izvršilni naslov, pa tožena stranka še pove, da na podlagi določb 46. člena Zakona o davčnem postopku s pritožbo zoper sklep o prisilni izterjavi ni možno izpodbijati odločb, ki se izvršujejo. Zato lahko v postopku izterjave zavezanec poda le ugovore, ki se nanašajo na samo prisilno izterjavo, ne pa tudi ugovorov glede utemeljenosti dolga. Dejstva, da naj bi bil obračun zamudnih obresti v nasprotju z določbami zakona, pritožnik ni dokazal. Navedel je le pritožbeno navedbo, za katero pa ni predložil nobenih dokazil. V skladu s 15. členom Zakona o davčnem postopku pa morajo davčni zavezanci za svoje trditve v davčnem postopku predložiti dokaze, katerih pa pritožnik ni predložil. Tožena stranka v nadaljevanju še poudarja, da do bistvenih kršitev pravil postopka ali kršitve materialnega zakona, na katerega drugostopenjski organ pazi sam po uradni dolžnosti, v postopku na prvi stopnji ni prišlo. Iz tega razloga je prerekani sklep o prisilni izterjavi zakonit. Tožena stranka vlaga tožbo v tem upravnem sporu, saj se z odločitvijo tožene stranke ne strinja. Navaja, da izdana odločba ni odraz dejanskega stanja, kakor tudi ne pravno pravilnih ugotovitev. Podočiti je potrebno identiteto izvršilnega naslova z izvršilnim sredstvom. Dejansko prihaja do razhajanja, četudi je stališče tožene stranke drugačno. Več kot očitno je, da je organ pri svoji odločitvi kršil določbe postopka, saj bi moral in mogel vedeti za sodbo Ustavnega sodišča št. U-I-356/2002, ki se nanaša na obračunavanje zamudnih obresti, do katerih pa davčni organ ni upravičen. Upravni organ bi moral že zaradi sodbe Ustavnega sodišča sklep o izvršbi oziroma prisilni izterjavi dolga odpraviti in ga uskladiti z novo sodno prakso. Tega pa dejansko ni naredil, še manj pa je izvršbo odložil, četudi bi bil iz tega razloga odlog izvršbe v celoti utemeljen. Če torej izvršilno sredstvo ni v skladu s sodbo Ustavnega sodišča in bo v tem pogledu tudi sicer izvršilni naslov razveljavljen, tudi sklep zaradi spremenjene prakse o davčnih postopkih ne bi smel biti deležen tako ozkega obravnavanja. Tožena stranka bi morala odložiti upravno izvršbo tako, kot je bilo predvideno. Prav tako pa je temeljni poudarek tožeče stranke na obrestih, o katerih pa je Ustavno sodišče že zavzelo stališče. Tožeča stranka zato predlaga, naj sodišče iz razlogov kršitev določb materialnega zakona, prav tako pa tudi določb postopka, tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo posreduje organu prve stopnje v ponovno odločitev.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožeča stranka v tožbi ponavlja že v pritožbi navedene razloge, na katere je tožena stranka v izpodbijani odločbi že v celoti odgovorila. Zato predlaga zavrnitev tožbe iz razlogov razvidnih iz njene odločbe.

Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

V tej zadevi gre za prisilno izterjavo dolgov iz sredstev dolžnika na podlagi odločbe Davčne uprave RS, Davčnega urada A, št. ... z dne 27. 9. 2002, ki je postala izvršljiva 18. 11. 2002. Ker tožnik sam ni izvršil vseh obveznosti v izpolnitvenem roku, se je kot izhaja iz prvostopenjske odločbe, zoper tožnika dovolila izvršba na zavezančeve stroške, ki se opravi z rubežem zneska ... SIT iz naslova davka od dobička pravnih oseb za leto 2001, zneska ... SIT iz naslova zamudnih obresti zaradi neplačila davka od dobička pravnih oseb za leto 2001, zneska ... SIT iz naslova mesečnih akontacij za davek od dobička pravnih oseb za leto 2002, znesek ... SIT iz naslova zamudnih obresti zaradi dvanajst zapadlih akontacij davka od dobička pravnih oseb za leto 2002, zneska ... SIT iz naslova davka na dodano vrednost za leto 2001, zneska ... SIT iz naslova zamudnih obresti zaradi neplačila davka na dodano vrednost za leto 2001 ter zneska ... SIT za sklep o prisilni izterjavi. Postopek prisilne izterjave davčnega dolga urejajo določbe Zakona o davčnem postopku v poglavju o izvršbi. Tako 40. člen omenjenega zakona določa, da zoper dolžnika, ki zapadlega davka ni plačal v predpisanem roku, uvede davčni organ postopek prisilne izterjave. V smislu 42. člena istega zakona jo uvede z izdajo sklepa o prisilni izterjavi. 43. člen omenjenega zakona določa obvezne sestavine sklepa o prisilni izterjavi, 44. člen pa predpisuje, kaj vse je izvršilni naslov po tem zakonu, med katere spada tudi odločba o odmeri davka. V smislu 2. odstavka 45. člena zakona pritožba zoper sklep o prisilni izterjavi ne odloži začetega postopka prisilne izterjave, davčni organ pa lahko do odločitve o pritožbi, odloži začeti postopek prisilne izterjave, če oceni, da bi bilo pritožbi mogoče ugoditi. Pomemben je še 46. člen zakona, ki pravi, da s pritožbo zoper sklep o prisilni izterjavi ni možno izpodbijati odločb, ki se izvršujejo, in 20. člen zakona, ki določa, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe o odmeri davka, če ni z zakonom drugače določeno. 21. člen zakona določa postopanje organa druge stopnje v zvezi s pritožbo. Gre za primere, ko so bila v postopku na prvi stopnji nepopolno ali zmotno ugotovljena dejstva, ali da v postopku niso bila upoštevana pravila postopka, ki bi mogla vplivati na odločitev o stvari, ali da je izrek izpodbijane odločbe nejasen ali v nasprotju z obrazložitvijo. V takem primeru drugostopenjski organ dopolni postopek in odpravi omenjene pomanjkljivosti sam ali po organu prve stopnje. Če pa spozna, da je treba na podlagi dejstev ugotovljenih v dopolnilnem postopku stvar rešiti drugače, kot je bila rešena z odločbo prve stopnje, odpravi odločbo prve stopnje s svojo odločbo in sam reši stvar. To stori tudi v primeru ko ugotovi, da so bili v odločbi prve stopnje zmotno presojeni dokazi, da je bil iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep glede dejanskega stanja, ali da je bil napačno uporabljen pravni predpis, na podlagi katerega je bilo odločeno o stvari, ali če spozna, da bi bilo treba po prostem preudarku izdati drugačno odločbo. Kot izhaja iz drugostopenjske odločbe organ druge stopnje pri presojanju pritožbe tožnika oziroma pravilnosti in zakonitosti prvostopenjske odločbe, ni našel nobene od navedenih kršitev. Sklep o prisilni izterjavi dolga je bil ob času njegove izdaje dne 22. 1. 2003 pravilen in zakonit v smislu člena 40 in naslednjih Zakona o davčnem postopku.

Ni sporno, da je bila v Uradnem listu Republike Slovenije št. 109/2004 objavljena odločba Ustavnega sodišča U-I-356/02, po kateri je Zakon o davčnem postopku bil v neskladju z Ustavo iz razlogov navedenih v obrazložitvi ustavne odločbe oziroma, da v zadevah iz 406. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 54/04) začnejo zamudne obresti teči z dnem izvršljivosti davčne odločbe. V zvezi s tem tožnik navaja, da je zoper odmerno odločbo, ki je podlaga za izterjavo davčnega dolga, vložil pritožbo. Sodišče pripominja, da je v skladu s 47. členom Zakona o davčnem postopku, davčni organ dolžan s sklepom ustaviti postopek prisilne izterjave po uradni dolžnosti, vendar le v primeru, če je izvršilni naslov pravnomočno odpravljen, spremenjen, razveljavljen ali izrečen za neveljavnega oziroma je razveljavljeno potrdilo o izvršljivosti, če je pravica do izterjave dolga zastarala, če je dolžnik davčni dolg plačal ali če je bil dolžniku dolg odpisan. Tožnik niti ne trdi, niti ne izhaja iz podatkov v spisu, da bi kateri od navedenih razlogov, zaradi katerih bi bilo potrebno s sklepom ustaviti postopek prisilne izterjave, v danem primeru nastopil. Za primer, če je davčni zavezanec na račun davkov ali obresti ali stroškov plačal več, kot je bil dolžan plačati po pravnomočni odločbi, pa je potrebno uporabiti 95. člen Zakona o davčnem postopku, ki govori o vračilu davka kadar je bil davčnemu zavezancu neupravičeno odmerjen ali preveč odmerjen davek oziroma obresti. Tudi do te situacije, kot izhajajo iz podatkov v spisu, v danem primeru (še) ni prišlo.

Glede na navedeno sodišče v smislu presojanja zakonitosti in pravilnosti dokončnega posamičnega akta upravnega organa iz 1. člena Zakona o upravnem sporu ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Ker v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.