Jedro

Vsak dedič je odgovoren za zapustnikove dolgove samostojno do višine vrednosti podedovanega premoženja, če je pa dedičev več, so ti nerazdelno odgovorni za zapustnikove dolgove, in sicer vsak do višine vrednosti svojega dednega deleža, ne glede na to, ali je delitev dediščine že izvršena ali ne (prvi in tretji odstavek 142. člena Zakona o dedovanju). Solidarni dolžniki pa niso ne nujni ne enotni sosporniki.

Izrek

I. Pritožba zoper zamudno sodbo in sodbo z dne 11.6.2020 se zavrne in v izpodbijanem delu (I. točka izreka) potrdi izpodbijana odločba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

III. Pritožba zoper sklep z dne 15.7.2020 se zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

V zvezi z zamudno sodbo in sodbo

1. Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje (v nadaljevanju sodišče) odločilo: - da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna v roku 15 dni od prejema te odločbe tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) plačati 20.316,03 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.2.2019 dalje do plačila (I. točka izreka); - da se zavrne višji tožbeni zahtevek, to je za plačilo še 7.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 6.2.2019 dalje (II. točka izreka) in - da bo o pravdnih stroških odločeno s posebnim sklepom (III. točka izreka).

2. Zoper to odločbo se pritožuje toženka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga, da se zadeva vrne sodišču v novo obravnavanje, stroški pritožbe pa so nadaljnji stroški postopka. Navaja, da tožbe nikoli ni prejela in že zato zamudna sodba ne bi smela biti izdana. Sicer pa je toženka dedinja po pokojnem XX (oče), kot sta bili tudi AX in BX. Vse tri so zakonite dedinje po pokojnem očetu, zato gre med njimi za enotno nujno sosporništvo in to ne glede nato, da je sodišče s sklepom z dne 19.11.2019 ustavilo postopek zoper AX in BX. V času, ko sta AX in BX prejeli tožbo, je bila tožena tudi pritožnica kot enotni nujni sospornik. Odgovor na tožbo, ki sta ga poslali AX in BX, je tako učinkoval tudi v korist pritožnice. Enako velja za vloge z dne 16.9.2019, 20.9.2019 in 9.10.2019. Te listine pa preprečujejo izdajo zamudne sodbe. S takšnim ravnanjem sodišča je bila pritožnici odvzeta pravica do zakonitega obravnavanja pred sodiščem. Neodvisno od do sedaj povedanega, sodišče ni imelo nobene dejanske podlage za ugotovitev obstoja temelja odškodninske odgovornosti niti glede odškodnine za materialno in nematerialno škodo in s tem materialnopravno presojo. Ker so odgovor na tožbo in vloge toženk učinkovale tudi v korist pritožnice, bi sodišče moralo opraviti narok in presojati predlagane dokaze s strani toženk tako glede temelja kot glede višine odškodnine. Najmanj pa v delu odškodnine za nematerialno škodo, saj sodišče nima strokovnega znanja, da bi lahko le to pravilno presodilo.

3. Tožnik je na pritožbo podal odgovor, v katerem prereka pritožbene navedbe, predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške.

4. Toženka je odgovorila na tožnikov odgovor na pritožbo, vendar pritožbeno sodišče te vloge ni upoštevalo, saj jo zakon ne predvideva.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Glede na podane pritožbene navedbe je ugotoviti, da se toženka pritožuje zoper odločitev, sprejeto v I. točki (ugodilni del) izreka.

7. V obravnavani zadevi je tožnik vložil tožbo zoper XX, s katero je vtoževal plačilo odškodnine za škodo, ki mu jo je ta povzročil. Ker se je pošiljka zanj vrnila z oznako "umrl", je kot toženo stranko navedel njegove dedinje, ženo BX in AX in CX. Na tožbo (vložena 6.2.2019) sta AX in BX 24.5.2019 odgovorili. Pritožnici je bila tožba s pozivom na odgovor (ki je vseboval opozorilo na posledice zamude oz. izostanka odgovora, 277. člen ZPP) vročena s fikcijo, in sicer 25.9.2019 (potrdilo nemškega organa na listovni št. 77-82), česar pritožba s trditvijo, da je ni prejela, ni omajala. Pritožnica na tožbo ni odgovorila.

8. Kot izhaja iz sklepa o dedovanju po pok. XX (priloga A65), ki je postal pravnomočen 31.8.2019, je bila pritožnica v zapuščinskem postopku seznanjena, da je oče z oporoko z dne 3.3.2014, ki so jo vse tri dedinje priznale za veljavno, ženo BX in hčer AX razdedinil, nakar je ona po premisleku (bila je seznanjena z očetovimi dolgovi) dne 5.7.2019 posredovala sodišču dedno izjavo, s katero sprejema, kar ji je z oporoko namenjeno. S pravnomočnim sklepom o dedovanju Okrajnega sodišča D XY/XY je bila toženka razglašena kot edina dedinja po pok. XX. Zato je tožnik umaknil tožbo zoper BX in AX, zaradi česar je sodišče izdalo sklep o ustavitvi postopka zoper navedeni osebi (listovna št. 23 spisa).

9. V obravnavani zadevi gre torej za dolg zapustnika. Ta pa bremeni dediče osebno. Glede na to, da je za dedinjo razglašena le toženka, je ta odgovorna za očetov dolg. Sicer pa je neutemeljeno pritožbeno stališče, da so bile v času vložitve odgovora na tožbo BX in AX ter pritožnica nujne sospornice. Njihova obveznost je izvirala iz odgovornosti dedinj za dolgove zapustnika. Vsak dedič je odgovoren za zapustnikove dolgove samostojno do višine vrednosti podedovanega premoženja, če je pa dedičev več, so ti nerazdelno odgovorni za zapustnikove dolgove, in sicer vsak do višine vrednosti svojega dednega deleža, ne glede na to, ali je delitev dediščine že izvršena ali ne (prvi in tretji odstavek 142. člena Zakona o dedovanju). Solidarni dolžniki pa niso ne nujni ne enotni sosporniki1. Zato se pritožnica ne more uspešno sklicevati na odgovor na tožbo, ki sta ga podali njena mati BX in sestra AX.

10. Upoštevaje navedeno ni podana zatrjevana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člena Ustave, saj so bili pogoji za izdajo zamudne sodbe podani, tako tudi pogoj iz 1. točke prvega odstavka 318. člena ZPP.

11. Ker se pri zamudni sodbi domneva, da je toženka s svojo pasivnostjo priznala tožnikove dejanske navedbe, je sodišče prve stopnje pravilno štelo za resnične tožbene trditve o poteku škodnega dogodka, o obsegu poškodb, ki jih je pokojni oče toženke povzročil tožniku, o trajanju in intenziteti bolečin (telesnih in duševnih), njegovega zatrjevanega strahu. Zato toženka ne more biti uspešna z zatrjevanjem, da sodišče ni imelo nobene dejanske podlage za ugotovitev obstoja temelja odškodninske odgovornosti niti glede odškodnine za materialno in nematerialno škodo. Da bi sodišče pri določitvi pravične odškodnine materialno pravo napačno uporabilo, pa pritožba ne zatrjuje.

12. Ker je odločitev sodišča materialnopravno pravilna, pritožba pa neutemeljena in ker tudi niso podane kršitve, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu (I. točka izreka) potrdilo izpodbijano odločbo.

13. Toženka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka, enako velja za tožnika, saj z odgovorom na pritožbo ni pripomogel k odločitvi in ne gre za potrebne stroške v smislu 155. člena ZPP.

V zvezi s sklepom z dne 15.7.2020

14. Z navedenim sklepom je sodišče odločilo, da je toženka dolžna v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka tega sklepa tožniku povrniti stroške postopka v višini 1.538,53 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

15. Zoper ta sklep se pritožuje toženka. Navaja, da je zoper zamudno sodbo v tej zadevi vložila pritožbo, in sicer iz razloga, ker tožbe nikoli ni prejela, in ker so na tožbo odgovorile ostale tožene stranke, ki so bile v času vložitve tožbe dedinje po pok. XX in s tem nujne sospornice. Zato je ta sklep preuranjen, saj bo odvisen od odločitve o pritožbi zoper zamudno sodbo in ga je zato treba razveljaviti.

16. Pritožba ni utemeljena.

17. Pritožba nima nobenih pravnorelevantnih pritožbenih razlogov zoper sklep, ki ga izpodbija, in ker tudi pritožbeni preizkus, ki ga je opravilo pritožbeno sodišče v okviru določbe drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, ni pokazal nobene kršitve, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP) .

1 Primerjaj odločbi VS RS II Ips 114972008 in VSL I Cp 318/2016.