Jedro

V primeru, ko denarna terjatev (obveznost) ni opredeljena kot solidarna (na upniški in/ali dolžniški strani), gre za deljivo obveznost (terjatev). Vsak soupnik lahko uveljavlja zgolj svoj del terjatve za presojo (ne)dovoljenosti predloga za dopustitev revizije. Relevantna vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe je torej tista, ki se nanaša na vsako posamezno tožnico.

Izrek

Predlog se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožnice uveljavljajo plačilo odškodnine po drugem odstavku 72. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen).(1)

2. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan tožnicam plačati znesek v višini 163.870,53 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek za plačilo 26.039,06 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi pa se zavrne. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

3. Zoper to sodbo je toženec na podlagi 367.b člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vložil predlog za dopustitev revizije, v katerem poudarja, da je ključno vprašanje v konkretni zadevi, ali je treba pri odškodnini zaradi nemožnosti uporabe razlikovati med vrnjenimi podržavljenimi zemljišči in pridobljenimi nadomestnimi zemljišči. Sodišči nižjih stopenj sta z izpodbijano odločitvijo kršili 42. člen ZDen in drugi odstavek 72. člena istega zakona. Toženec dopustitev revizije predlaga glede vprašanja, ali so nadomestna zemljišča, ki so jih tožnice prejele v last na podlagi sporazuma iz tretjega odstavka 42. člena ZDen namesto podržavljenih nepremičnin, ki jih zaradi ovir ni bilo moč vrniti v naravi, posebna oblika odškodnine; in vprašanja, ali tožnice izkazujejo upravičenje do nadomestnega premoženja, ki je bilo konkretizirano šele s pravnomočno denacionalizacijsko odločbo, že pred to konkretizacijo, to je pred pravnomočnostjo denacionalizacijske odločbe. Pojasnjuje, da znaša višina odškodnine, na katero se nanaša predlog, 3.372 EUR in je razvidna iz obrazložitve odločbe sodišča prve stopnje v peti vrsti drugega odstavka na četrti strani(2).

4. Predlog ni dovoljen.

5. Po novi ureditvi revizije oziroma njene dopustnosti(3) je ta v skladu z drugim odstavkom 367. člena ZPP dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000 EUR (dovoljena revizija); če ni dovoljena po tem merilu, je po določbi tretjega odstavka 367. člena ZPP dovoljena le, če jo v skladu s 367.a členom ZPP dopusti sodišče (dopuščena revizija).(4) Pri tem pa je bistveno, da sodišče revizije ne more dopustiti, če zakon določa, da revizije ni, ali če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 2.000 EUR (četrti odstavek 367. člena ZPP).

Če imajo zahtevki v tožbi različno podlago ali če se uveljavljajo zoper več tožencev, se v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZPP vrednost spora, ki je odločilna za presojo (ne)dovoljenosti revizije, določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka.(5) Enaki procesni položaji se morajo obravnavati enako, zato je treba pravilo o pasivnem sosporništvu in vrednosti spornega predmeta upoštevati tudi pri aktivnem sosporništvu.(6)

6. Izrek izpodbijane pravnomočne sodbe določa, da je toženec dolžan tožnicam plačati znesek v višini 163.870,53 EUR (s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi). Vrhovno sodišče posebej opozarja, da v tem izreku ni določena solidarnost tožnic (upnic) glede prisojenega zneska, kar torej velja tudi za v postopku s predlogom za dopustitev revizije izpodbijani znesek odškodnine (3.372 EUR). V takšnem primeru, ko denarna terjatev (obveznost) ni opredeljena kot solidarna (na upniški in/ali dolžniški strani), gre za deljivo terjatev (obveznost).(7) Vsak soupnik lahko uveljavlja zgolj svoj del terjatve, pri čemer zakon določa domnevo o delitvi terjatve na enake dele (primerjaj tretji odstavek 393. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ).(8) Obstaja torej toliko pravnih razmerij, kolikor je subjektov na upniški strani.

7. Upoštevajoč obrazloženo je zato treba šteti, da je v konkretnem primeru v smislu drugega odstavka 41. člena ZPP toliko relevantnih zahtevkov, kot je tožnic. Za presojo dovoljenosti predloga za dopustitev revizije relevantna vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe je torej tista, ki se nanaša na vsako posamezno tožnico, to je (zgolj) tretjina zneska, ki ga toženec v tem predlogu (izrecno) navaja in utemeljuje kot vrednost spornega predmeta (3.372 EUR), oziroma 1.124 EUR, kar ne presega praga iz četrtega odstavka 367. člena ZPP. Dodati velja, da v konkretnem primeru izjema iz (novega) petega odstavka 367. člena ZPP ne pride v poštev.(9)

8. Predlog toženca torej ni dovoljen in ga je Vrhovno sodišče zavrglo.

Op. št. (1): Gre za tako imenovani odškodninski zahtevek iz naslova nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja.

Op. št. (2): Gre za prisojeno odškodnino zaradi nemožnosti uporabe, ki se nanaša (zgolj) na nadomestni zemljišči parc. št 284/1 in 228 k. o. ...; pravni prednik tožnic je namreč v denacionalizacijskem postopku pretežni del podržavljenega premoženja dobil vrnjen v naravi, za manjši del tega pa nadomestni zemljišči. Glej tudi peti odstavek na peti strani sodbe sodišča prve stopnje.

Op. št. (3): Primerjaj Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D); Ur. l. RS, št. 45/2008. Op. št. (4): Postopek dopuščene revizije je, dvofazen. V tem primeru mora stranka najprej (pri Vrhovnem sodišču RS) vložiti predlog za dopustitev revizije (367.b člen ZPP) in šele po (morebitni) dopustitvi samo revizijo.

Op. št. (5): Dodati velja, da se pri tem kot vrednost spornega predmeta vzame samo vrednost glavnega zahtevka (39. člen ZPP).

Op. št. (6): Primerjaj sodno prakso Vrhovnega sodišča RS: sodba in sklep II Ips 345/2002 z dne 10. 4. 2003, sodba in sklep II Ips 456/2002 z dne 5. 6. 2003 ter sklep II Ips 116/2003 z dne 26. 2. 2004. Pri sosporništvu – o katerem govorimo, kadar nastopa na strani tožeče ali tožene stranke (ali obeh) v civilni pravdi več oseb – gre zmeraj za združitev več pravd v skupni postopek, pri čemer procesnopravna razmerja kljub skupnemu razpravljanju in odločanju ohranijo vsako svojo identiteto; imamo jih toliko, kolikor je oseb na eni pravdni strani. Vsak sospornik vodi svojo pravdo samostojno.

Op. št. (7): Solidarnost upnikov in solidarnost dolžnikov se ne domnevata, temveč morata biti izrecno opredeljeni v izreku sodbe; primerjaj sklepa Vrhovnega sodišča RS II Ips 230/2005 z dne 20. 4. 2006 in II Ips 540/2008 z dne 26. 2. 2009. Op. št. (8): Pripomniti velja, da iz sodbe sodišča prve stopnje stopnje izhaja, da so tožnice zakonite dedinje po pokojnem A. K., vsaka do ⅓.

Op. št. (9): O dločitev o predlogu, to je o (ne)obstoju podlage (v tej fazi sojenja edino) še spornih (delov) zahtevkov vseh tožnic, je sicer res odvisna od rešitve vprašanja, ki ga toženec navaja kot pomembno pravno vprašanje, vendar je treba posebej poudariti, da v primeru formalnega ali navadnega materialnega sosporništva seštevanje vrednosti spornega predmeta – tudi ob navedeni določbi – ni mogoče; primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 222/2010 z dne 13. 6. 2011, II Ips 197/2012 z dne 23. 8. 2012, II DoR 245/2009 z dne 3. 3. 2011 idr.