Jedro

Meril za ugotavljanja izgubljene koristi (višine zahtevka) 2. odst. 72 čl. ZDEN ne determinira, torej nobenega od možnih načinov ne privilegira ali katerega od njih ne izloča. Vprašanje, kakšno korist bi tožeča stranka dosegla, če bi sama uporabljala oz. upravljala kmetijsko zemljišče, je dejansko vprašanje.

Izgubljena korist se ne ugotavlja samo v primeru vrnitve premoženja v naravi, ampak tudi v primeru izročitve nadomestnih zemljišč.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je je toženi stranki naložena obveznost, da tožnicam plača 163.870,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 01. 2006 dalje (1. točka izreka), višji zahtevek pa je zavrnjen. Stroški tožeče stranke v višini 6.966,36 EUR so naloženi v plačilo toženi stranki.

2. Pritožuje se tožena stranka. Uveljavlja vse tri, s 1. odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevek v celoti zavrnjen, pravdni stroški pa naloženi v plačilo tožeči stranki. Trdi, da je sodišče odločilo preko postavljenega zahtevka, ker je odškodnino priznalo od večje površine, kot jo je tožeča stranka zatrjevala. Pojasnjuje, da je v zapisniku o ocenitvi nepremičnin, s katerim je podajala navedbe, navedla površine: vinograde 3,1005 ha, njive 0,4147 ha, sadovnjake 2.7888 ha in travnike 4,3407 ha. Izvedenec je upošteval 2 ha večje površine, sodišče pa povečanje nekritično povzelo in s tem prekoračilo zahtevek. Opozarja, da tožeča stranka ni navedla, na kakšen način bi vrnjena zemljišča uporabljala, zaslišanje tožnice, ki je to pojasnila, pa ne more nadomestiti trditvene podlage. Meni, da odškodnina ne bi smela biti določena za tista zemljišča, ki so bila v last dodeljena kot nadomestna zemljišča. Ta zemljišča so bila dodeljena kot oblika odškodnine, zato se ne more določati še ena odškodnina. Drugi odstavek 72. čl. Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) predvideva odškodnino za tisto premoženje, ki je bilo vrnjeno v naravi. Ker so bile na dan uveljavitve ZDen podane ovire za vračilo v naravi, ni mogoče vzpostaviti domneve, da bi stranka s podržavljenim premoženjem lahko gospodarila oz. upravljala že z uveljavitvijo zakona. Glede nadomestnih zemljišča sta stranki sklenili sporazum, ki je bil podlaga za odločbo o denacionalizaciji. Šele s pravnomočnostjo denacionalizacijske odločbe je bilo nadomestno premoženje konkretizirano, zato zahtevkov zaradi nemožnosti uporabe in gospodarjenja za čas pred tem ni mogoče priznavati. Meni, da je pri odločitvi o obrestovanju zahtevka nepravilno uporabljano materialno pravo, saj je odločeno po cenah, ki so veljale v času izdaje sodne odločbe.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Meni, da ni pomembno, ali je tožena stranka pridobila korist, ki jo je dolžna plačati, ali ne. Pomembna je korist, ki bi jo tožeča stranka od stvari lahko imela. Jasno je, da bi nepremičnino lahko uporabljala skladno z njihovo namembnostjo. Opozarja, da je zahtevek delno zavrnjen. Meni, da je upravičena tudi do odškodnine v zvezi z nemožnostjo uporabe nadomestnega zemljišča. Odločitev o obrestih pa označuje za skladno z mnenjem Občne seje Vrhovnega sodišča z dne 26. 06. 2002. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. V teku postopka na prvi stopnji je pritožnik trdil, da bi pri ugotavljanju izgubljene koristi sodišče moralo uporabiti druga merila, kot jih je uporabilo – in sicer ne dohodek oz. donos premoženja, ampak dohodek iz oddajanja nepremičnin v zakup. V pritožbenem postopku pri tem stališču ne vztraja oz. ne uveljavlja, da bi pri ugotavljanju izgubljene koristi morala biti uporabljena druga merila. Meril za ugotavljanja izgubljene koristi (višine zahtevka) 2. odstavek 72 čl. ZDen, ki je materialna podlaga tožbe, ne determinira, torej nobenega od možnih načinov ne privilegira ali katerega od njih ne izloča. Kakšno korist bi tožeča stranka dosegla, če bi nepremičnine dobila v posest že ob uveljavitvi ZDen, je torej dejansko vprašanje. Ugotovljenega dejanskega stanja pritožba iz vidika uporabe meril za njegovo ugotavljanje ne graja. Tudi pritožbeno sodišče se zato z dilemo meril za ugotavljanje izgubljene koristi ne ukvarja. Ker pritožnica uporabe metode donosnosti kmetijskih zemljišč ne graja, se kot brezpredmetno izkaže opozarjanje, da tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navedla, na kakšen način bi vrnjena zemljišča uporabljala. Ob dejstvu, da je prva tožnica izpovedovala, da so denacionalizirana zemljišča po prejemu v posest obdelovali (najprej vse, kasneje samo vinograde), odločitev prestane tudi po uradni dolžnosti izveden preizkus popolnosti in razumljivosti razlogov (14. točka 339. čl. ZPP); pri ugotavljanju izgubljene koristi je možnih več izhodišč, med njimi tudi to, ki ga je uporabilo sodišče prve stopnje, tožena stranka pa mu v pritožbeni fazi ne nasprotuje.

6. S pritožbeno trditvijo, da je z odločitvijo prekoračen tožbeni zahtevek (3. odstavek 350. čl. ZPP), pritožbeno sodišče ne soglaša. S primerjavo tožbenega zahtevka in izreka izpodbijane sodbe je razvidno, da je tožeči stranki prisojeno manj, kot je zahtevala.

7. S trditvijo, da pri izračunu izgubljene koristi ni upoštevana površina zemljišč, ki je vsebovana v trditvah tožeče stranke (tožba, vloge, cenitev kmet. ing. J.P., na vsebino katere se tožeča stranka sklicuje in je zato za del tožbenih navedb), ampak 2 ha večja površina, graja ugotovljeno dejansko stanje glede obsega in vrste premoženja, pri uporabi katerega so tožnice prikrajšane. Sodišče je sledilo izvedencu, ki je pojasnil, da je izhajal iz dejanske rabe zemljišč, ugotovljene z ogledom in s podatki GERK (grafična enota rabe kmetijskih zemljišč). Sedanji način rabe oz. sedanje kulture pri ugotavljanju izgubljene koristi sicer niso relevantne, kajti upoštevano bi moralo biti stanje na dan uvedbe ZDen. Ker pa nobena od strank ni zatrjevala, da je kultura (in s tem uporaba) obravnavnih zemljišč danes drugačna, kot je bila ob uveljavitvi ZDen, je na ta način ugotovljena kultura (uporabnost) zemljišč sprejemljiva. Splošno znano je, da iz katastrskih podatkov izhajajoče kulture večkrat ne ustrezajo dejanski uporabi, zato je primerno, da je dejansko rabo zemljišč izvedenec ugotavljal in ni nekritično sledil v denacionalizacijski odločbi navedeni kulturi zemljišč. Tožeča stranka je prikrajšanje uveljavljala od celotne površine, ki ji je bila nacionalizirana in nato vrnjena v naravi, zato tudi očitki o prekoračitvi trditvene podlage niso sprejemljivi. Očitek, da je izvedenec pri izračunu upošteval za 2 ha večje površine, kot jih je po denacionalizacijskih odločbah povzel J. P., je neutemeljen. Oba (izvedenec in J. P.) sta pri izračunu upoštevala površino denacionaliziranega premoženja v obsegu 12,0305 ha (brez gozdov). Razlika 2 ha, na katero pritožba opozarja, se izkaže pri cenitvi, kjer je izvedenec 2,79 ha ekstenzivnih sadovnjakov upošteval pri pridelavi krme in pridelavi sadja, torej dvakrat. To ni nerazumno, saj ekstenzivni sadovnjak omogoča dvojen pridelek (krmo in sadje); tožena stranka tega pred sodiščem prve stopnje niti ni grajala. Njene druge, na način cenitve nanašajoče se pripombe, pa je izvedenec pri ustnem podajanju mnenja zavrnil in svoj pristop k cenitvi oz. svoj način cenitve razumljivo pojasnil. Kmet. ing. J. P. je pri cenitvi uporabil drugačen pristop kot izvedenec in ta različen pristop ter upoštevanje različnih kultur (ne pa različen izračun površin) je vzrok za njuno razhajanje.

8. Stališče, da tožnice niso upravičene do izgubljene koristi v zvezi s tistimi zemljišči, ki so bila izročena kot nadomestna zemljišča, pritožnik utemeljuje s trditvijo, da podržavljenih nepremičnin ni bilo mogoče vrniti v naravi, nadomestna zemljišča pa predstavljajo eno od oblik odškodnine. Iz tega izvaja sklep, da tožeča stranka ni upravičena še do dodatne odškodnine po 2. odstavku 72. čl. ZDen, ki po njenem mnenju odmeno izgubljene koristi predvideva le za v naravi vrnjeno podržavljeno premoženje. Oviro za priznanje izgubljene koristi pritožba vidi tudi v tem, da je premoženje konkretizirano šele z odločbo o denacionalizaciji. Pritožbeno sodišče s tem stališčem ne soglaša, ker ni bistveno, ali se z odločbo o denacionalizaciji vzpostavi lastninska pravica na podržavljenem ali nadomestnem zemljišču. Ob dejstvu, da je upravičenec uspel z zahtevo za vzpostavitev lastninske pravice, mu skladno s sodno prakso gredo zahtevki iz naslova koristi, ki bi jo dosegel, če bi nepremičnino uporabljal oz. upravljal od uveljavitve ZDen dalje. Z 2. odstavkom 72. čl. ZDen je upravičenje vzpostavljeno za nazaj - pod pogojem, da z denacionalizacijskim zahtevkom upravičenec uspe. Če se ta pogoj izpolni, se na osnovi 2. odstavka 72 čl. ZDen ugotavlja korist, ki bi jo upravičenec imel, če bi lastninsko pravico pridobil že ob uveljavitvi zakona. Šele s pravnomočnostjo denacionalizacijske odločbe pridobi upravičenec pravno podlago za odmeno koristi, materialni predpis pa mu jo priznava za čas od uveljavitve ZDen dalje. Ker se premoženje vrača v obsegu, kot je bilo podržavljeno, ni razloga, da bi tožnicam odrekli korist, ki izhaja iz uporabe oz. upravljanja vseh izročenih, tudi nadomestnih, zemljišč. Izhajati je treba iz namena določila 2. odstavka 72. čl. ZDen, ki je v popravi krivic, prizadejanih lastnikom zasebnega premoženja, zato ni videti razloga, da bi se izgubljena korist ugotavljala le z upoštevanjem površine vrnjenih podržavljenih, ne pa tudi nadomestnih zemljišč. Pritožbi ni mogoče pritrditi niti v tem, da so nadomestna zemljišča odškodnina, saj ZDen nadomestna zemljišča opredeljuje kot posebno, na podlagi sporazuma dogovorjeno obliko denacionalizacije (42. čl. ZDen).

9. Obrestni del odločitve pritožba ocenjuje za materialnopravno napačen in to stališče argumentira z dejstvom, da je izgubljena korist ugotovljena po cenah v času izdaje sodne odločbe. Res gre za nečisto, po stanju (cenah) v času izdaje sodne odločbe ugotovljeno terjatev, vendar je tudi obrestovanje take terjatve upravičeno od dne zamude dalje. Tako stališče je Vrhovno sodišče RS za primere, ko je zamuda nastala po 01. 01. 2002, zavzelo na Občini seji dne 26. 06. 2002 (načelno pravno mnenje) (1). Prvostopenjsko stališče, da gredo tožnikom zamude obresti od 27. 01. 2006 dalje, je torej pravilno.

10. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. in 1. odstavkom 155. čl. ZPP).

(1) Pravna mnenja I/2002.