Jedro

Zahteva za varstvo zakonitosti je del sistema izrednih pravnih sredstev v civilnem postopku, ki je, enako kot dopuščena revizija, namenjena zagotavljanju objektivne koristi (med drugim poenotenju sodne prakse), ki presega konkretni primer in interese konkretnih strank. Vrhovnemu sodišču omogoča, da se izreka o zadevah, upoštevaje merila pomembnosti pravnega vprašanja, v katerih revizija sicer ni mogoča. Predlagatelj ni vzpostavil konkretne povezave med očitano procesno kršitvijo in obstojem pomembnega pravnega vprašanja iz 367.a člena ZPP. Predlagatelj ni navedel okoliščin, zakaj očitek o bistveni kršivi določb pravdnega postopka v okoliščinah konkretnega primera odpira razpravo o pomembnem pravnem vprašanju, katerega rešitev je v javnem interesu. Zato je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi neizpolnjenosti pogojev iz 367.a člena ZPP zavrglo (377. člen v povezavi s 391. členom ZPP).

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže. II. Drugo tožeča stranka in prvo tožena stranka sami krijeta stroške za odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo, ker je ugotovilo, da med strankami že teče prej začeta pravda o isti stvari (I. točka izreka). Tožnikoma je naložilo, da sta dolžna po enakih delih plačati prvi toženki 2.269,20 EUR in drugemu tožencu 2.269,20 EUR pravdnih stroškov. Na podlagi predložnega stroškovnika jima je priznalo nagrado za postopek, nagrado za narok in materialne stroške. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da sporni življenjski dogodek temelji na trditvah, da je prva toženka brez pooblastila A. A. (v nadaljevanju zapustnica) z njenega bančnega računa dvignila 57.461,51 EUR. Ugotovilo je, da je zapustnica še v času življenja v pravdni zadevi I P 688/2010 od prve toženke zahtevala vrnitev tega zneska na enaki dejanski in pravni podlagi in da iz sklepa II Ips 254/2014 izhaja, da je sodišče druge stopnje v zadevi I P 688/2010 tožbeni zahtevek napačno zavrnilo zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije. Ker je Vrhovno sodišče s sklepom II Ips 254/2014 odločitev sodišča druge stopnje razveljavilo, pravdni postopek v zadevi I P 688/2010 še ni pravnomočno končan. V nadaljevanju je sodišče prve stopnje pojasnilo, da sta tožnika in drugi toženec dediči po zapustnici in da tožnika s tožbenim zahtevkom tudi v tem postopku od prve toženke zahtevata, da v zapuščino po zapustnici plača 57.461,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Po stališču sodišča prve stopnje je bilo ključno, da sta tožnika in drugi toženec v pravdni zadevi I P 688/2010 stopili v pravni položaj zapustnice. V zvezi z zahtevkom zoper drugega toženca je pojasnilo, da je bila tožba zoper njega nesklepčna.

2. Prvi tožnik se je pritožil zoper I., II. in III. točko izreka. V pritožbi je glede stroškovne odločitve trdil, da pravdni stroški niso nastali po krivdi tožnikov in da bi lahko sodišče odločitev o zavrženju tožbe sprejelo takoj. Druga tožnica se je pritožila le zoper odločitev o stroških. Trdila je, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo 154. in 155. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Po njenem stališču naj bi v konkretnem primeru šele naknadno nastopile procesne ovire za nadaljevanje te pravde. Uspeh v prej začeti pravdi bi pomenil, da je bila tudi pozneje vložena tožba utemeljena. Ker sodišče ni presojalo vsebinske utemeljenosti zahtevka, je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Ker je drugi toženec sodedič tožnikov, je bil v pravdo vključen le zaradi zahtev enotnega sosporništva. Drugi toženec za neuspeh tožnikov ni izkazal pravnega interesa.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnikov zavrnilo. Pojasnilo je, da je bila tožba v tem postopku vložena kasneje kot tožba v postopku z opr. št. I P 688/2010, da obe zadevi temeljita na istem življenjskem dogodku in da je v obeh pravdnih zadevah podana istovetnost pravdnih strank ter istovetnost zahtevka.

4. Zoper pravnomočno odločitev o pravdnih stroških je Vrhovno državno tožilstvo vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti. Predlagalo je razveljavitev stroškovne odločitve in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v ponovno odločanje. Zahteva uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje se do pritožbenih navedb prvega tožnika glede stroškov postopka ni opredelilo. V celoti je spregledalo pritožbene navedbe druge tožnice, ki je izpodbijala le stroškovno odločitev. Druga tožnica je v pritožbi obširno obrazložila, zakaj je odločitev sodišča prve stopnje v nasprotju s prvim odstavkom 155. člena ZPP. Sodišče druge stopnje o stroškovni odločitvi sodišča prve stopnje nima razlogov. Ker izpodbijana odločitev posega v pravico do enakega varstva in pravico do pravnega sredstva, je zaradi zagotovitve pravne varnosti izpolnjen pogoj po tretjem odstavku 385. člena v zvezi z 367.a členom ZPP.

5. Druga tožnica v odgovoru na zahtevo poudarja, da je sodišče druge stopnje prezrlo njeno pritožbo zoper stroškovno odločitev. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijanega sklepa.

6. Prva toženka v odgovoru na zahtevo meni, da je odločitev nižjih sodišč pravilna. Čeprav je že v odgovoru na tožbo opozorila na litispendenco, sta tožnika vztrajala pri zahtevku. Za nastanek pravdnih stroškov sta odgovorna izključno tožnika. Sodišče druge stopnje ne bi moglo sprejeti drugačne stroškovne odločitve. Toženca nista z ničemer prispevala k temu, da sta tožnika vložila tožbo še v tem postopku. Če bi bila v tem postopku pasivna, bi bila lahko izdana zamudna sodba.

**O dovoljenosti zahteve za varstvo zakonitosti**

7. Zahteva za varstvo zakonitosti je del sistema izrednih pravnih sredstev v civilnem postopku, ki je, enako kot dopuščena revizija, namenjena zagotavljanju objektivne koristi (med drugim poenotenju sodne prakse), ki presega konkretni primer in interese konkretnih strank. Vrhovnemu sodišču omogoča, da se izreka o zadevah, upoštevaje merila pomembnosti pravnega vprašanja, v katerih revizija sicer ni mogoča. 8. Po prvem odstavku 367.a člena ZPP Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava prek sodne prakse. Vrhovno sodišče dopusti revizijo zlasti v primerih, če gre za pravno vprašanje, glede katerega odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, ali če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse Vrhovnega sodišča ni, še zlasti, če sodna praksa višjih sodišč ni enotna, ali če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodna praksa Vrhovnega sodišča ni enotna. Odločanje o tem, ali zahteva vsebuje za pravni red kot celoto pomembna pravna vprašanja, je v celoti prepuščeno Vrhovnemu sodišču. Pogoji za vsebinsko obravnavo zahteve za varstvo zakonitosti niso izpolnjeni v primerih, ko ni mogoče govoriti o hudi kršitvi prava, ki bi pomenila resno motnjo v strukturi sodne prakse ali pa o kršitvi prepovedi sodniške samovolje, in kjer ne grozi nevarnost ponovitve očitane napake. Vrhovno sodišče je že sprejelo stališče, da sama narava stroškovnih odločb ne daje zadostne opore za sklepanje, da se v takšnih primerih ne more pojaviti pravno vprašanje, katerega rešitev je v interesu pravne varnosti. Kadar Vrhovno sodišče presodi, da pogoji iz 367.a člena ZPP niso izpolnjeni, zahtevo za varstvo zakonitosti zavrže.1

9. O povrnitvi pravdnih stroškov odloči sodišče na določeno zahtevo stranke brez obravnavanja (prvi odstavek 163. člena ZPP). Stranka mora v zahtevi opredeljeno navesti stroške, za katere zahteva povračilo (drugi odstavek 163. člena ZPP). To lahko naredi tako, da predloži stroškovnik. Za odločanje o stroškovni odločitvi je ključno, da je strankam omogočeno, da spoznajo, na kakšni dejanski in pravni podlagi je sodišče sprejelo odločitev o stroških postopka. Če stranka v pravdi uspe v celoti in se sodišče strinja s predloženim stroškovnikom, praviloma zadostuje, če v obrazložitvi navede le, da je odločilo v skladu s predloženim stroškovnikom. Ker se vloga stranke, ki vsebuje stroškovnik, vroči nasprotni stranki, lahko tudi ta spozna, na kakšni podlagi je sodišče odločilo o pravdnih stroških nasprotne stranke.2

10. Predlagatelj ni vzpostavil konkretne povezave med očitano procesno kršitvijo in obstojem pomembnega pravnega vprašanja iz 367.a člena ZPP. Tega ni navedel. Prav tako ni navedel okoliščin, zakaj očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka v okoliščinah konkretnega primera odpira razpravo o pomembnem pravnem vprašanju, katerega rešitev je v javnem interesu. Zato je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi neizpolnjenosti pogojev iz 367.a člena ZPP zavrglo (377. člen v povezavi s 391. členom ZPP).

**O stroških postopka z zahtevo**

11. Odločitev o stroških temelji na 165. členu v povezavi s prvim odstavkom 155. člena ZPP. V konkretnem primeru stroški za vložena odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti niso bili potrebni.

1 Sklep VS RS z dne 4. 6. 2018, opr. št. II Ips 275/2017; sklep z dne 5. 4. 2018, opr. št. II Ips 284/2017; sklep z dne 29. 3. 2018, opr. št. II Ips 310/2017; sklep z dne 28. 1. 2016, opr. št. II Ips 297/2015; sklep z dne 28. 8. 2014, opr. št. II Ips 148/2014. 2 Sklep VS RS z dne 28. 11. 2017, opr. št. III Ips 34/2015.