Jedro

Skladno z drugim odstavkom 96. člena ZUS-1 je obnovitveni razlog iz 1. točke prvega odstavka 96. člena ZUS-1 mogoče uveljavljati le, če je sodišče samo ugotavljalo dejansko stanje.

Sodna odločba v upravnem sporu se opira na kazensko ali civilno sodbo, če sodišče ni samo reševalo predhodnega vprašanja, torej ko ni samo ugotavljalo obstoja pravice ali pravnega razmerja kot sestavnega dela dejanskega stanja, pomembnega za odločitev v upravnem sporu. ZUS-1 namreč v 47. členu določa, da če je odločitev v upravnem sporu v celoti ali delno odvisna od vprašanja, ki je samostojna pravna celota in sodi v pristojnost drugega sodišča ali organa (predhodno vprašanje), ga lahko sodišče ob pogojih tega zakona samo obravnava, lahko pa postopek prekine, dokler vprašanja ne reši pristojni organ (prvi odstavek). Navedeno pomeni, da se ta obnovitveni razlog navezuje na primere, ko je sodišče samo ugotavljalo dejansko stanje in v ta namen izvajalo dokaze. Zato se po naravi stvari omejitev iz drugega odstavka 96. člena ZUS-1, ki se nanaša na obnovitveni razlog iz 1. točke, razteza tudi na tega iz 6. točke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 100. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožničin predlog za obnovo sodnega postopka, končanega s pravnomočno sodbo I U 1101/2012-39 z dne 4. 6. 2013, ker obnovitvena razloga iz 1. in 6. točke prvega odstavka 96. člena ZUS-1, s katerima tožnica utemeljuje svoj predlog, nista verjetno izkazana.

2. V obrazložitvi navedenega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da je v postopku, katerega obnovo tožnica predlaga, na podlagi prvega odstavka in tretje alineje drugega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo tožbo zoper odločbo Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo št. 490-11/2008-62-P/DG z dne 28. 5. 2012, v zvezi z določbo Upravne enote Ljubljana št. 301-137/1993-569 z dne 17. 10. 2011. V tem postopku je presojalo pravilnost in zakonitost izpodbijanega upravnega akta le na podlagi dejstev, ugotovljenih v upravnem postopku. Ker ni samo ugotavljalo dejanskega stanja, ni izpolnjen pogoj iz drugega odstavka 96. člena ZUS-1 za obnovo postopka po 1. točki prvega odstavka 96. člena ZUS-1. Podan pa ni niti razlog iz 6. točke pravega odstavka 96. člena ZUS-1, ki ga tožnica utemeljuje z razveljavitvijo odločbe Okrajnega sodišča v Ljubljani KSP 1220/45 z dne 3. 12. 1945. Sodba I U 1101/2012-39 z dne 4. 6. 2013 se namreč na navedeno razveljavljeno sodno odločbo sklicuje le toliko, kolikor je v okviru preizkusa dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, sprejelo kot pravilno ugotovljeno dejstvo podržavljenja (zaplembe) premoženja A. A., dokazano z navedeno odločbo (in glede na katero je bila v korist slednjega priznana denacionalizacija odvzetega premoženja).

3. Zoper navedeni sklep sodišča prve stopnje je tožnica vložila pritožbo. Navaja, da je bilo glede na predložene nove dokaze in nova dejstva, ki razveljavljajo dokaze in dejstva, na podlagi katerih je bila izdana odločba, zoper katero je bil sprožen ta upravni spor, sodišče prve stopnje dolžno odločati vsebinsko. Po rehabilitaciji A. A.. se šteje, da aktov o odvzemu premoženja, ki so temeljili na tem, da je bil vojni zločinec in narodni sovražnik, ni bilo in zato tudi ne more biti posledic odvzema. Enako velja za odvzem delnic Kranjske industrijske družbe (v nadaljevanju KID), ki so bile v lasti družbe Prometni zavod za premog, d. d. (v nadaljevanju PZP). Odvzem je bil izveden na podlagi Odloka AVNOJ, ker se je domnevalo, da je A. A., ki je bil lastnik PZP, vojni zločinec in narodni sovražnik. Drugostopenjska odločba, ki naj bi se s to obnovo razveljavila, se v pretežnem delu opira na Odlok AVNOJ, katerega posledice so bile z rehabilitacijo odpravljene. Sodba sodišča prve stopnje se je spuščala v oceno posledic zaplembe delnic po Odloku AVNOJ in v obseg premoženja, ki je bil v bilanci PZP ob podržavljenju, in se s tem opira na z rehabilitacijo razveljavljeno sodbo, odločbo in odlok. Meni, da se je sodišče prve stopnje v razveljavljeno sodbo spuščalo v širšem obsegu, kot navaja v sedaj izpodbijanem sklepu. Drugi odstavek 96. člena ZUS-1 pa ne velja za obnovitveni razlog iz 6. točke prvega odstavka 96. člena ZUS-1. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Vrhovno sodišče najprej ugotavlja, da je sodišče prve stopnje uvodoma navedeno sodbo, v zvezi s katero je bil vložen predlog za obnovo postopka, utemeljilo na stališču, da je bil predmet vračanja v obravnavanem denacionalizacijskem postopku sorazmerni del premoženja (neto aktive) družbe PZP, ki je ustrezal podržavljenemu kapitalskemu deležu A. A. Ta je bil podržavljen na podlagi 28. člena Zakona o konfiskaciji imovine in o izvrševanju konfiskacije (Uradni list DFJ, št. 40/45 z dne 12. 6. 1945) z odločbo Okrajnega sodišča v Ljubljani Zp 396/45 (Ksp 1220/45) z dne 3. 12. 1945, v njem pa ni bila več zajeta naložba v obsegu 5613 delnic KID, saj je bilo vse premoženje KID podržavljeno prej z uveljavitvijo Odloka AVNOJ.

6. Pravilnost navedenega razumevanja obsega denacionalizacije družbe PZP je potrdilo Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 241/2013 z dne 10. 4. 2014, s katero je zavrnilo pritožničino revizijo. Navedlo je, da bi bilo treba v neto aktivi PZP upoštevati vrednost delnic KID, če bi bile ob podržavljenju PZP še njena last, a to zaradi podržavljenja ex lege na podlagi 1. in 2. točke 1. člena Odloka AVNOJ z dnem njegove uveljavitve 6. 2. 1945 niso bile več. Ob tem je poudarilo, da je revidentka pravočasno vložila le zahtevo za denacionalizacijo družbe PZP, pravočasno vložene zahteve za denacionalizacijo delnic KID, ki so bile podržavljene A.A. z Odlokom AVNOJ, pa ne zatrjuje.

7. Tožnica je predlog za obnovo utemeljevala s sklicevanjem na 1. in 6. točko prvega odstavka 96. člena ZUS-1. 8. Po 1. točki prvega odstavka 96. člena ZUS-1 se postopek, ki je bil pravnomočno končan s sodno odločbo, obnovi, če stranka izve za nova dejstva ali če najde nove dokaze ali dobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bil spor zanjo ugodneje rešen, če bi se nanje sklicevala ali če bi jih uporabila v prejšnjem postopku. Skladno z drugim odstavkom 96. člena ZUS-1 je ta obnovitveni razlog mogoče uveljavljati le, če je sodišče samo ugotavljalo dejansko stanje.

9. Prvostopenjsko sodišče je v postopku o glavni stvari o tožbi odločilo na seji senata. Svojo odločitev je v relevantnem delu (obseg premoženja, ki je bil zaplenjen tožničinim pravnim prednikom) utemeljilo na drugih razlogih, kot so navedeni v upravnem aktu (tretja alineja drugega odstavka 63. člena ZUS-1), a se je pri tem oprlo le na dejstva, ugotovljena v upravnem postopku (odločbe, izdane na podlagi Odloka AVNOJ ter Zakona o konfiskaciji in izvrševanju konfiskacije). To je navedlo tudi v obrazložitvi svoje sodbe (12. točka). Glede na navedeno in ob tem, da tožnica v pritožbi tudi sama navaja, da prvostopenjsko sodišče ni izvajalo dokazov oziroma da so ti že bili izvedeni v upravnem postopku, tudi po presoji Vrhovnega sodišča dovolitev obnove iz razloga po 1. točki prvega odstavka 96. člena ZUS-1 ni dopustna. Tudi sicer iz samega predloga za obnovo in pritožbe ni razbrati, katero je tisto novo dejstvo, ki bi glede na uporabljeno materialno pravo in njegovo dosedanjo razlago, povzeto v 5. in 6. točki obrazložitve tega sklepa, ter ob upoštevanju postavljenega zahtevka lahko vplivalo na drugačno odločitev glede temelja in obsega denacionalizacije. Dejstvo je, da se je v obravnavanem postopku odločalo o vračanju z odločbo Ksp 1220/45 z dne 3. 12. 1945 zaplenjenega premoženja, zato je kasnejša razveljavitev te odločbe v tem pogledu nepomembna.

10. Po 6. točki prvega odstavka 96. člena ZUS-1 se postopek, ki je bil pravnomočno končan s sodno odločbo, obnovi, če se odločba opira na sodbo, ki je bila izdana v kazenski ali civilni zadevi, ta sodba pa je bila pozneje razveljavljena z drugo pravnomočno sodno odločbo.

11. Sodna odločba v upravnem sporu se opira na kazensko ali civilno sodbo, če sodišče ni samo reševalo predhodnega vprašanja, torej ko ni samo ugotavljalo obstoja pravice ali pravnega razmerja kot sestavnega dela dejanskega stanja, pomembnega za odločitev v upravnem sporu. ZUS-1 namreč v 47. členu določa, da če je odločitev v upravnem sporu v celoti ali delno odvisna od vprašanja, ki je samostojna pravna celota in sodi v pristojnost drugega sodišča ali organa (predhodno vprašanje), ga lahko sodišče ob pogojih tega zakona samo obravnava, lahko pa postopek prekine, dokler vprašanja ne reši pristojni organ (prvi odstavek). Navedeno pomeni, da se ta obnovitveni razlog navezuje na primere, ko je sodišče samo ugotavljalo dejansko stanje in v ta namen izvajalo dokaze. Zato se po naravi stvari omejitev iz drugega odstavka 96. člena ZUS-1, ki se nanaša na obnovitveni razlog iz 1. točke, razteza tudi na tega iz 6. točke.

12. Pritožnica v tem delu predlog za obnovo utemeljuje z dejstvom, da je bila s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani Ks 27314/2015 z dne 13. 6. 2016 razveljavljena odločba Okrajnega sodišča v Ljubljani Ksp 1220/45 z dne 3. 12. 1945. Po njenem mnenju je treba posledično razveljaviti tudi sklep o zaplembi 5613 delnic KID v lasti PZP in se mora njihova vrednost upoštevati v aktivi PZP.

13. Kot že povedano, je bila odločba Ksp 1220/45 v postopku odločanja o denacionalizacijskem zahtevku uporabljena kot dokaz za ugotovitev dejstva podržavljenja (zaplembe) premoženja tožničinemu predniku, temu pa na tej podlagi priznana denacionalizacija odvzetega premoženja (18. točka 3. člena ZDen). Ker je o denacionalizacijski zahtevi (pravici do denacionalizacije) vsebinsko odločila tožena stranka, prvostopenjsko sodišče pa je v okviru sodnega nadzora zgolj presojalo zakonitost upravnega akta, in ni samo ugotavljalo dejanskega stanja in izvajalo dokazov, se uveljavljeni obnovitveni razlog ne nanaša na sodni postopek temveč kvečjemu na upravni postopek, ki ga je vodila toženka v skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). V obravnavani zadevi, ko sodišče prve stopnje v upravnem sporu ni poseglo v izpodbijano odločbo in ta obstoji kot dokončna in pravnomočna, se namreč ne poraja dvom v možnost učinkovitega uveljavljanja v tej zadevi zatrjevanih okoliščin v okviru obnove upravnega postopka (prim. 1. in 3. oziroma 4. točko 260. člena ZUP).

14. Poleg tega je pritožničine navedbe, povzete v 12. točki obrazložitve tega sklepa, mogoče razumeti, kot da je z rehabilitacijo, ki jo je dosegla z razveljavitvijo odločbe Ksp 1220/45 z dne 3. 12. 1945, prejšnji lastnik rehabilitiran tudi v razmerju do ex lege podržavljenja na podlagi Odloka AVNOJ. Vendar to po presoji Vrhovnega sodišča ni bistveno za konkretni primer, saj ne spreminja dejstva, da je podržavljenje delnic temeljilo na drugi pravni podlagi (Odloku AVNOJ iz 20. točke 3. člena ZDen). Nanjo pa se pritožnica v obravnavanem postopku ni sklicevala in z njim v zvezi ni pravočasno uveljavljala denacionalizacije, kar nenazadnje izhaja že iz omenjene revizijske sodbe X Ips 241/2013 z dne 10. 4. 2014. Tako tudi vsebinsko gledano razveljavitev odločbe Ksp 1220/45 nima povezave s predmetom obravnave v konkretnem postopku, zato obnovitveni razlog niti v tem pogledu ni verjetno izkazan.

15. Ker pritožbene navedbe niso utemeljene in niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 v zvezi z 82. členom ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.