Jedro

Tožnik (vojak), za katerega se sicer glede varstva pravic uporablja ZObr in ne ZJU, je vložil tožbo v roku 30 dni po prejemu drugostopenjske odločitve. Sodišče prve stopnje je napačno štelo, da bi moral tožbo vložiti v roku iz osmega odstavka 100a. člena ZObr, torej po nadaljnjih 30 dneh po tem, ko tožena stranka v 60 dneh ni odločila o ugovoru. Tožnik je namreč imel pravico vložiti tožbo zoper odločbo o ugovoru.

Tožnik (vojak) je s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Ker je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena na podlagi ZObr, ki je specialni predpis, se z iztekom tega časa ni mogla spremeniti v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, čeprav je tožnik po izteku časa, za katerega je bila sklenjena, še vedno ostal na delu. Določba 54. člena ZDR se namreč v tem primeru ne more uporabiti. Tožnik tako ob uveljavitvi ZSSloV s toženo stranko ni imel sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Zato je tožena stranka na podlagi 95. člena ZSSloV tožniku pravilno ponudila v podpis pogodbo o zaposlitvi.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je sklep št. ... z dne 13. 7. 2009, ničen (točka I izreka). Sklenilo je, da se zavrže tožbeni zahtevek (pravilno: tožba) za ugotovitev, da ima tožeča stranka sklenjeno veljavno pogodbo o zaposlitvi št. ... z dne 11. 6. 1997, zato ni pravne podlage za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, posledično temu pa se razveljavita tudi sklep št. ... z dne 13. 7. 2009 in odločba št. ... z dne 5. 1. 2011, ki ju je izdala tožena stranka (točka II izreka). Sodišče je nadalje odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 724,20 EUR, v roku osem dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila, pod izvršbo (točka II izreka).

Zoper sodbo in sklep se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi ter sodbo in sklep razveljavi in ugodi tožbenemu zahtevku. Glede zavrženja tožbe meni, da je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno napačna, saj na podlagi določbe 8. odstavka 100.a člena Zakona o obrambi (ZObr) delavec lahko uveljavlja sodno varstvo v roku 30 dni, če ni zadovoljen z odločitvijo o ugovoru, ali če minister oziroma pooblaščena oseba ne odloči v 60 dneh od vložitve zahteve ali ugovora. Ker je tožeča stranka vložila tožbo zoper odločitev o ugovoru z dne 5. 1. 2011 (ki ji je bila vročena 6. 1. 2011) v roku 30 dni (2. 2. 2011), je tožba pravočasna, zato bi moralo sodišče prve stopnje meritorno odločati o tožbenem zahtevku za ugotovitev obstoja veljavno sklenjene pogodbe o zaposlitvi, ne pa tožbe zavreči. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da niso podani razlogi za ničnost sklepa št. ... z dne 13. 7. 2009. Po mnenju tožnika je v nasprotju z moralnimi načeli in prisilnimi predpisi, da tožena stranka zaradi nedoseženega soglasja volje pri sklenitvi nove pogodbe o zaposlitvi (ne)soglasje nadomesti z izigravanjem zakona, s tem da izda sklep, v izrek sklepa pa vnese vsebino iz nepodpisane pogodbe o zaposlitvi. S tem spreminja delavčev delovnopravni položaj iz delovnega razmerja za nedoločen čas v delovno razmerje za določen čas. Meni, da 95. člen ZSSloV ne daje podlage za to, da minister s sklepom nadomesti pogodbo o zaposlitvi z vsebino, ki je v nasprotju z zakonodajo, saj delodajalec ne sme samovoljno spreminjati pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas v pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Nasprotuje tudi odločitvi o stroških postopka, saj naj iz izreka ne bi bila razvidno, kdaj začne teči rok za izpolnitev.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih le pavšalno uveljavlja pritožba in tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Vendar pa je sodišče prve stopnje v sklepu zmotno uporabilo 8. odstavek 100.a člena Zakona o obrambi (Uradni list RS, št. 82/94, s spremembami; ZObr) ter tožbo v delu, ki se nanaša na tožbeni zahtevek za ugotovitev veljavno sklenjene pogodbe o zaposlitvi št. 182-01 33/97 z dne 11. 6. 1997, nepravilno zavrglo. Zaradi zmotne uporabe 100.a člena ZObr je v tem delu tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Posledično je nepravilna oziroma vsaj preuranjena odločitev o stroških postopka. V preostalem, glede odločitve, da ni utemeljen tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti izpodbijanega sklepa tožene stranke, pa sodba temelji na pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju in pravilni uporabi materialnega prava.

K pritožbi zoper sklep: Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/04 in 10/04; ZDSS-1) v 2. odstavku 42. člena določa, da sodišče po predhodnem preizkusu tožbe izda sklep, s katerim se tožba zavrže, če je bila tožba vložena prezgodaj ali je zoper odločbo, ki se izpodbija, mogoča pritožba, pa pritožba ni bila vložena ali je bila vložena prepozno. Sodišče torej zavrže tožbo in ne tožbenega zahtevka, kot je to nepravilno odločilo sodišče prve stopnje. Pravilna formulacija bi torej bila, da sodišče zavrže tožbo, ki obsega zahtevek za ugotovitev, da ima tožeča stranka sklenjeno veljavno pogodbo o zaposlitvi št. ... z dne 11. 6. 1997 in da ni pravne podlage za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, ter za razveljavitev sklepa št. ... z dne 13. 7. 2009, oziroma da se tožba zavrže v delu, v katerem tožnik uveljavlja zgoraj opisani zahtevek. Vendar ta nepravilnost ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka iz 1. odstavka 338. člena ZPP, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe.

Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o zavrženju tožbe upoštevalo stališča, zavzeta v sklepu Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 491/2011 z dne 2. 6. 2011. V navedenem sklepu je sodišče ugotovilo, da je tožnik (javni uslužbenec) ugovarjal zoper odločitev tožene stranke v smislu določbe 24. člena Zakona o javnih uslužbencih (Uradni list RS, št. 56/2002, s spremembami; ZJU). Ker tožena stranka v roku iz 2. odstavka 39. člena ZJU ni odločila o tožnikovem ugovoru, bi moral po stališču, ki ga je VDSS zavzelo v citiranem sklepu opr. št. Pdp 491/2011, tožnik skladno z 2. odstavkom 25. člena ZJU v tridesetih dneh od poteka roka iz 2. odstavka 39. člena istega zakona vložiti tožbo. Glede na določilo 2. odstavka 25. člena istega zakona, po katerem lahko javni uslužbenec zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem v roku 30 dni od dneva vročitve sklepa komisije za pritožbe oziroma od dneva, ko poteče rok za izdajo sklepa komisije za pritožbe (iz 2. odstavka 39. člena ZJU), 2. odstavek 39. člena nalaga obveznosti tudi javnemu uslužbencu, saj je od tega roka odvisno, kdaj lahko vloži tožbo: v primeru odločitve komisije v roku tridesetih dni od vročitve sklepa, v primeru neodločitve oziroma molka organa pa v istem roku od dneva, ko se je iztekel rok, v katerem bi morala komisija odločiti. Molk organa nastopi z iztekom roka iz 2. odstavka 39. člena ZJU in ga izdaja kasnejše odločitve ne pretrga. Iz tega razloga tudi rok za uveljavljenje sodnega varstva ne more začeti teči od dneva prejema prepozne odločitve komisije za pritožbe, ampak teče od dneva, ko se je iztekel rok, v katerem komisija mora odločiti. Ker pravico do sodnega varstva tožniku daje zakon in sicer 2. odstavek 25. člena ZJU, ta pravica ne more biti odvisna od pravnega pouka na sklepu komisije za pritožbe z dne 24. 2. 2010, ki ga je komisija izdala po poteku roka iz 2. odstavka 39. člena ZJU.

ZObr v 1. odstavku 100.a člena določa, da o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja delavcev na obrambnem področju odloča na prvi stopnji minister, ki za to lahko pooblasti drugo osebo oziroma načelnika generalštaba ali njegovega namestnika za odločanje o pravicah, obveznostih in odgovornostih pripadnikov stalne sestave vojske. Za odločanje o posamičnih pravicah pripadnikov stalne sestave lahko pooblasti poveljnike bataljonov ali njim enakih enot, če ni s pravili službe v Slovenski vojski določeno drugače. Po 2. odstavku ima delavec pravico vložiti zahtevo za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja ter pravico do ugovora zoper odločitve o njegovih pravicah, obveznostih in odgovornostih, razen če je s tem zakonom določeno, da se varstvo pravic uveljavlja po službeni poti, določeni s pravili službe v Slovenski vojski. Zahtevo vloži delavec pri ministru oziroma pooblaščeni osebi. O zahtevi oziroma ugovoru v skladu z 5. odstavkom 100.a člena ZObr odloči minister oziroma pooblaščena oseba, ki mora pred odločitvijo zahtevati mnenje reprezentativnega sindikata, ki pa ni obvezujoče za odločitev. Če delavec ni zadovoljen z odločitvijo o zahtevi ali ugovoru ali če minister oziroma pooblaščena oseba ne odloči v 60 dneh od vložitve zahteve ali ugovora, lahko po določbi 8. odstavka 100.a člena ZObr delavec v nadaljnjih 30 dneh zahteva varstvo pravic pri pristojnem sodišču. Tudi v obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik, za katerega se glede varstva pravic uporablja ZObr in ne ZJU, vložil tožbo v roku 30 dni po prejemu drugostopenjske odločitve (odločba tožene stranke št. ... z dne 5. 1. 2011). Vendar je sodišče prve stopnje štelo, smiselno enako kot pritožbeno sodišče v zadevi opr. št. Pdp 491/2011 (glede 39. člena ZJU), da bi moral tožbo vložiti v roku iz 8. odstavka 100.a člena ZObr, torej v nadaljnjih 30 dneh po tem, ko tožena stranka v 60 dneh ni odločila o ugovoru. Vendar pa je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sklepom opr. št. VIII Ips 212/2011 z dne 4. 6. 2012 ugodilo reviziji in razveljavilo sklep Pdp 491/2011. Zavzelo je stališče, da iz določb ZJU ne izhaja, da ima delavec v primeru, če komisija za pritožbe ne odloči v roku iz drugega odstavka 39. člena ZJU, le eno možnost, namreč vložiti tožbo v roku tridesetih dni od poteka roka, v katerem bi morala komisija odločiti. Če komisija ne odloči v roku, daje zakon javnemu uslužbencu možnost vložitve tožbe v tridesetih dneh od poteka roka za odločitev komisije za pritožbe, kar pa ne pomeni, da je to edini rok, v katerem lahko vloži tožbo. Sodni presoji je v vsakem primeru podvržen tudi sklep komisije za pritožbe, ne glede na to, ali komisija odloči v tridesetdnevnem roku ali po poteku tega roka. Zato ima javni uslužbenec pravico vložiti tožbo v roku tridesetih dni od vročitve sklepa komisije, tudi če ta ni odločila v roku. Ne gre za to, da bi se s kasnejšo odločitvijo komisije za pritožbe javnemu uslužbencu odprl nov rok za vložitev tožbe, ampak za to, da zakon javnemu uslužbencu v primeru prekoračitve roka iz drugega odstavka 39. člena ZJU daje dve možnosti za vložitev tožbe.

Ker je torej imel tožnik pravico vložiti tožbo zoper odločbo o ugovoru, je sodišče druge stopnje sklep o zavrženju razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje z upoštevanjem, da je tožba vložena pravočasno, o tožbenem zahtevku odločiti po vsebini. Ker bo šele takrat mogoče sklepati o tožnikovem uspehu v pravdi v smislu 154. člena ZPP, od katerega je odvisna odločitev o višini stroškov postopka, je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka.

K pritožbi zoper sodbo: V tej zadevi je sodišče odločalo že drugič, potem ko je v prvem sojenju sodišče prve stopnje s sodbo opr. št. I Pd 476/2011 z dne 22. 8. 2011 ugodilo tožbenemu zahtevku, sodišče druge stopnje pa je s sklepom opr. št. Pdp 964/2011 z dne 6. 1. 2012 sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede tožbenega zahtevka za ugotovitev ničnosti sklepa tožene stranke št. ... z dne 13. 7. 2009 je pritožbeno sodišče navedlo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Tožnik je s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi z dne 11. 6. 1997 za dolžnost vojaka za določen čas 5 let od 14. 1. 1995 dalje. Ta pogodba se je iztekla 14. 1. 2000. Ker je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena na podlagi ZObr, ki je specialen predpis, se pogodba o zaposlitvi z dne 11. 6. 1997, sklenjena za določen čas petih let, z iztekom tega časa, ni mogla spremeniti v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, čeprav je po izteku tega časa, za katerega je bila sklenjena, tožnik še vedno ostal na delu. Določba 54. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02, s spremembami; ZDR) se namreč v tem primeru ne more uporabiti (takšno stališče je pritožbeno sodišče že zavzelo, in sicer v odločbi, opr. št. Pdp 350/2011, z dne 7. 10. 2011). Tako tožnik ob uveljavitvi Zakona o službi v slovenski vojski (Uradni list RS, št. 68/2007; ZSSloV) s toženo stranko ni imel sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Zato je tožena stranka na podlagi 95. člena ZSSloV tožniku pravilno ponudila v podpis pogodbo o zaposlitvi.

Po določbi 1. odstavka 95. člena ZSSloV se namreč pripadnikom, ki so se zaposlili v stalni sestavi pred 14. januarjem 1995, in do uveljavitve tega zakona niso sklenili pogodb o zaposlitvi za opravljanje vojaške službe oziroma za službo v vojski po Zakonu o obrambi niti po Zakonu o javnih uslužbencih, ob prvi razporeditvi na drugo formacijsko dolžnost ponudi sklenitev pogodbe o zaposlitvi. Če ne pride do sklenitve pogodbe o zaposlitvi, minister oziroma oseba, ki jo pooblasti, izda sklep, ki nadomešča pogodbo o zaposlitvi. Pogodba o zaposlitvi se lahko sklene tudi pred razporeditvijo na drugo formacijsko dolžnost. V skladu z 2. odstavkom 95. člena ZSSloV se pogodbe o zaposlitvi iz prejšnjega odstavka sklenejo za nedoločen čas ter s pravicami in obveznostmi, določenimi z Zakonom o obrambi, tem zakonom in Zakonom o javnih uslužbencih. Pogodbe o zaposlitvi morajo skleniti vsi pripadniki najpozneje v roku dveh let po uveljavitvi tega zakona. Vojaškim osebam iz tega člena v skladu z Zakonom o obrambi delovno razmerje na obrambnem področju preneha najkasneje do konca koledarskega leta, v katerem izpolnijo pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po splošnih predpisih.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka upoštevala določbo 95. člena ZSSloV in tožniku ponudila v podpis pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, ki je tožnik ni podpisal, prav tako je v 3. točki izpodbijanega sklepa odločila, da je tožnik v delovnem razmerju za nedoločen čas od 17. 10. 1994 dalje. Tožnik zato v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da se s ponujeno pogodbo o zaposlitvi oziroma s sklepom delovno razmerje nedopustno, v nasprotju z moralnimi načeli in prisilnimi predpisi, spreminja iz delovnega razmerja za nedoločen čas v delovno razmerje za določen čas. Tožena stranka je ponudila tožniku pogodbo o zaposlitvi, ki mora biti v skladu z določbami ZObr. Zato ni nedopustna določba v 3. odstavku 1. člena pogodbe o zaposlitvi, da se pogodba sklepa za čas od 1. 7. 2009 dalje, vendar ne dalj kot do 45. leta starosti. Za tožnika kot vojaka se namreč glede sklepanja pogodbe o zaposlitvi uporablja določba 2. alineje 1. odstavka 92. člena ZObr, ki določa, da lahko, kdor izpolnjuje pogoje za poklicno opravljanje vojaške službe, z ministrstvom sklene pogodbo o zaposlitvi, pri čemer se zagotavlja enake možnosti za moške in ženske, in sicer kot kandidat za vojaka do deset let in se lahko podaljšuje za enako časovno obdobje, vendar ne dalj kot do 45. leta starosti.

Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka ravnala v skladu z določbo 95. člena ZSSloV, je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti izpodbijanega sklepa, saj le ta ne nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom in moralnim načelom. Na podlagi navedenega je sodišče druge stopnje pritožbo zoper sodbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere je pritožbeno sodišče pazilo po uradni dolžnosti.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.