Jedro

Pritožnica je ravnanje davčnega urada, opravljeno pred finančno preiskavo, šele s to vlogo vsebinsko in pravno ovrednotila kot samostojno ravnanje oblastvenega organa, ki naj bi od banke nezakonito zahteval in na tej podlagi pridobil podatke o transakcijah na njenem bančnem računu. Prva pripravljalna vloga v tem delu predstavlja novo tožbo, do katere se bo moralo sodišče prve stopnje šele opredeliti.

Tožba po ZVOP-1 ni tožba v subsidiarnem upravnem sporu, temveč tožba v posebnem upravnem sporu. Po svoji vsebini pomeni nadgradnjo varstva po ZUS-1, saj zagotavlja učinkovito sodno varstvo takrat, kadar gre za oblastveno delovanje nosilcev oblasti v primeru kršitev pravic, ki jih zagotavlja ZVOP-1, bodisi da te kršitve še trajajo bodisi da so že prenehale. Táko sodno varstvo se nudi po splošnih pravilih in izhodiščih, ki jih določa ZUS-1, torej tudi z vidika opredelitve pomena in vsebine upravnega spora (1. člen ZUS-1) ter v njem vsebovanih procesnih norm. S tem je ZVOP-1 v povezavi z ZUS-1 zagotovil posebno obliko sodnega varstva pravice do varstva osebnih podatkov (38. člen Ustave) kot specifičnega upravičenja širše pravice do zasebnosti (35. člen Ustave). To pa izključuje potrebo po subsidiarnem sodnem varstvu ustavnih pravic na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1. Za učinkovitost drugega sodnega varstva v smislu prvega odstavka 4. člena ZUS-1 ni treba, da je prizadeti osebi pred pristojnim sodiščem zagotovljeno uveljavljanje enakih zahtevkov, kot jih lahko uveljavi v upravnem sporu zaradi varstva človekovih pravic. Zadostuje, da lahko oseba v okviru pravnega sredstva ali drugega zahtevka zatrjuje in uveljavlja tudi kršitev ustavnih pravic.

Izrek

I. Pritožba se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožničino tožbo (I. točka izreka), vloženo zoper poročilo Davčnega urada Koper o zbranih podatkih v finančni preiskavi, št. DT 0610-2128/2013-13-11-2600-1-01, 900-28 z dne 30. 4. 2014, in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka). Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je tožnica vložila tožbo na podlagi prvega odstavka 4. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker naj bi izvedena finančna preiskava in poročilo DURS kršila njene ustavne pravice do zasebnosti iz 35. člena in do varstva osebnih podatkov iz 38. člena Ustave RS. Sodišče meni, da ima tožnica zagotovljeno drugo učinkovito sodno varstvo, in sicer v pravdnem postopku po določbah Zakona o odvzemu premoženja nezakonitega izvora (v nadaljevanju ZOPNI). Ta se zaključi s sodbo, zoper katero so mogoča redna in izredna pravna sredstva.

2. Tožnica (v nadaljevanju pritožnica) zoper omenjeni sklep vlaga pritožbo. Zatrjuje, da je vložila tožbo na ugotovitev kršitev njene ustavne pravice do varstva osebnih podatkov po 38. členu Ustave RS in njene ustavne pravice do varstva zasebnosti po 35. členu Ustave RS, ki jih je storila toženka oziroma njen organ (Davčni urad Koper). Ta je na podlagi dopisa, št. DT 0610-4784/2011-29-11-210-03, poslanega 23. 4. 2012 banki NLB, d. d., pridobil njene osebne podatke o transakcijah na njenem bančnem računu za obdobje od 1. 1. 2006 do 31. 12. 2011, na podlagi tako pridobljenih podatkov pa je bilo v okviru finančne preiskave po ZOPNI izdelano poročilo DURS. Organ za pridobivanje omenjenih podatkov pred uvedbo finančne preiskave po ZOPNI ni imel pravne podlage, saj jih je pridobival v postopku davčnega nadzora, ki ga je vodil zoper tretjo osebo (za namene njenega obdavčenja), v njem pa pritožnica ni imela možnosti sodelovati. V postopkih po ZOPNI ji zoper tako nezakonito pridobivanje podatkov na njenem bančnem računu ni zagotovljeno učinkovito sodno varstvo. Sklicuje se na 34. člen Zakona o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju ZVOP-1) in sodišču prve stopnje očita, da se do tovrstnih navedb sploh ni opredelilo, s čimer je bistveno kršilo določbe postopka in 22., 23. in 25. člen Ustave RS. Glede sodnega varstva po ZOPNI še navaja, da to ni učinkovito, ker v pravdnem postopku sodišče splošne pristojnosti ni pristojno za odpravo posamičnega akta. Le odprava akta, za kar je pristojno le upravno sodišče, bi odpravila kršitve njenih ustavnih pravic. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Zahteva povračilo stroškov postopka na obeh sodnih stopnjah.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka:

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Vrhovno sodišče je v obravnavani zadevi enkrat že odločilo, in sicer je s sklepom I Up 61/2015 z dne 30. 3. 2016 razveljavilo sklep sodišča prve stopnje I U 2084/2014-8 z dne 11. 2. 2015 in mu zadevo vrnilo v nov postopek. V obrazložitvi je zapisalo, da bi moralo sodišče odgovor na tožbo tožnici vročiti in ji omogočiti, da nanj odgovori. Ker tega ni storilo, ji je odvzelo možnost, da se pred odločitvijo opredeli so stališča, ključnega za odločitev in oblikovanega ob sodelovanju nasprotne stranke. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje odgovor na tožbo tožnici vročilo in navedeno pomanjkljivost odpravilo.

6. Pritožnica v pritožbi navaja, da je vložila tožbo zaradi dejanja davčnega organa (nezakonitega pridobivanja podatkov pred uvedbo finančne preiskave po ZOPNI o transakcijah na njenem bančnem računu pri NLB v določenem časovnem obdobju) in zahtevala ugotovitev, da je toženka s tem kršila njene ustavne pravice do varstva osebnih podatkov in zasebnosti.

7. Navedeno ne drži. Pritožnica tovrstnega ugotovitvenega zahtevka v tožbi, vloženi 29. 12. 2014, ni postavila. Od sodišča je zahtevala, naj ugotovi, da je toženka z izvedbo finančne preiskave in izdajo poročila Davčnega urada Koper o zbranih podatkih v finančni preiskavi z dne 30. 4. 2014 kršila njeno ustavno pravico do varstva osebnih podatkov po 38. členu in do zasebnosti po 35. členu Ustave RS, in da naj omenjeno poročilo odpravi. V tožbi je izrecno navedla, da vlaga tožbo zoper poročilo kot posamični pravni akt. Poleg tega je pridobivanje podatkov, ki naj bi predstavljali osebne podatke v smislu ZVOP-1, bančno in davčno tajnost, izrecno omejila na fazo opravljanja finančne preiskave (8. stran) in trdila, da ne obstajajo razlogi, da bi davčni organ spontano posredoval njene podatke (npr. o prihodkih), ki so davčna tajnost, preden bi mu bila vročena odredba o začetku finančne preiskave z dne 21. 5. 2013 (11. stran). Vendar je s temi in drugimi navedbami utemeljevala nezakonitost izvedene finančne preiskave in v njej sestavljenega poročila davčnega urada, kar se je odrazilo tudi v postavljenem tožbenem predlogu. O taki tožbi oziroma postavljenem zahtevku pa je sodišče prve stopnje odločilo, saj je bilo pri odločanju nanj vezano (prvi odstavek 40. člena ZUS-1).

8. Zahtevek, za katerega v pritožbi zatrjuje, da ga je postavila v tožbi, je pritožnica dejansko postavila šele kasneje, in sicer v prvi pripravljalni vlogi, ki jo je sodišče prve stopnje prejelo 29. 4. 2016, torej šele v ponovljenem postopku po razveljavitvi prve odločitve o zavrženju tožbe s strani Vrhovnega sodišča. V tej pripravljalni vlogi je pritožnica navedla, da je od Okrožnega sodišča v Ljubljani v okviru postopka po ZOPNI, ki se vodi pod opr. št. V P 2714/2014, šele po vloženi tožbi v tem upravnem sporu prejela dopis Davčnega urada Koper z dne 23. 4. 2012, s katerim je od NLB, d. d., v okviru vodenja postopka davčnega inšpekcijskega nadzora nad tretjo osebo pridobil tudi podatke o transakcijah na njenem bančnem računu za obdobje od 1. 1. 2006 do 31. 12. 2011. Menila je, da je davčni urad s tem kršil ustavne pravice še pred uvedbo finančne preiskave, zato je zahtevala (sama je sicer uporabila izraz „vztrajala“), naj sodišče ugotovi še, da je Finančni urad Koper z omenjenim pridobivanjem podatkov kršil pravici iz 35. in 38. člena Ustave RS.

9. Iz navedenega je razvidno, da je pritožnica ravnanje davčnega urada, opravljeno pred finančno preiskavo, šele s to vlogo vsebinsko in pravno ovrednotila kot samostojno ravnanje oblastvenega organa, ki naj bi od banke nezakonito zahteval in na tej podlagi pridobil podatke o transakcijah na njenem bančnem računu, zaradi česar tudi glede tega zahteva sodno varstvo. Prva pripravljalna vloga torej v tem delu predstavlja novo tožbo, s katero se zahteva ugotovitev posega v človekove pravice. Ob tem Vrhovno sodišče dodaja, da je pritožnica prvo tožbo utemeljevala na prvem odstavku 4. člena ZUS-1, medtem ko v pritožbi posebej poudarja, da je v drugi pripravljalni vlogi (torej po vložitvi nove tožbe) izpostavila določbo prvega odstavka 34. člena ZVOP-1 kot pravno podlago tega (ugotovitvenega) zahtevka. Navedeno po prepričanju Vrhovnega sodišča še dodatno govori v prid razumevanju, da je šlo za novo tožbo, utemeljeno na drugi pravni podlagi kot tožba zoper finančno preiskavo in poročilo davčnega urada. Tožba po ZVOP-1 namreč ni tožba v subsidiarnem upravnem sporu, temveč tožba v posebnem upravnem sporu.(1) Po svoji vsebini pomeni nadgradnjo varstva po ZUS-1, saj zagotavlja učinkovito sodno varstvo takrat, kadar gre za oblastveno delovanje nosilcev oblasti v primeru kršitev pravic, ki jih zagotavlja ZVOP-1, bodisi da te kršitve še trajajo (prvi odstavek 34. člena ZVOP-1), bodisi da so že prenehale (drugi odstavek istega člena). Táko sodno varstvo se nudi po splošnih pravilih in izhodiščih, ki jih določa ZUS-1, torej tudi z vidika opredelitve pomena in vsebine upravnega spora (1. člen ZUS-1) ter v njem vsebovanih procesnih norm. S tem je ZVOP-1 v povezavi z ZUS-1 zagotovil posebno obliko sodnega varstva pravice do varstva osebnih podatkov (38. člen Ustave) kot specifičnega upravičenja širše pravice do zasebnosti (35. člen Ustave). To pa izključuje potrebo po subsidiarnem sodnem varstvu ustavnih pravic na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1. V takem upravnem sporu, v katerem se izpodbijajo dejanja javne oblasti, se v postopku uporabljajo določbe ZUS-1, ki se nanašajo na izpodbijanje upravnega akta (drugi odstavek 4. člena ZUS-1).(2)

10. Po obrazloženem so torej za odločitev nebistvene pritožbene navedbe o nezakonitem pridobivanju pritožničinih osebnih podatkov (o transakcijah na njenem bančnem računu) pred uvedbo finančne preiskave po ZOPNI, saj bo moralo sodišče prve stopnje o teh odločiti v okviru druge tožbe, pred tem pa najprej preizkusiti obstoj procesnih predpostavk zanjo.

11. Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da sodno varstvo po ZOPNI ne predstavlja učinkovitega sodnega varstva v primeru uveljavljanja kršitev ustavnih pravic, zato ker sodišče v pravdnem postopku (za razliko od upravnega sodišča) ni pristojno za odpravo posamičnega pravnega akta, kar naj bi bil edini način odprave posledic kršitve pritožničinih ustavnih pravic.

12. Naveden pritožbeni očitek se očitno nanaša na poročilo davčnega urada, sestavljeno v postopku finančne preiskave, glede katerega je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da pritožnica v upravnem sporu na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1 nima sodnega varstva, saj ga ima v pravdnem postopku po določbah ZOPNI. Ta se namreč zaključi s sodbo, zoper katero so mogoča redna in izredna pravna sredstva.

13. Drži, da pravdno sodišče v postopku po ZOPNI ne more odpraviti poročila davčnega urada, vendar pa vprašanja drugega sodnega varstva ni mogoče enačiti z možnostjo postavitve enakih zahtevkov v drugem sodnem postopku. Tako je Vrhovno sodišče že zavzelo stališče, pri čemer se je oprlo tudi na sodno prakso Ustavnega sodišča, da za učinkovitost drugega sodnega varstva ni treba, da je prizadeti osebi pred pristojnim sodiščem zagotovljeno uveljavljanje enakih zahtevkov, kot jih lahko uveljavi v upravnem sporu zaradi varstva človekovih pravic. Zadostuje, da lahko oseba v okviru pravnega sredstva ali drugega zahtevka zatrjuje in uveljavlja tudi kršitev ustavnih pravic.(3)

14. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, podani pa niso niti razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (drugi odstavek 82. člena v zvezi s 76. členom ZUS-1).

K II. točki izreka:

15. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. (1) Tako tudi sklep Vrhovnega sodišča I Up 64/2016 z dne 23. 3. 2016, 15. točka obrazložitve.

(2) Drugi odstavek 4. člena ZUS-1 se ne omejuje na dejanja oblasti, ki posegajo v ustavne pravice posameznika iz prvega odstavka tega člena, zato se lahko uporabi tudi v povezavi s presojo zakonitosti dejanj, varstvo pred katerimi zagotavlja 34. člen ZVOP-1. (3) Glej npr. sklepa Vrhovnega sodišča I Up 77/2015 z dne 30. 3. 2016 in I Up 74/2015 z dne 25. 05. 2016 ter sklep Ustavnega sodišča Up-1122/12, U-I-59/14 z dne 15. 10. 2015.