Jedro

Tožnica ima zagotovljeno drugo učinkovito sodno varstvo v pravdnem postopku po ZOPNI, ki že teče pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani in je izčrpano z izčrpanjem pravnih sredstev zoper sodbo v navedenem pravdnem postopku.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožnica ob sklicevanju na določila 157. člena Ustave in 1. odstavka 4. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tožbo uperja zoper Republiko Slovenijo (dalje RS), ki jo zastopa Ministrstvo za finance – Finančna uprava RS – Davčni urad Koper (sedaj Finančni urad Koper, v nadaljevanju: tožena stranka), ki ji očita, da sta bili z izvedbo finančne preiskave, začete zoper tožnico kot povezano osebo z A.A. na podlagi Odredbe za izvedbo finančne preiskave Okrožnega državnega tožilstva v Kopru ter izdajo izpodbijanega Poročila o zbranih podatkih v finančni preiskavi, št. DT 0610-2128/2013-11-2600-1-01, 900-28 z dne 30. 4. 2014, tožnici kršeni ustavni pravici do varstva osebnih podatkov iz 38. člena Ustave in do zasebnosti iz 35. člena Ustave, in sicer primarno zato, ker tožnica ni imela možnosti vložiti pritožbe zoper sedaj izpodbijano Poročilo, ki je po stališču tožnice nezakonit in neustaven posamični pravni akt, zoper katerega tožnica ni imela možnosti vložiti nobenega drugega pravnega sredstva. Prav zato meni, da je dopustna tožba v upravnem sporu na podlagi 157. člena Ustave in 4. člena ZUS-1. Dodatno še navaja, da je zoper Odredbo za izvedbo finančne preiskave št. Kt 560/08 z dne 21. 5. 2013 (v nadaljevanju Odredba - tožbena priloga A2) tožnica že sprožila upravni spor zaradi ugotovitve nezakonitosti in neustavnosti navedene Odredbe in zaradi kršitve njenih ustavnih pravic, ki se vodi pod opravilno številko I U 1609/2014. 2. Toženi stranki tožnica očita, češ da je v okviru izvrševanja svojih nalog pri opravljanju finančne preiskave, začete zoper tožnico na podlagi navedene Odredbe Okrožnega državnega tožilstva v Kopru (v nadaljevanju: ODT) ter še dveh Odredb o podaljšanju finančne preiskave, izdanih naknadno dne 8. 11. 2013 in 20. 5. 2014 pod št. Ftp 5/13, pridobivala o tožnici brez ustrezne pravne podlage podatke, jih zbirala ter obdelovala in na koncu izdala izpodbijano Poročilo. Zato meni, da je tudi izpodbijano Poročilo nezakonito in neustavno, češ da temelji na nezakonito in neustavno pridobljenih podatkih o tožnici. V zvezi z razlogi, zaradi katerih navedeni očita nezakonitost in neustavnost navedene Odredbe ODT v Kopru, tožnica poudarja, da niso bili podani zakonski pogoji iz 3. in 10. člena Zakona o odvzemu premoženja nezakonitega izvora (ZOPNI) niti za uvedbo postopka in da tudi sama Odredba ni ustrezno obrazložena, češ da ODT v Kopru ni obrazložilo in dokazno utemeljilo razlogov za sum, da je A.A. storil kataloško kaznivo dejanje. V posledici naj bi bili prav tako nezakoniti in neustavni tudi obe nadaljnji Odredbi ODT v Kopru o podaljšanju finančne preiskave št. Ftp 5/13 z dne 8. 11. 2013 in 20. 5. 2014, ki ju prav tako prilaga (tožbeni prilogi A3 in A4), posledično pa naj bi bil nezakonit tudi postopek finančne preiskave, v katerem naj bi tožena stranka kršila tožničino ustavno pravico do varstva osebnih podatkov iz 38. člena Ustave in njeno ustavno pravico do zasebnosti iz 35. člena Ustave, enako kakor tudi ODT v Kopru, češ da je v finančni preiskavi brez odredbe preiskovalnega sodnika nezakonito v okviru (pred)kazenskega postopka zoper A.A. pridobivala tožničine podatke, ki predstavljajo osebne podatke v smislu ZVOP-1, in njene podatke, ki predstavljajo bančno tajnost v smislu ZBan-1, ter njene podatke, ki predstavljajo davčno tajnost v smislu ZDavP-2, saj iz vložene obtožnice zoper A.A. v okviru očitanega kataloškega kaznivega dejanja izhaja, da se njemu sploh ne očita pridobitev premoženjske koristi s tem kaznivim dejanjem. Zato državni organi po mnenju tožnice sploh niso imeli pravne podlage za tako široko preiskovanje suma storitve navedenega kaznivega dejanja s pregledovanjem osebnih in bančnih podatkov družinskih članov A.A., vključno s tožnico.

3. Ker tožnica meni, da se v okviru finančne preiskave uporabljajo določbe ZKP-1, vključno z ekskluzijo nezakonito pridobljenih dokazov, kar enako velja tudi za civilni postopek, saj praviloma ne smejo biti uporabljeni dokazi, ki so bili pridobljeni nezakonito, zato ob sklicevanju na določila ZKP-1, ZOPNI, ZDavP-2, ZBan-1 in Zakona o policiji (Zpol) tožnica sodišče poziva, da naj ob pregledu relevantne dokumentacije ugotovi, ali je bila izvedena finančna preiskava odrejena in izvedena na zakoniti bazi, da se prepreči možnost, da bi bil poseg v pravice posameznikov odrejen na podlagi neresničnih obvestil ali pa na podlagi informacij, pridobljenih na nedovoljen način.

4. V tožbenem zahtevku tožnica sodišču predlaga, da odloči, kot sledi: “(1.)Ugotovi se, da je tožena stranka z izvedbo finančne preiskave in izdajo Poročila o zbranih podatkih v finančni preiskavi, št. DT 0610-2128/2013-11-2600-1-01, 900-28 z dne 30. 4. 2014, kršila ustavno pravico tožeče stranke do varstva osebnih podatkov po 38. členu Ustave RS in do zasebnosti po 35. členu Ustave RS. (2.) Poročilo o zbranih podatkih v finančni preiskavi, št. DT 0610-2128/2013-11-2600-1-01, 900-28 z dne 30. 4. 2014 se odpravi. (3.) Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve sodbe povrniti stroške tega postopka, kot jih bo odmerilo sodišče, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila“.

5. V odgovoru na tožbo tožena stranka izpostavlja, da je stranki kot posamezniku preizkus zatrjevanih posegov v človekove pravice in temeljne svoboščine zagotovljen v pravdnem postopku po ZOPNI, ki je že v teku, kar navaja tudi že sama tožnica v tožbi. Za zmotno šteje tožbeno stališče, da gre pri izpodbijanem Poročilu za posamični pravni akt, s katerim bi se odločalo o pravicah in obveznostih tožnice, oziroma za akt in dejanje, zoper katerega ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, saj gre pri izpodbijanem Poročilu po vsebini za zbrane podatke o obsegu premoženja obdolženca A.A. ter o razmerju med njegovimi dohodki in odhodki ter o obsegu premoženja, prenesenega na z njim povezane osebe, med drugimi tudi na tožnico. Pri tem še pojasnjuje, da sta v finančni preiskavi na podlagi navedenih Odredb ODT v Kopru št. Kt 560/2013 z dne 21. 5. 2013 in o podaljšanju finančne preiskave pod št. Ftp 5/13 z dne 8. 11. 2013 in 20. 5. 2014, sodelovali inšpektorici FURS kot članici finančne preiskovalne skupine na podlagi 14. člena ZOPNI, pri čemer sta bili skladno s 13. členom ZOPNI vezani na obvezna navodila in predloge za zbiranje obvestil ter izvedbo drugih ukrepov, za katere sta bili pristojni na podlagi 18. člena Zakona o davčni službi, z namenom, da se odkrije premoženje nezakonitega izvora in ugotovi njegova vrednost ter zberejo podatki, potrebni za odločitev v postopkih po ZOPNI.

6. Sodišče, ki je v obravnavani sporni zadevi že odločalo in je s sklepom št. I U 2084/2014 z dne 11. 2. 2015 tožničino tožbo zavrglo, je v ponovljenem postopku po sklepu Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. I Up 61/2015 z dne 30. 3. 2016, s katerim je bil zaradi kršitve načela kontradiktornosti navedeni sklep razveljavljen, zatem ob ponovnem obravnavanju predmetne sporne zadeve tožnico pozvalo k predložitvi odgovora na navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo z dne 27. 1. 2015. 7. Tožnica v Prvi pripravljalni vlogi z dne 29. 4. 2016 izrecno vztraja pri svojih dotedanjih navedbah in predlogih ter dodatno pojasnjuje, da ji je Okrožno sodišče v Ljubljani v pravdnem postopku po določilih ZOPNI, ki teče pod opravilno številko V P 2714/2014 dne 22. 4. 2016 vročilo dopis Finančne uprave RS, Finančni urad Koper (prej Davčni urad Koper, sedaj tožena stranka) št. DT 0610-4784/2011-29-11-03 z dne 23. 4. 2012, s katerim je tožena stranka pridobila od banke B. d.d., podatke o transakcijah na bančnem računu tožnice za obdobje od 1. 1. 2006 do 31. 12. 2011, ki so bili uporabljeni pri izdelavi izpodbijanega Poročila, vendar tožnica z navedenim dopisom v času vložitve svoje tožbe v upravnem sporu ni razpolagala in se nanj ni mogla sklicevati ali ga predložiti v dokaz, zato izpostavlja, da ni prekludirana v zvezi z njegovo naknadno predložitvijo, saj je bil Okrožnemu sodišču v Ljubljani predložen z dopisom banke z dne 16. 2. 2016 oziroma z dopisom z dne 7. 4. 2016, gre pa za ključen dopis za ugotovitev okoliščin v zvezi z očitano kršitvijo človekovih pravic tožeče stranke, češ da iz njega izhaja, da je tožena stranka pridobivala podatke o transakcijah na tožničinem bančnem računu za obdobje pred uvedbo finančne preiskave, to je od 1. 1. 2006 do 31. 12. 2011, po mnenju tožnice nezakonito in neustavno ter brez pravne podlage v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora zoper A.A., ki se je vodil pod prej omenjeno št. DT 0610-4784/2011-29-11-210-0. Tožnica pa tudi zato, ker navedeni dopis nikjer ne omenja, da davčni organ vodi postopek zoper C.C. (sedaj tožnico) nadalje meni, da je tožena stranka pridobivala sporne podatke o transakcijah na bančnem računu tožnice za potrebe obdavčitve tretje osebe – A.A., ne pa za potrebe obdavčenja same tožnice oziroma z namenom odkrivanja premoženja nezakonitega izvora po določilih ZOPNI. Tožnica izrecno nasprotuje tudi stališču tožene stranke, da pri izpodbijanem Poročilu ne gre za posamični pravni akt, s katerim bi se odločalo o pravicah in obveznostih tožene stranke, češ da ni sporno, da je tožena stranka kot državni oblastni organ izdala izpodbijano Poročilo, tako da je izdano v okviru njenih zakonskih pristojnosti oziroma njenih nalog in pooblastil, zato gre nedvomno za pravni akt, ki je po vsebini deklarativni upravni pravni akt, čeprav sicer tožena stranka z njim ni odločila o pravicah in obveznostih tožnice, vendar pa so z njim zajeti podatki glede obstoja pravno pomembnih dejstev, ki je bil izdan z namenom oziroma kot podlaga ODT za vložitev tožbe na odvzem premoženja nezakonitega izvora za dosego izdaje začasne odredbe in sodbe po ZOPNI, s katerima je in bo sodišče odločilo o pravicah in obveznostih pravdnih strank, saj dejstva, ki se nanašajo na začasno zavarovanje in vloženo tožbo po ZOPNI, ki jih je tožnica navedla v tožbi, niso sporna. Tožnica poudarja, da nima drugih pravnih sredstev, s katerimi bi lahko dosegla odpravo izdanega sklepa o začasni odredbi o začasnem zavarovanju, s katerim je bila tožnici prepovedana obremenitev in odtujitev njenega nepremičnega premoženja, ki je po mnenju tožnice nezakonito in neustavno posegel v pravico tožnice do zasebne lastnine, zato je v zvezi z navedenim postopkom tožnica sprožila tudi postopek pred ustavnim sodiščem, ki pa še ni zaključen, zato meni, da se sodišče izmika zagotoviti tožnici ustrezno sodno varstvo in da je tako več kot očitno, da tožnica nima drugih pravnih sredstev za zaščito svojih pravic in odpravo kršitev njenih človekovih pravic.

8. Tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 10. 5. 2016 navaja, da je bila omenjena finančna preiskava izvedena na podlagi citiranih odredb ODT za izvedbo finančne preiskave in njenega dvakratnega podaljšanja z namenom, da se odkrije premoženje nezakonitega izvora in ugotovi njegova vrednost ter zberejo podatki, potrebni za odločitev v postopkih po ZOPNI, tako da po vsebini tvorijo izpodbijano Poročilo skladno z 11. členom ZOPNI zbrani podatki o obsegu premoženja obd. A.A. in razmerju med njegovimi dohodki, podatki o obsegu premoženja, prenesenega na povezane osebe obd. A.A., to je njegove hčere in matere, sedaj tožnice, ter drugi podatki, ki utegnejo koristiti za postopek odvzema premoženja nezakonitega izvora, vključno s podatki, ki so bili pridobljeni v postopku inšpekcijskega nadzora po 5. odstavku 68. člena ZDavP-2 za obdobje od 1. 1. 2006 do 31. 12. 2010 pri zavezancu A.A., kjer se je ugotavljalo predvsem, ali je imenovani zavezanec polagal gotovino tudi na bančne račune povezanih oseb, kar ni bilo izkazano, odločba DURS št.0610-4784/2011-64-11-210-03 z dne 7. 12. 2012 pa je tudi priloga izpodbijanega Poročila, ki ni posamični pravni akt, s katerim bi se odločalo o pravicah in obveznostih tožnice in tudi pridobivanje podatkov o bančnih transakcijah tožnice ne pomeni kršenja njenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin oziroma kršitve ustave.

9. Tožnica tudi v Drugi pripravljalni vlogi z dne 27. 5. 2016 vztraja pri tožbi in vseh svojih dotedanjih navedbah in predlogih ter prereka navedbe in predloge tožene stranke, češ da je tožena stranka nezakonito v nasprotju z 39. členom ZDavP-2 pridobivala podatke o transakcijah na bančnem računu tožnice, ki ni bila v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora, ti podatki pa so bili nato nezakonito v nasprotju s 16. členom ZVOP-1 uporabljeni v drugem postopku za drug namen in nezakonito posredovani ODT, češ da ZOPNI v 1. in 2. odstavku 11. člena ne določa drugače, saj ne določa, da bi se podatki tožene stranke iz obdobja pred uvedbo finančne preiskave lahko uporabili v postopku finančne preiskave po ZOPNI, niti tega ne določata 1. odstavek 9. člena in 1. odstavek 15. člena ZOPNI. Zato gre po prepričanju tožnice v konkretnem primeru za kršitev njenih ustavnih pravic iz 35. in 38. člena Ustave v okviru izdelave izpodbijanega Poročila, z nezakonitim pridobivanjem, zbiranjem in obdelavo njenih podatkov, pri čemer dodatno izpostavlja določilo 34. člena ZVOP-1, češ da tudi ta določba posamezniku zagotavlja sodno varstvo v okviru upravnega spora.

10. Tožena stranka v danem roku ni vložila odgovora na tožničine navedbe v njeni drugi pripravljalni vlogi niti pozneje, vse do odločitve sodišča. K točki 1:

11. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

12. V obravnavani sporni zadevi je sodišče že odločalo in je s sklepom št. I U 2084/2014 z dne 11. 2. 2015 tedaj zavrglo tožničino tožbo ob ugotovitvi, da za odločanje sodišča v upravnem sporu niso izpolnjeni vsi taksativno določeni formalni pogoji oziroma procesne predpostavke, ki morajo biti kumulativno izpolnjene za odločanje upravnega sodišča v upravnem sporu, vendar je navedeni sklep po pritožbi tožnice razveljavilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije s svojim sklepom št. I Up 61/2015 z dne 30. 3. 2016 zaradi kršitve načela kontradiktornosti na podlagi ugotovitve, da je v tej zadevi prvostopenjsko sodišče vročilo tožbo toženi stranki v odgovor in je ta nanjo odgovorila, sodišče pa je nato tožbo zavrglo, ne da bi z odgovorom seznanilo tožnico, četudi mora sodišče postopek voditi na način, ki zagotavlja enakopravnost in procesno ravnotežje strank ter upošteva njihovo pravico, da se branijo pred vsemi procesnimi dejanji, ki lahko vplivajo na njihove pravice in interese, kar pomeni, da mora imeti stranka možnost, da se izjavi glede navedb nasprotne stranke, ki so pomembne za odločitev (v konkretnem primeru glede nedopustnosti tožbe zaradi zagotovljenega drugega sodnega varstva). Predpostavka pa je, da je stranka s temi navedbami seznanjena, kar vzpostavlja dolžnost sodišča, da jo seznani z vlogami, v katerih so tovrstne navedbe. V taki situaciji bi moralo prvostopenjsko sodišče odgovor na tožbo vročiti tožnici in ji omogočiti, da nanj odgovori, vendar tega ni storilo, zato ji je bila odvzeta možnost, da se pred odločitvijo prvostopenjskega sodišča opredeli do stališča, ki je ključno za odločitev in oblikovano ob sodelovanju nasprotne stranke, četudi prvostopenjsko sodišče pri sprejemu procesne odločitve ni prekludirano ali vezano na predlog stranke. Sodišče je zato v ponovljenem postopku ob ponovnem obravnavanju predmetne sporne zadeve skladno s stališči Vrhovnega sodišča, izraženimi v sklepu št. I Up 61/2015 z dne 30. 3. 2016 tožnico pozvalo k predložitvi odgovora na navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo in naknadni pripravljalni vlogi z dne 10. 5. 2016, na katere je tožnica odgovorila v svoji prvi in drugi pripravljalni vlogi z dne 29. 4. 2016 in 27. 5. 2016, ki sta podrobneje povzeti pod točko 7 in 9 obrazložitve. Ker pa vsako meritorno odločanje zahteva po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča (kot med drugim izhaja iz sklepov št. I Up 124/2008 z dne 20. 3. 2008, I Up 141/2010 z dne 12. 5. 2010, I Up 227/2011 z dne 25. 5. 2011, I Up 138/2014 z dne 14. 4. 2014 in drugi) predhodni preizkus oziroma preizkus procesnih predpostavk, mora sodišče prve stopnje, tudi ko gre za ponovljeni postopek po sklepu Vrhovnega sodišča, v skladu z drugim odstavkom 36. člena ZUS-1 opraviti še prej preizkus, ali so kumulativno podane vse predpisane procesne predpostavke za vsebinsko obravnavanje tožbe skladno z določili 1. do 8. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1. Ker pa sodišče tudi v ponovljenem postopku po sklepu Vrhovnega sodišča št. I Up 61/2015 z dne 30. 3. 2016 ugotavlja, da v konkretnem primeru niso kumulativno izpolnjene vse predpisane procesne predpostavke, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti ves čas trajanja postopka (2. odstavek 36. člena ZUS-1), je treba tožbo ponovno zavreči, ker v tem primeru ni izpolnjena negativna procesna predpostavka odsotnosti drugega sodnega varstva iz 1. odstavka 4. člena ZUS-1, s katerim je povzeto določilo 2. odstavka 157. člena Ustave, po katerem odloča sodišče v upravnem sporu o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine, le tedaj, če ni zagotovljeno drugo učinkovito sodno varstvo in glede uveljavljanja tistih ustavnih pravic, ki so v stvarni pristojnosti izključno Upravnega sodišča in niso morebiti v pristojnosti kakšnega drugega sodišča (tako tudi Vrhovno sodišče v odločbi I Up 50/2013).

13. V obravnavani sporni zadevi tožnica namreč utemeljuje tožbo na podlagi določil 157. člena Ustave in 1. odstavka 4. člena ZUS-1 in v upravnem sporu zoper toženo stranko Republiko Slovenijo, ki jo zastopa Davčni urad Koper, zahteva sodno varstvo, da se ugotovi domnevne kršitve tožničinih ustavnih pravic iz 35. in 38. člena Ustave ter odpravi izpodbijano Poročilo o zbranih podatkih v finančni preiskavi št. DT 0610-2128/2013-11-2600-1-01, 900-28 z dne 30. 4. 2014, češ da gre za dokončen posamični pravni akt, s katerim naj bi tožena stranka z njegovo izdajo domnevno posegla v tožničine ustavne pravice iz 35. člena (varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic) in 38. člena Ustave (varstvo osebnih podatkov), medtem ko v drugi pripravljalni vlogi z dne 27. 5. 2016 tožnica (v 3. odstavku na str. 6) navaja tudi še drugače, in sicer, da gre za “sporen upravni akt“. Prav tako tožnica v tožbi in nadaljnjih vlogah sama navaja, da je zoper Odredbo za izvedbo finančne preiskave ODT v Kopru št. Kt 560/08 z dne 21. 5. 2013, s katero je bila odrejena izvedba finančne preiskave zoper tožnico kot povezano osebo z A.A., že predhodno sprožila upravni spor, ki se vodi pod opravilno št. I U 1609/2014, kakor tudi, da je zoper njo pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opravilno št. V P 2714/2014 že v teku pravdni postopek za odvzem premoženja nezakonitega izvora po določbah ZOPNI, kar izhaja iz njenih navedb v prvi pripravljalni vlogi tožnice z dne 29. 4. 2016 (5. odstavek na str. 2).

14. Ker ima, kakor je že večkrat poudarilo tudi Vrhovno sodišče v svojih odločitvah, med drugim v sklepu št. I Up 64/2016 z dne 26. 3. 2016 (v obrazložitvi pod tč. 11 in 12), sodno varstvo zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin v upravnem sporu subsidiarno naravo, navedeno nadalje pomeni, da mora biti izpolnjena bistvena procesna predpostavka za sprožitev subsidiarnega upravnega spora zaradi varstva ustavnih pravic iz 1. odstavka 4. člena ZUS-1, to je, da je spor na podlagi te določbe dopusten le, če posamezniku ni zagotovljeno drugo učinkovito sodno varstvo bodisi pred sodišči splošne pristojnosti ali pred drugimi specializiranimi sodišči, varstvo človekovih pravic pa je obveznost sodišč v vseh sodnih postopkih in so tudi sodišča splošne pristojnosti dolžna spoštovati in uveljavljati Ustavo RS, zato varstvo v pravdnem postopku vključuje in zagotavlja tudi varstvo ustavnih pravic in presojo odločitev prvostopnega sodišča v pritožbenem postopku (prim. sodbi VS RS I Up 726/2007 in I Up 314/2010).

15. Tožnica zahteva, kot rečeno, sodno varstvo s tožbo v upravnem sporu na podlagi 157. člena Ustave in 1. odstavka 4. člena ZUS-1 zoper izpodbijano Poročilo, čigar odpravo zahteva s tožbo zaradi domnevnih kršitev njenih ustavno zajamčenih pravic do zasebnosti iz 35. člena Ustave in do varstva osebnih podatkov iz 38. člena Ustave, do kršitve katerih naj bi po njenem stališču prišlo zaradi domnevne nezakonitosti in neustavnosti Odredbe za izvedbo finančne preiskave ODT v Kopru z dne 21. 5. 2013 in dveh Odredb o podaljšanju finančne preiskave ODT v Kopru z dne 8. 11. 2013 in 21. 5. 2014, smiselno zaradi domnevnih postopkovnih kršitev drugih (od tožene stranke različnih) državnih organov v (pred)kazenskem postopku zoper s tožnico ožje povezane osebe, sina A.A., zaradi kataloškega kaznivega dejanja. Iz podatkov v tožbi in tožbi priloženih listin (tožbene priloge A2-A4) je razvidno, da je pristojni državni organ - ODT v Kopru, izdal navedeno Odredbo za izvedbo finančne preiskave z dne 21. 5. 2013 in dve Odredbi o podaljšanju finančne preiskave z dne 8. 11. 2013 in 20. 5. 2014 na podlagi določil 14. člena ZOPNI (zoper katere je tožnica že predhodno sprožila upravni spor, ki se vodi pod opravilno št. I U 1609/2014), vse navedeno torej še pred uvedbo pravdnega postopka po določilih ZOPNI, ki se že vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani zoper tožnico pod opravilno številko V P 2714/2014. Sodišče po povedanem meni, da ima tožnica tako zagotovljeno drugo učinkovito sodno varstvo v smislu 23. člena Ustave, saj je tožnici sodno varstvo zoper očitane kršitve človekovih pravic iz 35. in 38. člena Ustave zagotovljeno v pravdnem postopku po ZOPNI, ki že teče pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opravilno št. V P 2714/2014 in je izčrpano z izčrpanjem pravnih sredstev zoper sodbo v navedenem pravdnem postopku. Navedeno pomeni, da ima tožnica za varstvo svojih ustavnih pravic zagotovljeno drugo učinkovito sodno varstvo v pravdnem postopku po določbah ZOPNI, ki se zaključi s sodbo (34. člen ZOPNI), zoper katero so mogoča redna in izredna pravna sredstva (tako tudi Ustavno sodišče RS v sklepu št. Up-24/14-20 U-I-7/14-18 z dne 8. 1. 2015), torej ji je zagotovljeno učinkovito sodno varstvo v pravdnem postopku po ZOPNI pred rednim sodiščem splošne pristojnosti in ne v upravnem sporu. Enako stališče je v primerljivi zadevi sodišče zavzelo že v sklepu št. I U 880/2016 z dne 6. 7. 2016, podrobno obrazloženo pa ga je že večkrat izrazilo in ponovilo tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu št. I Up 77/2015 z dne 30. 3. 2016 in v sklepu št. I Up 74/2015 z dne 25. 5. 2016 (v obrazložitvi pod točko 15 do 26). V tej zvezi je že Vrhovno sodišče v citiranem sklepu št. I U 74/2015 izrecno pojasnilo, kako je razumeti pojem odsotnosti drugega učinkovitega sodnega varstva, ki ga sodišče ponavlja (mutatis mutandis) tudi v konkretnem primeru, in sicer v tem smislu, da pri presoji dovoljenosti take tožbe, vložene po 4. členu ZUS-1, sodišče odloči o obstoju pravice do sodnega varstva tožnika v upravnem sporu, ki ga zahteva tožnik prav z namenom, da bi zaščitil svoj ustavno varovan položaj, torej da se o njegovi tožbi odloči po pravilih ZUS-1 in s pooblastili, ki jih ta zakon podeljuje upravnemu sodstvu. Zato mora odločitev, da je tožniku sodno varstvo v upravnem sporu treba odreči, izhajati iz presoje, da je ob drugačnih značilnostih drugega sodnega postopka ter pooblastilih sodišča v tem drugem postopku sodno varstvo ustavnih pravic tožnika (prav tako) učinkovito. Pomen presoje navedenega pogoja subsidiarnosti za dovoljenost tožbe je jasno razviden, saj v primeru, da navedena presoja ni ustrezno opravljena, zavrženje tožbe posledično pomeni tudi odločitev o samem obstoju učinkovitega sodnega varstva ustavnih pravic tožnika (23. člen Ustave). Če namreč drug (domnevno primarni) sodni postopek učinkovitega varstva ustavnih pravic posameznika ali pravne osebe ne omogoča, potem lahko taka oseba ob zavrženju tožbe v upravnem sporu v celoti ostane brez učinkovitega sodnega varstva svojega ustavno varovanega položaja. Glede na navedeno je presoja pogojev, ki so pomembni za izključitev sodnega varstva ustavnih pravic v upravnem sporu že vzpostavljena ter razčlenjena v ustaljeni sodni praksi, in sicer: ali obstaja drugo (primarno) sodno varstvo, ki izključuje upravni spor, če obstaja, katero sodno varstvo je to, ter ali je takšno (primarno) sodno varstvo učinkovito. Za drugo sodno varstvo z vidika njegove učinkovitosti pa ni treba, da je prizadeti osebi pred pristojnim sodiščem zagotovljeno uveljavljanje enakih zahtevkov, kot jih lahko uveljavi v upravnem sporu zaradi varstva človekovih pravic, ampak zadostuje, da lahko oseba v okviru pravnega sredstva ali drugega zahtevka uveljavlja (tudi) kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin (tako tudi Ustavno sodišče v sklepu št. Up-1122/12, U-I-59/14). Navedena presoja pa mora biti zaradi navedenega pomena odločitve vsebinsko obrazložena v vseh navedenih elementih. Le na tej podlagi je tožniku lahko poleg razlogov za odločitev sodišča razviden tudi njegov pravni položaj in možnost uveljavljanja učinkovitega sodnega varstva. V danem primeru sodišče ugotavlja, da pogoji za upravni spor po 4. členu ZUS-1 niso podani, ker je tožnici zagotovljeno (drugo) učinkovito sodno varstvo njenih ustavnih pravic v pravdnem postopku na podlagi ZOPNI ter s tem povezanimi možnostmi pravnih sredstev po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP).

16. Na tej podlagi je neutemeljeno stališče tožnice, kolikor meni, da sodno varstvo v pravdnem postopku na podlagi ZOPNI ni učinkovito (ker da sodišče v njem odloča le o tožbenem zahtevku o ugotovitvi nezakonitosti premoženja in o njegovem odvzemu). ZOPNI namreč v 1. odstavku 34. člena določa, da sodišče v sodbi, s katero ugodi tožbenemu zahtevku, ugotovi, da je določeno premoženje nezakonitega izvora, ga odvzame lastniku in odloči, da to premoženje s pravnomočnostjo sodbe postane last Republike Slovenije. Postopek se začne s tožbo, ki jo tožeča stranka vloži zoper lastnika kot toženo stranko (1. odstavek 26. člena). Tožbi je treba med drugim priložiti zapisnik iz 2. odstavka 17.a člena tega zakona, pisno poročilo o finančni preiskavi in sodne odločbe o začasnem zavarovanju odvzema premoženja oziroma začasnem odvzemu premoženja nezakonitega izvora, izdane na podlagi tega zakona. Tožeča stranka nato v pravdnem postopku navaja dejstva in predlaga dokaze, iz katerih izhaja domneva nezakonitosti izvora premoženja tožene stranke po določbah tega zakona (1. odstavek 27. člena), medtem ko tožena stranka lahko izpodbije domnevo iz 2. odstavka 5. člena tega zakona, če dokaže, da premoženje ni nezakonitega izvora, domnevo iz 6. člena pa, če dokaže, da je za premoženje plačala dejansko vrednost (3. odstavek istega člena). Premoženje je nezakonitega izvora, če ni dokazano, da je bilo pridobljeno iz zakonitih dohodkov oziroma na zakonit način (1. odstavek 5. člena). Pri tem se domneva, da premoženje ni bilo pridobljeno iz zakonitih dohodkov oziroma na zakonit način, če je podano očitno nesorazmerje med njegovim obsegom in dohodki, zmanjšanimi za davke in prispevke, ki jih je oseba, zoper katero teče postopek po tem zakonu, plačala v obdobju, v katerem je bilo premoženje pridobljeno (2. odstavek istega člena). Namen finančne preiskave je, da se zberejo dokazi in podatki, ki so potrebni za odločitev o začasnem zavarovanju odvzema in začasnem odvzemu premoženja nezakonitega izvora, ter ali in zoper katere osebe naj se začne postopek za odvzem premoženja nezakonitega izvora (1. odstavek 11. člena). V finančni preiskavi se zberejo podatki, ki utegnejo biti koristni za postopek oziroma je glede na okoliščine primera smotrno, da se pridobijo za ugotovitev izvora, obsega in prenosa premoženja (2. odstavek). Po povedanem torej drži, da (pristojno pravdno) sodišče s sodbo odloča o tožbenem zahtevku o nezakonitosti in odvzemu premoženja tožene stranke, kar pa še ne pomeni, da se v tem postopku ne odloča o kršitvah ustavnih pravic, storjenih v postopku finančne preiskave. Omenjeno sodbo namreč skladno z ZOPNI (pristojno pravdno) sodišče izda po izvedenem postopku, v katerem se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek (ZPP), če ni s tem zakonom drugače določeno (2. odstavek 9. člena ZOPNI).

17. Kot izhaja iz navedenih zakonskih določb, državni tožilec, ki odredi finančno preiskavo, v njej pridobiva podatke in dokaze, s katerimi bo v pravdnem postopku dokazoval nezakonitost izvora premoženja nasprotne stranke. Ne more biti dvoma, da je njegovo ravnanje oziroma ravnanje drugih pri tem udeleženih organov v razmerju do preiskovane osebe med finančno preiskavo oblastvene narave, ki pa ni neomejena – okvir mu postavljajo pogoji, ki jih določa ZOPNI (na primer v 10. členu za odreditev finančne preiskave). Vprašanje zakonitosti tega ravnanja je zato vprašanje zakonitosti pridobljenih podatkov in dokazov, ki bodo uporabljeni v pravdnem postopku. Enako velja glede možnosti uporabe navedenih dokazov v drugih postopkih, ki jih navaja pritožba, torej v davčnem in kazenskem postopku (18. člen ZOPNI). Ker ZOPNI vzpostavlja domnevo, da gre za nezakonito pridobljeno premoženje ob obstoju okoliščin iz 2. odstavka 5. člena, jo bo (tožnica v postopku po ZOPNI kot) tožena stranka izpodbijala s svojimi trditvami in dokazi. V okviru tega pa bo lahko uveljavljala tudi ugovor, da so bili dokazi tožeče stranke pridobljeni s kršitvijo človekovih pravic in da zato v pravdnem postopku ne smejo biti uporabljeni. O tem ugovoru bo moralo pristojno pravdno sodišče razpravljati in se do njega opredeliti. Zaradi tega je po oceni sodišča tožnici zoper izpodbijano Poročilo, izdelano po odredbi o finančni preiskavi in dveh odredbah o njenem podaljšanju, ki so bile podlaga za izvajanje dejanj v finančni preiskavi, zagotovljeno sodno varstvo v pravdnem postopku – najprej z ugovorom o protipravno pridobljenih dokazih in s tem o nedopustnosti izvedbe v okviru dokaznega postopka, nato pa v pritožbi zoper sodbo, če bo ta temeljila na nezakonitem dokazu oziroma na z njim povezanim stališčem, s katerim se toženka (tožnica v tem upravnem sporu) ne bo strinjala. Če bo menila, da ji taka ureditev po ZOPNI (v povezavi z ZPP) ne nudi zadostnega varstva, jo bo morala izpodbijati v konkretnem (pravdnem) postopku, v katerem se (je) to vprašanje izpostavi(lo). Tak ugovor bo tožnica lahko uveljavila tudi v drugih postopkih, v katerih zatrjuje, da bi lahko prišlo do uporabe navedenih podatkov iz finančne preiskave, torej v davčnem postopku ali v kazenskem postopku, kolikor bodo taki podatki v njih lahko (sploh) uporabljeni. Ob tem pa bodo navedeni podatki varovani kot tajni, po preteku določenega časa pa tudi uničeni (5. odstavek 18. člena ZOPNI).

18. Zato je neutemeljeno stališče tožnice, kolikor meni, da ji sodno varstvo ni zagotovljeno tekom finančne preiskave, kar bi po navedbah tožnice moralo biti urejeno enako kot v okviru preiskave po ZKP, kar pa ne pomeni, da je v okviru pravdnega postopka po določilih ZOPNI neučinkovito.

19. V zvezi s trditvijo tožnice, da že sam obstoj podatkov, ki so vsebovani v izpodbijanem aktu, ter njihova uporaba tudi izven navedenih postopkov lahko pomenijo poseg v njene ustavne pravice in da je zato uvodoma navedeno izpodbijano Poročilo treba odpraviti v upravnem sporu, pa sodišče poudarja, da odločitev sodišča o odpravi izpodbijanih aktov v upravnem sporu poseže v pravno veljavnost izpodbijanih aktov in ne v njihov dejanski obstoj. Tako tudi ugoditev tožbenim zahtevkom po odpravi izpodbijanega akta, to je uvodoma navedenega izpodbijanega Poročila, ne bi spremenila dejanskega stanja glede obstoja tega akta in v njem vsebovanih podatkov. Zato si želenega varstva svojih ustavnih pravic s tem tožbenim zahtevkom v upravnem sporu tožnica ne more zagotoviti.

20. Glede na navedeno je bila tožnici v ponovljenem postopku po sklepu Vrhovnega sodišča I Up 61/2015 z dne 30. 3. 2016 sicer dana možnost, da se izjavi o trditvah nasprotne stranke, vendar pa, ker v tem primeru ni podana (negativna) procesna predpostavka odsotnosti drugega sodnega varstva, ki je predpogoj za odločanje tega sodišča v upravnem sporu iz 1. odstavka 4. člena ZUS-1, saj ima tožnica zagotovljeno drugo učinkovito sodno varstvo v pravdnem postopku po določbah ZOPNI, ki se zaključi s sodbo (34. člen ZOPNI), zoper katero so mogoča redna in izredna pravna sredstva, je sodišče moralo sodišče tožbo zavreči iz procesnih razlogov, zato se do vseh preostalih navedb strank v postopku ni dodatno še posebej opredeljevalo, ker za odločitev niso pomembne.

K točki 2:

21. Odločitev o stroških je sodišče sprejelo na podlagi določila 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, za kar gre v obravnavani sporni zadevi, kot izhaja iz izreka tega sklepa pod točko 1.