Jedro

Tožnik je sicer kršil obveznosti iz delovnega razmerja s tem, ko kot voznik avtobusa potnici ni izdal vozovnice, vendar je ob upoštevanju okoliščin, da je potnica vstopila na avtobus izven perona postajališča in da je imel težave z motorjem avtobusa, ki jih je skušal odpraviti, treba šteti, da zaradi kršitve zaupanje tožene stranke vanj ne more biti omajano v taki meri, da bi bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 6. 2009 in jo razveljavilo (1. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožečo stranko pozvati in vrniti na delovno mesto „voznik avtobusa“, jo za obdobje od prenehanja delovnega razmerja, do vrnitve na delo, prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco pri ZPIZ, ji za isto obdobje obračunati bruto zneske mesečnih nadomestil plače, upoštevaje bruto plačo, ki bi bila tožniku izplačana, če bi v istem obdobju delal pri toženi stranki, plačati od tako obračunanih zneskov predpisane davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati mesečne zneske nadomestil plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (2. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške sodnega postopka in je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 571,56 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka dneva izpolnitve dalje do plačila (3. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožnika oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi navedlo, da je sicer tožnik kršil obveznosti iz delovnega razmerja s tem, ko dne 19. 5. 2009 potnici ni izdal vozovnice, vendar pa po mnenju sodišča tožnikova kršitev ni bila takšne narave, da bi mu bilo mogoče izredno odpovedati pogodbo o zaposlitvi. Sodišče je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter posledično zmotno uporabilo materialno pravo, saj iz izvedenih dokazov v postopku izhaja, da je tožnik huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja, zaradi česar delovnega razmerja med strankama ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Iz službenega poročila o opravljeni kontroli z dne 20. 5. 2009 je razvidno, da se je na avtobusu nahajalo pet potnikov, tožnik pa je izdal samo štiri vozovnice. Tožnik je kršil določila pogodbe o zaposlitvi, saj potnici, ki je na avtobus vstopila na Ptuju, ni izdal vozovnice, čeprav je voznino v višini 3,60 EUR pobral in potnici vrnil presežek od plačanih 20,00 EUR ter tako ravnal v nasprotju s pravili tožene stranke ter določili ZDR. S tem je kršil dolžnosti vestnega dela v skladu z delodajalčevimi navodili, z njegovim ravnanjem pa je toženi stranki nastala škoda, saj pobrana voznina ni bila evidentirana z izdajo vozovnice. Tožnik je v postopku pred sodiščem prve stopnje navajal, temu pa je tudi sledilo sodišče, da je vozovnico pozabil izdati in da jo je želel izdati kasneje, ko odpravi napako na avtobusu in usposobi avtobus za vožnjo. Pritožba poudarja, da je tožnik ob kontroli dejanje priznal in kontrolorjema ni omenjal nobene napake na avtobusu in da voznik niti ni usposobljen niti dolžan odpravljati napake na avtobusu, saj ima tožena stranka za to na voljo mehanično delavnico z usposobljenimi mehaniki, ki so edini pooblaščeni za odpravljanje napak. V kolikor bi imel avtobus kakršnekoli težave, bi moral tožnik o tem takoj obvestiti službo za vzdrževanje, ki bi navedene napake odpravila oziroma tožniku priskrbela nadomestni avtobus. Da z avtobusom ni bilo nič narobe, je razvidno tudi potnega naloga z dne 19. 5. 2009, iz katerega je razvidno, da je tožnik vožnje z navedenim avtobusom opravljal do 23:02 ure, torej neprekinjeno še sedem ur po opravljeni kontroli, v potnem nalogu pa niso zabeležene kakršnekoli opombe ali posebnosti. Tudi kontrolorja med vožnjo od ... do ... nista opazila nobenih napak ali težav z avtobusom, ki ga je opravljal tožnik. Tudi če bi tožnik na poti imel kakršnekoli težave, to ne more in me sme vplivati na njeno obveznost pravilnega izdajanje vozovnic. Tožnik je denar za vozovnico prejel in potnici, ki je plačala z bankovcem za 20,00 EUR tudi vrnil preostanek. Če je tožnik lahko sprejel denar – prevoznino ter potnici povrnil drobiž, bi seveda lahko potnici izdal tudi vozovnico. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da v obravnavanem primeru ni bil izpolnjen drugi pogoj iz 110. člena ZDR in sicer, da delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Prevoznina, ki jo ubirajo vozniki avtobusov, je namreč edini dohodek tožene stranke, na sistemu pravilnega ubiranja voznine, oziroma pravilnega izdajanja vozovnic pa temelji funkcioniranje in poslovanje družbe ter njen obstoj. Vsaka nepravilnost pri ubiranju voznine predstavlja za toženo stranko kot podjetje, ki je odvisno od pravilnega ubiranja voznine, hujšo kršitev delovnih obveznosti. Ravnanje tožnika toženi stranki materialno in moralno škoduje, saj je s takšnim ravnanjem ob del prihodka, drugih prihodkov pa podjetje nima, hkrati pa je prizadet tudi ugled podjetja pri strankah, saj za vožnjo plačajo, vozovnice pa ne prejemajo. Sodišče je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da tožena stranka pri tožniku pred obravnavano kršitvijo ni ugotovila predhodnih kršitev, kar pa ne drži. Tožnik je bil v postopku zaradi predhodnih kršitev, kar izhaja tudi iz službenega poročila o opravljani kontroli z dne 13. 8. 2008, vendar mu takrat ni bil izrečen noben ukrep, saj je tožena stranka menila, da bosta že postopek in opozorilo vplivala na voznika, da tovrstnih kršitev ne bo ponavljal. Pritožba pa še poudarja, da se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni opredelilo do ugotovljenih kršitev glede neizdaje nulte vozovnice in napačnega datuma na eni vozovnici, zato sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe ni opredelilo do ugotovljenih kršitev glede neizdaje nulte vozovnice in napačnega datuma na eni izmed vozovnic, s tem pa izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti ne vsebuje. Vsebuje namreč prepričljive razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so predmet izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožniku se namreč očita, da je naklepoma oziroma iz hude malomarnosti kršil obveznosti iz delovnega razmerja po 2. alinei 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji), s tem ko dne 19. 5. 2009 potniku ni izdal vozovnice. Tožniku se ne očita neizdaja nulte vozovnice in napačen datum na eni izmed vozovnic, zato so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene. Tudi z navedbo, da je sodišče nepravilno presodilo izvedene dokaze in sprejelo napačno dokazno oceno, pritožba smiselno uveljavlja kršitev 8. člena ZPP. Po tej določbi je razpravljajoče sodišče tisto, ki po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka odloči, katera dejstva šteje za dokazana. V tem pogledu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v tem sporu in po presoji pritožbenega sodišča ravnalo v skladu z načelom proste presoje dokazov.

Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku, v okviru katerega je izvedlo vse relevantne dokaze in na podlagi tega ugotovilo vsa odločilna dejstva, utemeljeno zaključilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka dne 1. 6. 2009 podala tožniku, nezakonita. Pritožbeno sodišče nima pomislekov niti v pravilnost dokazne ocene izvedenih dokazov, ki jo je podalo sodišče prve stopnje, iz katerih izhaja, da glede na vse okoliščine, ugotovljene v dokaznem postopku, tožnikova kršitev ni bila take narave, da bi mu bilo mogoče izredno odpovedati pogodbo o zaposlitvi.

Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je bil tožnik na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 12. 2007 in 16. 12. 2007 zaposlen na delovnem mestu voznik avtobusa. Dne 19. 5. 2009 sta kontrolorja ugotovila, da tožnik eni potnici ni izdal vozovnice, čeprav je plačala voznino. Po Pravilniku o nalogah, pogojih in načinih dela pri izvajanju javnega prevoza potnikov, o delu blagajne in prometne kontrole v skladu s 47. členom voznik – samoinkasat opravlja delo voznika in sprevodnika. Pri svojem delu mora dobro poznati vse prenosne izkaze in izdajati pravilno izpolnjene oziroma skrbno kontrolirati v predprodaji izdane izkaze. V skladu s pogodbo o zaposlitvi je naloga voznika avtobusa tudi kontroliranje vozovnic pri potnikih in samoinkasiranje z almex strojčki. Kot je razvidno iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 6. 2009 (A6), je tožena stranka tožniku očitala kršitev obveznosti iz delovnega razmerja po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, s tem ko dne 19. 5. 2009 eni potnici ni izdal vozovnice za plačano voznino v višini 3,60 EUR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik kršil obveznosti iz delovnega razmerja s tem, ko 19. 5. 2009 potnici ni izdal vozovnice in s takšnim ravnanjem kršil navodila tožene stranke za pobiranje voznine, ob tem pa upoštevalo okoliščine, da je potnica vstopila na avtobus izven perona postajališča, da je tožnik imel tedaj težave z motorjem avtobusa, ki mu je večkrat ugasnil in jih je skušal odpraviti. Te težave pa so se nadaljevale tudi med kasnejšo vožnjo avtobusa. Izpovedbo tožnika je v celoti potrdila potnica (M.P. – list. št. 52 in 53), ki ji tožnik ni izdal vozovnice. Tako je priča izpovedala, da je vstopila na avtobus že tedaj, ko še ni pripeljal na postajališče, da je imel voznik težave z avtobusom, saj je motor avtobusa večkrat ugasnil že pri vožnji do perona na avtobusno postajo, enako pa tudi med vožnjo proti Mariboru. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča prepričljivo obrazložilo, čemu je upoštevalo skladni izpovedbi tožnika in priče (potnice) in utemeljeno zaključilo, da so v konkretnem primeru obstajale okoliščine, zaradi katerih je voznik potnici pozabil izdati vozovnico. To je storil naknadno, ob kontroli in se za svoje ravnanje potnici tudi takoj opravičil. Tudi kontrolorju je takoj povedal za težave z dotokom goriva, vendar mu je ta odgovoril, da to ni njegov problem. V potni nalog za spornega dne ni navedel težav z motorjem, ker je bila praksa pri toženi stranki, da se vpiše le zamuda (nad 10 oziroma 15 minut), prometna nesreča („karambol“) ali izpad vožnje zaradi okvare vozila. Ker ni šlo za nobeno od navedenih situacij, v potni nalog ni zapisal težav, ki jih je imel z motorjem avtobusa (list. št. 38). Neutemeljena je pritožbena navedba, da tožnik ni bil usposobljen za popravljanje avtobusov, niti mu niso bila kakršnakoli popravila odrejena, saj bi moral v ta namen v avtomehanično delavnico. Sodišče prve stopnje sledilo izpovedbi tožnika, ki jo je smiselno potrdila tudi izpovedba priče M.Z., in sicer da je odprava manjši napak odvisna od strokovnosti voznika in da so posamezni vozniki odpravljali takšne napake. Pri toženi stranki dela že vrsto let in je praksa, da manjšo napako odpravi sam voznik, v primeru večjih okvar, pa pokliče prometnika oziroma servis.

Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi je gotovo šteti kot skrajno možnost reagiranja delodajalca na delavčevo kršitev delovnih obveznosti. Praviloma bo torej šlo za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga (3. alinea 1. odstavka 88. člena ZDR). V primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je torej potrebno šteti, da gre za tako hude kršitev delovnih obveznosti, da nadaljevanje delovnega razmerja kršitelja ni več mogoče niti do izteka odpovednega roka. Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da zaradi takšne kršitve zaupanje tožene stranke v tožnikovo delo ne more biti toliko omajano, da bi mu podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Glede na vse navedene okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje pri svoji presoji pravilno upoštevalo, utemeljujejo zaključek, da tožena stranka ni uspela dokazati (poleg kršitve delovne obveznosti v smislu 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR) tudi nadaljnji pogoj, to je da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank v obravnavanem primeru ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka, da bi bil torej utemeljen skrajni ukrep, izredne odpoved pogodbe o zaposlitvi. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožnik že kršil delovne obveznosti. Iz pavšalne izpovedbe priče M.Z. izhaja, da ni natančno vedela kdaj je tožnik kršitev storil, si je pa zadevo zabeležila, čeprav je ni posredovala odgovornim osebam tožene stranke. Delavca lahko bremenijo le kršitve, ki so ugotovljene na predpisan način, skladno z določili ZDR (npr.: pisno opozorilo pred odpovedjo ali izrek disciplinskih sankcij), česar pa tožena stranka ni izkazala.

Pritožba se neutemeljeno sklicuje, da sodba sodišča prve stopnje v obravnavanem primeru odstopa od utečene sodne prakse, ki je razvidna iz pravnomočnim odločb delovnih sodišč, ki jih je tožena stranka predložila v spis (opr. št. Pdp 515/2009 z dne 14. 10. 2009 in opr. št. Pdp 789/2006 z dne 23. 11. 2006) in da za tak odstop ni imelo nobenega utemeljenega razloga zakaj je razsodilo drugače kot so razsodila delovna sodišča v identičnih primerih. Sodno prakso uravnavajo odločitve prav na stališča in mnenja Vrhovna sodišča Republike Slovenije in ne praksa višjega sodišča. Sodne odločbe niso pravni vir, zato sodna praksa sama po sebi ne more biti podlaga za odločitev. Enotna (ustaljena) sodna praksa zavezuje sodnike zato le v toliko, da v enakem primeru enako uporabi oziroma enako razlaga materialno pravo, ali da utemelji, zakaj je konkretni primer presodil drugače. V konkretnem primeru sodba višjega sodišča ne predstavlja odstopa od enotne sodne prakse.

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da dokazana neizdaja le ene vozovnice ob izkazanih težavah tožnika z motorjem avtobusa, ki mu je večkrat ugasnil in jih je skušal odpraviti, ni razlog za takojšnje prenehanje delovnega razmerja. Obstoj utemeljenega (resnega) razloga, je bistven pogoj za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, dokazati pa ga mora delodajalec (točka a, 2. odstavek 9. člena Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podani s pritožbo zatrjevani razlogi, prav tako ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspela in ker v skladu z določbo 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ZDSS-1 – Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji) delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka.