Jedro

Vsaka kršitev ali opustitev še ne zadošča za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, to pa velja tudi za kršitve na delovnih mestih, na katerih imajo delavci opravka z denarjem.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 1. 6. 2009, ugodilo reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku in toženi stranki naložilo, da tožniku povrne stroške postopka. Ugotovilo je, da je tožnik kršil obveznosti iz delovnega razmerja s tem, ko 19. 5. 2009 potnici ni izdal vozovnice za plačano voznino v višini 3,60 EUR. Kljub temu je presodilo, da ta kršitev ni takšne narave, da bi utemeljila izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu, oziroma da bi onemogočala nadaljevanje delovnega razmerja. Upoštevalo je, da je imel tožnik 19. 5. 2009 ob vstopu potnice na avtobus težave z motorjem avtobusa, da je zaradi tega potnici pozabil izdati vozovnico, da s samim dejanjem toženi stranki ni povzročil škode in da pred tem ni kršil obveznosti iz delovnega razmerja.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka in je na pravilno ter popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. V zvezi z očitkom bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) je obrazložilo, da tožena stranka tožniku ni očitala, da ni izdal „nulte vozovnice in napačnega datuma na eni od vozovnic“ temveč le, da 19. 5. 2009 potnici ni izdal vozovnice. Tako kot sodišče prve stopnje je na podlagi skladne izpovedi tožnika in priče (potnice) ugotovilo, da so obstajale okoliščine, zaradi katerih je tožnik potnici pozabil izdati vozovnico. To je storil naknadno ob kontroli in se za svoje ravnanje potnici tudi takoj opravičil. Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi je štelo kot skrajno možnost in pri tem soglašalo s sodiščem prve stopnje, da zaradi očitane kršitve ni prišlo do tako omajanega zaupanja tožene stranke, da bi bila utemeljena izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Izrecno se je opredelilo tudi do tega, da tožena stranka ni dokazala, da bi tožnik že pred tem kršil pogodbene obveznosti in zaključilo, da odločitev sodišča ne odstopa od enotne sodne prakse.

3. Tožena stranka v reviziji navaja, da njen edini prihodek predstavlja pobrana voznina, da neizdaje vozovnic oziroma prisvajanje voznine ogroža njeno poslovanje in nespoštovanje pravil oziroma discipline pri izdajanju vozovnic ne dopušča niti najmanjših odstopanj. Za presojo narave in teže kršitev ni bistveno, če delavec ne izda ene ali treh vozovnic, saj gre v vsakem primeru za hujšo kršitev. Sodišči druge in prve stopnje sta prezrli, da je bila pri kontroli ugotovljena tudi huda kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, saj tožnik ob pričetku dela ni izdal „nulte“ vozovnice. Tožnik 19. 5. 2009 ni imel težav z avtobusom, tudi sicer pa ga takšne težave ne opravičujejo, saj je od potnice prejel denar, ji razliko vrnil, ni pa ji izdal vozovnice. Kršitev je bila ugotovljena šele čez približno 20 km in potem, ko je avtobus ustavil na številnih postajah – torej bi lahko tožnik, tudi če je imel kakšne težave, vozovnico izdal. V nadaljevanju se sklicuje na Navodilo za ubiranje voznine z almeks strojčkom, iz katerega je razvidno, da mora delavec pred pričetkom kasiranja nastaviti datum in vpisati začetno stanje števcev ter izstaviti kontrola „nulto“ vozovnico; do tega se sodišče druge in prve stopnje nista opredelili, to pa predstavlja bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nato se sklicuje na obveznosti delavca iz 31., 32. in 35. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Uradni list RS, št. 42/2002 in nadalj.), navaja, da je tožnik ob kontroli dejanje priznal in kontrolorjema ni omenjal napak na avtobusu (ki tudi sicer ne morejo vplivati na njegovo obveznost pravilnega izdajanja vozovnic), da je prejel denar in potnici vrnil drobiž - torej bi ji lahko izdal tudi vozovnico. Ugotovljene kršitve so porušile zaupanje v tožnika glede bodočega izpolnjevanja delovnih obveznosti. V zvezi s tem povzema tudi izpovedi prič in prereka ugotovitev sodišč, da pri tožniku ni bilo ugotovljenih predhodnih kršitev oziroma, da te niso bile evidentirane, saj iz zaslišanja prič in službenega poročila o kontroli z dne 13. 8. 2008 izhaja drugače. Tožnik je torej že bil v postopku zaradi predhodnih kršitev, vendar mu takrat ni bil izrečen noben ukrep. Izpodbijana odločba v zvezi z odločbo sodišča prve stopnje predstavlja odstop od utečene sodne prakse, ki je razvidna iz pravnomočnih odločb, ki jih je tožena stranka predložila v spis.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Uradni list RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

6. Očitek bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z neobrazloženostjo tožnikove kršitve pri izdaji „nulte“ vozovnice ni utemeljen. Sodišče druge stopnje je v zvezi s tem odgovorilo na pritožbene trditve tožene stranke in tudi jasno obrazložilo, zakaj niso utemeljene – tožniku se namreč ne očita tega, da ni izdal „nulte“ vozovnice oziroma napačen datum na eni izmed vozovnic. To pomeni, da ima izpodbijana sodba razloge o teh dejstvih in jo je mogoče preizkusiti, očitana kršitev pa ni podana.

7. Sodišči druge in prve stopnje sta tudi ugotovili, da je tožnik storil očitano kršitev iz 2. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR („če delavec naklepa ali iz malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja“) , pri tem pa sta obrazložili tudi, da v konkretnem primeru obstajajo tudi okoliščine (težave tožnika z avtobusom), zaradi česar je tožnik prvi potnici, ki je takrat prišla na avtobus, pozabil izdati vozovnico. Takšen dokazni zaključek, ki ne more biti predmet revizijske presoje (tretji odstavek 370. člena ZPP), bi sicer lahko kazal tudi, da tožnik sploh ni huje kršil pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja naklepoma niti iz hude malomarnosti, česar pa sodišči druge in prve stopnje nista ugotovili, saj sta obenem presodili, da je bila takšna kršitev podana. Revizijske navedbe tožene stranke, da bi tožnik potnici lahko izdal tudi vozovnico, če je od nje že sprejel denar in ji vrnil presežek ter da bi vozovnico lahko izdal tudi kasneje, saj je do kontrole prišlo šele po približno 20 km vožnje, tako smiselno le pritrjujejo presoji sodišč druge in prve stopnje o dokazani kršitvi iz 2. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR.

8. Tako se pomembno pravno vprašanje v tej zadevi nanaša dejansko le na to, ali ugotovljena kršitev sama po sebi zadošča za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, zlasti ker je tožena stranka že v izredni odpovedi navedla, da je vsaka nepravilnost pri pobiranju voznine najhujša možna kršitev delovnih obveznosti in poruši zaupanje v delavca.

9. Pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni le ugotovitev hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja z naklepom ali iz hude malomarnosti, temveč tudi, če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 110. člena ZDR). Vrhovno sodišče je v zvezi s tem že obrazložilo (npr. v sklepu VIII Ips 286/2005 z dne 22. 11. 2005), da so pri presoji pomembne vse okoliščine primera in interesi obeh strank, pri čemer je prvi pogoj stvarnega značaja in se presoja predvsem glede na naravo, težo in posledice kršitve, drugi pogoj pa osebnega značaja; zanj je predvsem pomembno, kako je kršitev vplivala na medsebojno razmerje strank, medsebojno zaupanje, možnost nadaljevanja, sodelovanja in podobno.

10. Vsaka kršitev ali opustitev še ne zadošča za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, to pa velja tudi za kršitve na delovnih mestih, na katerih imajo delavci opravka z denarjem. Sodna praksa sicer te primere obravnava strožje. Od delavcev na takšnih delovnih mestih se upravičeno pričakuje večja stopnja zaupanja, zlasti če je tudi kontrola njihovega dela v zvezi s sprejemanjem denarja oziroma v konkretnem primeru izdajanjem vozovnic nekoliko težja. Revizijsko sodišče je že obrazložilo (glej sodbo VIII Ips 120/2009 z dne 24. 1. 2011), da tudi morebitni generalno preventivni vidik kot okoliščina za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu sam po sebi ne zadošča, saj je pri presoji okoliščin in interesov za nadaljevanje delovnega razmerja treba upoštevati še druge okoliščine primera, ki se nanašajo na dotedanje delo delavca, odnos do drugih sodelavcev in delodajalca, ravnanje delavca ob ugotovitvi kršitve, njegovo ravnanje kasneje v sodnem postopku ter vse te okoliščine ustrezno ovrednotiti.

11. Sodišči druge in prve stopnje nista ugotovili, da je tožnik že pred očitano kršitvijo kršil pogodbene obveznosti na način, da so bile te kršitve ugotovljene v skladu z določbami ZDR oziroma, da bi bilo za te kršitve tožniku izdano opozorilo ali izrečena disciplinska sankcija. Tožnik je takoj ob kontroli in ves čas priznaval, da eni potnici ni izdal vozovnice v znesku 3,60 EUR. Njegovo pojasnilo oziroma opravičilo, zakaj tega ni storil (ki sicer ni izključilo ugotovljene kršitve), je potrdila tudi zaslišana priča (potnica). Tožniku je očitno verjelo tudi sodišče. Ob kontroli se je potnici tudi takoj opravičil, tožena stranka pa tožniku ni očitala prisvojitvenega namena.

12. Glede na to revizijsko sodišče soglaša s presojo, da niso izpolnjeni pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v skladu s prvim odstavkom 110. člena ZDR in bi torej tožena stranka glede na vse okoliščine primera - naravo kršitve, tožnikov odnos ob ugotovljeni kršitvi in njegovo kasnejše obnašanje - ustrezneje oziroma pravilneje reagirala na način, da bi tožniku izdala opozorilo po prvem odstavku 83. člena ZDR ali ustrezno disciplinsko sankcijo.

13. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.