Jedro

Tožnik je nekajkrat zamudil pri oddaji gotovine in potnih nalogov. Glede na dejstvi, da so na enak način ravnali nekateri drugi delavci, predvsem sem pa delavec, ki je tožnika uvajal v delo, in da tožena stranka ni imela urejeno, koliko gotovine lahko delavec obdrži pri sebi, ni mogoče šteti, da je zaradi tožnikove zamude utemeljena negativna ocena poskusnega dela.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je nezakonita izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 5. 2009 (1. odst. izreka) in da je še zmeraj v veljavi pogodba o zaposlitvi, sklenjena med tožnikom in toženo stranko z dne 9. 3. 2009 ter toženi stranki naložilo, da je dolžna pozvati tožnika nazaj na delo, mu vpisati v delovno knjižico delovno dobo za obdobje od prenehanja delovnega razmerja do 9. 3. 2011 (2. odst. izreka). Toženi stranki je naložilo, da mora tožniku plačati plačo, ki bi jo prejemal, če bi delal pri toženi stranki, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega vsakomesečnega zneska dalje do plačila ter mu plačati tudi obvezne prispevke in davke (3. odst. izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku stroške postopka v znesku 685,80 EUR, v roku osem dni, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (4. odst. izreka) in da tožena stranka trpi sama svoje stroške postopka (5. odst. izreka).

Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in odloči tako, tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožniku pa naloži, da toženi stranki povrne stroške postopka. Navaja, da sodba v drugem in tretjem odstavku izreka nima obrazložitve in se zato ne more preizkusiti, kar pomeni bistveno kršitev pravnega postopka po 14. točki 339. člena ZPP. Tožnik je imel predpisano izobrazbo in delovne izkušnje, opravil je tudi šoferski izpit ustrezne kategorije, člani komisije so ga prvi delovni dan opozorili na notranje akte tožene stranke, na oddajo gotovine, na ravnanje s tahografi, prav tako pa je bil notranji akt tožene stranke v pisni obliki vročen tožniku in udeležil se je usposabljanja v zvezi z ravnanjem s tahografi. Voznika H. je tožena stranka zadolžila, da tožniku pojasni oziroma pokaže, kako poteka vozna linija in s tem je tožena stranka storila prav vse, da je tožniku pokazala, kakšna ravnanja od njega pričakuje in tožnik se je bil dolžan po danih navodilih ravnati. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je tožnik kršil notranji akt, saj je zamujal pri oddaji gotovine, vendar pa nepravilno zaključuje, da to ni zadosten razlog za negativno oceno poskusnega dela, saj naj bi tako ravnali še nekateri drugi delavci pri toženi stranki, predvsem pa delavec H., ki naj bi tožnika uvajal v delo. Pri tem tožena stranka opozarja, da sodišče nepravilno navaja, da je bil H. delavec, ki je uvajal tožnika v delo, saj je le-ta bil zadolžen le, da mu pokaže vozno linijo. Morebitne drugačne informacije, ki jih je neformalno prejel s strani tega delavca, kot svojega sodelavca, bi bil tožnik dolžan preveriti pri članih komisije ali svojih nadrejenih in razjasniti morebitna odstopanja v ravnanjih H., saj mu je bilo povsem jasno, da dela v nasprotju z notranjimi predpisi in da je v preizkusni dobi. Zaključek sodišča, da naj bi tako ravnali še nekateri drugi delavci pri toženi stranki, je tako v nasprotju z ugotovitvijo sodišča, da je večina voznikov pravilno oddajala gotovino, nepravilno pa sta jo oddajala le A. in H.. Sodišče nepravilno kot dejstvo navaja, da pri toženi stranki ni določeno, koliko gotovine lahko obdržijo vozniki pri sebi. Višina gotovine je določena, sicer ne zneskovno, temveč je jasno zapisano, da se mora gotovina oddati najkasneje v roku dveh delovnih dni po zaključku delovnega naloga, ne glede na to, koliko gotovine voznik v tem roku prejme. Sodišče je torej ob pravilni ugotovitvi, da je tožnik zamujal z oddajo gotovine, napravilo nepravilen zaključek, da to ni zadosten razlog za negativno oceno poskusnega dela. Prav tako ni utemeljen zaključek sodišča, da druge nepravilnosti niso dokazane (nepravilno ravnanje s tahografi, odklanjanje dela ob določenih dneh ali na določenih linijah, ipd.) oziroma, da pri nepravilnih ravnanjih s tahografi tožena stranka pri ostalih delavcih ni bila dosledna. Zgolj podrejeno pa tožena stranka še opozarja na nezakonitost v izreku sodbe v tistem delu, ko se toženi stranki nalaga, da mora tožniku v delovno knjižico vpisati delovno dobo od prenehanja delovnega razmerja do 9. 3. 2011. Sodišče ne more zahtevati od delodajalca, da delavcu prizna delovno dobo v naprej za več kot leto dni. Takšna zahteva sodišča je nezakonita, zato je tudi sodba sodišča nezakonita. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov, ali o njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je lahko presodilo miselno pot sodišča prve stopnje, zakaj je presodilo tako kot izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni, prav tako pa tudi ni podano nasprotje med razlogi sodbe in izrekom sodbe. Tožena stranka je s tožnikom sklenila pogodbo o zaposlitvi z dne 9. 3. 2009 za čas 24 mesecev. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi, je pravilno v izreku toženi stranki naložilo, da je dolžna pozvati tožnika nazaj na delo in mu vpisati v delovno knjižico delovno dobo od prenehanja delovnega razmerja do 9. 3. 2011, torej za čas sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas.

Po določbi 3. odstavka 81. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi v primerih oziroma iz razlogov, določenih z zakonom. Delodajalec mora dokazati, da obstoja utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved (2. odstavek 82. člena ZDR). Razlogi za izredno odpoved so našteti v 111. členu ZDR. Navedena zakonska ureditev je v skladu z določbo 4. člena konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca, po kateri delovno razmerje delavcu ne preneha, če zato ni resnega razloga v zvezi s sposobnostjo ali obnašanjem delavca. Obstoj utemeljenega (resnega) razloga je torej bistven pogoj za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Iz dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je tožnik dne 9. 3. 2009 sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas 24 mesecev z dvomesečnim poskusnim delom za delovno mesto voznika avtobusa. V 1. členu pogodbe o zaposlitvi je med nalogami med drugim določeno dnevno obračunavanje in oddajanje iztržka, pravilno izpolnjevanje tahografskega listka in ostale dokumentacije. Tričlanska komisija v sestavi M.Š. – vodja delovne enote, B.K. – prometnika in B.Ž. – gospodarja avtoparka je dne 8. 5. 2009 izdelala oceno o delu tožnika v preizkusni dobi, ki je bila neuspešna. Komisija je v pisni oceni navedla, da so vzroki za neuspešno opravljanje poskusnega dela neredno oddajanje predpisane dokumentacije, stalne pripombe na delo razporeda in neprilagajanje potrebam podjetja (B5). Direktorica tožene stranke je na podlagi takšne ocene izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožniku istega dne (8. 5. 2009).

Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili obe pravdni stranki ter po zaslišanju tožnika in prič R.L., J.R., M.Š., E.A., B.K., B.Ž., R.H. in F.Š., ugotovilo, da je tožnik nekajkrat zamudil pri oddaji gotovine, vendar je pri tem upoštevalo okoliščine, zaradi katerih je tožnik tako ravnal. Ugotovilo je, da je tožnik imel pravilnik in da so ga člani komisije prvi delovni dan opozorili na notranje akte tožene stranke, na oddajanje gotovine in na ravnanje s tahografi, vendar je pri tem štelo za odločilno, da ga je v delo uvedel H. in mu pri tem povedal, kako naj oddaja dokumentacijo in tudi višino zneska, ki je namenjen drobižu. Tožena stranka namreč ni imela določeno, koliko gotovine naj obdržijo vozniki pri sebi in je bilo to prepuščeno vsakemu vozniku posebej, kakor je zaključilo sodišče prve stopnje. Prav ravnanje H., ki je tožnika uvajal v delo, je tožnika zavedlo tako, da je bil tudi sam pri oddajanju gotovine ravnal tako kot delavec, ki ga je uvajal v delo in bil glede na določbe pravilnika v zamudi. Sodišče prve stopnje je po obširno izvedenem dokaznem postopku utemeljeno zaključilo, da bi morala tožena stranka tožniku za uvajanje poskrbeti osebo, ki bi tudi sama pravilno in dosledno izpolnjevala delovne obveznosti, kar pa za H. ni bilo mogoče ugotoviti.

Glede očitka tožniku, da tudi ni priklapljal tahografa, je sodišče ugotovilo, da se je preklapljanje dosledno izvajalo šele po izrecnem navodilu tožene stranke, ki pa je bilo dano šele potem, ko je bila tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi (izpovedba H. in A.). Tožena stranka torej pri preostalih delavcih pri zahtevi po preklapljanju tahografa ni bila dosledna. Glede ostalih očitkov, ki so navedeni v oceni (stalne pripombe na delo razporeda in neprilagajanjem potrebam podjetja), pa jih tožena stranka ni dokazala. O teh pripombah na delo tožnika naj bi K. povedal J.R., vendar pa ta priča v svoji izpovedbi pred sodiščem tega ni potrdila. Sodišče je tako na osnovi celotno izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da je tožnik nekajkrat zamudil pri oddaji gotovine in potnih nalogov, vendar je glede na dejstvo, da so na enak način ravnali tudi nekateri drugi delavci pri toženi stranki, predvsem pa delavec, ki je tožnika uvajal v delo in ob dejstvu da tožena stranka ni imela urejeno, koliko gotovine lahko voznik obdrži pri sebi, utemeljeno štelo, da je ocena poskusnega dela nepravilna.

Odločitev sodišča prve stopnje, da razveljavi izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi in ugodi reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku, je pravilna že zaradi tega, ker tožena stranka tožniku zagovora ni omogočila, s čemer je bila njegova pravica do zagovora kršena. Pravica do zagovora je urejena v 2. odstavku 83. člena ZDR. V 5. odstavku 125. člena ZDR je določeno, da v času trajanja poskusnega dela delodajalec delavcu ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi, razen če so podani razlogi za izredno odpoved ali zaradi postopka za prenehanje delodajalca ali prisilne poravnave, po 4. odstavku istega člena pa lahko delodajalec ob poteku poskusnega dela, če ugotovi, da delavec poskusnega dela ni uspešno opravil, izredno odpove pogodbo o zaposlitvi. Tako sta v tem členu določeni dve možnosti za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in sicer izredna odpoved med trajanjem poskusnega dela iz razlogov za izredno odpoved, ki so določeni v 1. odstavku 111. člena ZDR in izredna odpoved o poteku poskusnega dela zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela. Po 2. odstavku 83. člena ZDR mora delodajalec delavcu pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Teh primerov pa zakon, ko govori o primerih, ko je delodajalec sam žrtev kršitve, o neuspešno opravljenem poskusnem delu, o izredni odklonitvi delavca, da opravi zagovor ali o delavčevem neodzivu na povabilo na zagovor, ne našteva taksativno. Zagovor delavca je njegova pravica, da seznani in opredeli do očitanih kršitev in se izjavi o vseh dejstvih in dokazih, ki ga obremenjujejo. Bistvo pravice do zagovora je v tem, da delavcu zagotovi možnost sodelovanja in vplivanja na potek in rezultat odpovedi pogodbe o zaposlitvi in tako je dolžnost delodajalca, da delavcu zagovor omogoči. Komisija je sprejela oceno poskusnega dela dne 8. 5. 2009 in istega dne je direktorica tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela in navedla, da delavcu ni bil omogočen zagovor, ker obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neopravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči, saj gre za neuspešno opravljeno poskusno delo. Že zgolj zaradi tega, ker tožnik z oceno poskusnega dela ni bil niti seznanjen, prav tako pa mu ni bil omogočen zagovor, s čimer je bila njegova pravica do zagovora kršena, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da kot nezakonito razveljavi izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela. Sodišče prve stopnje se na citirano določbo sicer ni sklicevalo, vendar mora pritožbeno sodišče na pravilno uporabo materialnega prava paziti že po uradni dolžnosti. Ob takšni odločitvi je sodišče prve stopnje moralo ugoditi tudi vtoževanemu reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku za čas od prenehanja delovnega razmerja do 9. 3. 2011, kakor je imel sklenjeno tožnik pogodbo o zaposlitvi za določen čas.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.