Jedro

Ugotovitev sodišča prve stopnje, da iz navedb toženca ne izhaja, da iz upravičenih razlogov ni mogel pravočasno vložiti odgovora na pritožbo zoper v tem postopku izdano zamudno sodbo, je pravilna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožene stranke (v nadaljevanju toženec) za vrnitev v prejšnje stanje z dne 28. 6. 2022. 2. Zoper ta sklep vlaga pravočasno pritožbo toženec iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) s predlogom na njegovo razveljavitev. Navaja, da sodišče ni le kršilo določb postopka (kršilo je pravico do obrambe), temveč je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje ter zmotno uporabilo materialno pravo. Pri navajanju razlogov, zaradi katerih je zavrnilo njegov predlog, ni dovolj upoštevalo tistih razlogov ter specifičnih okoliščin, ki so ga vodile k temu, da je sploh vložil predlog ter je kljub temu, da je s procesnim dejanjem opravil tudi zamujeno dejanje (priložil je odgovor na tožbo, ki ga sodišču, ker je njegov predlog za vrnitev v prejšnje zavrnilo, ni bilo potrebno prebrati), zavrnilo njegov predlog po vnaprej pripravljenem splošnem vzorcu, po katerih sicer posegajo sodišča takrat, ko zavračajo predloge vlagateljev za vrnitev v prejšnje stanje ter žal ni upoštevalo vseh tistih okoliščin posameznih zadev, ki v siceršnjem navajanju zakonskega teksta 116. člena ZPP, ne morejo biti zaobsežena. Po tem, ko je prejel sklep je, ker kot prava nevešča stranka in ker ni vedel kaj pomenita obe fikciji (fikcija vročitve ter ignorantio iuris nocet), navedeni v točki 6 obrazložitve izpodbijanega sklepa, poiskal pravnega strokovnjaka in mu je bilo predstavljeno, kako se štejejo roki pri fikciji vročitve, sprejetim z načelnim pravnim mnenjem VSRS 14. 1. 2015. Navaja, da iz ankete med prebivalci RS kar 95 % vprašanih s stališčem ni bilo seznanjeno, kaj šele, da bi jim bili znani obe, izrazno in besedno predstavljeni fikciji. Meni, da je v danem primeru ravnal zakonito in v skladu z veljavno zakonodajo in sodno prakso ter v nasprotju z navedbami sodišča v sklepu, sigurno ravnal kot povprečno skrbna oseba, na kar kaže tudi njegova komunikacija z mamo A. A. v nedeljo 3. 4. 2022, da mora kljub odsotnosti vložiti odgovor na tožbo. Nadalje polemizira z vprašanjem, kaj teorija in sodna praksa štejeta za "upravičen vzrok". Vsakršna odsotnost, zlasti daljša odsotnost, ni razlog za vrnitev v prejšnje stanje. Vendar pa v obravnavanem primeru pomeni nalog direktorja družbe, v kateri je zaposlen in na podlagi katerega je moral 30. 3. 2022 zaradi izpolnjevanja delovnih obveznosti na vnaprej nepredvidljivo nujno službeno potovanje na Dunaj, iz katerega se je vrnil šele v ponedeljek 4. 4. 2022, enega od osnovnih kriterijev za upravičenost vrnitve v prejšnje stanje, t.j. kriterij nenadnosti in nepredvidljivosti, saj toženec ni imel nobene možnosti, da bi se nalogu protivil. Priložil je pisno izjavo direktorja, ki bi jo bilo mogoče preveriti z zaslišanjem na samem naroku, ki pa ga žal sodišče ni izvedlo. Na njem bi se lahko prepričalo o nujnosti, nenadnosti ter nepredvidljivosti potovanja na Dunaj ter bi bilo mogoče oceniti, da ga toženec ni mogel predvideti, niti preprečiti in tudi ni mogoče tega pripisati njegovi krivdi ter gre za nenadni dogodek, ki opravičuje vzrok za zamudo roka za vložitev odgovora na tožbo.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo v celoti obrazloženo prereka pritožbene trditve kot neutemeljene ter predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo predlog za vrnitev v prejšnje stanje zaradi neobstoja opravičljivih razlogov, je pravilna in zakonita.

6. Po prvem odstavku 116. člena ZPP sodišče v primeru, če stranka zamudi narok ali rok za kakšno pravno dejanje in izgubi zaradi tega pravico opraviti to dejanje, na njen predlog dovoli, da ga opravi pozneje, če spozna, da je stranka zamudila narok oziroma rok iz upravičenega vzroka (vrnitev v prejšnje stanje). V primeru dovolitve vrnitve v prejšnje stanje se pravda vrne v tisto stanje, v katerem je bila pred zamudo, posledično pa se razveljavijo vse odločbe, ki jih je sodišče zaradi zamude izdalo (drugi odstavek 116. člena ZPP), pri čemer mora biti predlog podan pravočasno pri sodišču, pri katerem bi bilo treba opraviti zamujeno dejanje (prvi in drugi odstavek 117. člena ZPP). Objektivni in subjektivni rok za vložitev predloga določa drugi in tretji odstavek 117. člena ZPP.

7. Razlogi, ki jih navaja toženec v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, niso upravičeni razlogi v smislu prvega odstavka 116. člena ZPP, kot tudi po oceni sodišča druge stopnje pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje.

8. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da iz navedb toženca ne izhaja, da iz upravičenih razlogov ni mogel pravočasno vložiti odgovora na pritožbo zoper v tem postopku izdano zamudno sodbo1, je pravilna.

9. Razlogi, ki jih navaja sodišče prve stopnje, na podlagi katerih je svojo odločitev sprejelo, so tudi po oceni sodišča druge stopnje pravilni.2 Tako sodišče prve stopnje ugotavlja, da je bil toženec zaradi službenih obveznosti (ki so sicer res bile nepričakovane), odsoten 6 dni, vendar pa je imel 30 dnevni rok za odgovor na tožbo. Zato tudi po oceni sodišča druge stopnje njegova 6 dnevna odsotnost ne more biti razlog, zaradi katerega bi sodišče predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ugodilo. Sodišče druge stopnje sicer pritrjuje pritožbi, da je bil nalog direktorja, da mora na službeno pot nenaden in nepričakovan, vendar pa je službena pot trajala skupno 6 dni, toženec pa je imel 30 dni na voljo, da vloži odgovor na tožbo, kar pomeni, da mu je za vložitev odgovora na tožbo ostalo zadosti časa, tudi, da bi se lahko posvetoval s prava veščo stranko (odvetnikom), ki bi mu pri tem pomagal. Pri tem je irelevantna vsebina odgovora na tožbo, sodišče ga pri odločanju o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, ne sme in ne more upoštevati, vsebina bi bila upoštevna le v primeru, da bi sodišče predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ugodilo. Vendar v danem primeru toženec ni izkazal upravičenih razlogov, zaradi katerih bi njegovemu predlogu v smislu 116. člena ZPP, sodišče ugodilo.

10. Vsa ostala pritožbena izvajanja niso v ničemer pravno odločilna, zato sodišče druge stopnje nanje ni odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Upoštevaje vse navedeno, ob ugotovitvi, da sodišče prve stopnje ni storilo postopkovnih kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti v smislu drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, je sodišče druge stopnje pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo. Odločitev temelji na določbi 2. točke 365. člena ZPP.

12. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka, tožnik, ker s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP), toženec pa, ker z odgovorom nanjo ni prispeval k rešitvi zadeve na drugi stopnji (155. člen ZPP).

1 Sodišče prve stopnje je v tem postopku dne 24. 5. 2022 izdalo zamudno sodbo, ker toženec ni vložil odgovora na tožbo. 2 Glej razloge v točkah 7 do 9 obrazložitve izpodbijanega sklepa.