Jedro

Podlaga za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini je lahko izvirni (originarni) način pridobitve lastninske pravice ali pravnoposlovni način pridobitve. Pri preizkusu izpodbijane sodbe je treba izhajati iz trditvene podlage tožbe in tožbenega zahtevka (1. odstavek 2. člena ZPP).

Izrek

1./ Pritožbi toženke se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v 1. točki izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki glasi: „Ugotovi se, da sta tožnik in toženka s skupnimi sredstvi in delom pridobila nepremičnino, parc. št. 319/2, stanovanjska stavba 78 m2 in sadovnjak 278 m2, vpisano pri vl. št. 403, k.o. M., ter da sta deleža pravdnih strank na tej nepremičnini enaka, vsakega ena polovica.

Toženka je dolžna izstaviti tožniku zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega se bo pri nepremičnini, parc. št. 319/2, v vl. št. 403, k.o. M., vknjižila lastninska pravica do ½ na tožnika I J, sicer bo takšno listino nadomestila ta sodba“.

2./ Pritožbi tožnika se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 2. točki izreka glede zahtevka za plačilo 1.094,95 EUR z obrestmi in v 3. točki izreka glede odločitve o stroških postopka razveljavi in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3./ V preostalem delu se pritožba tožnika zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v 2. točki izreka glede zavrnitve zahtevka za plačilo zneska 1.662,41 EUR z obrestmi potrdi.

4./ Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da sta tožnik in toženka s skupnimi sredstvi in delom pridobila nepremičnino, parc. št. 319/2, vpisano v vl. št. 403, k.o. M ter da znaša delež tožnika na njej 26/100, delež toženke pa 74/100 (1. točka izreka). Tožbeni zahtevek v presežku (op. za ugotovitev višjega solastninskega deleža tožnika - do 1/2) in za izstavitev ustrezne listine za vpis) ter zahtevek za plačilo 1.662,41 EUR in 1.094,95 EUR s pripadki (2. točka izreka) je zavrnilo. Toženki je naložilo povrnitev tožnikovih pravdnih stroškov (3. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnik se smiselno pritožuje zoper del izpodbijane sodbe, s katero ni bilo ugodeno delu tožbenega zahtevka (2. točka izreka), toženka pa zoper obsodilni del (1. točka izreka), oba tudi zoper stroškovno odločitev (3. točka izreka). Pravdni stranki uveljavljata vse pritožbene razloge. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, toženka pa spremembo v smeri zavrnitve zahtevka oziroma razveljavitve sodbe prvostopenjskega sodišča in vrnitev v novo odločanje. Obe stranki zahtevata tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Tožnik v pritožbi pritrjuje sodišču prve stopnje, da sta pravdni stranki kot življenjska partnerja v letu 2000 sklenili dogovor o skupnem nakupu in obnovi hiše v P in ga realizirali, kar predstavlja enega od načinov pridobitve lastninske pravice, nasprotuje pa odločitvi glede zavrnitve tožbenega zahtevka po višini solastniških deležev na tej nepremičnini, torej da sta deleža pravdnih strank na nepremičnini enaka. Poudarja, da je pravna podlaga ugodenemu tožbenemu zahtevku pravni posel, to je dogovor o skupnem pridobivanju oz. skupnem nakupu in obnovi stanovanjske hiše v P. Ena od sestavin dogovora je tudi dogovor o velikosti deležev pogodbenih strank. Pravdni stranki sta se pred nakupom in obnovo hiše dogovorili, da bosta deleža enaka. Hkrati pa sta se dogovorila, da se bo lastništvo vknjižilo le na toženko, saj je bila hiša pravzaprav kupljena za sina A, ker sta želela iz morebitnega dedovanja po njem izključiti njegovo družino v BiH. Dogovor o enakih deležih na nepremičnini dokazujejo že ugotovitve sodišča o več kot 20 let trajajoči življenjski in ekonomski skupnosti pravdnih strank. Tudi v primeru, če bi prvo sodišče menilo, da se stranki ob sklenitvi dogovora o skupnem pridobivanju nista dogovorili o velikosti njunih deležev, pa bi moralo šteti, da sta deleža enaka, saj višina prispevkov ne vpliva na velikost deležev. Ne glede na navedeno je prvo sodišče napačno ugotovilo višino prispevkov pravdnih strank, saj so bili njuni prispevki približno enaki. Tožnik h kupnini ni prispeval le aro v višini 10.000 DEM, ampak celotno kupnino, ki jo je prejel za svojo sobo na Z. ulici, to je znesek 39.250 DEM. Najprej je prodajalcema hiše A in DH izročil aro 10.000 DEM, kasneje pa jima je izročil na nepremičninski agenciji še 20.000 DEM, razlika do celotne kupnine od prodaje sobe pa je bila plačana preko banke. Navedeno bi lahko potrdila prodajalca, ki pa ju sodišče prve stopnje ni zaslišalo. Prvo sodišče ni pojasnilo, zakaj ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, predvsem zakaj ni zaslišalo vseh s strani tožnika predlaganih prič, med njimi tudi A in DH, s katerimi je tožnik dokazoval ne le obstoj življenjske skupnosti in ekonomske skupnosti ter dogovor o skupnem pridobivanju, ampak tudi višino njegovega prispevka. Tožnikov prispevek se kaže tudi v dodatnem zaslužku na črno. Njegov prispevek je tudi delo v zvezi z obnovo kupljene stanovanjske hiše, saj je bila večina del opravljenih v domači režiji. V obnovo hiše je vložil tudi odškodnino 450.000 SIT, ki jo je prejel od ZT d.d. Prvo sodišče je zato zmotno štelo, da je tožnikov prispevek pri nakupu hiše zgolj ara 10.000 DEM. Dejstvo je, da sta pravdni stranki živeli v življenjski in ekonomski skupnosti, v kateri sta bila enakovredna partnerja. Med njima ni bilo nikoli sporno, da je vse, kar sta v tej skupnosti ustvarila, skupna lastnina oz. solastnina, vsakega do 1/2. Prvo sodišče bi zato moralo oba prispevka pravdnih strank iz naslova kupnin za prodani stanovanji na K ulici in M trgu upoštevati kot skupen prispevek po enakih deležih. Upoštevati bi moralo celotno kupnino, ki jo je pridobil za stanovanje na K. (16.935,61 EUR), in ½ vrednosti investicijskih vlaganj od nakupa do razpada skupnosti v letu 2005 (29.493,82 EUR), skupaj 31.682,61 EUR, kar predstavlja 41,64 % njegovega deleža na nepremičnini. Ker pa je tožnik z dodatnimi deli zaslužil bistveno več kot toženka, njegov delež na nepremičnini znaša vsaj polovico. Nadalje tožnik nasprotuje zavrnitvi tožbenega zahtevka za povračilo investiciji v letu 2006. Ko je skupnost med strankama razpadla in se je toženka v letu 2005 odselila, je tožnik adaptiral hodnik, dnevno sobo in kuhinjo, položil ploščice na terasi in v eno sobo napeljal centralno kurjavo. Z adaptacijskimi deli je bila toženka obogatena, saj se je vrednost njenega solastninskega deleža s tem povečala. Pravdna stranka ni dolžna navajati pravne podlage svojega zahtevka, zato bi moralo prvostopenjsko sodišče uporabiti določbe 190. člena Obligacijskega zakonika. Iz tožbenih trditev izhaja, da se tožnik sklicuje na neupravičeno pridobitev oz. obogatitev. Glede zavrnitve zahtevka za plačilo polovice zavarovalnine, ki je bila v celoti izplačana toženki, pa tožnik poudarja, da je zavarovanje plačeval tudi sam, saj je šlo za skupno zavarovanje obeh pravdnih strank. Med njima je obstajal dogovor o skupnem plačevanju premij in skupni pridobitvi zavarovalnine v primeru nastopa zavarovalnega primera oziroma predčasne prekinitve zavarovanja.

Toženka pa v pritožbi opozarja, da izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe. Izrek se ne glasi na izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis pridobitve lastninske pravice na podlagi v pravdi naknadno zatrjevanega sporazuma o skupnem nakupu in vlaganjih. Izrek izpodbijane sodbe je nesklepčen. Sodišče je odločilo, da sta pravdni stranki s skupnimi sredstvi in delom pridobili nepremičnino, in določilo deleže na njem, v obrazložitvi pa ugotavlja, da nepremičnina ne predstavlja skupnega premoženja, pač pa sta nepremičnino pridobili s pogodbo (dogovorom o skupnih vlaganjih). Sodišče prve stopnje je štelo, da je med pravdnima strankama obstajal pogodbeni dogovor o skupnih vlaganjih, kar je sklepalo iz okoliščin, ki naj bi kazale na obstoj skupnega življenja in ekonomske skupnosti med njima. Takšno sklepanje je napačno, saj obstoj skupnosti ne pomeni avtomatično tudi dogovora o skupnih vlaganjih. Obstoj slednjega je treba dokazati posebej, za kar ni podlage, saj je tožnik ves čas zatrjeval skupna vlaganja na podlagi obstoja izvenzakonske skupnosti, ki pa ne obstoji zaradi zakonskega zadržka. Tožnik je pravno podlago dopolnil in zatrjeval, da obstoji med strankama pogodbeno razmerje. Za dogovor o skupnem vlaganju in posledično pridobivanju premoženja je nujno potreben voljni element pravdnih strank, ki ga ni bilo. Iz navedb tožnika izhaja, da je bila njegova volja v tem, da se nepremičnina vknjiži na toženko in da on nima nič zraven. Dogovora o skupnih vlaganjih ni bilo, saj je tožnik želel, da je izključen od stvarnopravnih upravičenj. V zvezi s tem sodišče ni ocenilo izpovedb prič BG, AP in AD, ki so izpovedali o okoliščinah nakupa hiše. Glede na voljo strank je nerazumljivo sklepanje prvega sodišča, da je bil med strankama sklenjen dogovor o skupnem nakupu in vlaganjih. Toženka nadalje nasprotuje opredelitvi deležev pravdnih strank na sporni nepremičnini. Meni, da je nepravilno celotna prirast vrednosti nepremičnine od leta 2000 do 2005 pripisana vlaganjem. Opozorila je, da je treba upoštevati razmere na trgu, pa tega izvedenec ni upošteval. Glede na to, da je prvo sodišče deleže na nepremičnini ob nakupu ocenilo v razmerju 11 % : 89 % v korist toženke, bi se tudi povečanje tržne vrednosti brez vlaganj moralo odražati v tem razmerju. Ker pravdni stranki nista bili v izvenzakonski zvezi, ni pomembno kakšne dohodke in izdatke za življenje sta imeli pravdni stranki. V primeru zatrjevanega pogodbenega razmerja bi bilo treba ugotavljati dejanske prispevke v povečanje vrednosti nepremičnine. Sodišče je kršilo določbe pravdnega postopka, ker kljub pripombam ni zaslišalo izvedenca Povšeta, niti ni angažiralo novega izvedenca. Končno še meni, da izpodbijana sodba nima razlogov glede pravne podlage za ugodeni stvarnopravni zahtevek. Glede na ugotovitve o različnih deležih ob nabavi in vlaganju v nepremičnino bi moralo sodišče ugotoviti obstoj sporazuma za oba historična dogodka. Skupna nabava in skupna vlaganja v izboljšave nepremičnine imata različno pravno podlago in učinke. Pri tem pa je treba glede vlaganj upoštevati tudi obdobje po 1. 1. 2003, ko je začel veljati Stvarnopravni zakonik (SPZ; Ur. l. RS, št. 87/2002), ki v 48. členu graditelju pri izboljšanju zgradbe ne daje avtomatično lastninskopravnih upravičenj.

Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženke pa je utemeljena v celoti.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v okviru pritožbenih razlogov in v mejah razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, Ur. l. RS,. št. 73/07 - upb3 in 45/08).

Podlaga za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini je lahko izvirni (originarni) ali pravnoposlovni način. Pri preizkusu izpodbijane sodbe je treba izhajati iz trditvene podlage tožbe in tožbenega zahtevka (1. odstavek 2. člena ZPP). Tožnik je najprej zatrjeval enega izmed originarnih načinov pridobitve lastninske pravice. S tožbenim zahtevkom je zahteval ugotovitev skupne lastnine na nepremičnini, parc. št. 319/2, k.o. M, na kateri je v zemljiški knjigi lastninska pravica v celoti vpisana na toženko na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 4. 9. 2000, in določitev deležev na njej (ter izstavitev ustrezne listine za vpis solastninske pravice v zemljiško knjigo), pri čemer je kot podlago navajal, da je bila nepremičnina (stanovanjska hiša s sadovnjakom) kupljena v času izvenzakonske skupnosti pravdnih strank, da torej predstavlja skupno premoženje (pridobivanje skupnega premoženja je originarni način pridobitve lastninske pravice), ki je bilo pridobljeno z njunim delom in skupnimi sredstvi (prim. 12. člen in 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR, Ur. l. SRS, št. 15/76 s sprem. in dop.). Ob nespornem dejstvu, da je tožnik še danes poročen z AJ, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da njuno razmerje od leta 1991 do 2005, ko sta se pravdni stranki razšli, ne predstavlja izvenzakonske skupnosti. Dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, ima zanju enake pravne posledice po ZZZDR, kot če bi sklenila zakonsko zvezo, če ni bilo razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna. Zaradi zakonskega zadržka (primerjaj 20. člena ZZZDR) med pravdnima stranka ni obstajala zunajzakonska skupnost, zato tudi ni pogojev za nastanek skupnega premoženja kot načina pridobitve lastninske pravice na podlagi zakona in določitev deležev na njem (pri pridobitvi stvarnih upravičenj na izviren način toženka ni dolžna izstaviti zemljiškoknjižne listine, ker ne gre za pridobitev na podlagi pravnega posla, iz katerega bi izhaja taka obveznost toženke). Toženka pravilno opozarja, da je postavljen tožbeni zahtevek za ugotovitev, da sta pravdni stranki s skupnim delom in sredstvi pridobili sporno nepremičnino, na kateri naj bi bila deleža strank enaka, nesklepčen. Ni namreč pravne podlage za zahtevek za ugotovitev lastninske pravice na določeni parceli kot posledica ustvaritve skupnega premoženja. Tožnik pa tudi ni zatrjeval kakšnega drugega originarnega načina pridobitve lastninske pravice. Ni trdil, da je gradil na zemljišču, na katerem ima lastninsko pravico toženka in da je bila ustvarjena nova stvar (glej člen 22 v povezavi s členi 24 - 26 Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih – ZTLR, Ur. l. SFRJ, št. 6/80 in naslednji). Nasprotno, iz tožbenih trditev je razbrati, da je bila 4. 9. 2000 že kupljena stanovanjska stavba z zemljiščem. Stanovanjsko hišo pa naj bi pravdni stranki nato obnovili (in dokončali mansardno stanovanje v njej). Vlaganja so kvečjemu povečala kakovost, funkcionalnost in posledično vrednost že obstoječe nepremičnine, zaradi česar ne bi bilo mogoče govoriti o bistveni spremembi njene identitete, kar je temeljni pogoj za pridobitev solasntinske pravice z vlaganji v tujo že obstoječo zgradbo. Glede na navedeno torej materialnopravno ni mogoče ugoditi zahtevku za ugotovitev lastninske pravice in je zato odločitev napačna.

Tožbeni zahtevek za izstavitev ustrezne listine za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo pa se lahko uveljavlja takrat, ko se zatrjuje pravnoposlovno razpolaganje s pravicami. Tožnik je naknadno zatrjeval, da sta se pravdni stranki že leta 2000 dogovorili, da skupaj kupita sporno nepremičnino, kakor tudi, da bosta hišo adaptirali in obnovili (glej pripravljalno vlogo z dne 12. 3. 2007, list. št. 39) ter da je med njima obstajalo soglasje, da sta njuna deleža na tej nepremičnini enaka. Toženka je nasprotovala takšnim trditvam in navajala, da med njima ni prišlo do nobenega dogovora o nastanku solastnine, v kolikor pa bi ta obstajal, bi se to odrazilo pri kasnejšem sklepanju pogodbe s prodajalcema (4. 9. 2000) in pri vpisu v zemljiško knjigo, v kateri pa je vpisana kot izključna lastnica. Iz razlogov izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje sklepalo na obstoj zatrjevanega dogovora na podlagi obstoja ekonomske skupnosti pravdnih strank in njune življenjske skupnosti, kar pa, kot pravilno opozarja toženka v pritožbi, predstavlja elementa zunajzakonske skupnosti, ki pa kot že rečeno med strankama ni mogla obstajati, saj je (bil) podan zakonski zadržek. Zato je materialnopravno zmotno stališče prvega sodišča, da takšna življenjska situacija pravdnih strank kaže na obstoj pogodbenega razmerja med strankama. Nesporno dejstvo je, da je toženka na podlagi prodajne pogodbe z dne 4. 9. 2000 in vpisa v zemljiško knjigo, pridobila izključno lastninsko pravico na sporni nepremičnini. Vpis v zemljiško knjigo učinkuje erga omnes, tožnik pa je za pravni posel očitno vedel, saj je potrdil, da je bil pri nakupu nepremičnine prisoten (izpovedal je celo, da sta se s toženko dogovorila, da bo le ona lastnica hiše in da nima nič zraven, da ne bi bilo problemov z dedovanjem po njem. To ponavlja v pritožbi). Glede na tožbeno podlago tožnik tako smiselno zatrjuje, da je bil pravni posel med toženko kot kupovalko in prodajalcema, ki je bil dejansko sklenjen po zatrjevanem dogovoru med pravdnima strankama, v nasprotju z njegovimi pričakovanji oziroma z dejanskim stanjem Vendar pa iz kupoprodajne pogodbe z dne 4. 9. 2000 ne izhaja, da bi pravdni stranki kupili nesporno nepremičnino, temveč, da jo ga kupuje toženka. Na to je tožnik očitno pristal. Če pa meni, da pravni posel ne odraža takratnega dejanskega stanja, bi moral uveljavljati neveljavnost pogodbe v pravdi, pa ni. Z zahtevkom na izstavitev zemljiškoknjižne listine zoper toženko tako ne more uspeti. Dodati je treba, da zgolj dogovor, da bosta stranki skupaj kupili in vlagali v nepremičnino, ob tem, da je bila naknadno toženka tista, ki je kupila sporno nepremičnino na podlagi pogodbe in z vpisom v zemljiško knjigo pridobila na njej lastninsko pravico, ne omogoča stvarnopravnih posledic. Tožnik pa tudi ne trdi, da bi se pravdni stranki kasneje (po letu 2000) dogovorili, da na nepremičnini nastane solastnina. Sama kasnejša vlaganja ob adaptaciji pa tudi ne pomenijo nobenega od pridobitnih načinov iz 21. člena ZTLR (in ne iz 48. člena zdaj veljavnega SPZ) za pridobitev stvarne pravice, temveč so lahko podlaga le za obligacijski (denarni) zahtevek. Takšen tožbeni zahtevek je tožnik uveljavljal. Tožnik je z vlogo 23. 2. 2006 postavil podrejeni zahtevek (2. odstavek 184. člena ZPP) za plačilo 9.000.000 SIT (sedaj 37.556,33 EUR) iz naslova vlaganj v tujo nepremičnino, ki so bila izvedena do vključno z letom 2005. Ker tožnik ni upravičen do lastninskega zahtevka, je pritožbeno sodišče pritožbi toženke ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo glede stvarnopravnega zahtevka. Zaradi jasnosti in preglednosti je zahtevek za ugotovitev lastninske pravice na temelju skupnega pridobivanja in izstavitev listine za vpis v zemljiško knjigo v celoti zavrnilo (4. in 5. odstavek 358. člena ZPP).

Zahtevek tožnika na plačilo ½ zavarovalnine po polici za življenjsko zavarovanje ZT d. d., ki je bila toženki 25. 11. 2003 izplačana v višini 796.759 SIT (sedaj 3.324,82 EUR), je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo. Tožnik je zatrjeval, da je zavarovalnina skupno premoženje pravdnih strank. Ker med njima izvenzakonska skupnost ni obstajala, zavarovalnina ne more predstavljati njuno skupno premoženje. Zavarovalnina pa tudi sicer ne bi mogla biti skupno premoženje strank, saj ni z delom pridobljeno premoženje (2. odstavek 51. člen ZZZDR). Tožnik v pritožbi ponavlja, da je premije za zavarovanje plačeval tudi sam, vendar to na odločitev ne vpliva, saj ne zahteva tisto, za kar naj bi bila toženka obogatena. Skleniteljica zavarovalne pogodbe je bila toženka, zavarovani osebi pa sta bili obe pravdni stranki (glej prilogo A13). Predčasna prekinitev pogodbe ni dogodek, ki pomeni zavarovalni primer, na podlagi katerega nastopi obveznost zavarovalnice, da zavarovanim osebam izplača zavarovalnino (primerjaj 921. člen OZ). Gre za razdrtje pogodbe. V takem primeru pripadajo vse pravice iz pogodbe sklenitelju zavarovalne pogodbe. Pritožbena navedba, da je med pravdnima strankama obstajal dogovor, da pripada zavarovalnina obema strankama (vsakemu polovico) tudi v primeru predčasne prekinitve zavarovalne pogodbe, je nedovoljena pritožbena novota, saj tožnik ni izkazal, da je ni mogel brez svoje krivde navesti do konca glavne obravnave (1. odstavek 337. člena ZPP). Tožnik tako neutemeljeno graja zavrnitev zahtevka za plačilo 1.662,41 EUR z obrestmi. Pritožbeno sodišče je pritožbo v tem delu zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v 2. točki izreka glede zneska 1.662,41 EUR z obrestmi (353. člen ZPP).

Utemeljen pa je tisti del tožnikove pritožbe, ki izpodbija zavrnitev zahtevka za plačilo zneska 1.094,95 EUR iz naslova vlaganj v sporno nepremičnino v letu 2006, po toženkini odselitvi iz nje v letu 2005. Kot je obrazloženo zgoraj, pravdni stranki nista solastnika sporne nepremičnine. Zato je sodišče prve stopnje glede investicijskih del v toženkino nepremičnino zmotno izhajalo iz določbe 67. člena SPZ, ki govori o skupnem upravljanju solastnikov s stvarjo v solastnini. Terjatev tožnika temelji na neupravičeni pridobitvi. Tožniku gre tako verzijski zahtevek (190. člen OZ). Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar so neraziskane pravno pomembne dejanske okoliščine. Pritožbeno sodišče je glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenilo, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti, saj bi moralo povsem na novo ugotoviti pravno relevantno dejansko stanje (glede prikrajšanja na strani tožnika in koristnosti na strani toženke ter vzročne zveze med zmanjšanjem sredstev tožnika in okoriščenostjo toženke, pri čemer gre za vrednotno vprašanje) in bi strankama odvzelo ustavno zagotovljeno pravico do pritožbe (25. len Ustave). Zato je razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v 2. točki izreka glede zneska 1.094,95 EUR z obrestmi in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V njem bo moralo sodišče prve stopnje v okviru materialnega procesnega vodstva tožnika na ustrezen način opozoriti, naj navede dodatno pravno relevantna dejstva v smeri zgoraj navedenega (285. člen ZPP).

V nadaljevanju postopka bo moralo sodišče prve stopnje obenem odločiti o podrejenem tožbenem zahtevku iz naslova vlaganj (ki naj bi bila po zatrjevanju tožnika opravljena v soglasju s toženko, v času od nakupa sporne nepremičnine leta 2000 do vključno leta 2005) na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi (verzijski zahtevek). Tako v teoriji kot v večinski sodni praksi velja, da ima tovrstni zahtevek obogatitveno in ne vrnitveno naravo. Povedano pomeni, da je odločilno vprašanje, za koliko je bil pridobitelj obogaten, ne pa, koliko je prikrajšanec dal. Obogatitev mora dokazati tožnik. Hkrati s podrejenim tožbenim zahtevkom bo treba obravnavati pobotni ugovor toženke, ki jo bo moralo prvo sodišče prav tako v okviru materialno procesnega vodstva pozvati, naj navede pravno relevantna dejstva glede pobota in ga konkretno opredeli.

Pritožbeno sodišče je, upoštevaje dejstvo, da je delno razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje (sicer le v manjšem delu primarnega zahtevka), da pa bo moralo sodišče prve stopnje odločiti o podrejenem tožbenem zahtevku, razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka (3. točka izreka). V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odločiti o vseh stroških postopka, upoštevajoč končni skupni uspeh vsake od pravdnih strank.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka v zvezi s pritožbama temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP, po kateri v primeru, če sodišče druge stopnje razveljavi prvostopno odločbo in vrne zadevo v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.